Javna razprava o osnutku Zakona o prepovedi lova

Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice je javnosti in vsem zainteresiranim osebam predstavilo sledeč osnutek Zakona o prepovedi lova in pomoči prostoživečim živalim

Javna razprava o osnutku Zakona o prepovedi lova in pomoči prostoživečim živalim

Ker je po mnenju Društva za osvoboditev živali in njihove pravice lov nepotreben, škodljiv, neustaven in neetičen, je Varuh pravic živali v imenu omenjenega društva pripravil osnutek Zakona o prepovedi lova in pomoči prostoživečim živalim. Navedeni osnutek daje varuh v imenu društva v javno razpravo, ki bo trajala predvidoma do konca meseca oktobra 2005. 

V času javne razprave lahko vsakdo posreduje Varuhu pravic živali ali Društvu za osvoboditev živali in njihove pravice predloge in pripombe v zvezi s predlogom zakona. 

Pripombe in predloge lahko posredujete na naslednje naslove:
– info@osvoboditevzivali.si
– info@odvetnik-began.si
– Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice Ostrožno pri Ponikvi 26
3232 Ponikva
– odvetnik Vlado Began, varuh pravic živali
Senovica 10a
3240 Šmarje pri Jelšah

Po koncu javne razprave bo varuh naredil čistopis predloga zakona, pri čemer bo upošteval vse tiste predloge, ki bodo izboljšali tekst zakona. Planira se, da se predlog zakona vloži v zakonodajni postopek v Državni zbor, pri čemer bo to narejeno prek kakšnega poslanca, ki bo pristal, da bo predlagatelj zakona, ali pa se bo skušalo zbrati najmanj 5.000 podpisov državljanov in državljank za direktno vložitev predloga v postopek.

Vabljeni v javno razpravo in k dajanju predlogov in pripomb! 

Tekst osnutka zakona je v nadaljevanju.
Varuh pravic živali:
Vlado Began


OSNUTEK – za javno razpravo 

Zakon o prepovedi lova ter o pomoči prostoživečim živalim

1. člen


(1). Da se zagotovi spoštovanje ustavnih določb o:
– skrbi za ohranjanje naravnega bogastva 
– ustvarjanju možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije
– protiustavnosti vsakršnega razpihovanja sovraštva in nestrpnosti ter spodbujanja k nasilju in vojni
– skrbi za zdravo življenjsko okolje 
– varstvu živali pred mučenjem
se na območju Republike Slovenije prepove lov.
(2). Prepoved lova začne veljati z dnem uveljavitve tega zakona.

2. člen


Promet z divjačino in njen uvoz sta prepovedana.

3. člen


(1). S prostoživečimi živalmi upravlja Republika Slovenija in so njena last.
(2). Na območju Republike Slovenije je prepovedano: 
– gojitev ali reja prostoživečih živali 
– zadrževanje prostoživečih živali v ujetništvu 
– naselitev prostoživečih živali tujerodnih vrst
– trgovina s prostoživečimi živalmi. 
(3). Prepovedana je vsaka usmrtitev prostoživeče žival, razen če je v korist živali (neozdravljivo bolna žival in hudo poškodovana žival, obe s hudimi bolečinami brez možnosti izboljšanja).

4. člen


Naloge lovskih organizacij, ki jih je potrebno v zvezi s prostoživečimi živalmi opravljati tudi po prepovedi lova, z dnem uveljavitve tega zakona prevzame Zavod za gozdove Slovenije.

5. člen


(1). Fizična in pravna oseba, ki ji prostoživeče živali lahko povzročijo škodo, mora na primeren način kot dober gospodar narediti vse potrebno, da obvaruje svoje premoženje pred nastankom škode.
(2). Za škodo, ki jo povzročijo prostoživeče živali, odgovorja Republika Slovenija, ne glede na krivdo (objektivna odgovornost), razen če oškodovanec ne upošteva točke (1). tega člena.
(3). Postopki določanja in izplačila odškodnin so prednostni. 
(4). Postopke za določanje odškodnin vodi Zavod za gozdove Slovenije, sredstva za izplačilo odškodnin pa se določijo v proračunu Republike Slovenije.
(5). Oškodovanec je upravičen do odškodnine za škodo na svojem premoženju v višini, ki jo v skladu s pravili stroke oceni izvedenec z ustreznega področja, povečane za 100%.

