Domov Članki ALI JE POMEMBNO, NA KAKŠEN NAČIN JE HRANA PRIDELANA? Najučinkovitejše rešitve (3....

ALI JE POMEMBNO, NA KAKŠEN NAČIN JE HRANA PRIDELANA? Najučinkovitejše rešitve (3. del)

Besedilo: Valentin Gorjanc, uni. dipl. inž. kmetijstva in okolja

KAJ PA EKOLOŠKO KMETOVANJE IN ŽIVINOREJA?

Nekateri zagovarjajo rešitev, da bi konvencionalno živinorejo preusmerili v ekološko, vendar bi se bilo morda koristno najprej seznaniti z naslednjimi dejstvi. Večje povpraševanje ljudi po ekoloških proizvodih živalskega izvora bi zahtevalo spremembo še več gozdov, travnikov, mokrišč in drugih ekološko pomembnih območij v polja in travnike za pridelavo krme in pašnike v živinoreji iz ekološkega kmetovanja. Pri konvencionalni reji so lahko živali na manjši površini in jim zakonsko ni potrebno omogočiti izpusta na prosto. Nasprotno velja za ekološko rejo, ki zahteva določeno mero površin na žival. Posledično ta proizvede manj živalskih proizvodov kot masovna konvencionalna reja živali, ki omogoča trenutno ponudbo in porabo živalskih proizvodov. Če bi jo želeli preusmeriti v eko meso, mleko in jajca, bi to slabo vplivalo na okolje (34). Nadalje rejne živali proizvedejo razmeroma precej živalskih iztrebkov, kar je potem potrebno nekje skladiščiti in porabiti. Tako je v živinoreji iz ekološkega kmetovanja dovoljeno gnojenje tal z živinskimi gnojili za dodajanje hranil rastlinam, vendar se izkazuje, da tudi ta praksa ne ustreza naravnim procesom v tleh. Gnojenje tal z vidika količin, kot se to počne pri gnojenju polj in travnikov, obremenjuje pitno vodo, zrak ter škoduje talnim živim bitjem in rastlinam.

Morda je zanimivo vprašanje – kaj živinoreja v bistvu je in od kod izvirajo rejne živali?

Pasme rejnih živali so rezultat človekovega odbiranja in umetnega osemenjevanja prvotnih, prostoživečih živali, kar pomeni, da rejne oz. udomačene živali niso v svoji prosti, naravni obliki. Glede na to, da je osnovni princip ekološkega kmetovanja sledenje ravnotežju in procesom narave, se ne zdi smiselno izvajati živinoreje, saj je v naravi ni. Prvotno je bil planet Zemlja dom človeka in prostoživečih živali, človek pa jim je skozi stoletja in tisočletja s spreminjanjem prvotnega, naravnega stanja planeta odvzel velik del življenjskega prostora in hrane ter jim pričel masovno škodovati in jih pobijati. Pred deset tisoč leti so prostoživeče živali predstavljale skoraj vso maso živali na planetu, danes pa predstavljajo živali v živinoreji in človek skoraj vso to maso (35). Podatki za leto 2018 kažejo, da je na svetu preostalo 4 % prostoživečih živali sesalcev, 96-% delež pa predstavljajo človek ter živali sesalci v živinoreji. V svetovnem staležu ptic je preostalo le še 30 % prostoživečih ptic, 70 % predstavlja rejena perutnina (36, 37). V zadnjih nekaj desetletjih je spreminjanje planeta doseglo izjemne razsežnosti in to v veliki meri z živinorejsko usmerjenim kmetijstvom, s krčenjem gozdov, drevesnih in grmičastih mejic, krčenjem mokrišč, obrežij, naravnih travnikov in drugih ekološko pomembnih območij za intenzivno pridelovanje krme, pridobivanje pašnikov, z uporabo agrokemije in nenazadnje s pozidavo površin. Zraven tega število prostoživečih živali upada zaradi lova, ki je prav tako v nasprotju z naravnimi načeli, saj živali same najdejo ravnotežje brez lova in brez poseganja človeka v njihov življenjski prostor (47).

