Pritožba zoper dovoljenje za vznemirjanje in poboj kormoranov

Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice je dne 27. januarja 2005 poslalo Ministrstvu za okolje in prostor spodnjo pritožbo zoper dovoljenje za vznemirjanje in poboj kormoranov.

Pritožba zoper dovoljenje naslovnega organa št. 35701 – 97/2004 z dne 28.12.2004 na Ministrstvo za okolje, prostor in energijo, Dunajska 48, Ljubljana oz. podrejeno predlog za obnovo postopka in predlog za odložitev izvršbe

Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice vlaga iz razlogov iz 237. člena ZUP-a zoper dovoljenje naslovnega organa z dne 28.12.2004, št. 35701 – 97/2004 pritožbo in predlaga, da naslovni organ v skladu z ZUP-om obravnava pritožbo in ji ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter postopek ustavi, če pa tega ne bo naredil, pa naj spis s pritožbo odstopi drugostopenjskemu pritožbenemu organu, ki naj pritožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in postopek ustavi.
V kolikor pa niso izpolnjeni pogoji za vodenje postopka pritožbe, pa pritožnik predlaga, da se ta pritožba smatra kot predlog za obnovo postopku v smislu 9. točke 260. člena ZUP-a.
V kolikor bi bila pritožba ali pa predlog za obnovo postopka uspešna, pritožnik predlaga, da se mu povrnejo tudi stroški pravnega zastopanja in morebitne plačane upravne takse.
Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice meni, da je bil postopek izpeljan nepravilno, tudi izdano dovoljenje je nepravilno in zato tudi vlaga pravno sredstvo.
V kolikor je še pritožbeni rok odprt, pritožnik prosi za vročitev originala odločbe.

Obrazložitev

A. Splošno, o pritožniku in pravni interes
1. Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice je izvedelo, da je naslovni organ izdal dovoljenje št. 35701 – 97/2004 z dne 28.12.2004, s katerim je dovoljeno vznemirjanje velikega kormorana, če pa ta ukrep ni učinkovit, pa se dovoli odvzem iz narave skupno do največ 144 osebkov velikega kormorana. V dovoljenju je opisan tudi način in pogoji vznemiranja in odvzema iz narave. Društvu za osvoboditev živali in njihove pravice izpodbijana odločba ni bila vročena, kopijo odločbe pa je dobilo od DOPPS-a dne 19.1.2005. Čeprav je društvo znano državi in njenim organom, saj je vpisano v register društev, ki ga vodi država in je državi tudi znano, kakšna je dejavnost društva, torej da se društvo bori zaščito vseh živali, ga pristojni oz. naslovni upravni organ ni povabil, da sodeluje v postopku, čeprav je njegova dolžnost, da poskrbi, da bodo v postopku sodelovale vse osebe, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala upravna odločba (44. člen ZUP-a).

2. Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice ima pravni interes za udeležbo v predmetnem postopku oz. za vložitev pravnih sredstev, kot sledi v nadaljevanju.

3. Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice (v nadaljevanju: društvo) je registrirano pri Upravni enoti Šenjur pri Celju pod zaporedno številko 159. Zakoniti zastopnik društva je Stanko Valpatič (odločba UE Šentjur pri Celju z dne 17.9.2002).
Društvo je bilo ustanovljeno s ciljem prizadevanja za uveljavitev pravic živali v Ustavi Republike Slovenije in v praksi tako, da bi lahko živali živele življenje, ki je primerno njihovi vrsti, svobodno in v miru ter brez strahu, da jih bo kdo preganjal, mučil ali ubil (3. člen statuta društva). Namen in cilje društvo uresničuje z izvajanjem zlasti naslednjih nalog (4. člen statuta društva):
– prizadevanje za odpravo sedanjega stanja, ko človek uporablja živali za svoje potrebe
– prizadevanje za širitev zavesti o enosti človeka, živali in narave
– prizadevanje za odpravo živinoreje 
– prizadevanje za pravno priznanje pravic živali
– prizadevanje za odpravo lova
– prizadevanje za odpravo poskusov na živalih
– informiranje javnosti o slabem položaju živali
– informiranje javnosti o škodljivosti mesne prehrane
– prizadevanje za odpravo kakršnegakoli mučenja živali
– izobraževanje glede zaščite živali.
Društvo si prizadeva za zaščito živali na vseh področjih družbenega življenja.
Vse to je razvidno iz statuta društva z dne 21.1.2004 in odločbe z dne 23.2.2004, ki se prilagata.

