Domov Članki Alen Kobilica: »ČE NEKDO NI MENTALNO, DUŠEVNO IN FIZIČNO ZDRAV, BO TEŽKO...

Alen Kobilica: »ČE NEKDO NI MENTALNO, DUŠEVNO IN FIZIČNO ZDRAV, BO TEŽKO IMEL RESNIČNO RAD ŽIVALI.«

Besedilo: Nika Arsovski    Fotografija: arhiv Alena Kobilice

»Veš, vsem nam je pomembno, kakšen zrak dihamo, kakšno vodo pijemo. Spomnim se, kako drugačen je bil zrak za časa mojega otroštva, kaj vse se je spremenilo. Narava bo preživela, mi ne bomo,« enkrat ob koncu intervjuja pripomni podjetnik in vrhunski parašportnik Alen Kobilica. Vsak pogovor z njim je navdihujoč, njegove misli pa obvisijo v zraku še dolgo potem, ko odložim slušalko. Moj sogovornik ne potrebuje dolge uvodne predstavitve. Alen je zgled številnim, saj uteleša zdrav način življenja in mišljenja. Človek z veliko začetnico in srcem.

Zadnje leto je minilo v znamenju pandemije, zato se le s težavo izognemo kakšnemu vprašanju na to tematiko. Izbruh novega koronavirusa naj bi se pričel prav na kitajski tržnici, kjer so v grozljivih okoliščinah nagnetene živali, namenjene prehrani. Ptičja gripa, bolezen norih krav, prašičja gripa … Koliko bolezni bo še potrebnih, da bomo ljudje spoznali, da sami ustvarjamo pogoje za viruse?

Imam srečo, da sem zavoljo narave svojega dela prepotoval velik del sveta. Če namreč živiš v mehurčku, si niti ne predstavljaš, da že ne tako daleč stran obstajajo drugačne kulture, z drugačnimi načeli, vrednotami, kot jih ima naša. Dandanes nam splet omogoča, da si vsak izmed nas ogleda pogoje na tržnicah z divjimi živalskimi vrstami, kakršna je v Wuhanu. To je nekaj nepojmljivega. Kače, podgane, netopirji … Kaj vse je nagneteno tam v kletkah in kaj vse ti ljudje uvrščajo na svoj jedilnik. Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo nekaj z živali preskočilo tudi na človeka. Številni se na vse kriplje trudijo, da bi virus pripisali laboratoriju, a stvar je jasna, virus je preskočil iz netopirja na novega gostitelja. Ljudje namreč rinemo v živalski svet. Ne razumite me narobe. Kakšni se zgražajo nad tem, kaj vse jedo Kitajci, češ, podgane, insekte … A podgana je žival, prav tako kot krava. Pa bo kdo rekel: »Ja, pa je krava precej bolj čista!« Res? Kaj pa pujsek, ki se valja v blatu?! Zanimivo, kako ljudje ta dejstva hitro preskočijo. Nešteto virusov izhaja iz živalskih vrst, medtem ko še nisem slišal za brokolijev, korenčkov ali cvetačni virus. Zakaj? Ker ne obstajajo! Dokler se ljudje ne bodo zamislili o tem, kaj se znajde na njihovem krožniku, bodo obstajale tudi pandemije. Zanimivo je spremljati reakcijo ljudi; kaj vse povzroči strah, kako enostavno se ljudi s pomočjo strahu lahko zmanipulira!

Menite, da se bo kdo ob tej priložnosti ozrl tudi na svoj krožnik in spremenil pogled na prehrano, kot jo je doslej poznal?

Upanje umre zadnje! Vsi živimo v svojem mehurčku in zdi se nam, da ljudje okrog nas počasi začenjajo razumeti, kako pomembno je, kaj pristane na njihovem krožniku. Številni bolj pozorno gledajo na sestavine in izvor živil. Po drugi strani pa ljudje izven svojega mehurčka lahko razmišljajo diametralno nasprotno. Opažam, da vse preveč ljudi išče zunanjega rešitelja za nastalo situacijo. Imeli so več kot leto dni časa, da naredijo nekaj za svoj imunski sistem. Dokazano je, da ob dobri telesni pripravljenosti, z gibanjem in prehrano okrepimo svoj imunski sistem, posledično pa lažje prebrodimo katerokoli virusno okužbo. Številni pa se za to sploh ne menijo! Še kar čepijo na domačih kavčih in čakajo na rešitev od zunaj, ki je prišla v obliki cepiva. Slednje ne zahteva nikakršne spremembe življenjskega sloga, niti najmanj truda in napora. Veste, celoten zahodni svet živi v velikem balončku. Če pogledate namreč države tretjega sveta, kjer je prirastek otrok precej višji kot pri nas … Morda zveni grozno, ampak tam ljudje ne razmišljajo o recikliranju in dobrobiti za planet. Pomembno je zgolj to, kako bodo preživeli dan, kaj bodo dali v usta, s čim bodo nahranili družino.

