Domov Članki ALI LAHKO RAZUMEMO, DA TUDI ŽIVALI OBUPAJO IN NAREDIJO SAMOMOR?

ALI LAHKO RAZUMEMO, DA TUDI ŽIVALI OBUPAJO IN NAREDIJO SAMOMOR?

Albert Camus je leta 1955 dejal: »Obstaja samo eno resno filozofsko vprašanje, in to je – samomor.« Kakopak je mislil na samomor pri ljudeh. O živalih, ki bi položile svojo šapo ali kopito na sebe in končale svoje življenje mimo naravne poti, je namreč človeku izjemno težko razumeti. 

Kaj poreči ob dejstvih, ki se vijejo skozi vso zgodovino in jih človek hote ali nehote spremlja in opaža. Dandanes npr. v živalskih vrtovih vse pogosteje opažajo, da se makiji, ki so priljubljene tarče selfijev, vse pogosteje zaletavajo z glavo v rešetke, in to tako dolgo, dokler ne obležijo mrtvi na tleh. Medvedka na Kitajskem, zaprta v kletki, je najprej ubila svojega mladiča in nato še samo sebe. Ali primer oslice, ki je, ko je dojela, da je njen mladič mrtev, preprosto odkorakala v reko in utonila. Ali primeri psov, ki so se sestradali do smrti, ko je njihov lastnik umrl.

V poplavi knjig, ki jih dnevno bruhajo založbe, ne boste našli niti ene na to temo. Ameriški filozof David Pen͂a-Guzman je eden redkih, ki se je resno ukvarjal s to tematiko. Pod resno menim to, da človek ne ovrže non šalantno vsakega poskusa misliti v smeri resničnega ozadja usodne samodestrukcije živaliDo sedaj se je namreč vse končalo pri izhodiščni točki, da gre pri samomoru živali vedno bodisi za »motnjo v obnašanju«, stres, bodisi za bolezen. Seveda je to tudi možno, vendar nikakor ni nujno, da je vedno samo to. 

Ta kratek zapis nima nobenega drugega namena kot samo to, da vsaj malo osvetli vzročnost živalskega samomora onkraj evidentne patologije. Če namreč obstaja samo minorno razločevanje v tej smeri, da si žival odvzame življenje hoteno in namenoma, potem se gibljemo na izjemno tankem ledu. Kajti, če se živali resnično ubijejo tako, kot je mnogokrat videti, potem se mora vsaj v zelo omejenih okvirjih zavedati, kaj je življenje in predvsem mora žival, spet v sebi lastnih konstelacijah, vedeti to, kaj ni življenje, torej mora na nek sebi lasten način vedeti, kaj je smrt kot taka. 

To pa je tako silovit preobrat, da ga, upam si trditi, današnji človek ne zmore procesirati. Ta namreč najeda temelje človekovega hierarhičnega, antropocentričnega odnosa do živali. Če še lahko razumemo, da je krokar pameten kot šestletni otrok in da je v skupnostih primatov zametek kulture, nikakor ne moremo razmišljati v smeri, da se lahko kdo drug, razen nas samih, samouniči brez patološkega razloga. Kajti to bi dejansko pomenilo, da se živali odločajo po nečem, kar mi imenujemo svobodna volja, in to bi pomenilo, da so živali v svoji biti nekaj popolnoma drugega, kot si mi predstavljamo. To bi tudi pomenilo, da so bitja, ki skupaj z nami delijo najglobljo usodo naše nemoči, skrajnega obupa, depresije in da padajo pod težo bremena prav tako kot mi in da nekje, na neki točki, ne zmorejo več živeti, prav tako kot mnogi ljudje. S tem bi živali postale nam podobne v naši največji ranljivosti in bi dale ogledalo naši družbi in naši civilizaciji na najbolj brutalen način. Če se neka žival ubije sama, ima za to očitno razlog in ta razlog je lahko tudi človek. S svojim samomorom bi žival, tukaj posebej mislim domače živali, posadila človeka brezkompromisno na sodni stol, saj bi breme njihove smrti padlo tudi na človeška ramena.

Seveda je vse to samo razmišljanje brez evidentnih znanstvenih dokazov. Pa vendarle se spomnimo, kako so se znanstveniki posmihali Jane Goodall, ko je omenila, da šimpanzi uporabljajo orodja za to, da zbezajo termite iz lukenj v drevesnih deblih. Danes jo poslušajo zelo resno, ko govori o tem, da imajo šimpanzi zametke religiozno ritualnega obnašanja.

Avtor: Demitrij Osterman, dr. vet. med.

Revija Osvoboditev živali, št. 37, str. 23.

Zadnji prispevki

DIVJE ČEBELE V MESTU, Kje jih odkrijemo in kako jih zaščitimo?

Besedilo prevedla in pripravila: Blanka Prezelj Za divje čebele predstavljajo mesta s številnimi parki, vrtovi, ledinami, rečnimi obrežji in prostori med tlakovanimi...

Ubijanje kot način reševanja težav z medvedom

Slovenski mediji so v zadnjih letih odigrali nemajhno vlogo pri slikanju katastrofičnega položaja slovenskih rejcev, posledično pa tudi pri širjenju enostranskih (po...

ALI JE POMEMBNO, NA KAKŠEN NAČIN JE HRANA PRIDELANA? Najučinkovitejše rešitve (3. del)

Besedilo: Valentin Gorjanc, uni. dipl. inž. kmetijstva in okolja KAJ PA EKOLOŠKO KMETOVANJE IN ŽIVINOREJA? Nekateri zagovarjajo rešitev, da bi konvencionalno živinorejo preusmerili v...

Mladi razmišljajo: MIR SE ZAČNE NA NAŠIH KROŽNIKIH

Besedilo: Žana Hrastovšek Glede na to, da prvič pišem za to revijo, bi se vam rada predstavila. Zaupala vam bom, kdo sem in...

ZAŠČITA ŽIVALI V USTAVI JE ŠE VEDNO MRTVA ČRKA NA PAPIRJU

Besedilo: Moris Hoblaj, dipl. sociolog in teolog Vsak človek ima pravico do življenja, telesne integritete in svobode. Zakaj pravzaprav takšnih pravic nimajo naši...

Novo: Povečanje donacije dohodnine na 1 %. Oddane vloge do 31. maja 2021 veljajo še za leto 2020.

Obveščamo vas, da lahko po novem za donacije namenite tudi do 1 % dohodnine. Tisti, ki boste z letošnjim letom društvu prvič...