4. Pravni interes društva izhaja iz različnih pravnih predpisov.

5. V skladu z 2. členom Zakona o zaščiti živali – ZZZiv (Ur. list RS, št. 98/99, …) je zaščita živali v smislu navedenega zakona zakonska obveznost vseh pravnih in fizičnih oseb, ki so v kakršnemkoli odnosu do živali, zlasti pa društev proti mučenju živali in drugih društev, ki so se ustanovila za uveljavljanje in izvajanje deklaracije o pravicah in zaščiti žival. Po 42. členu istega zakona morajo društva, ki delujejo na področju zaščite živali med drugim opozarjati na nepravilnosti in nezakonitosti v zvezi z zaščito živali. 
Navedeni zakonski določili določata zakonsko obveznost društva v smislu delovanja za zaščito živali. To pa pomeni, da mora društvo uporabiti vse pravne in druge pravno dopuščene možnosti za zaščito živali in to ne glede na to, ali gre za prostoživeče ali neprostoživeče živali. Ena izmed teh pravnih možnosti za zaščito živali pa je tudi sodelovanje v postopku izdaje predmetnega dovoljenja in morebitna pritožba zoper to dovoljenje. ZZZiv torej pooblašča društvo za sodelovanje v postopku izdaje predmetnega dovoljenja in za vložitev eventuelne pritožbe zoper to dovoljenje, saj morata aktivno delovati za zaščito vseh živali.
V obravnavanem primeru je torej izkazan pravni interes skozi zakonsko dolžnost društva za zaščito živali. Torej gre celo za dolžnost društva, da sodeluje v predmetnem postopku in v kolikor predmetno dovoljenje ni v interesu živali, zoper njega vloži pritožbo. Društvo si prizadeva v svojem delovanju zaščiti življenje živali v polnem obsegu, ne glede na to, za katere živali gre. Ali gre za prostoživeče živali ali gre za npr. hišne živali, je nepomembno. Tudi veljavni Zakon o zaščiti živali varuje življenje živali kot najvišjo vrednoto, saj je v 1. členu navedenega zakona določeno, da ta zakon, torej Zakon o zaščiti živali, določa odgovornost ljudi za zaščito živali, to je za zaščito njihovega življenja, zdravja in dobrega počutja. 

6. Po 7. členu Zakona o ohranjanju narave so fizične in pravne osebe dolžne ravnati tako, da prispevajo k ohranjanju biotske raznovrstnosti in varujejo naravne vrednote. Iz navedene zakonske določbe tudi izhaja dolžnost društva, da deluje na ohranjanju in varstvu biotske raznovrstnosti in naravnih vrednot. Eden izmed načinov v obravnavanem pogledu je tudi udeležba v postopku izdaje predmetnega dovoljenja oz. vložitev pritožbe zoper dovoljenje, če to ni v interesu živali, konkretno velikih kormoranov. Nesporno pa je, da so živali, tako veliki kormorani, ki so zajeti v izpodbijani odločbi, del biotske raznovrstnosti, saj ta vključuje raznovrstnost tudi znotraj vrst in gensko raznovrstnost. Iz navedenega torej izhaja tudi dolžnost ravnanja pritožnika v smislu ohranjanja narave in pravica do udeležbe v postopku oz. vložitve pritožbe zoper dovoljenje, kot enega izmed sredstev v borbi za ohranjanje narave, kamor nesporno spadajo tudi veliki kormorani.
Nesporno je tudi, da društvo deluje v javnem interesu, saj je, kot je razvidno iz ciljev in namena ter nalog društva, njegova dejavnost namenjena izključno borbi za dobrobit živali, kar pomeni prizadevanje za ohranjanje narave. Društvo tudi vsebinsko izpolnjuje vse bistvene pogoje za opravljanje dejavnosti v javnem interesu v smislu 2. odst. 137. člena Zakona o ohranjanju narave, saj zbrana sredstva, tako članarino kot prostovoljne prispevke, namenja za borbo za živali oz. ohranjanje narave (člani ne dobijo nobenih nadomestil glede dela za društvo, niti povrnjenih svojih materialnih stroškov pri delu za društvo (potni stroški, dnevnice …), društvo ves čas svojega delovanja s plakati, letaki, medijskimi pred-stavitvami, tiskovnimi konferencami, spletno stranjo, raznimi pobudami državnim organom pomembno prispeva k ohranjanju narave. Vse to je mogoče videti tudi na spletni strani društva pod www.osvoboditevzivali.si Društvo ne poseduje nobenega priznanja ali kaj podobnega v smislu 137. člena Zakona o ohranjanju narave, vendar pa to v obravnavanem primeru ni bistveno, saj je pomembno izključno prizadevanje za ohranjanje narave in ne to ali je dobilo kakšno priznanje, nagrado… 