Spomnim se guruja, ki sem ga spoznal v Indiji. Duhovni vodja, ki je množico navdihoval s svojim zgledom, a zadaj na vrtu je cel teden metal na kup odpadke, med katerimi je bilo ogromno plastike, potem pa jih ob koncu tedna enostavno zažgal. Vse je šlo v zrak! Ljudje tam niso izobraženi o tem, nimajo niti infrastrukture, košev in kanalizacije, da bi lahko začeli razmišljati o tem. Nešteto virusov izhaja iz živalskih vrst, medtem ko še nisem slišal za brokolijev, korenčkov ali cvetačni virus. Zakaj? Ker ne obstajajo!

Verjamem, da je prioriteta to, da nahranijo družino in preživijo iz dneva v dan. Pri nas je velik poudarek na recikliranju, medtem ko živinoreja, eden velikih onesnaževalcev planeta, ostaja prezrta. Meso vendarle ni težava tretjega sveta.

 Ljudje tudi v državah tretjega sveta jedo vse živo, z gospodarsko in finančno rastjo pa se poveča tudi uživanje mesa. Meso je stvar prestiža. Prej smo jedli riž, zdaj pa končno lahko jemo meso. Tudi pri nas ni nič drugače! Naši stari starši so meso jedli zgolj za praznike. Moj nono, na primer, je govoril, da je med vojno pogosto jedel travo in tisto, kar je padlo z drevesa (smeh). Doživel je 95 let, vitalen, zdrav. S koncem vojne in gospodarskim razvojem pa je postalo meso vse bolj dostopno. Nekdaj stvar prestiža je postala stalnica na jedilniku. Veste, tudi percepcija mesa je vse bolj zavajajoča. Kupiš ga v plastični embalaži in tisti kos pred teboj nima nikakršne zveze z živaljo. To postane tvoj zrezek, ne pa tista kravica, ki si jo pred meseci občudoval na pašniku. To je nekaj povsem drugega za mnoge. Mesna industrija si prizadeva, da ne bi naredili povezave. Zanimivo bi bilo, če bi zraven predvajali filmček, kako je do tega kosa mesa prišlo. Zveni morbidno, morda pa bi kdo spregledal.

Sami ste pričeli z rastlinsko prehrano zavoljo sebe, dobrega počutja, izboljšanja zdravja. Se še spominjate začetkov, ko ste spremenili način prehranjevanja? Kaj vam je takrat predstavljalo največji izziv?

Pri meni se je sprememba zgodila čez noč. Če bi danes lahko vse skupaj ponovil, bi šel raje korak za korakom. Ekstremi niso zdravi, ne v življenju ne v prehrani. Telo se mora postopoma navaditi na nov življenjski slog. Veganstvo sem spoznal po zaslugi nekdanje partnerke, ki se je začela izobraževati o tem. Domov je prišla z idejo, da bo odslej kuhala vegansko in strinjal sem se, če bo le okusno in mi bo všeč. Poskusila sva sprva za mesec dni in niti najmanj nisem pogrešal prejšnje hrane, še več, hrana je bila še precej bolj okusna. Če se prehranjuješ vsejedo, se živila pogosto ponavljajo. Prehrana postane dolgočasna, monotona. Sploh v športu je takšen meni izjemno monoton. Prav zaradi moje športne narave me je bilo v začetku strah, ali bom dobil dovolj beljakovin. Saj veste, moške skrbi pretežno to. Kako bomo nahranili svoje mišice?! No, s časom sem spoznal, da je ideja o beljakovinah do neke mere zavajajoča.

Kako pa je potekala vaša prehrambna preobrazba? Kje ste se izobrazili o pomembnih živilih? Od kod ste črpali znanje?

Pomagali so mi številni učitelji, ki so prišli v Slovenijo. Pri tem mi je pomembno, da se učim od ljudi, ki dobro izgledajo, tako fizično in mentalno kot tudi duhovno in energijsko. Vse to je namreč povezano. Pomembno mi je, da človek izžareva energijo, da ima v očeh iskrico. Že v časih manekenskega poklica sem bil pozoren na to. Na podlagi tega sem potegnil vzporednice, koga je vredno poslušati, čigavi nasveti štejejo. Ta mozaik sem sestavljal počasi, na poti pa sem spoznal številne zmote. Recimo tisto o proteinih.

