Domov Članki ALI POZNAMO RAZVOJ ZNANOSTI?

ALI POZNAMO RAZVOJ ZNANOSTI?

Besedilo: Milena Trefalt

Na Zdravi televiziji si je mogoče ogledati izredno dobro in zanimivo oddajo na temo: Modrost znanosti – blaznost? Zaradi izjemne in aktualne vsebine vam delček povedanega predstavljamo v naši reviji.

Oddajo vodi novinar Matthias Holzbauer, sogovorniki pa so dr. Hans-Günter Kugler in dr. Arno Schneider, zdravnika, ter teolog in avtor knjig Dieter Potzel.

Po pozdravu Matthias najprej spregovori, o čem bo tekla beseda v oddaji. Pove, da je znanost s svojimi izsledki vsaj na zunaj na nekaterih področjih olajšala delo in življenje mnogim. Toda obenem sprašuje, za kakšno ceno? S kakšnimi senčnimi stranmi? Ali je z zunanjim napredkom povezan tudi notranji napredek? Kakšna je videti bilanca? Od kod pravzaprav znanost dobiva svoja navodila, inspiracije, na katere je pogosto tako ponosna? To so nekatera vprašanja, o katerih teče beseda v oddaji.

Matthias za začetek nagovarja: »Znanost ima v današnji moderni družbi velik pomen in pri ljudstvu uživa visok ugled. V kriznih situacijah, kot je npr. korona kriza, se politiki v svojih odločitvah opirajo na izsledke znanosti, na izjave tako imenovanih ekspertov. Tudi demonstranti pri ukrepih proti klimatskim spremembam zahtevajo, naj se upošteva izsledke znanosti. Znanost je gonilna sila t. i. napredka in očitno si na nobenem področju življenja tega napredka ni mogoče zamisliti brez znanosti. Ali je zares tako?«

Besedo daje dr. Arnu: »Znanost vsepovsod dobavlja novo – naj bodo to nove obravnave v medicini, novi postopki diagnosticiranja, nova zdravila, nove pobude v cestnem prometu, komunikaciji, pametni telefoni, računalniki ali vedno hitrejši internet. V kemiji se razvijajo novi proizvodi za vsakdanjik, kot so pralna sredstva ali oblačila, tudi gnojila in genska tehnika za večji doprinos v poljedelstvu. Ne glede na področje človeškega življenja znanost daje osnovo za to. Znanost daje tudi osnove za transplantacije organov, tako da definira tako imenovano možgansko smrt, ki ji dovoljuje, da ljudem odvzame organe, dokler še živijo. Ali pomislimo tudi na okrutne poskuse na živalih, ki naj bi bili s strani znanosti potrebni za razvijanje zdravil, metode obravnav ali celo za razvoj kozmetike, da bi mi imeli navidezne koristi od tega? Tudi vojna znanost daje osnovo za to, kako se lahko ljudi najbolj učinkovito muči, kako se jim lahko počasi in učinkovito povzroča bolečine, pri čemer jih kljub temu ohranja pri življenju in zavesti. Pomislimo tudi na razvoj vse bolj učinkovitih orožij, na računalniški kriminal, na izkoriščanje in zastrupljanje prsti in vodovja ali na genetske manipulacije živali. Pomislimo na raziskave v politiki in psihologiji, kako npr. ljudje reagirajo v ekstremnih situacijah in kako je možno z njimi manipulirati. Znanost raziskuje ozadja, da bi lahko interesne skupine, deloma tudi brez obzirnosti do življenja, ta uporabile v svoje namene. Zato vprašanje: ali moderna znanost morda le ni izključno blagoslov za človeštvo, naravo, planet Zemljo, da, za vse Božje stvarstvo?«

