Ali cerkev pri živalih spoštuje Božjo zapoved?

Da je Biblija postala usodna za živali, ni nobeneg dvoma. O tem, kako se je to zgodilo, obstaja razlaga, s katero se danes strinja večina strokovnjakov, tako zgodovinarjev, kot tudi biblijskih izvedencev. Biblija je nesporno proizvod duhovniške kaste oz. elite. Ta si je vedno poskušala zagotoviti svoj položaj v narodu z Božjo avtoriteto. Duhovniška elita je vedela, da so preroki Božji instrument in so jim zato položili v usta tudi tisto, kar Bog ne bi nikoli rekel oz. niti ni rekel. Tako so npr. Mojzesu podtaknili, da Bog zahteva žrtovavanje živali.

Zato lahko npr. 3. Mojzesovi knjigi (Levitik 1, 3-17) beremo:
3 Če hoče darovati žgalno daritev od goveda, naj daruje neoporečnega samca. Naj ga privede k vhodu v shodni šotor, da si s tem pridobi naklonjenost pred GOSPODOM. 4 Položi naj žgalni daritvi roko na glavo, da bo sprejeta v spravo zanj. 5 Potem naj junca zakolje pred GOSPODOM. In Aronovi sinovi, duhovniki, naj darujejo kri in naj s krvjo okrog in okrog poškropijo oltar pri vhodu v shodni šotor. 6 Nato naj žgalno daritev odere in jo razseka na kose. 7 Sinovi duhovnika Arona naj na oltarju zakurijo ogenj in na ogenj naložijo drva. 8 Potem naj Aronovi sinovi, duhovniki, položijo kose z glavo in tolščo vred na drva, ki gorijo na oltarju. 9 Drobovje in noge naj opere z vodo in duhovnik naj vse sežge na oltarju. To je žgalna daritev, ognjena daritev v prijeten vonj GOSPODU.
10 Če hoče darovati žgalno daritev izmed drobnice, od ovc ali od koz, naj daruje neoporečnega samca. 11 Zakolje naj ga na severni strani oltarja pred GOSPODOM; Aronovi sinovi, duhovniki, pa naj z njegovo krvjo okrog in okrog poškropijo oltar. 12 Razseka naj ga na kose in duhovnik naj jih položi z glavo in tolščo vred na drva, ki gorijo na oltarju. 13 Drobovje in noge naj opere z vodo in duhovnik naj vse sežge na oltarju. To je žgalna daritev, ognjena daritev v prijeten vonj GOSPODU.
14 Če hoče kdo darovati žgalno daritev GOSPODU izmed ptičev, naj daruje grlico ali golobčka. 15 Duhovnik naj ga prinese k oltarju, mu odščipne glavo in jo sežge na oltarju; njegovo kri naj iztisne na steno oltarja. 16 Vzame naj golšo s perjem vred in naj jo vrže poleg oltarja proti vzhodu, na pepelišče. 17 Potem naj mu nalomi peruti – ne sme jih odtrgati – in duhovnik naj ga sežge na oltarju, na gorečih drvih. To je žgalna daritev, ognjena daritev v prijeten vonj GOSPODU.‹«

V Levitku (8,18-28) lahko beremo tudi naslednje:
18 Dal je pripeljati ovna za žgalno daritev; Aron in njegovi sinovi so položili roke na ovnovo glavo 19 in bil je zaklan. Mojzes pa je oltar okrog in okrog poškropil s krvjo. 20 Razsekal je ovna na kose in sežgal glavo, kose in tolščo. 21 Drobovje in noge je opral z vodo; nato je Mojzes vsega ovna sežgal na oltarju; to je bila žgalna daritev v prijeten vonj, ognjena daritev za GOSPODA, kakor je GOSPOD zapovedal Mojzesu.
22 Nato je dal pripeljati še drugega ovna, ovna umestitve, in Aron in njegovi sinovi so položili roke na ovnovo glavo 23 in bil je zaklan. Mojzes pa je vzel nekaj krvi in Aronu pomazal mečico desnega ušesa in palca njegove desne roke in desne noge. 24 Pripeljal je Aronove sinove in jim s krvjo pomazal mečice desnih ušes in palce desnih rok in desnih nog; z drugo krvjo pa je okrog in okrog poškropil oltar. 25 Potem je vzel tolščo: tolsti rep, vso tolščo z drobovja, jetrno péčico, ledvici in njuno tolščo in desno stegno. 26 Iz košare z nekvašenim kruhom, ki je bila pred GOSPODOM, je vzel nekvašeni kolač, kolač z oljem umešenega kruha in mlinec in jih položil na tolščo in desno stegno. 27 Vse to je naložil Aronu in njegovim sinovom na roke in dal primikati kot dar primikanja pred GOSPODOM. 28 Nato je Mojzes to vzel z njihovih rok in sežgal na oltarju poleg žgalne daritve. To je bila umestitvena daritev v prijeten vonj, ognjena daritev za GOSPODA. 29 Mojzes je vzel prsi in jih kot dar primikanja primikal pred GOSPODOM; to so bile prsi ovna umestitve kot Mojzesov delež, kakor je GOSPOD zapovedal Mojzesu.