Velikokrat sem presenečena, da so vegani stereotipno označeni za bledolične posameznike brez moči in energije. V resnici pa je prav obratno.

To so ti mehurčki, o katerih sem govoril. Ljudje, ki jim je situacija jasna, ne delijo stereotipnih predstav, za druge pa morda še ni napočil čas. To je v veliki meri povezano z zgoraj omenjeno zmoto o proteinih. Ljudje se namreč sprašujejo, od kod energija, če ne iz zrezka in piščančjega bedra. Še danes veliko ljudi ne ve, kaj v resnici pomeni vegetarijanstvo in kaj veganstvo. Zmotno mislijo, da so to ljudje, ki živijo na solati in lešnikih. Sam rad predstavim široko paleto jedi, za katere pogosto prvič slišijo, vse od sejtana do tempeha. Ljudje le s težavo zapustimo svojo cono udobja in sprememba prehrambnega stila to je, saj potrebuješ nekaj časa, da sestaviš nabor živil, s katerimi boš zadostil vsem potrebam po hranilih.

Pred časom ste tudi sami v nekem intervjuju poudarili, da vegansko ne pomeni nujno tudi zdravo. Kaj točno ste pri tem imeli v mislih? Zakaj je pomembno, da se poglobimo v sestavo posamičnih izdelkov?

To rad ponavljam vedno znova. Če si namreč včasih jedel zrezek s krompirjem in malo solate, ob prehodu na veganstvo ne moreš le črtati zrezka in nadaljevati s klasično prehrano. Potrebno je gledati širše, sicer lahko jedilnik kmalu postane izjemno osiromašen. Vidim, da veliko ljudi iz običajne nezdrave hrane preide na vegansko nezdravo hrano. Potem pa slišim ljudi, češ da poznajo veganko, ki ima 100 kilogramov in se komaj premika. Kako to? Enostavno. Veganska prehrana ne podpira trpljenja živali, a meni se zdi pomembno, da pri tem ne trpijo tudi ljudje. Če nekdo ni mentalno, duševno in fizično zdrav, bo težko imel resnično rad živali. Če ti veganski način prehranjevanja predstavlja vrsto diete in si se vsega skupaj lotil zelo napačno, potem hitro vržeš puško v koruzo, saj se kilogrami ne stopijo čez noč. Poglejte sestavo nekaterih veganskih izdelkov, od rafiniranih olj do sladkorja in umetnih ojačevalcev okusa. Vse to je namreč vegansko, vključno s Coca Colo in Oreo piškoti, a daleč od tega, da je tudi dobro za človeški organizem. Prepričan sem, da tu velja enako pravilo kot med poletom z avionom: najprej nadeni masko sebi, šele nato otroku ali sopotniku. To pove zelo veliko. Najprej poskrbi, kaj daš vase, šele ko bosta tvoje telo in um v harmoniji, boš lahko pomagal živalim in ljudem okrog sebe.

Kot ste dejali, vegansko gibanje je postalo dobičkonosno za številne velike korporacije, ki so sedle na vlak zavoljo zaslužka. Je to v neki meri dobrodošlo ali ravno obratno?

Noro, kajne?! Kapital je v veganstvu spoznal močno tržno nišo, zato je vrgel svoj trnek. Malo mar mu je za zdravje ljudi, imajo pa te korporacije kapital, s pomočjo katerega prepričajo potrošnike, da njihov izdelek morajo imeti. V resnici je strošek proizvodnje majhen, sladkor, barvila in ojačevalci okusa, pa so vsi veseli. Ljudje pa izdelek razgrabijo. Zapomnite si, ni kvalitetnega ekološkega izdelka, ki bi se pojavil v osrednjih poročilih. Če namreč delaš z najboljšimi sestavinami, je razlika v ceni zelo majhna, tako delaš dobro za ljudi, a ne tako dobro za svoj žep. A to je že druga tema, tu gre za vizijo podjetja.

Potrošniki imamo moč. Zakaj je pomembno, da se poglobimo v sestavo prehranskih izdelkov? Kaj lahko naredimo sami?

Za začetek je potrebno izobraziti ljudi, a kaj, ko prepričanega ne moreš prepričati. Poskrbiš lahko le zase in za svojo okolico. Največ, kar lahko narediš, je to, da daješ dober zgled, tako mentalno kot fizično. Ljudje imamo moč, le ne zavedamo se tega. Smiselno bi bilo, da bi mlade začeli izobraževati že za časa šolanja, seveda pri tem nimam v mislih zastarele prehranjevalne piramide.