Lahko bi trdili, da rejne živali niso naravne. Je potem tudi današnji prevladujoči način prehranjevanja nenaraven? Morda najdemo odgovor v nekaterih naslednjih dejstvih iz biologije in ekologije. Energetsko bolj učinkovito je jesti rastline kot nameniti rastlinsko hrano živalim, ki jih nato poje človek, saj se zaradi prenosa snovi med dvema nivojema ekosistema vmes izgubi 90 % energije. Naslednja slika ponazarja prejšnjo trditev. Na primer, pri prehodu iz primarnih proizvajalcev v primarne potrošnike se ohrani le 10 % energije in tako naprej navzgor po nivojih ekosistema ali prehranjevalni verigi.

To potrdi podatek, da lahko rastlinska hrana z enega hektarja zemlje neposredno nahrani 18 ljudi (rastlinojedov), 7 ljudi, ki zraven hrane rastlinskega izvora jedo še mleko in jajca, a ne mesa, in le enega vsejedega človeka (21). Če se človek postavi v diagramu takoj za rastlinami kot primarni potrošnik, ima na voljo veliko več energije hrane, kot pa če je sekundarni potrošnik (in jé živali). Zanimiv podatek je, da na svetu že sedaj proizvedemo dovolj direktne hrane (približno za 15 milijard ljudi), vendar je približno 70 do 80 % kmetijskih zemljišč in pridelkov z njih krma rejnim živalim. Približno tretjina poljščin, namenjenih krmi živali, se pretvori v živalsko meso, mleko, jajca, dve tretjini pa živinorejci izgubijo zaradi neučinkovitosti reje toplokrvnih živali (42, 43). Glede na to se pojavi vprašanje, ali je živinorejo sploh mogoče označiti kot trajnostno dejavnost.

Zanimiv je tudi premislek o razmeroma zelo pogostem in razširjenem prepričanju, ki se hkrati ponuja kot znanstveno utemeljeno, strokovno dejstvo v mnogih učbenikih in drugi literaturi, da je človek mesojed oz. je že od nekdaj lovil živali in se z njimi prehranjeval. Lahko se spomnimo nekaterih ljudstev v zgodovini človeštva, kot so Brokpa (3000 pr. n. št.), pitagorejci (6. st. pr. n. št.), manihejci (3. st.), bogomili (10.–13. st.), katari (12.–14. st.), ki niso jedli živali, temveč normalno delovali na vegetarijanski ali povsem rastlinski in veganski prehrani. Zakaj bi človek jedel živali, če je lahko tudi danes popolnoma zdrav v katerikoli starosti ali življenjskem obdobju s pestro izbiro žit, stročnic, zelenjave, sadja, semen, oreščkov ter gob? Danes je to vedenje utemeljeno v najbolj zanesljivih znanstvenih raziskavah na svetu (21, 38). Izbira prehrane je, seveda, pravica in odgovornost vsakega posameznika.

KATERE SO NAJUČINKOVITEJŠE REŠITVE?

  • Za potrošnike: na rastlinski osnovi temelječ način prehranjevanja s hrano, pridelano na okolju čimbolj prijazen način.

  • Za proizvajalce: rastlinsko usmerjeno ekološko poljedelstvo, zelenjadarstvo in sadjarstvo brez pesticidov, umetnih in živinskih gnojil ter brezživinoreje (3, 4, 38, 21, 11).