6. člen


(1). Lovske organizacije, ki imajo status društva, se lahko v roku 6 mesecev po uveljavitvi tega zakona preoblikujejo v društva, ki delujejo v javnem interesu na področju ohranjanja narave, če v tem času z vlogo pri ministrstvu, pristojnem za ohranjanje narave, izrazijo željo za pridobitev tega statusa. 
(2). Druge lovske organizacije, ki nimajo statusa javnih zavodov, se z dnem veljavnosti tega zakona ukinejo. Po prenehanju obstoja teh lovskih organizacij se z njihovim morebitnim premoženjem poravna vse obveznosti, ostanek sredstev pa pripada lokalni skupnosti.
(3). Z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati vse vrste orožnih listov, ki so bili izdani za lovsko orožje. Organ, pristojen po Zakonu o orožju, odvzame lovcu ali drugi osebi orožni list za lovsko orožje ali drugo dovoljenje in samo orožje skupaj s strelivom, pri čemer lastniku pripada za odvzeto orožje in strelivo pravična odškodnina. Sredstva za odškodnine se določijo v proračunu Republike Slovenije.

7. člen


(1). Vlada Republike Slovenije v roku 1 meseca po uveljavitvi tega zakona sprejme program, v katerem določi ukrepe za zagotovitev dolgoročno stabilnega in naravnega ravnovesja kot pomoč prostoživečim živalim v gozdovih in na poljih. V programu, ki temelji na izkušnjah iz področij, kjer ni lova, se določijo v prid prostoživečim živalim specifični programi pomoči (programi obrobja gozdov, programi dodatne naravne zaščite nasadov, programi pogozdovanja in prepoved goloseka, programi prepletenosti biotopov, programi za miroljubno obdelovanje tal, …), prav tako se določijo osebe, ki bodo skbele za izvajanje programa. V program pomoči se lahko vključijo tudi organizacije civilne družbe, pri čemer imajo prednost bivše lovske družine oz. lovska zveza.
(2). V proračunu Republike Slovenije se vsako leto zagotovijo sredstva za izvajanje programov iz prejšnje točke. Sredstva se letno planirajo v najmanj takšni višini, kot je seštevek vseh prihodkov lovskih organizacij v zadnjih desetih letih.

8. člen


(1). Z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati Zakon o divjadi in lovstvu (ZDLov-1) in na njegovi podlagi izdani predpisi.
(2). Z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati določbe Zakona o ohranjanju narave (ZON-UPB2), ki so v nasprotju s tem zakonom.
(3). Z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati določbe drugih zakonov ali podzakonskih predpisov, ki so v nasprotju s tem zakonom.

9. člen


Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

OBRAZLOŽITEV

I. Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice in v njegovem imenu varuh pravic živali menita, da je lov, tako v Sloveniji kot na splošno, nepotreben in celo škodljiv. Zato je varuh pravic živali pripravil osnutek Zakona o prepovedi lova in pomoči prostoživečim živalim, s katerim se po eni strani prepove lov, po drugi strani pa vsebuje osnutek zakona tudi določbe o tem, da se mora po odpravi lova pripraviti celovit program pomoči prostoživečim živali oz. naravi, s ciljem, da se zopet vzpostavijo stabilni naravni pogoji za življenje živali, ki živijo v gozdovih in na poljih. Zakon vsebuje tudi nekaj varovalnih določb za živali (prepoved usmrtitve, gojitve, reje, zadrževanja v ujetništvu …) in tehnične določbe glede prehoda iz sistema lova v sistem nelova. Posebej je pomembno tudi to, da je lov v nasprotju z mnogimi ustavnimi določbami in se zato prepoveduje tudi zaradi tega razloga. 

II. V nadaljevanju so podani razlogi, zakaj je po mnenju društva in varuha pravic živali lov nepotreben in celo škodljiv.