Nato Dieter dodaja: »Pred odgovorom na to vprašanje najprej poglejmo, kako se je znanost, kot jo poznamo danes, razvijala. Pred nekaj tisoč leti je bila očitno tesno povezana z religijo. To so bili predvsem duhovniki, ki so npr. v Egiptu, Mezopotamiji ali na Kitajskem opazovali naravo in gibanje ozvezdij ter to védenje uporabili za določanje ugodnega časa za setev in žetev. Tako so postali svetovalci vladarjev z ogromnim vplivom na državne posle. Vse do 6. stoletja pred Kristusom so v današnji Evropi predvsem legende, sage in miti določali življenje. Obstajali so bogovi, polbogovi in duhovi narave, ki so bili npr. odgovorni za naravne pojave, kot so sonce, dež, viharji, rast, za dobro ali slabo letino itn. Duhovniki so veljali za posrednike med bogovi in ljudmi, določali so pravila za žrtvovanja ali obrede, kaj morajo ljudje početi, da bi bili bogovi do njih milostni. Od 6. do 4. stoletja pred Kristusom so nato ljudje v Grčiji začeli opazovati naravo, spoznavati pravila in to dajati naprej. Osnova za to je bila filozofija, dobesedno prevedeno: ljubezen do modrosti. V 4. stoletju pred Kristusom je v Atenah Platon osnoval Platonovo akademijo. On in drugi učenjaki, kot so Arhimed, Pitagora in Hipokrat, so postavili logična načela, ki so še danes osnova za mnoge znanosti.«

Dr. Hans-Günter: »Po zatonu rimskega cesarstva je bilo védenje ohranjeno predvsem v samostanih katoliške cerkve, ker so večinoma menihi obvladali pisanje ter branje in so morale biti knjige prepisovane ročno. Ker se mnoge izjave zgodnjih filozofov in učenjakov niso ujemale z učnimi členi cerkve, so bile številne knjige uničene ali shranjene na skrivnem, s strani menihov pa so bile vedno interpretirane v smislu njihove cerkve. Nad tem védenjem je cerkev izvrševala ogromno cenzuro. Prve univerze, mesta učenja védenj, so bile v 11. in 12. stoletju ustanovljene v Italiji, Franciji in Angliji. Večinoma so nastale iz samostanskih in stolnih šol, v katerih so od 6. stoletja naprej poučevali menihi in nune. Glavni predmeti so bili pravo, teologija in medicina. Vedno več je bilo tudi potujočih učenjakov, ki pa so bili prav tako postavljeni pod škofovsko jurisdikcijo, torej pod cerkveno hierarhijo, s papežem na vrhu kot najvišjo učno avtoriteto. Vse do 15. stoletja je bila univerza v okviru cerkve. Tako je npr. nastala Sorbona, Univerza v Parizu, pod sodno oblastjo papeža in cerkve, kar je priznaval tudi francoski kralj. Sodno oblast je izvajal kancler Univerze, ki je deloval kot zastopnik pariškega škofa. Po vzorcu Sorbone je nastala tudi večina drugih evropskih univerz. Da bi si zagotovili vpliv nad univerzami, so si papeži in cesarji vzeli pravico kontrole nad njimi in jim podelili pravico predavanja in podeljevanja doktoratov. Izvor podeljevanja doktoratov je bila namera papežev in cesarjev, torej cerkve in državne oblasti, da bi si pridobili pravico kontrole nad univerzami in v njih posredovano védenje. Univerze so smele v določenem obsegu predavati lastno pravo, vsekakor za ceno lojalnosti do papeža in cesarja. Podeljevanje akademskih nazivov je moralo biti vedno potrjeno s strani cerkve.«

Matthias: »To pomeni, da so imele in imajo univerze in akademski naslovi svoj izvor v cerkvi, ki nad njimi uveljavlja oblast in kontrolo. Dokler je bila znanost s svojimi izjavami lojalna cerkvi in državni oblasti in ni ogrožala absolutne pretenzije cerkve, je bilo za cerkvene može vse v redu. Podoba sveta, kot jo je cerkev posredovala vernikom, je bila, da naj bi bila Zemlja središče vesolja, zgoraj nebesa, spodaj pekel, in na Zemlji človek, ki naj bi si podredil Zemljo. Ko je Nikolaj Kopernik sredi 16. stoletja trdil, da je sonce središče univerzuma in da se Zemlja vrti okrog Sonca, je nastal konflikt. Kopernik je bil stolni kanonik in astronom, svojo izjavo je podkrepil z opazovanjem vesolja. Leta 1616 je bil ta že objavljen nauk s strani cerkve prepovedan. Giordano Bruno, italijanski filozof in nekdanji duhovnik, je nauk Kopernika vzel kot osnovo, da bi svojo podobo sveta razvil kot neskončno vesolje, z neskončno mnogo sonci in planeti, ter je zavračal cerkveni nauk o troedinosti. Zaradi tega je bil leta 1600 s strani cerkve kot krivoverec sežgan na grmadi.«