Narava in okolje se zagotovo veselita ljudi, ki so naredili korake k prehranjevanju brez živalskih sestavin, saj je reja živali pomemben okoljevarstveni izziv, ki potegne za seboj tudi masovno uporabo pesticidov in gnojil. Pomemben korak bi bil hkrati izbirati hrano iz rastlinsko usmerjenega ekološkega kmetovanja, brez umetnih sredstev, saj tudi ta negativno vplivajo na okolje in naše zdravje. Žal lahko dandanes na raznih veganskih in rastlinskih prehranskih izdelkih zasledimo označbe in napise »okolju in živalim prijazno«, »trajnostno« ali »za to hrano ni umrla nobena žival«. To je v bistvu lahko le delno resnično, in sicer v primeru, da so bili zelenjava, sadje, žita in prehranski izdelki pridelani v vsaj osnovnem kontroliranem ekološkem kmetovanju ali v nekontrolirani pridelavi s takšnimi načeli. Če gre za konvencionalno kmetijstvo/predelavo, pa to ne drži, saj takšna proizvodnja še vedno temelji na agrokemiji in njenih vplivih na okolje, naravo ter ljudi. V takšni zelenjavi, sadju in žitih so ostanki umetnih gnojil in škropiv, ostanki težkih kovin, toksičnih snovi, snovi z antibiotičnim učinkom (bodisi iz gnoja živali, saj vegansko ne pomeni nujno, da se rodovitnost tal, na katerih rastejo rastlinski pridelki, ni ohranjala brez gnoja živali, bodisi iz herbicida oz. antibiotika glifosata), poleg tega so še vedno dovoljeni gensko spremenjeni organizmi. Če se odločimo za bolj zdravo (vegansko) prehranjevanje zaradi želje po boljšem osebnem zdravju ali dobrobiti okolja in tudi zaradi boljšega zdravja svojih bližnjih in/ali živali, je prehranjevati se s hrano iz konvencionalne pridelave kontradiktorno. Zdravstveni in okoljski učinek ter druge prednosti, ki jih želimo, so večji, če je hrana pridelana ekološko. Otroci in mladostniki, kot je bilo že omenjeno, so še posebej občutljive skupine, kar se tiče umetnih snovi v hrani, zaradi večje izpostavljenosti telesa in uma v obdobju intenzivnega razvoja, kar ima lahko nepopravljive posledice. Zato bi bilo najbolje, da bi bili otroci v vzgojno-izobraževalnih zavodih deležni izključno ekološko pridelane rastlinske (oz. veganske) hrane oziroma, da bi imeli to možnost. Da bi lahko zahtevali ekološko prehrano v našem pravnem sistemu, bi bilo potrebno spremeniti kmetijsko politiko Slovenije ter sistem javnih naročil javne uprave.

Vsak denar je oblika energije, s katero podpremo način kmetovanja, odnos do okolja in do nas samih. Ne volimo le z glasovnicami, temveč tudi z našimi denarnicami, saj živimo v ekonomskem svetu. Ko spodbujamo umik pesticidov iz naše prehrane, sočasno povzročamo njihov umik iz okolja, rastlin, živali in soljudi. Evropa bi lahko prehranila svojo naraščajočo populacijo, četudi bi povsem prešla na ekološko kmetovanje, vendar nam bo to uspelo le, če se bomo sočasno prehranjevali več z rastlinami in manj z živalskimi produkti iz živinoreje z zrnato krmo (39). Rešitev je v zmanjšanju porabe živalskih proizvodov v naši prehrani in zmanjšanju ali prenehanju njihove proizvodnje. Nadaljnji razvoj in podpiranje rastlinsko usmerjenega ekološkega kmetijstva je torej realno dosegljiva priložnost, ki bi pomenila korak k bolj prijaznemu načinu življenja in boljšemu odnosu človeka do okolja in narave.