7. Nenazadnje pa je pravni interes društva podan tudi zaradi tega, ker izdano dovoljenje direktno posega v njegov pravni interes. Po ustaljeni ustavnosodni presoji Ustavno sodišče priznava pravni interes za vložitev pobude tistim združenjem, ki so bila ustanovljena z namenom zagotavljanja pravic in interesov tiste skupine oseb, ki se vanj povezujejo, izpodbijani predpis pa naj bi jim te pravice kratil. (glej odločbo št. U-I-86/94, U-I-75/96, U-I-31/96 in druge). Za tak primer gre tudi v tej zadevi. Interes članov društva je namreč tudi ta, da živali, in s tem tudi veliki kormorani, živijo, kar izhaja iz namenov, ciljev in nalog društva, razvidnih iz statuta. Sporno dovoljenje pa krati te interese, saj odreja poboj in ne varuje življenja. Navedeni interes članov oz. društva (torej interes, da živali živijo) pa je tudi pravno varovan, kajti 5. člen ustave vsebuje določbo, da je država dolžna skrbeti za naravno bogastvo, kamor spada tudi življenje omenjenih živali, 72. člen ustave, ki prepoveduje mučenje živali, kar pomeni, da če mučenje ni dovoljeno, sploh ne more biti dovoljeno ubijanje živali, kajti ubijanje živali je hujša oblika poseganja v življenje živali kot samo mučenje, ki življenje samo po sebi še ohranja, seveda v skrajno grozljivi in nepredstavljivo trpeči obliki. Če je mogoč ustavni spor, je seveda mogoče tudi to, da društvo sodeluje v predmetnem postopku oz. pridobi sporno dovoljenje. Nenazadnje je potrebno navesti, da je Ustavno sodišče dejansko priznalo društvu pravni interes za vložitev pobud za presojo ustavnosti predpisov, saj je vsebinsko obravnavalo njegovo pobudo za presojo ustavnosti in zakonitosti Pravilnika o odvzemu velikih zveri iz narave za leto 2004 (Uradni list RS št.14 z dne 13.2.2004), pa čeprav je pobudo s sklepom št. U-L-137/04-11 z dne 9.9.2004 zavrnilo (ni je zavrglo, razen v malem, nepomembnem delu). Sklep je dosegliv na spletni strani ustavnega sodišča. Prav tako je potrebno navesti, da je Upravna enota Velenje v upravni zadevi št. 227-65/2004 priznala pravni interes društvu glede izpodbijanja dovoljenja, s katerim je bilo dovoljeno izvajati javno prireditev v obliki Kravji mimohod in konjski galop, ki je bila 22.8.2004 v kraju Gaberke (tako imenovane Kravje dirke). Obe listini se prilagata. Če sta ustavno sodišče in upravna enota priznala društvu pravni interes za sodelovanje v upravnem postopku, ki se tiče živali, je jasno, da ta pravni interes obstaja tudi v tem postopku, saj gre za enako zadevo, to pa je varstvo živali.

B. Utemeljitev pritožbenih razlogov
1. Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice bi moralo biti udeleženo v postopku izdaje predmetnega dovoljenja kot stranka oz. vsaj kot stranski udeleženec, saj je društvo organizacija, ki deluje na področju varstva živali, katerega del je tudi varstvo prostoživečih živali po Zakonu o ohranjanju narave. Zato bi društvu tudi morala biti dana možnost, da sodeluje v postopku in tako brani velike kormorane oz. njihovo življenje in mir. Ker to ni bilo storjeno, gre za bistveno kršitev pravil postopka. Pri tem je potrebno upoštevati vse, kar je že bilo navedeno. Ni za pozabiti, da gre za vprašanje življenja ali smrti 144 živih bitij, prebivalcev Slovenije.