Arno: »Galileo Galilei je leta 1609 s svojimi opazovanji ozvezdij potrdil Kopernikov nauk. To je objavil in cerkev pozval, naj revidira svoj nauk in v prihodnje prizna, da je sonce središče vesolja. Cerkev je nato leta 1616 prepovedala vse njegove nauke in objave. Vse do leta 1632 je bil Galilei prikrit, nato pa je objavil svojo knjigo »Dialogo«. V njej je bila diskusija o različnih pogledih na svet, pri čemer podoba sveta cerkve, z Zemljo kot središčem, sploh ni pravilna. Višek vsega za cerkev pa je bilo, ker je pisal celo v italijanskem jeziku, da so lahko tudi tisti, ki niso bili učenjaki in niso obvladali latinščine, to brali in razumeli ter iz tega potegnili zaključke. To je bil frontalni napad na avtoriteto cerkve. Galilei je znanstvena spoznanja postavil nad nauk cerkve in zanikal znanstvenost v Bibliji. Znova je bil obtožen in je moral, da bi se izognil smrti, leta 1633 svoje nauke preklicati. Njegove knjige so prišle na seznam prepovedanih knjig in šele 200 let kasneje so odpravili prepoved. Šele komisija, ki jo je ustanovil papež Janez Pavel II., je po 13 letih raziskovanja prišla do nenavadnega zaključka, da je treba cerkvi kot tudi lastnemu inkvizicijskemu organu očitati enostranskost do Galileia, kar naj bi bilo treba premostiti. Rehabilitacija Galileia pa je izostala.«

Dieter: »Cerkev je vse do 20. stoletja vztrajno zavračala znanost. Papež Pij IX. je cerkev ogradil pred modernizmom, tako da je listo 80 znanstvenih mnenj označil kot krivoverske zmote. Vse do leta 1967 so morali vsi katoliški kleriki podati prisego proti tako imenovanemu antimodernizmu, ki jo je leta 1910 uvedel papež Pij X., ki se je s tem obrnil proti vsem modernim tokovom. Šele papež Janez Pavel II. in nato papež Benedikt XVI. sta se trudila spor odpraviti, pri čemer je papež Benedikt XVI. v javnosti večkrat izjavil, da sta vera in znanost medsebojno združljiva. Katoliška cerkev je s svoje strani že zelo zgodaj ustanovila Papeško akademijo znanosti, kot se danes imenuje. Ta sega nazaj v leto 1603. V tem letu je Federico Cesi ustanovil »Akademijo risu podobnih«, da bi razvijal raziskovalne metode, ki temeljijo na opazovanju in eksperimentih. Človek naj bi naravo opazoval tako ostro kot ris. Njen vodja je bil od leta 1610 do 1613 Galileo Galilei.«

Hans-Günter: »Po smrti Cesia leta 1630 je bila akademija ukinjena. Leta 1847 jo je papež Pij IX. spet priklical v življenje kot »Papeško akademijo novih risu podobnih«. Leta 1936 je papež Pij XI. akademijo obnovil in ji dal današnje ime: »Papeška akademija znanosti«. Novi člani so bili izbrani izmed obstoječih članov in jih je nato papež imenoval. Prof. Joachim von Braun, aktualni predsednik Papeške akademije znanosti, je cilj akademije opisal z naslednjimi besedami: “Cilj akademije je napredek znanstvenih diskusij v povezavi z relevantnimi vprašanji človeštva, to pripraviti in rezultate posredovati papežu. Ta bo te dovolil omeniti v svojih objavah.”«

Matthias: Katoliška cerkev se danes kaže odprta do sveta in znanosti. Če pogledamo zgodovino univerz in vemo, da je bila Papeška akademija znanosti ustanovljena in obnovljena, ko je bila še vsa moderna znanost obsojana kot krivoverska, ali se tukaj ne vsiljuje sum, da s tem Vatikan še naprej sledi svoji prvotni nameri, namreč da bi raziskave in nauke spet kontroliral
kot ob začetku univerz? Do danes je nespremenjena cerkvena dogma, ki je zapisana kot obvezna, kaj v cerkvi resnično velja. V zbirki dogem »Vera cerkve« Neunerja in Roosa pod robno številko 56 piše kot nezmotljiv nauk: »Kdor trdi, da je treba s človeškimi vedami ravnati s tako svobodo, da njihovih trditev s strani cerkve ni mogoče zavreči … anatema sit (ta je
preklet).«