Kot smo lahko spoznali v tem članku, lahko vsak posameznik pomembno vpliva oz. doprinese k izboljšanju ključnih problematik trenutnega časa z izbiro prehrane in z izbiro, na kakšen način je ta bila pridelana. Hkrati bi bil pomemben moment v skupni kmetijski politiki zahtevati korenite spremembe, saj, kot je že bilo omenjeno, z več kot tretjino celotnega denarja v EU podpiramo kmetijstvo, ki je pravzaprav ne trajnostno, neprijazno do okolja, narave in ljudi. Predstavljajmo si, kaj bi bilo mogoče, če bi s to izjemno količino denarja podpirali trajnostne oblike pridelovanja naše hrane. Trenutno smo v pomembnem obdobju, kar zadeva prihodnjo usmeritev kmetijske politike, saj se ta ponovno načrtuje za prihodnje sedemletno finančno obdobje EU, od leta 2021 do 2027. S tem je povezana tudi kmetijska subvencijska politika. »Če bo ostalo vse po starem, bodo kmetovalci še naprej na polja polivali strupe, kemijo in gnojnico, ki ubijajo življenje v tleh, povzročajo izumiranje žuželk, ptic in drugih živali ter onesnažujejo podtalnico. Ko si bo človek povsem uničil osnovo za svoje življenje, predvsem pa za preživetje svojih potomcev, bo prepozno.« (citat iz filma Tla, na katerih živimo – neznani kozmos).

KJE LAHKO DOSTOPAMO DO TAKŠNE HRANE?

Verjetno smo do zdaj nakupovali hrano na nam najbližjih mestih, brez pretiranega razmisleka. Zadevo lahko osvojimo. Na začetku bomo potrebovali nekaj več časa za načrtovanje in dobavo zalog drugače proizvedene hrane. Razna označevanja in simboli so nam v pomoč pri izbiranju. V večini primerov so ti edino zagotovilo za višjo kvaliteto in varnost hrane, saj se pojavljajo zavajajoča označevanja, na primer: domače, lokalno, naravno, pa čeprav je bila hrana proizvedena s pomočjo umetnih snovi. Ob prihodu na prodajna mesta se lahko zato zmedemo ali izgubimo med raznimi napisi in slikami na embalaži. Seveda je pomembno, da kupujemo hkrati tudi sezonsko in lokalno. Živila iz nadzorovane ekološke proizvodnje prepoznamo po znaku spodaj, ki je univerzalen v celotni EU.

Lahko si hrano pridelujemo sami ali jo pridobimo od pridelovalcev, kjer smo se, najbolje na lastne oči, prepričali, da je vredna našega zaupanja, čeprav ni označena. Znaka, ki bi zagotavljal vegansko ekološko pridelavo, še nimamo, zato se svetuje, da se pozanimate pri proizvajalcu.

  • Tržnice, kmetije: Okolju in nam prijazneproizvajalce najbolj podpremo z obiskom njihovih prodajnih mest, specializiranih – ekoloških trgovin, stojnic na tržnici ali z obiskom kmetije. Na kmetijah so cene praviloma nižje, ker ne vsebujejo deležev trgovinskih posrednikov. Nekatere kmetije organizirajo dneve odprtih vrat, kamor gremo lahko na izlet, se spoznamo s kmetom in si ogledamo pridelavo naše hrane.

  • Skupinska naročanja in dostave: Preko spleta izberemo želene izdelke, nekajkrat na mesec je nato organiziran prevzem s plačilom v večjih krajih. Obstaja tudi partnersko kmetovanje, pri katerem lahko sklenemo dogovor s pridelovalcem, da nam bo redno dostavljal sezonsko hrano. Plačuje se mesečno ali za obdobje vnaprej.
  • Nakupovanje preko spleta, telefona: Naročimo izdelke in jih nato (redno) dobivamo v paketu ali zabojčku, po pošti ali dostavi priročno pred naša vhodna vrata.
  • Trgovine: Tudi pri trgovskih verigah lahko kupimo bolj zdravo (ekološko) pridelano hrano, vendar je ta pretežno iz uvoza. Seznam ekoloških trgovin najdete proti koncu revije Osvoboditev živali.
  • Slovenska proizvodnja Vege & Dobro (www. vege-dobro.com).

