Domov Članki ALI ŽIVALI TRPIJO ENAKO KOT ČLOVEK?

ALI ŽIVALI TRPIJO ENAKO KOT ČLOVEK?

To je eno tistih vprašanj, ki mi ga lastniki živali naj­pogosteje zastavljajo. To je največkrat povezano z ne­kim bolezenskim stanjem in kvaliteto življenja, ki je živalim s tem stanjem odvzeta. V zvezi s tem mora­mo v takšnih trenutkih vedno najprej rešiti majhno dilemo in se vprašati, ali mislimo trpljenje ali bole­čino. Običajno je odgovor: »Pa saj je to eno in isto.« No, seveda moram odgovoriti, da to pač ni eno in isto.

Živali vsekakor čutijo bolečino dokaj podobno kot človek, sicer z zelo različnim bolečinskim pragom, ki je pogojen z vrsto živali, pasmo, starostjo, vendar bolečino čutijo vse živali. Živali pa trpijo na precej drugačen način, kot mi ljudje. Najenostavneje si lahko predstavljamo slednje tako, da rečemo, da trpijo po­dobno kot zelo majhni otroci oz. otroci, ki še nimajo definiranega jaza ( to seveda ne pomeni, da živali sebe ne dojemajo kot subjekt). Za žival je trpljenje pove­zano predvsem s soočanjem ne/varne samote v njim nedojemljivem svetu. Spet so tukaj velike razlike med vrstami, pasmo starostjo; pa vendar je okvirno tako, da npr. amputacija noge veliko bolj prizadene lastnika kot pa psa ali mačko.

Žival dejansko prične trpeti, ko se prične rušiti nji­hov svet. Rušiti pa se prične zaradi problemov, ki jih imajo z njihovo boleznijo lastniki in ne oni sami. Namreč živali ne živijo sedanjosti v odnosu do pre­teklosti in/ali prihodnosti, pač pa živijo sedanjost v odnosu do trenutka. Na nek način živali pooseblja­jo budistično maniro živeti v danem trenutku. Tako se seveda ne ubadajo z nečim, kar je bilo oz. z nečim, kar naj bi bilo, pač pa preprosto živijo življenje. Jasno je, da tako trpijo na popolnoma drugačen način kot človek. Pri človeku je trpljenje največkrat povezano z izgubo smisla v odnosu do problema; če mora nekdo fizično prenašati neko breme, bo s tem imel problem. Če ga ne bo v doglednem času rešil, bo seveda tudi trpel. Vendar tukaj prihajamo do bistva, da bo namreč nekdo lahko nosil npr. težak nahrbtnik samo 10 minut in bo obupno trpel, spet drugi pa celo uro, pa ne bo čutil trpljenja. Trpljenje je lahko posledica bolečine, ni pa nujno, veliko pogosteje je kot posledica izgube ži­vljenjskega smisla.

Če je meni kot lastniku psa bistveno in ključno, da je oh in sploh lep in čudovit in si ne morem osmisliti, da bi imel npr. tri noge, potem bom, jasno, trpel. Kako in zakaj bom trpel, je druga pesem, ampak dejstvo je, da bom trpel. Ne bo trpel pes, pač pa bom trpel jaz! Kajti jaz ne bom mogel gledati trinogega psa, ki ne gre več v moj kontekst smisla o oh in sploh popolnem psu. Moj pes namreč ne bo imel s tem nikakršnih problemov, prav tako moj pes ne bi imel nikakršnih problemov in seveda niti najmanj ne bi trpel, če bi meni npr. odre­zali nogo. Zanj bom jaz popolnoma enak kot pred tem. Spremenjeno stanje živali, ki ni povezano z bolečino, je problem za nas in ne za živali. S tem, ko to postane problem za nas in mi trpimo, lahko to postane (ni pa nujno) tudi trpljenje za našo žival.

Naj dam primer iz prakse: nekemu psu ugotovimo sladkorno bolezen. Potrebna je dnevna terapija z injekcijami inzulina. To je za lastnika napor, problem in tudi trpljenje, kajti 15 let je živel s svojo mamo, ki ji je moral dnevno aplicirati inzulin in je videl, kako je bilo to naporno, kako je bila s tem omejena v svo­jem življenju in kako je zaradi tega trpela. Ko mu po­skušam razložiti, da pes ni njegova mama in da niti najmanj ne bo trpel ob vsakodnevni aplikaciji inzuli­na, je moj poizkus sprejet z neodobravanjem. Lastnik preprosto noče še enkrat skozi takšno stisko. Psa si je nabavil zato, da mu bo lepo, ne pa da bo podoživljal dramo glede svoje matere. Torej se bo, kar se da hitro, znebil svojega psa z opravičilom samemu sebi, da tako pač ne gre, ker pes preveč trpi. Radikalnega preobrata v razmišljanju seveda ni zmožen. To, da bi dojel, da trpi on in ne pes, da mora pes pod injekcijo zaradi njegove preteklosti in pa, kar je najbolj pomembno v vsej tej zgodbi in tema za kakšno drugo razmišljanje …, da noče dojeti, da je pes s to boleznijo tukaj pred njim tudi zato, da opravi s svojim bremenom glede matere, ki ji je moral 15 let vbrizgavati inzulin.

Vedeti torej moramo, da živali ne trpijo več ali manj kot mi, pač pa na popolnoma drugačen način.

Za psa je npr. veliko večje trpljenje, če ga pustimo vse dni samega ob polni skledi briketov, kot pa to, da ima tri noge ter skače in se podi na travniku skupaj z nami in našo družino!

Avtor: Demitrij Osterman, dr. vet. med.

Osvoboditev živali, št. 35, str. 30-31.

Zadnji prispevki

ALI JE POMEMBNO, NA KAKŠEN NAČIN JE HRANA PRIDELANA? Najučinkovitejše rešitve (3. del)

Besedilo: Valentin Gorjanc, uni. dipl. inž. kmetijstva in okolja KAJ PA EKOLOŠKO KMETOVANJE IN ŽIVINOREJA? Nekateri zagovarjajo rešitev, da bi konvencionalno živinorejo preusmerili v...

Mladi razmišljajo: MIR SE ZAČNE NA NAŠIH KROŽNIKIH

Besedilo: Žana Hrastovšek Glede na to, da prvič pišem za to revijo, bi se vam rada predstavila. Zaupala vam bom, kdo sem in...

ZAŠČITA ŽIVALI V USTAVI JE ŠE VEDNO MRTVA ČRKA NA PAPIRJU

Besedilo: Moris Hoblaj, dipl. sociolog in teolog Vsak človek ima pravico do življenja, telesne integritete in svobode. Zakaj pravzaprav takšnih pravic nimajo naši...

Novo: Povečanje donacije dohodnine na 1 %. Oddane vloge do 31. maja 2021 veljajo še za leto 2020.

Obveščamo vas, da lahko po novem za donacije namenite tudi do 1 % dohodnine. Tisti, ki boste z letošnjim letom društvu prvič...

RASTLINSKO PRIDELANA HRANA NAM DAJE VITALNOST

Besedilo: ddr. Ana Vovk Korže Fotografije: ddr. Ana Vovk Korže Biti vitalen je več kot biti zdrav. Vitalnost nam daje motivacijo, energijo in preprečuje,...

Erik Jurman: ŽABE IN KRASTAČE SO PO KRIVEM OSOVRAŽENE.

Besedilo: Nuša Pevc Veličina naroda se kaže v tem, kako ravna z živalmi. (Mahatma Gandhi) V individualistično naravnani industrijski družbi je težko najti sočutje...