III.
1. Kot že navedeno, lov v Sloveniji ni potreben. Ni potreben niti kot regulacija številčnosti populacije živali, kar se rado navaja kot argument za lov, niti zaradi drugih razlogov. Ni potrebno, da bi človek reguliral številčnost neke živalske vrste v naravi, saj lahko narava sama poskrbi za to. Novejše raziskave ekologov namreč kažejo, da živali razpolagajo z notranjim mehanizmom za reguliranje prirastka. Tako so pri slonih npr. ugotovili, da stopnje rasti ne določa lakota ali smrt, temveč fleksibilnost slonic ob pričetku spolne dozorelosti. Če preti prenaseljenost, se stopnja rasti zniža. Podobno so ugotovili tudi pri jelenih, kozorogih, losih in drugih velikih sesalcih. Zanimiva je tudi ugotovitev Bavarske gozdne uprave, da npr. parkljasta divjad razpolaga s prefinjeno regulacijo rojstev in če je živali preveč, srne rodijo manj mladičev, v kakšnem letu sploh nimajo mladičev, so pozneje spolno zrele ter rodijo več moških kot ženskih mladičev. Tudi tam, kjer je v Evropi lov prepovedan, kot npr. v švicarskem kantonu Ženeva, do zdaj niso ugotovili prekomernega prirastka. V skoraj vseh deželah na svetu je lov v naravnih rezervatih prepovedan, kljub temu pa tam ne pride do naravnega neravnovesja. Nobena vrsta se ne razmnožuje brez mere in cilja. Narava bo torej sama poskrbela, da bo na nekem življenjskem prostoru toliko živali, kolikor bo za tisti prostor primerno in jih bo prostor lahko prenesel. Lov pomeni celo motenje naravnega ravnotežja ekološkega sistema in lahko vodi do zmanjšanja ali iztrebljenja živalskih vrst. Po drugi strani pa se lahko število živali neke lovne vrste poveča ravno zaradi lova, saj je vrsta zaradi lova ogrožena in reagira tako, da se poveča število rojstev in se tako skuša ohraniti. Lov je torej v naravi tujek in ni samo nepotreben, je celo škodljiv za ekološki sistem. Kot že rečeno, lahko narava sama poskrbi za naravno ravnovesje v nekem habitatu in to ne glede, da je sedaj narava zaradi človekovih dejanj zelo okrnjena oz. poškodovana. 

2. Lov ni potreben niti za druge namene. Ni potreben komercialni lov, ni potreben športni lov, niti lov za trofeje. Noben lov proti plačilu ni potreben. Pobijanje živih bitij kot šport, za trofeje ali za hrano je nesprejemljivo in se ne da opravičiti. Posebej nerazumljivo je, kako lahko pobijajo živali tisti lovci, ki naj bi bili kristjani? Ali ne poznajo zapovedi Ne ubijaj? Pri lovu gre za dejanja, ki spadajo v neko drugo časovno obdobje in ne v 21. stoletje, kjer naj bi kraljeval mir in sožitje v družbi in naravi. Lov proti plačilu je prodajanje življenj živih bitij, gre za trgovino, ko se za trofeje ali kulinariko prodaja življenje. Zanimiv je zapis Vlade RS: »Cilj lova že dolgo ni samo ubijanje za užitek, …«. Prav tako je zanimiva naslednja izjava nekega lovca: »Lov v prvi vrsti pač ni gojitev, ampak čisto v prvotnem pomenu plenjenje in pleniti vendar hočemo. Ni na odmet občutiti veselje, če je uspelo ubiti divjo žival. Ne, v pravo veselje nam sme biti, če smo divjo žival brez bolečine pokončali s čistim metkom…« (Wild und Hund 13/2001). Lov ni nobena kulturna dobrina, kot menijo nekateri, saj ubijanje ne more biti del kulture – če pa je, pa gre za kulturo smrti. Lovec je v današnjem času edini, ki sme streljati na žive cilje z varnega strelnega stolpa. Za razliko od vojaka, ki mu največkrat stoji nasproti enakovreden nasprotnik, je lovec posebno nizkoten: Strelja samo, kadar se žrtev ne more braniti. Ubijanje je v krvi mnogih ljudi: Kolikor manj je vojn, toliko več je lova? Vojna je bratomor. Vojna proti živalim je pomor bratov in sester. Theodor Heuss, ki se je kot prvi predsednik Zvezne republike Nemčije moral iz reprezentančnih razlogov pogosto udeležiti diplomatskega lova, je rekel: “Lov je samo nizkoten opis za posebno nizkoten umor sobitij, ki nimajo nobene možnosti. Lov je stranska oblika človeške duhovne obolelosti.”
Na žalost se v Sloveniji življenja živih bitij prodajajo za velike denarje. Trofeja medveda lahko doseže ceno več tisoč evrov, enako velja za jelena, damjaka, divjega prašiča, seveda vse odvisno od velikosti in lepote ubite trofeje. Če se v Sloveniji ustreli povprečno letno npr. 50 medvedov, je lovski prihodek lahko kar več deset milijonov tolarjev. Vse to jemlje Sloveniji verodostojnost in jo potiska v krog organizacij, ki ne spoštujejo življenja. Zelo žalosto je tudi to, da življenja živali prodaja država, to je organizacija, ki bi morala delovati v javnem interesu, torej v interesu življenja in ne smrti, saj je življenje živih bitij javni interes in ne njihova smrt. Ubijanje živih bitij ne more biti v javnem interesu.