2. Naslovni organ je začel postopek po uradni dolžnosti v smislu 126. člena ZUP-a. Pogoj za takšen začetek upravnega postopka je med drugim tudi to, da obstaja javna korist, zaradi katere bi bilo potrebno začeti takšen postopek. Okoliščine glede javne koristi bi bilo potrebno navesti v odločbi, saj če javne koristi ni, postopek po uradni dolžnosti ni mogoč. V izpodbijani odločbi niso pojasnjene dejanske okoliščine, iz katerih bi bilo razvidno, da obstaja javna korist, ki bi poleg ostalih okoliščin utemeljevala začetek postopka po uradni dolžnosti. Izpodbijane odločbe tako v tem delu sploh ni mogoče preizkusiti in ni mogoče ugotoviti ali sploh obstaja zahtevana javna korist. Gre za kršitev pravil postopka. Ni za pozabiti, da gre za vprašanje življenja ali smrti 144 živih bitij, prebivalcev Slovenije, zato mora biti postopek voden skrajno dosledno.

3. Iz Strokovnega mnenja z dne 18.10.2004, št. 8-II-690/03-O-04/DV, ki ga je izdal Zavod RS za varstvo narave izhaja, da se je začel postopek oz. je bila podana vloga za pridobitev strokovnega mnenja za kontinentalno podvrstvo velikega kormorana P. c. sinensis. Izdano dovoljenje se nanaša na velikega kormorana Phalacrocorax carbo, kar pomeni, da gre za dve različni podvrsti živali. Iz tega pa izhaja, da se upravni postopek glede velikega kormorana Phalacrocorax carbo, glede katerega pa je bila izdana izpodbijana upravna odločba, sploh še ni začel. Upravni postopek tako v bistvu nima svojega začetka, ima pa že naslednje faze. Upravni organ bi tako moral v smislu 126. člena ZUP-a ponovno preveriti dejanske okoliščine iz katerih je razviden javni interes za začetek postopka glede velikega kormorana Phalacrocorax carbo. Očitno je bil narejen takšen preizkus samo za podvrsto P. c. sinensis (če sploh je bil), glede katere pa postopek ni tekel dalje. Gre za kršitev pravil postopka. 

4. V izreku odločbe je navedeno, da se dovoli vznemirjanje velikega kormorana, če pa to ne bo učinkovito, se dovoli odvzem iz narave do skupno največ 144 osebkov velikega kormorana. Gre za dva različna ukrepa oz. posega v naravo oz. živali, od katerih je eden odvisen od drugega. Zato bi moral upravni organ v izreku odločbe navesti, kako se ugotavlja neučinkovitost vznemirjanja in če bi bilo vznemiranje neučinkovito, bi lahko sledil drugi ukrep, to je odvzem živali. V okviru kontrole neučinkovitosti prvega ukrepa bi moralo biti navedeno, kdo kontrolira neučinkovitost, kakšna so merila učinkovitosti oz. neučinkovitosti vznemirjanja, kako dolgo traja vznemirjanje, kdo dovoli začetek drugega ukrepa in drugo, kar je potrebno da se presodi, ali je vznemirjanje velikega kormorana uspešno. Vsega tega v izreku odločbe ni. Pravno pravilno bi bilo, da se izdata dve dovoljenji: eno za vznemiranje in če to ni uspešno, za odvzem iz narave. Blažji ukrep ima vedno prednost pred hujšim, zato je potrebno, da se dobro in v celoti presodi, ali je blažji ukrep neučinkovit. Namreč pri vsem tem ni za pozabiti, da se gre za življenja živali, ki jih ščiti tudi ustava RS. Vsega tega upravni organ ni naredil, zato gre za kršitev pravil postopka. Ni za pozabiti, da gre za vprašanje življenja ali smrti 144 živih bitij, prebivalcev Slovenije.

5. Iz dovoljenja ni razvidno, kakšen status ima beseda “dovoli se”. Ali to pomeni, da se ukrep mora izvesti, ali pa se lahko. To je namreč zelo bistveno z vidika varstva rib, ki naj bi bil razlog za izdajo izpodbijanega dovoljenja. Kajti če gre za “lahko”, se lahko zgodi, da noben ukrep ne bo izvršen, kar bo imelo negativen vpliv na varstvo rib. Če pa gre za “mora”, pa je stvar v tem, da tega “ukaza” ni mogoče naložiti nekomu, ki ni bil stranka postopka in ni imel možnosti, da bi se o tem sploh izjasnil. Zato je izrek dovoljenja nejasen in s tem v bistvu sploh ni izvršljiv. Kajti, če bi bilo potrebno izvesti upravno izvršbo, kdo bi bil zavezanec za izvedbo ukrepov? Zopet so kršena pravila postopka. 