So mlajše generacije po vašem mnenju bolj izobražene?

Okrog sebe imam ljudi različnih generacij. Imam primer fanta, ki se je po ogledu filma odločil, da bo postal vegan. Začel je seveda z nezdravo vegansko prehrano, jaz pa sem ostal modro tiho. Nerad pametujem, če pa me kdo vpraša za mnenje, ga z veseljem povem. Poznam namreč veliko ljudi, ki so bili nekdaj zagrizeni mesojedci, danes pa so ponosni vegani, ki se prehranjujejo z ekološkimi živili. Radi povedo, da sem prav jaz zaslužen za preobrazbo. Nikogar ne silim, poskušam pa biti zgled. Ob piknikih postrežem z vegansko hrano, a gostom tega ne molim pred nos. Ko poskusijo in ne morejo prehvaliti, kako okusno je, jim povem, in tako počasi začnejo spreminjati svoje mnenje. Marsikdo me najprej le začudeno gleda, potem pa pogosto slišim: »Pismo, jaz bi tudi tako jedel, če bi imel nekoga, ki bi mi kuhal.« Vsi bi imeli radi osebne kuharje (smeh). Veliko ljudi naredi prvi korak prav z našim sladoledom. Poskusijo prvega pa drugega in kar naenkrat se ne morejo odločiti, kateri okus jim je najljubši.

Prav vaše podjetje Indy&Pippa d. o. o. teži k širjenju sporočila o kvalitetni ekološki rastlinski prehrani. Na kaj pri tem pa ste sami najbolj ponosni?

Naj kot prvo izpostavim, da smo uspeli sestaviti čudovit kolektiv. S sodelavci se odlično dopolnjujemo in podpiramo potenciale drug drugega. Ko smo ustanovili podjetje, se nismo sprijaznili s tem, da so nekatere stvari zdrave, druge pa dobre. Tako smo predstavili sladice, ki so postale zelo priljubljene, sladolede pa smo imeli predvsem zase in svoje prijatelje. Ob prigovarjanju smo se odločili, da trgu predstavimo tudi naše sladolede Indy&Pippa (https://indyandpippa.com), in kaj kmalu smo se osredotočili le še na proizvodnjo sladoleda. Ponuditi  smo želeli le najboljše sestavine. Marketing je zlorabil besede, kot sta naravno in domače, mi pa prisegamo le na certificirano ekološke sestavine, kar je sicer dražje, a zato lahko ponoči mirno spimo. Ne bi mogel prodajati nečesa, česar sam ne bi želel uživati. Predvsem ne gledamo skozi prizmo kapitala, lahko bi namreč uporabljali precej cenejše surovine, ki na dolgi rok niso najboljše za človeško telo, vendar to ni v skladu z našo vizijo. Za primer naj povem, da tudi rižev napitek izdelujemo sami. Ne poznamo kompromisov. Težimo k temu, da ni potrebno izbirati med dobrim in zdravim. Naši kupci radi pohvalijo, da so Indy&Pippa sladoledi tako dobri kot tudi zdravi.

Kaj pa je najlepša pohvala, ki ste jo doslej slišali o vašem sladoledu?

Uh, ko ti nekdo, ki je poskusil vse mogoče sladolede, od italijanskih naprej, pove, da je to najboljši sladoled na svetu. Ali pa, ko mi ljudje priznajo, da se težko odločijo, kateri okus jim je najljubši.

Če bo številnim leto 2020 ostalo v spominu po pandemiji, pa bo pri vas ta letnica precej bolj veselo obarvana, postali ste namreč očka. Katere vrednote želite predati sinu?

Predvsem si želim spodbujati njegove strasti, če le ne bodo na škodo drugih. Želim ga podpirati pri stvareh, ki mu bodo v očeh prižgale iskrico. Kar se morale in etike tiče, smo v času pandemije priča, kako zelo labilni, majavi so ti pojmi. V tem trenutku so vsi blazno etični, blazno moralni, odgovorni, sploh kar se cepljenja tiče. Češ, da to delajo za druge. Vsa ta načela pa hitro padejo v vodo, ko prižgejo cigareto ali pa težave utopijo v steklenici žganega. Takrat to ni več pomembno. Stroka že desetletja opozarja, kako smrtonosne so cigarete, ne le za kadilce, temveč tudi za ljudi okrog njih, pa nič. Kupiš jih lahko v vsaki trgovini, čeprav je na njih narisana smrt. Približno tako, kot bi Covid-19 lahko kupil v bližnji trafiki.

