Lov v Triglavskem narodnem parku

Varuh pravic živali je dne 30. junija 2005 v imenu Društva za osvoboditev živali in njihove pravice poslal spodnji dopis ministru Janez Podobniku na Ministrstvo za okolje in prostor.

Zadeva: lov v Triglavskem narodnem parku

Spoštovani g. minister!

Zastopam Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice, Ostrožno pri Ponikvi 26, 3232 Ponikva. Kopijo pooblastila prilagam.

V časniku DELO (19.5.2005) sem bral intervju z g. Janezom Bizjakom, direktorjem Triglavskega narodnega parka. V tem intervjuju je g. Bizjak navedel, da v parku še vedno obstaja lov in da je pred njimi tretja faza, to je postopno omejevanje lova na osrednjem območju, ki mu pa močno nasprotujejo lovci in njihove organizacije. Navedel je tudi, da so (v parku) dolžni brezpogojno izpolniti načrt odstrela, ki ga podpiše pristojni minister. Če ga ne bi, tako g. Bizjak, bi kršili zakon. Zaradi neizvajanja lova v preteklih letih je bil park na predlog lovskega inšpektorja kaznovan s 300 tisočaki kazni, odgovorna oseba (g. Bizjak) pa z 100 tisočaki, postopek na upravnem sodišču pa še ni končan, tako v članku.

Besede g. Bizjaka o lovu v Triglavskem narodnem parku (TNP) so me osupnile. 

Nerazumljivo je, da obstaja v TNP lov. Nerazumljivo je, da pristojni organi v TNP niso odpravili lova, kajti parki, tako zasebni kot javni, so po 10. členu Zakona o divjadi in lovstvu (Zdlov-1) nelovne površine.

3. točka 1. odstvka 10. člena Zakona o divjadi in lovstvu je popolnoma jasna, saj je zapisano, da so parki, tako javni kot zasebni, nelovna površina. To pomeni, da na področju celotnega parka ni dovoljen lov, ne samo na določenem delu parka. Na celotni površini parka ni dovoljeno ničesar, kar je lov (lov v celoti oz. del lova). Tako ni dovoljeno niti streljati živali, ni dovoljeno njihovo iskanje, zasledovanje, vabljenje ali čakanje s ciljem upleniti divjad, tudi če se gre samo za cilj in dejansko ne pride do odstrela. Vse to je prepovedano, saj se navedena zakonska določba uporablja neposredno in je začela veljati takoj z veljavnostjo predmetnega zakona, to pa je v maju 2004. Torej, od maja 2004 je lov v Triglavskem narodnem parku protizakonit. Vse to velja ne glede na to, ali je park kot nelovna površina že določen v katastru lovsko upravljalskega območja, lovišča oz. lovišča s posebnim namenom (4. odstavek 10. člena Zdlov-1). Nedoločitev TNP v katastru kot nelovne površine na prepoved lova v TNP nima nobenega vpliva, saj določba o parku kot nelovni površini oz. njena veljavnost in izvajanje ni odvisno od tega ali je park kot takšen vpisan v kataster, vsaj z začetkom veljavnosti Zdlov-1, je TNP postal nelovna površina. Vse to pa pomeni, da je lov v Triglavskem narodnem parku, in to ne glede na to, v katerem delu se opravlja, v nasprotju z Zakonom o lovstvi in divjadi.

Triglavski narodni park je park, ki ima svoj vsebinski temelj v Zakonu o ohranjanju narave (ZON-UPB2). Zato spada problematika lova v TNP tudi v resor ministrstva za okolje in prostor (MOP). V interesu MOP-a, seveda pa tudi države kot takšne in mnogih državljanov, je, da se predpisi, ki se tičejo lova oz. narodnih parkov striktno izvajajo. Zato je potrebno, da se lov v TNP takoj odpravi. Vsi, ki tam še vedno lovijo, morajo takoj prenehati z vsemi dejavnostmi, ki so v zvezi z lovom ali pa del lova oz. lov v ožjem smislu sam.

Zato Vas g. minister pozivam, da takoj storite vse, kar je v Vaši moči, da se lov v Triglavskem narodnem parku takoj odpravi in se na ta način zagotovi dosledno spoštovanje 3. točke 1. odst. 10. člena Zakona o divjadi in lovstvu, ki določa, da so parki nelovne površine. Vsak dan odlašanja z odpravo lova v TNP pomeni, da se protizakonito pobije tisoče in tisoče nedolžnih živali in da nekateri pridobivajo veliko protipravno premoženjsko korist. Lov v TNP pomeni tudi izjemno grob poseg v naravo in povzroča mnogim veliko trpljenje, Slovenijo pa blokira v njenem celovitem razvoju.

