BO SVET KDAJ VEGANSKI? Noben razumen človek ne bi smel podpirati, kaj šele povzročati trpljenja živali

130

Besedilo: Monika Naumovski

Če ostanemo samo pri številkah živali, ki svojo pot končajo na krožnikih (in pustimo ob strani tiste, ki so izkoriščane v jajčjereji, mlečni industriji, namenjene krznu ali volni, znanstvenim poskusom itd.), je bilo število zaklanih živali v Sloveniji v letu 2019: 116.000 glav goveda (teleta, biki, telice, voli, krave – ali za okoli 1 % več kot v 2018), približno 332.000 prašičev (ali za okoli 2 % več kot v 2018), približno 39 milijonov kljunov perutnine (ali za okoli 2 % več kot v 2018), približno 98.000 ovc in približno 24.000 koz. Podatki ne vključujejo številk zaklanih kuncev, konj in drugih živali. Prav tako ne zajemajo milijonov moških piščančkov, ki jih ubijejo v jajčni industriji, ker so odveč, saj ne bodo mogli nesti jajc. In ko gledaš ter primerjaš podatke iz preteklih let, ne glede na število novih veganskih izdelkov na policah supermarketov, stanje postaja samo slabše, številke le naraščajo.

Mislim, da je vsak vegan, ki je aktiven v želji, da bi veganstvo razširil med ljudi in tako pospešil tisti trenutek, ki bo oznanjal konec trpljenja živali, oziroma ki je tako ali drugače prisoten na področju zaščite živali, enkrat v življenju razmišljal, kaj delamo narobe? Stvar je tako jasna, da je noben razumen človek ne bi smel podpirati, saj nas večina ne more gledati, kaj šele doživljati ali povzročati trpljenja živali. Ob spremembi Stvarnopravnega zakonika je v Sloveniji odmevala fraza: »Vsak, ki je kdaj imel opravka z živaljo, ve, da so čuteča bitja!«. Vendar še vedno tudi mi, vegani, ki se izogibamo izkoriščanju živali na vseh možnih frontah, kjer to le zmoremo, od hrane, kozmetike, oblačil do farmacije, lepotnih izdelkov itd., ostajamo obkroženi z ljudmi, za katere vemo, da razumejo, se zavedajo, so mentalno z nami, vseeno pa na njihovih krožnikih, telesih, obrazih in dejanjih odsevajo smrt, trpljenje in agonija milijonov živali.

Že antični filozofi so izhajali iz premise, da nemoralno ravnanje izvira iz neznanja ter da pridobitev relevantnih informacij vedno in nujno vodi do dobrih del. Tudi v današnjem času bi si želeli verjeti, da večina ljudi v sebi goji pozitivna čustva proti nečloveškim živalim in da ko bodo spoznali trpljenje, ki se skriva za produkti, ki temeljijo na izkoriščanju živali, tega s svojimi dejanji ne bodo želeli več podpirati. Predvsem pa, da je za to, da v takšni meri kot družba podpiramo izkoriščanje  živali, krivo le neznanje, da sta za naš odnos do živali kot objektov, predmetov lastnine, krivi naša družba in vzgoja, ki sta predvsem rejne živali – prašičke, kravice, kokoške, ribe – desubjektivizirali in označili kot produkte. To pa se še dodatno utrjuje z ANTROPOCENTRIČNIM mišljenjem in spodbujanjem EGOIZMA, preko vzpostavljanja občutkov človeške superiornosti in vzpodbujanja negativnih človeških čustev do teh živali, z namenom, da njihovo izkoriščanje postane »normalno«. Zato smo kot mladi aktivisti nepremično stali v t. i. »Cube-ih« s tablico v roki in mimoidočim želeli pokazati, kaj se zares dogaja, čeprav osebno nikoli nisem mogla gledati teh posnetkov. Hkrati pa mi je po glavi odmevalo vprašanje, ali ne bo ta oseba še danes zavila v McDonalds in bosta ves naš trud in vse to trpljenje v minuti pozabljena.

Elisa Aaltola se v svojem članku Politico-Moral Apathy and Omnivore’s Akrasia ukvarja ravno z vprašanjem in starim filozofskim paradoksom, ki se imenuje akrasia, tj. stanje, ko nekdo ve, da je x resničen, vendar vseeno zavedno ravna v nasprotju z x-om. Če to preslikamo na področje živali, gre za stanje, ko nekdo voljno uživa živalske produkte, za katere se zaveda, da so bili pridobljeni na nemoralen način, z izkoriščanjem in trpinčenjem živali. In tako imamo res strastne ljudi, živaloljubce, pripravljene na socialnih omrežjih obsoditi vsako osebo ali organ, ki povzroča trpljenje živalim, navijati za vsakega prašička ali kravo, ki sta pobegnila iz klavnice, vendar vseeno vsak dan konzumirajo oziroma uporabljajo živalske produkte. Tako posledično v svojem življenju ne sledijo zavedanju o potrebi po osvoboditvi živali in tako ta ostaja v sferi idej, medtem ko sami sodelujejo v nasilju, ki ga zavestno obsojajo.