3. Lovci ne ubijajo neboleče. Pogosto živali samo obstrelijo. Iskanje, če sploh pride do njega, traja ure in dneve. Do smrtnega strela se obstreljene živali na begu pred lovci ure in dneve vlečejo skozi gozd z raztrganim telesom, razparanim drobovjem in zlomljenimi kostmi. Grozljivo trpijo. Tudi lovčeve šibre zadenejo številne živali, zlasti ptice, toda te ne umrejo takoj, ker šibre niso zadele življenjsko pomembnih organov. Zaradi poškodb pogosto umrejo šele po nekaj urah ali dnevih. Mnogo živali živi s strelnimi poškodbami. Pri “lovu” s pastmi na zapah, “kjer ni poškodb” kot pravijo, ujeto žival v trenutku ko se past z glasnim truščem zapre, skoraj vedno zajame panika, žival se sunkovito premika in se zaradi tega često močno rani. Tako “kos” (lovski žargon) obleži v krvi, trpi grozne bolečine ter neredko ure, često tudi dneve v majcenem zaboju lačen in žejen čaka na grozno smrt. Lov torej povzroča grozljivo trpljenje živali, lov je neizmerno mučenje živali. Za to ni nobenega opravičila.

4. Znano je, in to dokazuje vedno več znanstvenih študij, tako medicinskih kot tudi drugih, da je uživanje mesa rizični faktor za številna obolenja. Meso tako povzroča mnoge civilizacijske bolezni kot npr. sladkorno bolezen, prekomerno težo, škoduje kostem, pospešuje vnetja in bolečine, pospešuje srčni infarkt in arteriosklerozo, povzroča depresije, je tudi rizični faktor za raka …Za uživalce mesa obstaja po raziskavi kalifornijske Univerze Loma Linda tudi dvakrat višje tveganje, da zbolijo za demenco, torej očitno uživanje mesa škoduje tudi inteligenci. Vedno več znanstvenih študij dokazuje, da je vegetarijanska prehrana varnejša za ljudi in da so vegetarijanci bolj zdravi in dlje živijo (npr. raziskave Univerze Gießen, Centra za raziskovanje raka v Heidelbergu in Zveznega urada za zdravje v Berlinu). V pestri vegetarijanski prehrani je vse, kar človek potrebuje za svoje življenje. “Vsekakor je lahko pravilno zasnovana vegetarijanska prehrana povsem zdrava oziroma uravnotežena in varovalna” (prof. dr. Dražigost Pokorn, ONA, 30.11.2004). Vse navedeno velja tudi za divjačino. Tudi divjačina, enako kot ostalo meso, je očitno rizični faktor za številna obolenja. In ker je po zakonu vsakdo dolžan skrbeti za svoje zdravje, se postavi vprašanje, ali ni uživanje divjačine v nasprotju z zakonom, če je ta vrsta hrane rizični faktor za številne bolezni.