Nerazumljivo je tudi to, da še vedno teče na upravnem sodišču postopek, tako g. Bizjak v intervjuju, zaradi tega, kar TNP ni želel izvajati lova v preteklih letih. Ker je lov v TNP z majem 2004 prepovedan, je potrebno na upravnem sodišču takoj ustaviti vse postopke, ki tečejo glede lova v TNP, saj je absurdno in protiustavno, da se vodijo postopki glede kaznovanja nekoga, ki je odklonil lov v TNP, če pa lov že več kot eno leto v TNP sploh ni dovoljen. 

Sicer pa bi Vas, g. minister, rad seznanil tudi s tem, da je lov v nasprotju z ustavo RS, kot sledi: 

– V 5. členu ustave je med drugim zapisano, da država skrbi za ohranjanje naravnega bogastva. Živali so kot živa bitja del naravnega bogastva in mora zato država poskrbeti za njihovo ohranitev. Z ubijanjem pa se naravno bogastvo ne ohranja, temveč zmanjšuje. Seveda velja to za vsako posamezno živali in ne za vrsto kot abstrakten pojem, saj vrsta kot taka ni del naravnega bogastva in gre samo za besedo, ki si jo je izmislil človek. Naloga vseh državnih organov je, da delujejo po ustavi in jo spoštujejo, zato lov ne more biti dovoljen, kajti lov število živali zmanjšuje in tako siromaši naravno bogastvo oz. ga zmanjšuje. 
– V 5. členu ustave je med drugim še zapisano, da država ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije. Če država prek lova dopušča namerno pobijanje živali oz. ga celo ukazuje, to ne more voditi do skladnega civilizacijskega razvoja, kajti do takšnega razvoja se lahko pride samo s pozitivnimi in ne negativnimi, kot npr. pobijanje živih bitij. Ubijanje živali ovira kulturni razvoj Slovenije, saj ubijanje živih bitij ne more spadati v kulturo, vanjo spadajo pozitivne vrednote ne pa ubijanje. Vsak vnos pobijanja živih bitij v družbo ovira tudi skladen civilizacijski razvoj Slovenije in vodi do destrukcije družbe. To je sedaj že vidno. Pobijanje živih bitij državi Sloveniji jemlje kredibilnost. Zato je lov v nasprotju tudi s tem ustavnim določilom. 
– 63. člen ustave med drugim določa, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni. To, da država z lovom dovoljuje pobijanje živali pomeni spodbujanje k nasilju, saj je pobijanje živali nasilje, kajti le-ti niso usmrčeni neboleče in brez sile, temveč so pobiti z okrutno silo oz. nasiljem. Lov je tudi v tem pogledu protiustaven. Če je prepovedano oz. protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni, to še bolj velja za nasilje kot takšno in vojno.
– 72. člen ustave med drugim določa, da varstvo živali pred mučenjem ureja zakon. Iz navedene ustavne določbe je razvidno, da ustava ne dovoljuje mučenja živali in to ne glede ali gre za domače ali prostoživeče živali. Po slovarju slov. knjižnega jezika pomeni mučenje povzročati duševno ali telesno neugodje, trpljenje. Pri vsakem namernem uboju živali pride do mučenja, saj žival neizmerno trpi oz. je poškodovana, če uboj ni uspel in tudi pri tem neizmerno trpi. Po drugi strani pa se kot mučenje smatra tudi vsaka nepotrebna smrt živali. To načelo je sprejel tudi veljavni Zakon o zaščiti živali, ko v 4. členu določa, da je mučenje živali tudi nepotrebna ali neprimerna usmrtitev živali. Ne glede na razlog usmrtitve ali uboja živali, so te usmrtitve popolnoma nepotrebne, kajti:
– novejše raziskave ekologov so pokazale, da živali razpolagajo z notranjim mehanizmom uravnavanja populacijske rasti in zato človekovo uravnavanje populacije živali ni potrebno oz. je celo škodljivo,
– če gre za živali, ki naj bi bile nevarne ljudem, jih je mogoče omamiti in nato odpeljati na področje, ki je namenjeno življenju živali oz. tam kjer ni ljudi,
– mesno prehrano (divjačino) lahko v celoti nadomesti rastlinska hrana, ki je po ocenah znanosti tudi bistveno bolj zdrava, za mesno prehrano pa je znano, da povzroča mnoge civilizacijske bolezni, to vse pa pomeni, da meso ni nujno potrebno za življenje ljudi, nasprotno, celo škodljivo je.