V moderni družbi 21. stoletja, v kateri živimo, bi to lahko opisala na grobo s tremi besedami. Potrošnja, hedonizem in kapitalizem. In nobena od teh besed ni v prid položaju, ki ga v »našem«, antropocentričnem sistemu, zavzemajo živali, saj v njem nimajo moralne vrednosti, ker sistem temelji na njihovem izkoriščanju. Namreč, v ospredju t. i. razumnih oziroma nujnih interesov današnje družbe stojijo želje, ki segajo od pohlepa do kulinaričnih užitkov, in argumenti, ki poveličujejo ljubezen do človeka in hkrati utemeljujejo prezir do živali, ker so »drugačne« od nas. Pri tem pa nobenemu naslovniku argumentov proti veganstvu ne izostane rdeča nit, ki je v želji vsejedih sogovornikov po opravičevanju izkoriščanja živali kot moralno  utemeljenega, kot izraz vesoljnega reda, kot nekaj tradicionalnega. Nerazumne strasti lahko vzpodbudijo želje, ki so močnejše od tistih, ki jih vzbudi razum, in obenem sta naše opravičevanje tega in nelogičnost argumentov, po katerih posežemo, močnejša.

Kljub informiranosti namreč lahko apetiti in strasti povzročijo v nas neracionalne želje, ki zameglijo resnico in resničen pogled na svet. Dandanes sta izkoriščanje živali in uporaba tovrstnih produktov postala stvar navade, tako instrumentalizirana in povsod prisotna, da smo osvojili mehanizme, s katerimi zablokiramo druge vire dojemanja in vrednotenja živali, čeprav ima to nasilne posledice v realnem svetu. To utrjuje in potrjuje mišljenje, da so nečloveške živali manj od nas v svoji zmožnosti in vrednosti, ter da so posledično uporabne. Želja po samoohranitvi, ki pri človeku že od nekdaj vključuje tudi to, da smo del skupnosti, zna biti močnejša od racionalnosti. Današnja družba pa nas ne le uči, podpira in institucionalizira izkoriščanje živali, temveč tudi brez sramu oglašuje produkte, ki temeljijo na njihovem trpljenju. In posameznik, ki se bori proti svetu, je sam v tem, še posebej, če ga svet noče razumeti, čeprav je v svojih argumentih in odločitvah razumen. In v tej želji po normalnosti smo vegani, ki hodimo okoli z racionalnimi argumenti, spodbujanjem empatije, željo po svetu, ki ne vsebuje trpljenja in izkoriščanja živali, označeni kot teroristi, težaki in nenormalni.

Ker je takšen temelj, na katerem stoji svet, tudi ni želje po politiziranju živalskih problemov, ki sežejo dlje od institucionaliziranja izkoriščanja živali. Zato debatiramo o tem, ali naj zapišemo v zakon, da so živali čuteča bitja, čeprav je znanost glede tega soglasna že vrsto let. Zato v Sloveniji uživajo kot kralji kužki mestnih dam, v Aziji pa so še vedno specialiteta in predmet grozljivih zakolov na tržnicah. Živali in njihovo trpljenje tako postajajo odvisni od političnih inklinacij, družbenih želja in volje nevladnih organizacij, da se v politiko in sprejemanje veljavnih predpisov vključujejo in poskušajo izboriti majhne zmage zoper sistem.

Kako presežemo ta antropocentrični svet in dojamemo, da so živali tu z nami, ne za nas? Že Buda, antični, srednjeveški in cerkveni filozofi so poudarjali, da bomo ravnali dobro, torej v skladu z moralo, če se poslužujemo samodiscipline in kontroliranja svojih strasti in želja. Kot je rekel Platon, je prva in največja zmaga, da premagaš samega sebe; biti premagan s strani sebe pa je nekaj najbolj sramotnega in nizkotnega.