6. Iz obrazložitve izhaja, da sta Ribiška zveza Slovenije in Zavod za ribištvo Slovenije pred začetkom postopka po uradni dolžnosti poslala naslovnemu organu dopisa oz. vlogi, ki sta povezana s predmetom tega upravnega postopka, saj se organ nanju sklicuje kot enega izmed temeljev začetka postopka. Iz tega je mogoče zaključiti, da bi se moral začeti postopek na zahtevo stranke in ne po uradni dolžnosti, saj sta obstajala pred začetkom postopka dva dopisa oseb, zainteresiranih za začetek postopka in bi zato moral upravni organ omenjena dopisa smatrati kot zahtevo za uvedbo postopka. V kolikor ta dopisa nista izpolnjevala pogojev po 9. členu Uredbe o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah, bi moral biti izpeljan postopek, ki je predpisan za nepopolne vloge. Verjetno bi obe navedeni organizaciji težko izpolnili tam navedene pogoje in bi zato postopek sploh ne bil bil v tem trenutku možen. Ker pa je bila očitno želja, da se ta postopek čimprej izpelje, tako pritožnik domneva, je bil uporabljen institut začetka postopka po uradni dolžnosti, kar je zadevo za “stranki” ali pa vsaj za eno stranko zelo olajšalo. Da je to mogoče, izhaja tudi iz že omenjenega dejstva, da upravni organ dejanskih okoliščin glede javnega interesa v obrazložitvi sploh ni pojasnil. Pritožnik nima vpogleda v omenjena dopisa, zato predlaga, da se to dejstvo oz. pritožbeni razlog posebej preizkusi. Če se izkaže za točnega, potem gre za kršitev pravil postopka, saj gre za nekakšen navidezni začetek postopka po uradni dolžnosti. Ni za pozabiti, da gre za vprašanje življenja ali smrti 144 živih bitij, nedolžnih prebivalcev Slovenije.

7. Da se lahko odredi ukrep vznemirjanja in odvzema iz narave kormoranov, bi bilo v prvi fazi potrebno ugotoviti, katera druga vrsta živali je zaradi kormoranov ogrožena. V dovoljenju je govora o ribah. Nesporno je, da kormorani jedo ribe, saj se morajo z ničemer prehranjevati, kot vsa druga živa bitja. To, da se prehranjujejo z ribami, je popolnoma normalno in del naravne prehrambene verige. Vendar pa v dovoljenju ni z ničemer dokazano, da so ribje vrste v resnici ogrožene s strani kormoranov. Ni npr. navedeno, da je v ribji vrsti lipan zaradi kormoranov sedaj samo npr. 100 pripadnikov te vrste, pred plenitvijo kormoranov pa jih je bilo npr. 1000. To bi moralo biti navedeno vsako ribjo vrsto, za katero se navaja, da je ogrožena zaradi plenjenja kormoranov. Potrebno bi bilo tudi navesti red velikost populacije ribjih vrst, da bi se videlo, ali se je populacija npr. zmanjšala iz 1 milijon osebkov na 100.000, kar ne pomeni ogražanja vrste, ker je za ugodno stanje vrste npr. dovolj samo 50.000 osebkov (številke so samo simbolni primer in ne pomenijo resničnih razmerij). Seveda bi bilo potrebno navesti tudi to, koliko mora biti rib neke vrste, da gre za ugodno stanje vrste. Tega ni. Zraven bi morali biti navedeni dokazi, ki tako navedeno dejansko stanje potrjujejo (214. člen ZUP-a). Tudi ni čisto jasno, katere vse vrste naj bi bile ogrožene. Pavšalne navedbe ne zadostujejo, saj jih ni mogoče prevereti. Gre za nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in kršitev pravil postopka. Po drugi strani pa je iz dovoljenja jasno razvidno, da so za zmanjšanje populacije rib, če je temu res tako, krivi predvsem drugi dejavniki, dejavniki, ki so bolj ali manj posledica napačnih posegov človeka v naravo. 