V istem delu je pod robno številko 106 papež Leo XIII. citiran z besedami: »Vodilni nauk za raziskovanje: Tudi svetna znanost naj bi se trudila za visoke naloge katoliških pisnih tolmačenj.«

Robna številka 99: »Znanstvene raziskave ne smejo nikoli pustiti iz vidika dejstva …, da med besedo Svetega pisma in znanstvenimi izsledki ne more biti nobenega oporekanja.«

Pod robno številko 102 beremo: »Veliko napadov proti Svetemu pismu je s strani naravoslovne znanosti. Zelo nevarni so zato, ker zaradi svoje nazornosti delujejo zelo vabljivo.«

Dieter: V dogmah je tudi rečeno: »Kdor meni, da človek lahko verjame astrologiji ali matematiki, anatema sit,« torej »ta je preklet.« Naj spomnimo: dogma je po cerkvenem nauku domnevno od Boga razodeta resnica, ki je kot taka s strani cerkve neizpodbitna in univerzalno, cerkveno obvezno podana za verovanje.

Dvom ali zavračanje samo ene dogme avtomatično vodi v izključitev iz katoliške cerkve, kar naj bi po cerkvenem nauku verujoče potegnilo v večno prekletstvo. Če je to neomajen in nepreklicen nauk cerkve, kaj je potem znanost?

Hans-Günter: Običajna definicija o znanosti se glasi: »Znanost je raziskovanje povezav, razširjanje védenja kot tudi raziskano podajati naprej. Cilj znanosti je raziskovati oz. porajati nova védenja, kot tudi že obstoječe védenje povečevati, preizkušati in po potrebi korigirati.«

Vendar prav te korekture v cerkveni dogmi niso predvidene: dogme so nespremenljive, ker naj
bi domnevno nastale po »svetem duhu«. Toda poslušajmo naprej, kako bi lahko bila znanost
definirana: »Življenje brez znanosti ni možno, ker je znanost priklopljena na človeške sposobnosti razmišljanja in sklepanja.«

Arno: »Življenje brez znanosti ni možno.« To je visoka zahteva. Ali lahko to zahtevo tudi utemeljimo? Znanost je financirana bodisi od države ali industrije, od koncernov ali privatnih oseb. Financiranje znanosti, ki ni od države, se večinoma dogaja skozi fundacije in fonde. Mnogi raziskovalci pa tudi politiki, ki so aktivni za dobrodelnost obče koristnih zadev, znanost pogosto prikazujejo kot potrebno za življenje na Zemlji, da išče in najde rešitve za nujna vprašanja človeštva, kot npr. proti klimatskim spremembam, da bi izboljšala življenje na Zemlji in bi ljudje tako postali bolj zdravi in bi živeli dlje. Znanost naj bi torej bila osnova za vsa življenjska področja človeka.

Matthias: Zelo visoke pretenzije, v katere verjame mnogo ljudi. Naravoslovci npr. imajo za samoumevno, da naravne fenomene raziskujejo in pojasnjujejo. Razen tega gre za to, kako bi lahko naravo naredili koristno.

Naravoslovci kot osnovo postavljajo raziskovanje drugih disciplin, kot so tehnika, medicina ali varstvo okolja. V Nemčiji imajo visok ugled. 90 % Nemcev ima naravoslovje za fascinantno. 79 % jih verjame, da lahko izboljša svet. Kaj je znanost do zdaj dosegla? Kaj je resničen cilj znanosti? Od kod dobiva svoja navodila, svoje inspiracije? Odgovor nam lahko da stanje Zemlje in človeštva. Če znanost daje osnove za vsa življenjska področja človeka, potem je tudi bistveno odgovorna za posledice, ki se razvijajo iz znanosti, torej za stanje Zemlje in človeštva.