 

MIROLJUBNO KMETIJSTVO PONUJA REŠITVE ZA NAJVEČJE OKOLJSKE PROBLEME IN OMOGOČA PREŽIVETJE PRIHODNJIM GENERACIJAM

Za konec še nekaj več o tej temi. Miroljubno kmetijstvo je rastlinsko usmerjen (veganski) ekološki način kmetovanja, ki temelji na zavedanju, da je celotno stvarstvo prežeto z življenjem in zavestjo. Življenje in zavest nista le v ljudeh, temveč tudi v kamnih, rastlinah in živalih, ki so enakopravni dediči Zemlje, nas uči miroljubno kmetijstvo. Tudi kamni, rastline in živali imajo pravico do svobodnega življenja in jim pripada njihov življenjski prostor. Miroljubno kmetijstvo bi lahko strnili v en stavek, v zlato moralno pravilo, ki pravi: »Kar ne želiš, da kdo stori tebi, tega tudi ti ne stori drugim.« Priporočilo je razširjeno na odnos do rastlin, živali, do rodovitne prsti, do narave v celoti. Prav tako do soljudi, s katerimi bivamo in delamo. Ta način kmetovanja si ni izmislil noben človek, temveč je bil posredovan po preroškem Duhu v sedanjem času (www.gabriele-zalozba.com). Ker vemo, da je glede na trenutno stanje v svetu idejo miroljubnega kmetijstva težko popolnoma uresničiti, je bolj pravilno govoriti o razvoju miroljubnega kmetijstva. Kmetje na poti k miroljubnemu kmetijstvu si tako prizadevajo delati korake, se učiti od narave in njenih bitij ter spoznavati svoja sebična, protiživljenjska ravnanja. V skladu s tem zavedanjem usmerjajo dejavnosti na poljih, nasadih, travnikih in gozdovih. Ob pridelovanju hrane za prodajo izvajajo tudi razne aktivnosti za pomoč živalim in naravi ter se učiji sobivanja. Da bi si znali predstavljati, kako to izgleda v praksi, naj navedemo nekaj značilnosti tega kmetovanja.

Prva pomembna značilnost je obdanost polj in nasadov z raznimi biotopi oz. življenjskimi prostori. To so lahko:

  • gozdovi, drevesne in grmičaste mejice,
  • cvetoči travniki,
  • suhi in vlažni življenjski prostori (mlake, skalnjaki),
  • površine v prahi (počivanju) in
  • sukcesijske površine,

prepuščene svobodnemu izražanju narave. Biotopi niso namenjeni le pridelavi hrane za človeka, temveč nudijo hrano in domovanje za prostoživeče živali, rastline in druga bitja. So zaščita pred vetrom in vodo, ki bi lahko odnašala rodovitno prst s širnih polj. Drevesa, grmi in druge rastline prečiščujejo zrak, vodo in tla. Biotopi ohranjajo krajino.

Kmetje na poti k miroljubnemu kmetovanju si na svojih površinah prizadevajo skrbeti še neposredno za manjše in večje prostoživeče živali, kot so ptice, divje svinje, srne itd. V gozdu ali zraven polj skozi vso leto polnijo krmišča, hranilnice, pitnike in izdelujejo zatočišča ter domovanja za živali iz materialov, kot so kamni, les, vejevje, listje in trava. Žuželkam, raznim metuljem, čebelam, hroščem so namenjeni travniki, pasovi cvetlic in polja, v katerih smejo rasti tudi prostoživeče rastline in za njih koristne cvetlice. Zaradi intenzivnega poljedelstva, krčenja gozdov za polja in travnike ter zaradi pozidave površin so rastline in živali izgubile velik del svojega naravnega življenjskega prostora ter hrane. To je v miroljubnem kmetijstvu ponovno na voljo širšemu okolju, kar spodbuja raznovrstnost živih bitij in omogoča vračanje že skoraj izumrlih. Spodnja slika ponazarja odvisnost raznovrstnosti živih bitij od raznovrstnosti krajine in prisotnih biotopov.

Fotografija iz filma Tla, na katerih živimo.