8. Kot že navedeno, se kormorani hranijo z ribami. Gre za popolnoma običajen in naraven tek dogodkov v naravi, gre za naravno prehrambeno verigo. Zato je samo po sebi nesmiselno in ne samo protiustavno in nezakonito, posegati v populacijo kormoranov. Kajti posegati v populacijo kormoranov, ki državi s tem, da jedo ribe, ne delajo nobene škode, pomeni negativno posegati v naravo v smislu in gre za kršitev biti varstva narave. Narava se varuje pred posegi človeka, ne pa zaradi tega, ker ene živali jedo druge, narava se ne varuje sama pred seboj. To so naravni procesi in posegati vanje je zelo škodljivo in protiustavno. Gre za kršitev materialnega predpisa – Zakona o ohranjanju narave.

9. Iz strokovnega mnenja Zavoda RS za varstvo narave izhaja, da je bit problema v tem, da je zaradi kormoranovega plenjenja rib ogrožen (športni) ribolov. Ogrožena je neka dejavnost, ki je tujek v naravi, saj je ribolov, torej ubijanje popolnoma nedolžnih živih bitij, pogojen s slo po ubijanju ali z gospodarsko dejavnostjo, ki je po svoji biti krvava. Pobijati živa bitja, kar kormorani vsekakor so, zato, ker ti “škodijo” ribolovu, ki je popolnoma nepotrebna in škodljiva dejavnost, saj med drugim ruši tudi naravno ravnovesje, je popolnoma nesprejemljivo in neetično. Ubiti žival, ker pač poje drugo žival, da ni lačna in da lahko živi naprej, je nesprejemljivo, neetično in protiustavno. Protiustavno je zaradi tega, ker mora država skrbeti za ohranjati naravnega bogastva (5. člen ustave), ne pa da ga uničuje, kar predvideni poboj kormoranov je. Naloga države je, da ohranja življenja, ne pa da jih uničuje.

10. Vsaka nepotrebna in neprimerna smrt se po Zakonu o zaščiti živali smatra kot mučenje živali. Mučenje živali je kaznivo. Izpodbijano dovoljenje dovoljuje 144 nepotrebnih usmrtitev živih bitij. Nobena usmrtitev namreč ni potrebna, ker ribe niso nujne za prehrano, saj znanost dokazuje, da vegetarijanska prehrana vsebuje vse snovi, ki so potrebne za človekovo življenje, poleg tega pa uživanje mesa povzroča mnoge civilizacijske bolezni in so zato ribe škodljive za prehrano ljudi. Ribolov v bistvu napeljuje v mnogočem k uživanju škodljivih substanc, kar je meso in s tem v bistvu krši zakonsko normo iz Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki se glasi: “… vsakdo ima dolžnost skrbeti za svoje zdravje. Nihče ne sme ogrožati zdravja drugih.” (2. člen) Če nekdo uživa ribe, vsekakor ne skrbi za svoje zdravje, če so le-te rizični faktor za mnoge civilizacijske bolezni npr. rak in podobno. Usmrtitev rib za potrebe zadovoljevanja sle po ubijanju, kar je npr. športni ribolov, je tudi nepotrebno. Ubijanje rib v celoti je tako popolnoma nepotrebno in se zato smatra kot mučenje živali. Zato je popolnoma jasno, da ni mogoče posegat v populacijo kormorana in jih 144 pobiti, da se ohranijo ribe za potrebe, ki so nepotrebne in škodljive. Nesporno pa je tudi, da bo mnogo na smrt obsojenih kormoranov moralo pred svojo smrtjo mnogo pretrpeti, ker jih s streli ne bodo takoj pokončali, temveč se bo mnogi od njih mučili ranjeni še dolge ure ali dneve preden bodo umrli. Tudi v tem primeru gre za mučenje živali, saj bodo živali dalj časa trpeli, kar je v nasprotju s 4. členom Zakona o zaščiti živali. Mnoge ptice pa bodo samo obstreljene in ne bodo umrle, bo pa to škodilo njihovemu zdravju, zato bo tudi v tem pogledu prišlo do mučenja živali (4. člen Zakona o zaščiti živali). Tako je v tem pogledu kršen materialni zakon. Mučenje živali je tudi protiustavno, saj po 72. členu ustave mučenje živali ni dovoljeno.