Arno: Poglejmo si te posledice na primeru nekaj področij naravoslovja. Morda bomo dobili odgovor na vprašanje, od kod znanost dobiva svoja navodila in inspiracije. Primer fizika: fizika daje znanstvene osnove za vse mogoče tehnologije orožja. Samo z rezultati raziskav fizike so se in se lahko izdelujejo atomska orožja in pride do uporabe atomske energije.

Od prve odvržene atomske bombe leta 1945 je bilo po svetu izvedenih skoraj 2100 atomskih poizkusov, del tega na površju Zemlje, v atmosferi. Predvideva se, da je bilo zaradi sproščene radioaktivnosti pri teh poizkusih posledično na svetu 300.000 smrtnih primerov. Zaradi atomskih eksplozij je prišlo do močnega porasta radioaktivnih substanc v atmosferi.

Raziskava iz leta 2014 je pokazala, da je v višjih plasteh atmosfere več radioaktivnih delcev, kot so do zdaj predvidevali. Koncentracija plutonija je še vedno sto tisočkrat višja kot na območju zemeljskih tal, koncentracija cezija je tisočkrat višja kot v bližini tal. Zaradi različnih poizkusov atomskega orožja so atoli in odročni otoki močno radioaktivno kontaminirani in do danes praktično neprimerni za bivanje.

Hans-Günter: Aprila 2020 je bilo po vsem svetu v pogonu 442 reaktorskih blokov v atomskih centralah, nadaljnjih 53 reaktorskih blokov je v gradnji. Incidenti v atomskih centralah zaradi radioaktivnih izpustov so, kolikor je možno, zamolčani ali vsaj omiljeni.

Atomska katastrofa v Černobilu se nato vendarle ni mogla prikriti. V aprilu leta 1986 je eksplodiral radioaktivni blok v atomski centrali Černobil in sprostil ogromne količine radioaktivnih snovi. Več kot 40 % površine Evrope je bilo kontaminirane z radioaktivnim materialom. Še danes so na marsikaterem območju gobe, gozdne jagode ali gozdne živali močno radioaktivno obremenjene.

6.400 km2 površine okrog Černobila trajno ni več primerne za bivanje ljudi. Marca leta 2011 se je zgodila atomska katastrofa v Fukušimi. Zaradi cunamija so bili štirje od šestih reaktorskih blokov uničeni. Prišlo je do jedrskega taljenja in radioaktivni material je kontaminiral regijo. Medtem se je nabralo več kot milijon m2 radioaktivno obremenjene vode, kapacitete za skladiščenje pa so večinoma izčrpane.

Zelo resno tehtajo, da bi radioaktivno obremenjeno vodo enostavno izpustili v oceane. Pričakovani učinki na okolje in zdravje ljudi naj bi bili minimalni, meni večina ekspertov. Vendar obstaja komaj kakšen izsledek osnovnih fizikalnih raziskav, ki bi vplival bolj katastrofalno kot radioaktivnost. Naravoslovje fizike je samo v tem primeru povzročilo umor milijonov ljudi, živali v naravi, uničenje elementov vode, zemlje in zraka.

Dieter: Od kod dobi znanost svoje inspiracije, napotke? Bi to lahko bil Bog, Večni, Vse-Eden, Bog ljubezni do Boga in bližnjega? Zagotovo ne. Bog ne uničuje Svojega lastnega stvarjenja. Bog, ki vse Svoje otroke, da, vse življenje, pa naj bo še tako majhno in navidezno nepomembno, neskončno ljubi in prežema s Svojim ôdom. Bog v vsem življenju ne bo nikoli povzročal trpljenja, smrti, uničenja, hiranja in bolezni. Od kod pa potem znanost dobiva svoja navodila?

Hans-Günter: Posvetimo se drugemu področju naravoslovja, kemiji. Kemija dobavlja know-how za kemično industrijo. Po novejših številkah naj bi bilo danes po vsem svetu proizvedenih in uporabljanih 350.000 različnih substanc. S tem se je število kemikalij v zadnjih 20 letih več kot potrojilo. H kemikalijam spada več kot 300 prehranskih dodatkov in približno 270 dovoljenih
tako imenovanih snovi za varstvo rastlin. Mnogo kemikalij pristane v okolju in tudi v človeškem
organizmu. V človeškem telesu je možno dokazati več kot 300 tujih snovi. Kemična industrija je odgovorna za proizvodnjo pesticidov, hormonsko aktivnih kemikalij v okolju, bojnih snovi, kot so napalm, mavrični herbicid, živčni strupi, strupeni plini.