Prostoživečim živalim je neposredno namenjen del pridelka. Na primer, pri žetvi žit se del polja vedno pusti. Razne velike in majhne živali ob žetvi nenadoma izgubijo svoj življenjski prostor in hrano, tako ta del služi kot nadomestni življenjski prostor, kamor se lahko ponovno vrnejo. Med žiti smejo rasti tudi druge rastoče rastline, ki za kmeta na poti k miroljubnemu kmetovanju niso le plevel, temveč raznobarvne cvetlice, semena in hrana ter življenjski prostor mnogim žuželkam, čebelam in pticam. Za kmeta nekulturne, prostoživeče rastline niso sovražniki, ki bi jih do zadnje stoječe bilke z raznimi sredstvi in okopavanjem odstranjevali, temveč jih vidijo kot pomagače, ki zapolnijo prazne prostore in zaščitijo tla pred odnašanjem prsti, zadržujejo vodo v tleh, jo delijo s kulturnimi rastlinami, ko jo le te potrebujejo. Prav tako kulturam oddajajo hranila in prehranjujejo življenje v tleh, pa tudi rahljajo tla, ki jih je človek nespametno poteptal s stroji in še mnogo več. Žita se le enkrat ali po potrebi dvakrat okopljejo, nato pa smejo med njimi rasti rastline, na katerih se žuželke veselo pasejo. Tudi med drugimi kulturami smejo prostoživeče rastline živeti in služiti naravi. Po žetvi žita prečistijo in preostala semena uporabijo v izdelovanju prehranskih izdelkov za prostoživeče živali. Prepričani so, da žito, ki raste v življenjsko pestrem okolju, tudi od zrna do kruha posreduje to pestrost življenja. Nekateri, ki kmetujejo drugače, bi se ob pogledu na to prijeli za glavo, vendar je morda bolj pomembno vprašanje: nekoliko zapleveljena žitna polja, na katerih lahko hrano in prostor najdejo mnogi pomembni opraševalci, ali masovno izumiranje žuželk? Lahko si predstavljamo prihodnost, ko bo pridelovati hrano težko ali celo nemogoče. V splošnem ekološkem kmetijstvu je poznano nameščanje raznih pasov cvetlic, kar je korak v smer povezanega sistema pridelovalnih površin in biotopov. Polja žit v konvencionalni pridelavi se okopavajo skoraj do zadnje prosto rastoče zeli, opažajo kmetje v Nemčiji. Miroljubno kmetijstvo ponuja več – za sožitje človeka in preostale narave.

Revija Osvoboditev živali, letnik 17, št. 40, str. 51-56.

Več:

Ali je pomembno, na kakšen način je hrana pridelana? (1. in 2. del)

Viri in literatura:

21 Gorjanc V., 2017. Trajnostna praksa sodobne agrikulture in varovanja okolja – Miroljubno kmetijstvo, Fkbv.

22 MKGP, 2018. Analiza stanja ekološkega kmetovanja.

23 Fibl., 2019. The world of organic agrikulture, Fibl.org.

24 Hallman C. A. in sod., 2017. More than 75 percent decline over 27 years in total flying insect biomass in protected areas, Plos one.

25 Carrington D., 2017. Warning of ‘ecological Armageddon’ after dramatic plunge in insect numbers, The Guardian.

26 Connolly C. N., 2017. Nerve agents in honey, Science

27 Pimentel D. in sod., 1992. Environmental and Economic Costs of Pesticide Use, Bioscience.

28 Phys., 2019. Pesticides found in more than 80% of tested European soils.

29 Isqaper., 2019. Pesticide residues in European agricultural soils – A hidden reality unfolded.

30 MKGP in UVHVVR, 2015. Nacionalni akcijski program za doseganje trajnostne rabe FFS. Poročilo o napredku, 2013-2015.

31 UVHVVR RS, 2017. Poročilo o nadzoru pesticidov Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin v živilih za leto 2017.

32 Zps, 2011. Otroci in pesticidi – strokovnjaki opozarjajo.

33 Zps, 2018. Pesticidi: bistveno manj jih je v ekološko pridelanih živilih – Večletni pregled slovenskega in evropskega nadzora.