Sicer pa lov v nobenem primeru ni potreben, niti kot regulacija naravnega ravnotežja niti za prehrano ljudi.

Ekologi namreč ugotavljajo, da ravnotežje narave in živali ne potrebuje lovcev, temveč se dolgoročno vzpostavi samo od sebe – z notranjim izravnavanjem števila rojstev, s prilagajanjem na mejo kapacitete okolja in z izogibanjem vrst. Živali razpolagajo z notranjim mehanizmom za reguliranje prirastka: če preti prenaseljenost, se zniža stopnja rojstev. V skoraj vseh deželah na svetu je lov v naravnih rezervatih oz. parkih prepovedan, kljub temu tam ne pride do naravnega neravnovesja. Lov pomeni tudi motenje naravnega ravnotežja ekološkega sistema. Lahko vodi do zmanjšanja ali iztrebljenja živalskih vrst. Lovci naravo uporabljajo, ne pa ščitijo. V glavnem gojijo živalske vrste, ki so jim zanimive kot plen. Ni tudi pozabiti, da človek mnogim živalim jemlje življenjski prostor in s tem hrano, kar je lahko tudi eden izmed vzrokov za tako imenovano škodo, ki naj bi jo povzročile živali. Zato je država dolžna takoj povrniti vso “škodo”, ki je nastala zaradi napačnih posegov človeka v naravo, problemov “škode” pa vsekakor ne more reševati tako kot sedaj dela, to je, da odredi poboj živali. Mnogokrat pa je tudi lovski pritisk tisti, zaradi katerega živali povzročijo “škodo”. Lovci pogosto živali samo obstrelijo. Iskanje, če sploh pride do njega, traja ure in dneve. Do smrtnega strela se obstreljene živali na begu pred lovci ure in dneve vlečejo skozi gozd z raztrganim telesom, razparanim drobovjem in zlomljenimi kostmi. Tudi lovčeve šibre zadenejo številne živali, zlasti ptice, toda te ne umrejo takoj, ker šibre niso zadele življenjsko pomembnih organov. Zaradi poškodb pogosto umrejo šele po nekaj urah ali dnevih. Lov za prehrano tudi že dolgo ni več potreben. Lov ni kulturna dobrina, kot že navedeno, saj ubijanje živih bitij ne spada v kulturo. Z moralno-etičnega stališča absolutno ni sprejemljivo, da si ljudje zavoljo zadovoljstva prilaščajo pravico ubijati živa bitja, ki prav tako kot oni čutijo in občutijo bolečino. Lov pomeni neke vrste vojno proti živalim, saj lovci npr. samo v Sloveniji letno pobijejo okoli 100.000 živih bitij. 100.000 prebivalcev Slovenije izgubi svoje življenje zaradi bolj ali manj lovskih užitkov oz. sle po ubijanju. Lov prinaša v naravo strah, trpljenje, umiranje, bolezni, škodo in še druge negativne elemente in je zato tujek v naravi. Uničuje živalske strukture in družine, proizvaja invalidne živali in podobno. Vse živali pa imajo pravico do življenja, kajti tudi one čutijo, občutijo, tudi one rade živijo, se veselijo, imajo svoje prijatelje in družine, vse tako kot človek. Zato Vas tudi pozivam, g. minister, da storite vse, kar je v Vaši moči, da se bo ustava glede lova v celoti spoštovala.

V pripravi je nov zakon o TNP. Osnutek zakona je pripravila tudi Koalicija za TNP. K temu osnutku sem pripravil kot varuh pravic živali določene predloge in jih posredoval omenjeni koaliciji. Vendar pa mi je bilo sporočeno, da se osnutek zakona že nahaja pri Vas in da bi bilo najbolje, da predloge in pripombe posredujem kar Vam. Zato Vam, g. minister, v prilogi posredujem pripombe in predloge v zvezi z osnutkom. Te pripombe oz. predlogi se nanašajo na problematiko lova v TNP, in sicer bi se naj v zakonu o TNP izrecno zapisalo, da lov, kar velja tudi za ribolov, na celotnem področju parka ni dovoljen (3. točka 1. odstavka 10. člena ZDLov-1).

Prosim vas, da mi sporočite Vaše stališče o tej pobudi, saj je to pobuda v smislu 45. člena ustave RS.

Lep pozdrav.

V vednost:
– Triglavski narodni park
Kidričeva cesta 2, 4260 Bled
– Mountain Wilderness Slovenije
Društvo za ohranjanje neokrnjene gorske narave
Filozofska fakulteta, Aškerčeva 2, Ljubljana