Domov Članki Beseda veterinarja: ODVISNOST PRI ŽIVALIH

Beseda veterinarja: ODVISNOST PRI ŽIVALIH

Besedilo: Demitrij Osterman, dr. vet. med.

Problematika odvisnosti je dandanes zelo pereča tema v vseh panogah, ki se ukvarjajo z bivanjskimi vprašanji človeka in človeške družbe. Kako pa je s to problematiko pri živalih? Kako se živali odzivajo na frustracije in ali imajo podobne vzvode odvisnosti kot ljudje?

Odgovor nikakor ni enostaven. Če vemo, da je odvisnost pri ljudeh mehanizem nepredelane in nikoli do konca občutene bolečine, potem to zelo težko  preslikamo na živalski svet. Živali, kot je to videl C. G. Jung, za razliko od človeka nimajo problemov oz. se jih ne zavedajo. Njihova zavest in reakcija na določeni trenutek nista vezani na preteklost, temveč vedno na sedanji trenutek. To bi pomenilo, da pes nekega izkustva ne kulminira tako globoko in tako usodno, da bi ga to obremenjevalo v vsakodnevnem življenju. Vendar, ali je temu res tako? Praksa velikokrat kaže prav nasprotno.

Poznamo pse, ki nikakor ne morejo biti v zaprtem prostoru, ali pa pse, ki ne prenašajo moških oseb. Vsak kontakt z moškim takšne pse vrže v stres. Vprašanje je, v kolikšni meri nosijo to izkustvo ves čas v sebi, torej, koliko so dejansko označeni s “travmo” tudi, kadar moškega ni ob njih. Tega preprosto ne vemo. Vemo pa, da imajo praktično vse živali mehanizme, ki jim omogočajo uravnavanje frustracij. Tako npr. pes, ki je naredil nekaj narobe ali pa je bil okaran, gre k skodelici s hrano in se z vsebino potolaži. Ta učinek ugodja lahko kasneje prakticira kadarkoli, če ima hrano na razpolago, seveda. S tem pa dejansko vstopamo v območje odvisniškega vedenja. Mnogokrat takšno pasje življenje sestoji samo še iz tega, kako in kje bo dobil hrano. Hrano prosi za mizo, na sprehodu, lastnika gleda samo še kot nekoga, ki mu bo omogočil, da bo dal nekaj v usta. Občutka sitosti ponavadi niti ne čutijo več, nekateri lastniki pravijo, da bi ti psi pojedli toliko, kolikor bi jim dali, zelo podobno kot človek, ki nima občutka za sitost, jedli bi vedno in kjerkoli. Če žival nima nobenih bolezenskih znakov za notorično lakoto, potem lahko razmišljamo v smeri odvisniškega vedenja.

Nekaj podobnega lahko opazimo tudi pri ozko specializiranih psih. Poglejmo npr. vlečne pse ali pitbulle. Tako eni kot drugi, če so zares iz “pravega testa” za lastnika, skorajda ne občutijo bolečine. Pri vlečnih psih sta želja in potreba po treningu tako veliki, da gredo praktično preko svojega praga bolečine. Ko tečejo, so v nekem svojem svetu. Večkrat sem kot veterinar na dirkah z vlečnimi psi videl krvave podplate na cilju. Psi se kljub temu, da jim je oster sneg poškodoval blazinice, niso ustavili, nasprotno, tega sploh niso občutili. Nekaj podobnega se dogaja tudi pri pasjih borbah, kjer se dva pitbulla spopadeta. Te živali ne čutijo bolečine, ker so tako polne adrenalina in dopamina. Človek jih je ustvaril kot bitja, ki v sebi nosijo ekstremno odvisniško črto. Vlečni psi so odvisni od teka, pitbulli od borbe, lovski psi od sledenja. V bistvu lahko rečemo, da so visoko specializirani psi, ki jih je človek ustvaril zavoljo neke svoje potrebe in/ali želje, v sebi notorični odvisniki. In kot takšne jih človek tudi ceni. Kaj so nenazadnje vsi preizkusi delavnosti drugega kot testiranje fokusa in odvisniškega vedenja psa?

Ko se pokaže slika v podobi npr. kompulzivnega prenajedanja psov, takrat je odvisnost problem, ko pa lovski terier kljub temu, da mu jazbec raztrga pol glave, še vedno sili v njegovo luknjo, takrat je to pohvale vredno.

Nekoč mi je neki tekač dejal, da ni nič narobe, če ima njegov pes krvave podplate od teka, saj ima tudi sam večkrat kri v copatih. Ob tem pa je pozabil na eno dejstvo: da je tek njegova osebna izbira, pa četudi odvisniška, medtem ko pes nima izbire, on to počne preprosto zato, ker je rad z lastnikom. To pa je samo še ena dimenzija sobivanja, namreč, pes marsikaj naredi samo zavoljo tega, ker je to želja lastnika. Če je sam predisponiran za to dejavnost, bo postala del njega in s tem smo lansirali psa v odvisniški modus obnašanja.

Ne morem si kaj, da ne bi razmišljal o tem, da si človek mnogokrat želi ob sebi žival, ki je polna podobnih odvisniških vzvodov, kot jih sam manifestno ali nezavedno nosi v sebi. S tem bržkone vzpostavlja nekakšno ravnovesje v svoji notranjosti, saj če nekaj počnemo v dvoje, potem to ni več tako velik problem.

In kaj poreči lastnici psa, ki je notorični jedec, ob tem, da sama niti približno nima pod kontrolo čokolad in tortic? Preprosto … nič!!

Revija Osvoboditev živali, letnik 17, številka 39, junija 2020, str. 50.

Zadnji prispevki

ČEVLJI IN TORBICE IZ JABOLK, GROZDJA, ANANASA? Brez krutosti do živali, ljudem in okolju prijazno

Besedilo: Petra Komel Še nedolgo tega bi si mislili, da imajo obutev, oblačila in modni dodatki, izdelani iz sadja, prostor le v naši...

Mimica Hervol: »LJUDJE BI POJEDLI VELIKO MANJ MESA, ČE BI SI MORALI SAMI UBIJATI ŽIVALI ZA HRANO.«

Besedilo: Valentin Gorjanc Fotografija: arhiv Mimice Hervol Pogovarjali smo se z gospo Mimico Hervol, ki živi na kmetiji Za naravo na Ostrožnem pri Ponikvi...

IMUNSKI SISTEM IN RASTLINSKA PREHRANA, Velika težava so živila živalskega izvora …

Besedilo: Jelena Dimitrijević Nekateri že dolgo vemo, kako zelo pomemben je naš imunski sistem za naše zdravje in dobro počutje. V tem letu...

AKTIVNOSTI SKUPINE VARUHINJE PRAVIC ŽIVALI, 2019–2020

Besedilo: Metka Pekle, Monika Naumovski Društvo za osvoboditev živali ima status društva, ki deluje v javnem interesu na področju zaščite živali (Ministrstvo za...

Intervju: Petra Mihalek Novak, dr. med. “ZDI SE, DA JE VELIKO LAŽJE POTISNITI GLAVO V PESEK IN SE PRETVARJATI NAPREJ.”

Besedilo: Stanko Valpatič Žal so zdravniki, ki si upajo spregovoriti o tem, da živalska hrana ni nujna v naši prehrani, kot nas v...

ZNANSTVENI POSKUSI NA ŽIVALIH V SLOVENIJI

Besedilo: dr. Cirila Toplak, redna profesorica politologije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani in predstavnica nevladnih organizacij v etični komisiji...