Komur teh grozotnih scen še ni dovolj, lahko bere naprej:
8 Aron je stopil k oltarju in zaklal tele kot daritev za greh zase. 9 Aronovi sinovi so mu podali kri; pomočil je vanjo prst in jo nanesel na oltarne rogove, drugo kri pa je zlil k vznožju oltarja. 10 Tolščo, ledvici in jetrno péčico od daritve za greh je sežgal na oltarju, kakor je GOSPOD zapovedal Mojzesu. 11 Meso in kožo pa je sežgal v ognju zunaj tabora. 12 Potem je zaklal žgalno daritev; Aronovi sinovi so mu izročili kri in z njo je okrog in okrog poškropil oltar. 13 Podajali so mu žgalno daritev po kosih in glavo; in sežgal jo je na oltarju. 14 Drobovje in noge je opral in sežgal poleg žgalne daritve na oltarju.

Naprej se v Levitiku (9,19-21) glasi:
19 Volovo in ovnovo tolščo: tolsti rep, tolščo, ki pokriva drobovje, ledvici in jetrno péčico, 20 so položili na prsne kose in sežgal jih je na oltarju. 21 Prsne kose in desno stegno je Aron primikal kot dar primikanja pred GOSPODOM, kakor je zapovedal Mojzes.

Cerkveni učitelj in sveti Tomaž Akvinski (1225 – 1274) je nekaj tisoč let pozneje živalim odrekel dušo. Potem je Descartes (1596-1650), filozof in jezuitski učenec, sprejel to mnenje ter živali določil za »stvari«. Vse je postalo del katoliškega katekizma in tragedija ubijanja živali v bilijardah, mučenja živali, masovna živinoreja ter žrtje mesa je šlo svojo pot.

Tako v sedaj veljavnem Katekizmu Katoliške cerkve (št. 2417) beremo:
Bog je živali zaupal gospodarjenju njega, katerega je ustvaril po svoji podobi. Zakonito je torej uporabljati živali za hrano in izdelovanje obleke. Dovoljeno jih je udomačiti, da človeku pomagajo pri njegovem delu in razvedrilu. Če ostajajo v pametnih mejah, so medicinski in znanstveni poskusi na živalih nravno sprejemljivi postopki, ker prispevajo k negovanju in ohranjevanju človeških življenje.

Cerkev s svojim naukom iz Biblije kot tudi iz Katekizma Katoliške cerkve moralno-etično opravičuje lov, živinorejo, klavnice, laboratorijske poskuse na živalih, skratka vse barbarsko ravnanje z živalmi. Postavi se celo vprašanje, ali ni Cerkev soodgovorna tudi za mnoge civilizacijske bolezni, ki pestijo človeštvo, saj opravičuje uživanje mesa, ki v veliki meri povzroča navedene bolezni.