34 Seufert in sod., 2012. Comparing the yields of organic and conventional agriculture. National Center for Biotechnology Information, Public Health Nutrition, 485, 7397: 229−232.

35 Smil V., 2002. Eating Meat: Evolution, Patterns, and Consequences.

36 Yinon M. in sod., 2018. The biomass distribution on Earth, Pnas.

37 Carrington D., 2018. Humans just 0.01% of all life but have destroyed 83% of wild mammals – study, Guardian.

38 Jeran M., Vrhovnik J., 2018. Čas je za novo – trajnostno – prehransko politiko.

39 Poux X. in sod., 2018. An agroecological Europe in 2050: multifunctional agriculture for healthy eating, IDDR.

41 Vege&Dobro, 2019. Miroljubno kmetijstvo. www.vege-dobro.com.

42 Monnet A. in sod., 2017. Livestock: On our plates or eating at our table? A new analysis of the feed/food debate, Elsevier.

43 Cassidy S. E. in sod., 2013. Redefining agricultural yields: from tonnes to people nourished per hectare, IOP.

44 MKGP, 2019. Integrirana pridelava.

45 MKGP, UVHVVR. 2019. Trajnostna raba pesticidov.

46 Poore J. in sod., 2019. Reducing food’s environmental impacts through producers and

Consumers, Science AAAS: str. 31.

47 Društvo za osvoboditev živali, 2017. Dejstva proti lovu.

48 Mednarodni okoljski center Alpe adria green, 2019. Milijonu vrst grozi izumrtje.

49 Društvo za osvoboditev živali, 2019. Revija, druge izdane tiskovine. osvoboditevzivali.si

50 Pukšič Z., 2018. Usodna napaka pri gnojenju rastlin, ki je pomenila konec eko pridelave in začetek konvencionalnega kmetovanja.

51 Maribor24, 2019. V letu 2017 smo v Sloveniji porabili kar 510 ton škropiv, Maribor24.si.

Zadnji prispevki

ZAKAJ KUŽKOV IN MUC NE KUPUJEMO, AMPAK POSVAJAMO? Indira Luna Lori

Besedilo: Petra Komel Fotografija: arhiv Indire Lune Lori Dejstvo je, da so vse živali nekoč bile travniške ali gozdne in da jih je človek...

Neobjavljeni odgovori na novinarska vprašanja o razmerah v živinoreji

30. junija 2021 nam je pisala novinarka, češ da pripravlja članek o razmerah v živinoreji v Sloveniji. Prosila nas je, da...

VPLIV ŽIVIL ŽIVALSKEGA IZVORA NA POGOSTE ŽENSKE TEŽAVE

Besedilo: Jelena Dimitrijević Sodobna ženska se skozi svoje življenje pogosto sooča z menstrualnimi težavami (PMS, amenoreja, dismenoreja, metroragija …), sindromom policističnih jajčnikov, miomi,...

RECEPTI ZA KREPITEV ŽENSKEGA ZDRAVJA

Besedilo: Jelena Dimitrijević Primeri jedi z recepti za krepitev ženskega zdravja   SMUTI - ESTROGENSKI ČISTILEC 3 skodelice ohrovta ali špinače 2 stebli stebelne zelene ½ olupljene kumare košček...

POVEČAJMO SAMOOSKRBO! Največ lahko zase naredimo sami

Besedilo: ddr. Ana Vovk Korže O tem, da v Sloveniji nismo samooskrbni, že leta in leta vedo skoraj vsi, vsekakor pa odgovorni za...

Ana Čufer: »ZAME JE PREDNOST TO, DA ŽIVIM ŽIVLJENJE S ČISTO VESTJO IN NIKOMUR NE ŠKODUJEM PO NEPOTREBNEM.«

Besedilo: Stanko Valpatič Fotografija: Philip Reiter Še pred nekaj leti je prevladovalo mnenje: Kdor želi mišice in moč, potrebuje meso! Vrhunski športniki si brez...