Arno: Kemija je tudi osnova znanosti za proizvodnjo zdravil in drog. S kemikalijami in ostanki zdravil obremenjene odpadne vode so ekstremno škodljive za živali in rastline ter končno tudi za ljudi. Onesnaženje podtalnice in pitne vode z ostanki kemikalij gre prav tako na račun kemije. Nesreče na področju kemične industrije imajo lahko katastrofalne učinke, kot npr.
leta 1976 v severnoitalijanskem Sevesu, kjer se je sprostil visoko strupeni dioksin, ali leta 1984, ko je v indijskem mestu Bhopal eksplodirala tovarna pesticidov s tisoči mrtvih in sto tisoči ranjenih.

Druga aktualna tema so umetne snovi. Pred približno 70 leti se je začela množična proizvodnja umetnih snovi. Leta 1950 je bilo po vsem svetu proizvedenih 2 milijona ton umetnih snovi, leta 2015 je bilo že 380 milijonov ton plastike. Do leta 2015 je bilo 6,3 milijarde ton plastičnih odpadkov in 79 % teh je pristalo na deponijah ali v okolju. Medtem se je več kot 100 milijonov ton umetnih snovi nabralo v svetovnih morjih. Za živali v morjih in tudi za obalne prebivalce postajajo umetne snovi vse bolj usodne. V vsebinah želodcev ledenih viharnikov je bila npr. pri
96 % primerov dokazana plastika ali delčki plastike.

Matthias: Proizvodi kemičnih raziskav in kemičnih industrijskih izdelkov so agrarne kemikalije. Sem spadajo npr. herbicidi, insekticidi, fungicidi, lužila in mineralna gnojila. Pesticidi ne škodujejo samo biološki raznolikosti, tako da direktno ubijajo organizme, temveč tudi tako, da na usoden način reducirajo ponudbo hrane za divje živali. Umetna gnojila lahko vodijo do usodnih posledic v okolju. Omenimo naj izjemno obremenitev podtalnice z nitrati kot tudi
obremenitev vodovja s fosfati. Emisije amonijaka in smejalnega plina poslabšujejo kvaliteto zraka.

Gnojila lahko vsebujejo velike količine težkih kovin. Naravoslovna kemija je nazadnje odgovorna za smrt neštetih življenjskih oblik, pohabljenj, za okuženje rek, morij, jezer, celih pokrajin, atmosfere, odgovorna je za neizmerno trpljenje in bolezni ljudi in živali.
Se nadaljuje …

  • Revija Osvoboditev živali, letnik 20, številka 43, junij 2022, str. 9 do 12.
  • Revija Osvoboditev živali, letnik 20, številka 44, december 2022, str. 54-56.

 

Zadnji prispevki

Pesticidi imajo posledice za naše zdravje, Glifosat

Besedilo: Valentin Gorjanc, dipl. ing. kmetijstva Glifosat je po definiciji herbicid, pogosto prodajan pod komercialnima imenoma Roundup in Boom efekt, ki ju je...

PTICE POTREBUJEJO NAŠO POMOČ

Besedilo: Anja Brumen Fotografije: Alen PlojZima je za živali, tudi za ptice, zelo težek čas. Iskanje hrane, mraz, zamrznjena napajališča … Nekatere od...

Zdrava tla – zdrav pridelek

Besedilo: Karmen Brumen Ko govorimo o kmetijstvu, se marsikomu pogosto porajajo podobe in asociacije o podeželski idili, v kateri je še ‘prava narava’,...

Novoletno voščilo 2024

Mir, ljubezen in spoštovanje so vrednote, o katerih ljudje največ govorimo v tem prazničnem času.Začnimo...

Ali je pomembno, kakšno rastlinsko hrano jemo?

Besedilo: Jelena Dimitrijević Odločitev za rastlinski način prehranjevanja je vsekakor pohvalna in vsak posameznik, ki naredi ta korak, sodeluje v ustvarjanju bolj sočutnega...