Cerkev pa ne vodi vojne samo proti živalim, temveč je skozi zgodovino preganjala vegetarijance. Kot piše Carl Anders Skriver v svoji knjigi “Življenje Jezusa in prvi kristjani”, (povzeto iz revije Kraljestvo miru št. 3/2003 – izdajatelj Univerzalno življenje), se ne da povedati, kako uničujoč boj se vodi 2000 let proti kristjanom, ki zagovarjajo vegetarijanstvo. Že od cesarja Konstantina v letu 325, ki je naredil katoliško cerkev za državno cerkev, se poroča, da tistim, ki se niso odpovedali vegetarijanskim “krivim učiteljem”, vlivajo tekoči svinec v grlo. Navezajoč se na to, je srednjeveška inkvizicija obešala ljudi, ki so odklanjali, da bi ubijali živali – kot dokaz svoje pravovernosti je moral osumljeni npr. javno zaklati žival. Iz l. 1051 izvira poročilo, ki govori o smrtni kazni nad nekaj prakristjani, ki so odklonili, da bi ubili kokoši. Cerkev je preganjala in pobijala celotne skupine ljudi, ki so živeli vegetarijansko. Takšno usodo so doživeli npr. katari v 13. stoletju v srednjeveški južni Franciji, ko je vojska, katere duhovni vodja je bil papežev odposlanec, pobila približno 15.000 mož, žena in otrok. In ta papežev odposlanec je na vprašanje, kako naj pri pobijanju razlikujejo med heretiki in pravovernimi katoličani, odgovoril z enim najbolj zloglasnih stavkov vse cerkvene zgodovine: “Pobijte vse, Bog bo že prepoznal svoje!” (Iz knjige Inkvizicija avtorjev Michela Baigenta in Richarda Leigha). Očitno od preganjanja oz. pobijanja živali do pobijanja ljudi ni velik korak.

Zelo očitno je, da cerkev deluje proti Božjemu zakonu življenja in ljubezni, katerega izraz je tudi zapoved Ne ubijaj.

Seveda pa proti živalim ni bil Jezus iz Nazareta. Ta se je zavzemal za živali in ni delal nobene razlike med človekom in živaljo, saj se je zapoved glasila in se glasi: Ne ubijaj; to je splošna izjava, ki pomeni: Ne ubijaj niti ljudi niti živali.

V knjigi To je Moja Beseda A in Omega, Jezusov evangelij, Kristusovo razodetje, ki ga že poznajo pravi kristjani po vsem svetu (Izdajatelj:Univerzalno življenje), za to knjigo pa v društvo menimo, da vsebuje resnico glede Jezusa iz Nazareta in živali, saj gre za povsem logične stvari oz. dogodke, med drugim beremo, kaj je Kristus povedal in približal ljudem Svojega časa, tudi glede ravnanja z živalmi:
Kot Jezus iz Nazareta sem mnogim ljudem govoril o zakonu življenja, tako tudi o živalih, ki podobno kot ljudje občutijo bolečino, trpljenje in veselje. Tako kot naj človek ne bi bil proti bližnjemu, temveč za bližnjega, naj bi bil tudi za živali in za njih odgovoren, ker človeku služijo. Ljudi sem vedno znova učil, da so tudi živali Božja bitja, ki naj jih človek ne omalovažuje, ampak ljubi. Kdor jih tepe in muči, bo nekoč občutil enako ali podobno na svoji duši in na svojem telesu. Kajti kar človek stori soljudem in sostvarstvu, živalim, to stori samemu sebi. (str. 397)

V knjigi To je Moja Beseda nam daje Kristus tudi sledeča navodila:
Kdor ljubi svojega bližnjega nesebično, do njega ne bo nasilen in ga ne bo ubil. In kdor ljubi bližnjega nesebično, ta tudi živali ne bo objestno ubijal. Kdor spoštuje človeka in žival, nima vojnih namenov, ker spoštuje Božje zakone, h katerim spadajo tudi naravni zakoni. Kdor se trudi uresničevati Božje zakone, bo vedno bolj opuščal živalsko hrano in hvaležno sprejemal darove zemlje – torej tisto hrano, ki prihaja od Boga za Njegove človeške otroke. (str. 438-439)

Kristus se je kot Jezus iz Nazareta zavzemal za živali, kjer se je le dalo. Da o tem ničesar ne piše v Bibliji, ne preseneča, saj pokristjanska duhovščina ni bila zainteresirana, poučevati ljudstvo v smislu Jezusa iz Nazareta, ampak v smislu cerkve, ki si je prizadevala za zemeljsko vsemoč. Tako vidik “živali” ni bil sprejet v Novo zavezo “Svetega pisma”, kakor tudi ne Jezusova zapoved, naj opustimo mesno hrano.

