Domov Članki ČUSTVA (DO) ŽIVALI

ČUSTVA (DO) ŽIVALI

Besedilo: Cirila Toplak

Epidemija covid-19 nam je prinesla veliko neprijetnih in potrebnih spoznanj, med drugim tudi, kako tabuizirana je smrt v naši družbi.

Strah pred neznanim po smrti je star kot zavedanje o smrti in le malokomu prihranjen, a je v tradicionalnih družbah narekoval prej sprejemanje in priprave na smrt kakor odrivanje smrtnosti na rob misli in komunikacije. Na Zahodu je smrt postajala tabu postopno, tako kot se je industrializirajoča in urbanizirajoča se družba odtujevala od narave in naravnih procesov, med katere spada tudi smrt živih bitij. Tabuizacijo je še pospešila človeška aroganca vsled tehnološkega »napredka«, ki vzdržuje iluzijo, da se človeško življenje lahko potencialno skoraj neomejeno podaljšuje.

Svojci umrlih so v času ukrepov omejevanja gibanja med epidemijo trpeli, ker svojih dragih niso mogli pospremiti v smrt in se na običajen način posloviti od njih. Kot da ni dovolj žalostno že to, da nam država nasploh predpisuje, kako dolgo smemo žalovati ob izgubi bližnjega. V skladu z veljavno zakonodajo imamo ob smrti najbližjega sorodnika pravico en sam dan izostati z dela, nato pa se od nas po pogrebu, ki naj bi simboliziral dokončno slovo od umrlega, pričakuje, da delamo in živimo »normalno« naprej. Breme izgube vsak nosi na tak način in tako dolgo, kot zmore in mu je potrebno. V procesu žalovanja se izrazito kaže človeška subjektivnost, kljub težnjam stroke, da bi žalovanje ukalupila in tako spravila
pod družbeni nadzor. S slednjim imam v mislih na primer konvencionalni model petih stopenj žalovanja: zanikanje, jeza, pogajanje, depresija, sprejetje, ki ga je prva opisala psihiatrinja Elizabeth Kubler-Ross leta 1969 v knjigi »O smrti in umiranju«. Četudi je danes priznano dejstvo, da vsi ljudje ne gredo skozi vse navedene stopnje procesa in da so slednje pri posamezniku lahko tudi drugačne, da je žalovanje torej enako subjektivna, kot je po drugi strani univerzalna človeška značilnost, tovrsten znanstven nadzor nad čustvi še prispeva k splošni družbeni tabuizaciji smrti. Žalujoči se prej ali slej znajde v osami ob zadregi okolja, kako se mimo priučenih vzorcev odzvati na subjektivnost žalovanja. V oporo žalujočemu tako ostanejo le posplošena »orodja« za obvladovanje stiske ali terapevtska pomoč, ki se v naši sredini detabuizira le malo hitreje od smrti.

Še večjo zadrego in nerazumevanje vzbuja žalovanje ob izgubi živali. Takrat zmagovalci v naši racionalistični kulturi, ki praviloma zamujajo priložnosti, da bi ostali tiho, v »tolažbo« žalujočemu ne izustijo le: »Pomembni smo živi, ne mrtvi,« ampak tudi »Saj je bila samo žival.« Že naš jezik ima vgrajeno diskriminatorno razliko, saj človek umre, medtem ko žival pogine. Toda »samo« žival za nekoga je lahko za koga drugega najboljša prijateljica, zmeraj varno čustveno zavetje, zvest sotrpin v težkih razmerah, nepogrešljiv družinski član in kakor posvojen otrok. Razlika je pač v pogledu na svet, ki je pri prvih antropocentričen – ljudje naj bi bili zaradi inteligence in samozavedanja domnevno več vredni od živali, oziroma pri drugih biocentričen – ljudje smo samo ena izmed vrst, ki si delimo planet in tudi druge vrste imajo svojo samoumevno vrednost, njih posamezniki pa subjektiviteto.

