Domov Članki Adrijana Šesek: Že kot otrok povezana z živalmi in naravo

Adrijana Šesek: Že kot otrok povezana z živalmi in naravo

Moja povezanost z naravo in naklonjenost živalim sta se tako kot pri marsikaterem veganu/-ki pričeli že v otroštvu. Že kot majhna deklica sem, kar se tiče naklonjenosti živalim, “štrlela” iz povprečja, kasneje pa se je ta naklonjenost, tudi do rejnih živali, samo še stopnjevala.

Kot otrok sem veliko časa preživela v naravi in tako velikokrat naletela na različne živali, ki so potrebovale pomoč, zato so se pri nas doma večkrat znašle osirotele ali ranjene sinice in vrabčki, pa tudi kakšen slepec ni manjkal. Ker nisem odraščala v dobi interneta, je bilo do informacij, kako skrbeti za divje živali in na katero društvo/zavetišče se lahko obrnemo po pomoč, težje priti. Pri skrbi zanje sem bila včasih tudi neuspešna, zato sem danes za napredek pri dostopu do informacij ter razvoju društev in institucij na tem področju zelo hvaležna.

Čeprav danes nimam več te možnosti, pa sem v poznih najstniških letih večkrat z ulice reševala tudi mucke, jih s pomočjo društev sterilizirala/kastrirala in veterinarsko uredila, potem pa jim iskala najboljši možen dom. Še dandanes mi ljudje večkrat omenijo, da sem bila ravno ob pravem času na pravem mestu, jaz pa sem mnenja, da ima to bolj kot čas in prostor opraviti s prisotnostjo človeka, da sploh opazi stvari okoli sebe, in empatijo ter moralno dolžnostjo, da se v takšnem trenutku ne obrne stran od živali, pa tudi človeka, ki potrebuje pomoč. Da vsakdo pomaga, kolikor lahko. Če pa ne more, pa za pomoč zaprosi ostale ljudi in institucije.

Vsaka takšna situacija lahko pri človeku spodbudi zavedanje, koliko lahko stori za neko bitje in kako se ob tem, če pomaga nekomu drugemu, sam dobro počuti. Tako so se ta “mala reševanja” razvila tudi v razmišljanje o tem, zakaj bi pomagala enemu bitju, drugega pa pojedla? Vse to je bil dolg in počasen proces. Kot sem ž eomenila, sem odraščala v dobi, ko vseh informacij ni bilo možno dobiti tako hitro kot danes. Čeprav sem imela željo že v najstniških letih, se nisem odločila za vegetarijanstvo oz. veganstvo. Tega nisem poznala.

Tako so leta minevala, notranji razkol med mojimi prehranjevalnimi navadami in drugačno miselnostjo pa je postajal vse večji. Dokler nismo tudi pri nas dobili kuncev, ki pa so bili na mojo žalost namenjeni za hrano in ne crkljanje, kot sem si naivno predstavljala. Obema staršema v zagovor moram povedati, da sta me zelo spodbujala in bila prav onadva tista, ki sta me v prvi vrsti naučila spoštovanja do živali in narave, vendar pa nista znala odstopiti od naučenega razmišljanja, da so rejne živali kaj drugega kot hrana.

Na naše kunce sem se zelo navezala. Prvi kunec po imenu Luka mi je bil še posebej ljub in stiska, ki sem jo doživljala, ko sem se morala pred zakolom posloviti od njega, je še danes velika in boleča. Vidim jih kot bitja, ki tako kot mi uživajo življenje in imajo svoje značaje, ki se lahko tako kot pri ljudeh zelo razlikujejo med seboj. V njihovih očeh vidim iskrivost, nagajivost, ki jo mi pri vsem hitenju včasih dajemo preveč na stran. Živali pa so iskrene in tako, kot čutijo, se tudi obnašajo, ne prikrivajo in ne igrajo.

In ko vse to vidiš v nekem bitju, preprosto ne moreš biti več v tem sistemu, postaneš razdvojen, zmeden in iščeš spremembe, hočeš izstopiti iz naučenega sistema. To se je zgodilo tudi meni, začelo se je s tem, da zaradi ljubezni do konj nisem želela uživati njihovega mesa, potem pa sem začela zavračati tudi meso kuncev. Vse dokler nisem sprevidela, da med njimi ter kravami in pujsi ni razlike. Po ogledu nekega videa, ki se je precej predvajal po družabnih medijih, sem dobila še zadnjo informacijo, ki sem jo potrebovala, da sem se odločila za eno izmed najboljših odločitev v življenju – veganski način življenja. Po srcu sem veganka že bila, le informacij mi je manjkalo, da to še udejanim.

Tako bo letos minilo že dvanajsto leto, odkar sem se podala na to pot, ki pa me ni spremenila le v mojih prehranjevalnih navadah, kot je splošno mnenje ljudi. Odprla mi je namreč tudi drugačno perspektivo v življenju in me potisnila na duhovno pot, na kateri se vsak dan trudim, da postanem najboljša verzija sebe.

Besedilo: Adrijana Šesek

Revija Osvoboditev živali, letnik 21, št. 45, junij 2023, str. 70.

Zadnji prispevki

Pesticidi imajo posledice za naše zdravje, Glifosat

Besedilo: Valentin Gorjanc, dipl. ing. kmetijstva Glifosat je po definiciji herbicid, pogosto prodajan pod komercialnima imenoma Roundup in Boom efekt, ki ju je...

PTICE POTREBUJEJO NAŠO POMOČ

Besedilo: Anja Brumen Fotografije: Alen PlojZima je za živali, tudi za ptice, zelo težek čas. Iskanje hrane, mraz, zamrznjena napajališča … Nekatere od...

Zdrava tla – zdrav pridelek

Besedilo: Karmen Brumen Ko govorimo o kmetijstvu, se marsikomu pogosto porajajo podobe in asociacije o podeželski idili, v kateri je še ‘prava narava’,...

Novoletno voščilo 2024

Mir, ljubezen in spoštovanje so vrednote, o katerih ljudje največ govorimo v tem prazničnem času.Začnimo...

Ali je pomembno, kakšno rastlinsko hrano jemo?

Besedilo: Jelena Dimitrijević Odločitev za rastlinski način prehranjevanja je vsekakor pohvalna in vsak posameznik, ki naredi ta korak, sodeluje v ustvarjanju bolj sočutnega...