V knjigi To je Moja Beseda lahko tudi beremo, kako je Jezus reagiral na trpljenje živali:
Zgodilo se je, da je Gospod odšel iz mesta in je z učenci šel čez gorovje. Prišli so na breg z zelo strmimi potmi. Tam so srečali moža s tovorno živaljo.
Konj pa se je zrušil, ker je bil preobremenjen. Mož ga je pretepal, da je krvavel. In Jezus je stopil k njemu in rekel: “Ti sin krutosti, zakaj pretepaš svojo žival? Mar ne vidiš, da je veliko prešibka za svoje breme, in ne veš da trpi?
Mož pa je odvrnil: “Kaj imaš ti opraviti s tem? Svojo žival lahko pretepam, kolikor hočem; moja je namreč, kupil sem jo za lepo vsoto denarja. Vprašaj te, ki so s Tabo, iz moje soseščine so in vedo. In nekateri učenci so odgovorili, rekoč: “Da Gospod, tako je, kot pravi, zraven smo bili, ko je konja kupil.” Gospod pa je odvrnil: “Kaj ne vidite, kako krvavi, in ne slišite, kako stoka in tarna?” Oni pa so odgovorili in rekli: “Ne, Gospod, ne slišimo, da stoka in tarna!” … In Gospod se je razžalostil in rekel: “Gorje vam, zaradi otopelega srca ne slišite, kako toži in vpije k svojemu nebeškemu Stvaritelju za usmiljenje. Trikrat pa gorje tistemu, zaradi katerega kriči in stoka v svoji bolečini!” …
In stopil je naprej in se dotaknil konja, in žival se je dvignila, in njene rane so bile zaceljene. Toda možu je rekel: “Pojdi zdaj po svoji poti in ga ne pretepaj več, če upaš, da boš tudi ti našel usmiljenje. (str. 186-192)

Še en pripetljaj iz življenja Jezusa iz Nazareta, ki je podan v knjigi To je Moja Beseda, je značilen:
In ko je šel Jezus v Jeriho, je srečal moškega z mladimi golobi in s kletko polno ptic, ki jih je ujel. In videl je njihovo gorje, ker so bile ujete, povrh pa še lačne in žejne.
In rekel je moškemu: “Kaj delaš z njimi?” In moški je odgovoril: “Živim od tega, da prodajam ptice, ki sem jih ujel.”In Jezus mu je rekel: “Kako bi bilo, če bi tebe kdo, ki je močnejši in pametnejši, ujel in zvezal ali pa celo tvojo ženo in otroke in bi te zaprl, da te proda v svojo korist in bi se s tem preživljal? Ali niso te tukaj bitja kakor ti, le šibkejša od tebe? In ali ne skrbi isti Bog, Oče in Mati, prav tako zame kot zate? Izpusti te svoje male brate in sestre in glej, da tega ne boš nikoli več počel in da si boš pošteno služil kruh.” In moški se je začudil tem besedam in Njegovi veliki moči in je spustil ptice. Ko so bile proste, so zletele k Jezusu, sedle so na Njegova ramena in Mu pele. In moški Ga še vpraša, kakšen je Njegov nauk, in odšel je po svojih poteh in se naučil plesti košare. S svojim delom si je služil kruh in razbil vse svoje kletke in pasti in postal Jezusov učenec. (str. 455-456)

In za konec nekaj misli znanih ljudi v zvezi z obravnavano temo:

»Cerkve so v bistvu sopovzročile pokol živali, to koncentracijsko taborišče, ki traja skozi stoletja.« (Prof. dr. teol. Hubertus Mynarek, bivši katoliški duhovnik, cerkveni kritik in avtor)

»Krščanska morala je svoje predpise v celoti omejila na ljudi, ves živalski svet je pustila brezpraven. Samo poglejmo, kako krščanska drhal ravna z živalmi, popolnoma nesmiselno in smejé jih pobija ali pohabi, muči. Ostarele konje do kraja izkorišča, da bi iztisnila zadnji mozeg iz njihovih starih kosti, dokler ne podležejo pod njihovimi udarci. Resnično bi lahko rekli: Ljudje so zemeljski hudiči in živali njihove trpeče duše.« (Arthur Schopenhauer, nemški filozof)

»Kaj neki pričakujemo od religije, če izključimo sočutje do živali?« (Richard Wagner, komponist)

»Krščanska vest se ne more zadovoljiti z neizvajanjem pete zapovedi do klavnih živali. Kdor si je enkrat ogledal klavnico, je običajno šokiran in navdan z odporom. Skoraj vsak je mnenja, da je brutalno klanje živali, ki so jih najprej zredili in spitali, da bi jih končno požrli, sramotno za sedanje človeštvo in posebej za krščanstvo.« (Günther Weitzel, nemški kemik)