Moralna načela so zelo labilna, prav zato bi otroka rad opremil za življenje na tem planetu. Sinu bi rad približal vztrajnost, ga vzgojil tako, da bo verjel v svoje želje, cilje in se jih trudil doseči. Rad bi ga usmeril in spodbudil k temu, da bo dobil širšo sliko o stvareh, da ne bo enopogleden. Moj ljubi citat, sploh za to obdobje primeren, prihaja iz ust astrofizika Neila deGrasse Tysona: »One of the great challenges in life is knowing enough to think you’re right but not enough to know you’re wrong.« (Op. prev.: Eden največjih izzivov v življenju je vedeti dovolj, da misliš, da imaš prav, pa vendar ne dovolj, da bi vedel, da si v popolni zmoti.)

Ali opažate, da z očetovstvom pridejo tudi večje odgovornosti do planeta? Se vam zdi, da bi se ljudje morali zamisliti o svojih prehranjevalnih, modnih in drugih navadah tudi zavoljo zanamcev?

Žalostno je, če odgovornost pride šele z rojstvom otroka. To bi moralo priti prej. Če sam nisi prišel do tega, boš to poslanstvo težko predal naprej zanamcem. Moj otrok bo v življenje štartal z višje stopnice kot jaz, tako kot sem sam štartal z višje stopnice v primerjavi s svojimi starši. Brez obsojanja, vsak dela po svojih najboljših močeh. Če gledam z vidika razmišljanja o planetu, opažam preskok v primerjavi s prejšnjimi generacijami. Moj otrok bo štartal že od tu in bo šel še višje, to je tudi bistvo življenja na tem planetu, da na koncu to postane svet razumnih ljudi, ki želijo dobro.

Pripis: »Veliko se govori o življenju na Marsu v prihodnosti. Sliši se nenavadno, vendar se strinjam, da gremo dlje, višje, naprej. Nekaj pa me bega, če obstajajo sredstva in tehnologija, da se življenje preseli na Mars, potem obstaja dovolj sredstev in tehnologije, da rešimo tudi ta naš planet. V tem trenutku je namreč to edini planet, ki nam ustreza in nudi optimalne pogoje za bivanje. Zakaj bi torej hodili nekam, kjer je vse skupaj precej težje?«

Revija Osvoboditev živali, št. 41, junij 2021, str. 12–15.

 

Zadnji prispevki

Ana Čufer: »ZAME JE PREDNOST TO, DA ŽIVIM ŽIVLJENJE S ČISTO VESTJO IN NIKOMUR NE ŠKODUJEM PO NEPOTREBNEM.«

Besedilo: Stanko Valpatič Fotografija: Philip Reiter Še pred nekaj leti je prevladovalo mnenje: Kdor želi mišice in moč, potrebuje meso! Vrhunski športniki si brez...

LABORATORIJSKO MESO IN FARME INSEKTOV KOT PREHRANSKA REŠITEV

Besedilo: dr. Katerina Vidner Ferkov »Raje bi jedla meso iz človeške celice, ki jo v laboratoriju vzgojijo v zrezek, kakor da zaradi mene...

Alen Kobilica: »ČE NEKDO NI MENTALNO, DUŠEVNO IN FIZIČNO ZDRAV, BO TEŽKO IMEL RESNIČNO RAD ŽIVALI.«

Besedilo: Nika Arsovski    Fotografija: arhiv Alena Kobilice »Veš, vsem nam je pomembno, kakšen zrak dihamo, kakšno vodo pijemo. Spomnim se, kako drugačen je...

VSE JE LAŽ IN PREVARA! Ali je res moralo priti tako daleč?

Besedilo: Stanko Valpatič Glede na razmere v svetu se mnogi upravičeno sprašujejo: Zakaj se nam vse to dogaja in kako je sploh vse...

IZŠLA JE 41. ŠTEVILKA REVIJE OSVOBODITEV ŽIVALI

Z veseljem vam sporočamo, da je izšla 41. številka revije Osvoboditev živali. Berete jo lahko na tej povezavi. Od 4. junija 2021...

MIROLJUBNO KMETIJSTVO, Trajnostna praksa sodobne agrikulture in varovanja okolja

Besedilo: Valentin Goranjc Glavni namen in cilj mojega raziskovalnega dela  z naslovom "Trajnostna praksa sodobne agrikulture in varovanja okolja – miroljubno kmetijstvo" je...