5. Lov je, kot že navedeno, v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije in sicer iz naslednjih razlogov:
– V 5. členu ustave je med drugim zapisano, da država skrbi za ohranjanje naravnega bogastva. Živali so kot živa bitja del naravnega bogastva in mora zato država poskrbeti za njihovo ohranitev. Z ubijanjem pa se naravno bogastvo ne ohranja, temveč zmanjšuje. Seveda velja to za vsako posamezno živali in ne za vrsto kot abstrakten pojem, saj vrsta kot taka ni del naravnega bogastva in gre samo za besedo, ki si jo je izmislil človek. Naloga vseh državnih organov je, da delujejo po ustavi in jo spoštujejo, zato lov ne more biti dovoljen, kajti lov število živali zmanjšuje in tako siromaši naravno bogastvo oz. ga zmanjšuje. 
– V 5. členu ustave je med drugim še zapisano, da država ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije. Če država prek lova dopušča namerno pobijanje živali oz. ga celo ukazuje, to ne more voditi do skladnega civilizacijskega razvoja, kajti do takšnega razvoja se lahko pride samo s pozitivnimi in ne negativnimi, kot npr. pobijanje živih bitij. Ubijanje živali ovira kulturni razvoj Slovenije, saj ubijanje živih bitij ne more spadati v kulturo, vanjo spadajo pozitivne vrednote ne pa ubijanje. Vsak vnos pobijanja živih bitij v družbo ovira tudi skladen civilizacijski razvoj Slovenije in vodi do destrukcije družbe. To je sedaj že vidno. Pobijanje živih bitij državi Sloveniji jemlje kredibilnost. Zato je lov v nasprotju tudi s tem ustavnim določilom. 
– 63. člen ustave med drugim določa, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni. To, da država z lovom dovoljuje pobijanje živali pomeni spodbujanje k nasilju, saj je pobijanje živali nasilje, kajti le-ti niso usmrčeni neboleče in brez sile, temveč so pobiti z okrutno silo oz. nasiljem. Lov je tudi v tem pogledu protiustaven. Če je prepovedano oz. protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni, to še bolj velja za nasilje kot takšno in vojno.
– 72. člen ustave med drugim določa, da varstvo živali pred mučenjem ureja zakon. Iz navedene ustavne določbe je razvidno, da ustava ne dovoljuje mučenja živali in to ne glede ali gre za domače ali prostoživeče živali. Po slovarju slov. knjižnega jezika pomeni mučenje povzročati duševno ali telesno neugodje, trpljenje. Pri vsakem namernem uboju živali pride do mučenja, saj žival neizmerno trpi oz. je poškodovana, če uboj ni uspel in tudi pri tem neizmerno trpi. Po drugi strani pa se kot mučenje smatra tudi vsaka nepotrebna smrt živali. To načelo je sprejel tudi veljavni Zakon o zaščiti živali, ko v 4. členu določa, da je mučenje živali tudi nepotrebna ali neprimerna usmrtitev živali. Ne glede na razlog usmrtitve ali uboja živali, so te usmrtitve popolnoma nepotrebne, kajti:
– novejše raziskave ekologov so pokazale, da živali razpolagajo z notranjim mehanizmom uravnavanja populacijske rasti in zato človekovo uravnavanje populacije živali ni potrebno oz. je celo škodljivo,
– če gre za živali, ki naj bi bile nevarne ljudem, jih je mogoče omamiti in nato odpeljati na področje, ki je namenjeno življenju živali oz. tam kjer ni ljudi,
– mesno prehrano (divjačino) lahko v celoti nadomesti rastlinska hrana, ki je po ocenah znanosti tudi bistveno bolj zdrava, za mesno prehrano pa je znano, da povzroča mnoge civilizacijske bolezni, to vse pa pomeni, da meso ni nujno potrebno za življenje ljudi, nasprotno, celo škodljivo je, kot že navedeno.

Varuh pravic živali