11. Po 7. členu Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah se dovoljenje za vznemirjanje in odvzem iz narave lahko izda samo v primeru, če ni druge možnosti in ta ravnanja ne škodujejo ohranitvi ugodnega stanja populacije. Upravni organ sploh ni presojal teh drugih možnosti, ki so pogoj za izdajo dovoljenja. Preden bi upravni organ dovolil v prvi fazi vznemirjanje kormoranov, bi moral ugotavljati ali ne obstoji kakšna druga možnost, da se problem reši brez vznemirjanja in odvzema iz narave, kajti te druge možnosti mora upravni organ ugotavljati tudi v primeru, če gre samo za vznemirjanje živali in niti ne gre za odvzem iz narave. V dovoljenju o teh drugih možnostih, ki so pogoj za vznemirjanje kormoranov, sploh ni govora, kar pomeni, da gre za kršitev uredbe oz. materialnega zakona. To velja tudi glede odvzema iz narave, saj upravni organ sploh ne navaja, ali je ugotavljal alternative dovoljenim ukrepom. Teh možnosti pa je več: neletalne metode za učinkovito zaščito rib, prenehanje s posegi v habitate ribje populacije, saj se ugotavlja, da kormorani ne morejo v naravnih habitatih oz. vsaj delno naravnih pogojih ogroziti obstoja ribjih vrst.

12. Kot navedeno v prejšnji točki, bi upravni organ moral ugotavljati druge možnosti. Če bi to naredil, bi z lahkoto ugotovil, da obstaja ena zelo preprosta alternativna možnost. To je, da se ribolov ukine oz. prepove. Na ta način bi se stanje ribje populacije hitro izboljšalo in tudi prehranjevanje kormoranov z ribami bi bilo potem nepomembno in ne bi bistveno vplivalo na ugodno stanje ribje populacije. Ob tem je potrebno navesti, da je ribolov kot gospodarska dejavnost v nasprotju z 74. členom ustave, kjer je določeno, da se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. Jasno je, da je ubijanje prebivalcev Slovenije, kar se dogaja z ribolovom v nasprotju z javno koristjo. Del javne koristi namreč nikakor ne more biti uničevanje življenj, ne glede na razlog, saj vedno obstaja tudi druga pot. 

13. Dovoljena oz. uporabljena ukrepa posega v populacijo kormorana (vznemirjanje in odvzem iz narave) bosta imela negativne učinke na drugo živalsko populacijo in tudi na ljudi, saj je posledica obeh ukrepov določen hrup. Tudi v že omenjenem strokovnem mnenju je navedeno, da ima lahko hrup, povzročen s streljanjem, negativen vpliv na druge prostoživeče živali in ljudi. V primeru ljudi je s tem kršena ustavna pravica ljudi (72. člen ustave) do zdravega okolja in nedotakljivosti duševne integritete (35. člen ustave), pri živalih pa bo prišlo zaradi hrupa do plašenja drugih živalskih vrst, kar pomeni, da bo ukrep vznemirjanja veljal tudi za druge živalske vrste, ki s tem nimajo nič in bodo samo žrtve tega. Zato bi v dovoljenju moral biti naveden način, kako druge živalske vrste zaščiti pred vznemirjanjem. To velja tudi v primeru odvzema iz narave, saj je velika verjetnost, da bodo lovci nenamenoma pobili tudi kakšne druge ptice, ki s tem nimajo nič. Ker tega ni, gre za kršitev materialnega zakona.

14. Pri odvzemu iz narave bi lahko prišlo tudi do tega, da bodo mnoge živali pri usmrtitvi nepotrebno trpele. Nepotrebno trpljenje pa po 342. členu Kazenskega zakonika pomeni kaznivo dejanje mučanja živali. To pa pomeni, da bo izpodbijano dovoljenje s svojo izvršitvijo povzročilo dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu. To pa nadalje pomeni, da gre za dovoljenje, ki je nično v smislu 279. člena ZUP-a, zato je dovoljenje nujno potrebno odpraviti oz. ugotoviti ničnost odločbe.