Kljub temu današnja družba odrekanje in samokontrolo dojema kot nekaj slabega, saj so ti pojmi tuji potrošniški in hedonistični družbi, ki želi, da trošiš še, še več in vsak dan znova ter da uživaš, uživaš in še enkrat uživaš. In ker naš sistem temelji na izkoriščanju živali, smo od rojstva naučeni, da je to normalno, sprejemljivo in nujno, zato je samorefleksija res težka naloga. Vendar tako postajamo iz dneva v dan bolj in bolj osebe, ki niso sposobne nadzorovati svojih dejanj in vzgibov, temveč so le lutke, ki jih usmerja nenehen tok zunanjih vzpodbud, ki povzročijo, da se v njih razplamtijo želje po stvareh, ki so zle ali podpirajo zlo – v primeru živalskih produktov trpljenje živali. Pri tem pa sploh ne pomislimo, kaj je vzrok teh želja, zakaj moramo jesti kot gurman s krvavo sledjo na krožniku, se oblačiti, kot da živimo v Sibiriji, s cofki odrtih živali, zakaj mora biti naš obraz brez linij in gub na račun trpljenja milijonov, ki so želeli le živeti. Če povzamemo Spinozo, so pohlep, ambicioznost in poželenje res vrste norosti, čeprav niso uvrščeni med bolezni. In če hkrati veganstvo predstavimo kot življenje, polno odrekanja, težavnih sprememb in žrtvovanja, se večina ljudi hitro obrne stran in raje posluša svoje strasti, ki jim poleg normalnosti nudijo tudi udobje. Ker, kaj ti pa ostane v tem življenju, polnem tegob, kot da malo uživaš, pa čeprav na račun drugega? Vendar ravnati moralno prinaša srečo v življenje. Veganstva nikoli ne bi smeli povezovati z odrekanjem in izgubo, saj nudi toliko več, opolnomoči življenje, doda barve in globino našemu obstoju, kvaliteto uvidu, da na tem planetu nismo sami. Srečno življenje je namreč življenje, ki ga živimo moralno, ki je polno vrlin. In šele ko dojemamo vrednost drugih bitij na tem planetu, ne glede na to, ali gre za ljudi ali nečloveške živali, nas to motivira, da ravnamo v smeri, ki opolnomoči življenje drugih in posledično tudi naše. Zato moralni vegani tudi ne obžalujejo, da so postali vegani; edino obžalovanje je, da tega niso storili prej.

Tako še vedno ostajamo pri vprašanju: ali se bo v tem sistemu naš odnos do živali spremenil? Verjetno bo to mogoče šele, ko bomo spremenili temeljno družbeno paradigmo in opustili antropocentrično, egoistično razmišljanje v našem odnosu do okolice. To pa bo verjetno moralo priti od spodaj navzgor, preko razvoja karakternih značilnosti, ki spodbujajo ljudi, da so manj egoistični in antropocentrični v svojih željah, interesih in dejanjih, kar pa je mogoče predvsem preko večje radodarnosti. Morda bi res morali večkrat uporabiti Sokratovo metodo, ki temelji na reku »Spoznaj se!«. Pot do nesebične radodarnosti v današnji družbi namreč ni lahka, potrebna je kritičnost do lastnega mišljenja, ki je lahko tako hitro samoopravičujoče, potrebni sta nenehni samorefleksija in presoja naših dejanj, mišljenj in besed. Vsako dejanje radodarnosti šteje in nas naredi boljše in manj sebične … Poleg tega pa kaže drugim ljudem, da ni potrebno biti potrošnik, sebičnež, trendovski ali konformen, da se počutiš dobro. Rešitev prihaja iz nas samih. Radodarnost namreč sama po sebi vključuje dejstvo, da nekomu želimo dobro, in v stanju radodarnosti sledimo željam in strastem, ki izvirajo iz stanja, ki zavrača sovraštvo, pohlep, malenkostne obsodbe, in nas spodbuja, da se ravnamo v smeri vrlin, ki smo jih ponotranjili kot dobre, in da res uvidimo, kaj štejemo kot dobro.

Če zaključim z mislijo Descartesa, resnična velikodušnost, zaradi katere se človek spoštuje tako visoko, kot se legitimno sploh lahko ceni, je le v tem: deloma v razumevanju, da mu v resnici ne pripada nič, razen svobodnega nadzora nad svojimi željami, in da ni razloga, zakaj bi moral biti hvaljen ali obtoževan, razen če ta nadzor uporablja za dobro ali slabo; deloma pa v njegovem notranjem občutku, v trdni in stalni odločenosti, da nadzor uporabi za dobro, to je, da mu nikoli ne zmanjka volje, da bi se lotil in izvršil vse stvari, za katere meni, da so najboljše – kar pomeni, da sledi vrlini v popolnosti.

Revija Osvoboditev živali, letnik 19, številka 42, december 2021, str. 41-44.