C. Predlog za odlog izvršbe spornega dovoljenja (samo, če se ugotovi, da je izpodbijano dovoljenje že dokončno)
Društvo predlaga, da naslovni organ do dokončne odločitve v tem postopku v celoti zadrži izvršitev izdanega dovoljenja, ker z izvrševanjem dovoljenja nastale težko popravljive oz. nepopravljive škodljive posledice. Namreč, lovci bodo ubijali velike kormorane, če vznemirajanje ne bo učinkovito in pobitim živalim ne bo mogoče več vrniti njihovega življenja, če bo v nadaljevanju postopka ugodeno zahtevi društva, da se veliki kormorani ne smejo odvzeti iz narave. Živali ob ubijanju grozljivo trpijo, saj se ne ubija neboleče. Naravno ravnovesje se z vsako ubito živaljo ruši, zmanjšuje se biotska raznovrstnost, genski material vrste veliki kormoran slabi, vedno bolj slabijo tudi vrsta kot taka, čeprav je že itak oslabljena oz. ogrožena, zaradi česar je tudi posebej zavarovana. Tudi tega ne bo več mogoče vspostaviti v prejšnje stanje, če bo zahtevi ugodeno. Tako bodo nastale težko popravljive škodljive posledice oz. teh posledic niti ne bo mogoče več popraviti, saj pobitim živalim življenja ni mogoče vrniti. Po drugi strani pa zaradi zadržanja izvajanja spornega dovoljenja državi ne bo nastala nobena škoda, pri čemer ni za pozabiti, kar je zelo pomembno, da je so veliki kormorani last države, saj so tudi ribe, ki naj bi bile ogrožen, last države in je zato vseeno, ali se ribe poje kormoran ali pa jih ulovi ribič. Sicer pa je popolnoma normalno, da kormoran poje ribo, če je lačen, saj je to del naravne prehrambene verige. Ubiti žival zato, ker se naravno hrani, je popolnoma nesprejemljivo in protiustavno, ker to pomeni uničevanje naravnega bogastva in ne ohranjanja, za kar mora po ustavi skrbeti država (5. člen ustave). Pa tudi če bi ribičem nastala kakšna škoda, jo je država dolžna povrniti, saj ima za takšne namene rezervirana sredstva, poleg tega pa ne gre za škodo, ki bi bila večja od tiste, ki bi jo povzročil poboj kormoranov. Pri vsem tem niti ne gre za “škodo”, temveč za to, da si živali iz narave vzamejo samo to, kar jim pripada in to je hrana. Če pri tem naredijo morebiti naredijo “škodo” ribičem, ki sicer ribe lovijo zaradi hobija in ne za nujne potrebe, je to izključno zaradi napačnih posegov človeka v okolje, kajti nesporno je, da imajo živali vedno manj hrane. V nobenem primeru ni mogoče primerjati življenja živali in povzročene “škode” s strani živali. Življenje živali ima absolutno prednost pred takoimenovano škodo in zaradi tega ni mogoče ubijati nobenih živih bitij.

D. Upravna taksa za pritožbo oz. predlog za obnovo postopka
Pritožnik meni, da ni dolžan plačati upravne takse za pritožbo oz.obnovo postopka, saj deluje v javnem interesu – v tem primeru ne obstaja dolžnost plačila takse. Tudi v postopku pritožbe pred Upravno enoto Velenje glede že omenjenih Kravjih dirk društvu ni bilo potrebno plačati upravne takse za pritožbo in je upravni organ sprejel dejstvo, da društvo deluje v javnem interesu. Nesporno namreč je, da je borba za živali in za njihovo življenje v javnem interesu, kajti obstaja mnogo predpisov, tako od ustave kot zakonov, ti so že bili omejeni v tem pisanju, ki ščitijo živali, ne bi pa jih ščitili, če ne bi bilo to v javnem interesu.

E. Predlog za obnovo postopka
V kolikor bo ugotovljeno, da pritožba ni mogoča, se naj smatra to pisanje kot predlog za obnovo postopka v smislu 9. točke 260. člena ZUP-a. Pritožniku namreč ni bila dana možnost udeležbe v postopku, čeprav bi pritožnik moral biti udeležen v postopku, ker ta njegova dolžnost izhaja iz 2. in 42. člena Zakona o zaščiti živali, kjer je med drugim določeno, da je zaščita živali dolžnost vseh oseb, ki so v kakršnemkoli odnosu do živali, torej tudi dolžnost pritožnika in ta dolžnost zaščite se lahko realizira tudi s udeležbo v predmetnem postopku in da morajo društva, ki delujejo na področju zaščite živali opozarjati na nepravilnosti in nezakonitosti v zvezi z zaščito živali. Sicer pa je velja vse zgoraj napisano.
Pritožnik zato predlaga, da se obnova dovoli in v obnovljenem postopku izpodbijano dovoljenje odpravi.

S tem je ta vloga utemeljena.

Stroški:
– posvet s stranko 50 ODT
– študij spisa 100 ODT
– pritožba 250 ODT (predlog za obnovo postopka 300 ODT)
– predlog za začasno zadržanje 200 ODT
– plačilo eventuelne takse za pritožbo oz. za predlog za obnovo postopka