Ta subjektiviteta živali postane izrazitejša in dragocenejša s časom skupnega bivanja. Kdor je žaloval za ljubljenim bitjem, bo razumel, da ponoči včasih čutim, da se me dotika, kjer je ponavadi ležala, da se prebujam, ker sem v spanju »slišala«, da je pravkar skočila na posteljo, ali da vidim njeno senco huškniti čez vrt ali sobo, čeprav je več ni, podobno kot amputiranci občutijo ud, ki so jim ga odstranili. Prej sem se z njo počutila cela, saj je po petnajstih letih skupnega življenja postala del mene; po izgubi sledi celjenje z nepredvidljivim trajanjem.

Kar boli pri žalovanju, je pretrganje vezi med dvema živima bitjema, ki sta s smrtjo enega postala umrli in žalujoči, fizična vez med njima pa ni več mogoča. Medsebojni vpliv in odnos je nevidna popkovnica, ki pri žalujočem boleče odmira pri živem telesu in ima lahko resne zdravstvene posledice, kot je poetično poimenovani kardiološki »sindrom zlomljenega srca«, saj sta um in telo neločljiva. Nekateri ljudje si zato v najkrajšem času po izgubi omislijo drugo domačo žival iste vrste in sploh čim bolj podobno preminuli kot dejanje samotolažbe in samopomoči. Globoko v sebi pa se občasno morajo zavedati, da ta skoraj enak individuum ne more povsem nadomestiti izgubljenega ljubljenca. Le misli lahko deloma odvrne od žalosti, medtem ko opažene razlike med obema, mrtvim prijateljem in živim »nadomestkom«, včasih naredijo proces žalovanja še bolj boleč.

Antropocentrično preziranje živali kot manjvrednih bitij ljudem odreka intenzivnost čustev do živali na ravni čustev do ljudi. Živali lahko imamo radi, a ostra ločnica med ljudmi in živalmi slednje postavlja na njihovo »mesto«. Ljudje, ki ljubijo svoje živali enako ali bolj kot ljudi, so v naši družbi pogosto predmet nerazumevanja in posmeha. Takšni ljudje naj ne bi bili zmožni izzivov medčloveških odnosov pa se zato zadovoljijo z »lažjimi« odnosi z živalmi. Z živaljo naj bi bilo lažje vzdrževati odnos, ker nam ne odgovarja ali celo oporeka, ker nas bolj ali manj uboga, ker nas brezpogojno sprejema in do nas ne goji nobenih pričakovanj. Žal našteto zveni precej domače, in sicer kot odnos brezprizivno avtoritativnega starša do nemočnega še-nečloveka otroka v kontekstu tradicionalne (katoliške) vzgoje. Dejansko gre za predsodke, ki odražajo antropocentrično medvrstno razdaljo in posledično nepoznavanje kompleksnosti živali. Živali imajo še kako svojo voljo in znatne zmožnosti izraziti jo, čeprav ne s človeškim načinom komunikacije, kot pojasnjuje Eva Meijer v knjigi When Animals Speak (Ko živali govorijo). Meijer se v svoji argumentaciji živalske »agency« oziroma zmožnosti izražanja interesov med drugim opre na primer, ki ga je opisal francoski filozof Jacques Derrida, ko je opazoval svojo mačko in se zavedel, da tudi mačka opazuje njega. Iz te izkušnje je izpeljal filozofsko argumentacijo o neobstoju generične »živali« oziroma subjektiviteti posameznih živali, ter o obstoju številnih, ne le ene razlike med ljudmi in živalmi. Še posebej nazorno poglavje v znanstveni študiji Eve Meijer zadeva uličnega psa iz Romunije, ki ga je avtorica posvojila na Nizozemskem in s katerim sta prehodila zanimivo in zapleteno pot vzajemnega spoznavanja in sporazumevanja, kjer je pes igral enako aktivno vlogo kakor njegova skrbnica. Šele ko bomo nehali živalim vsiljevati naš jezik in se bomo posvetili zahtevnemu učenju ne »jezikov«, ampak možnih načinov sporazumevanja z živalmi, se nam bodo odprli bogati čezvrstni komunikacijski svetovi. Tudi prepričanje o brezpogojnem sprejemanju in odsotnosti pričakovanj pri živalih je ovrženo. Zanemarjena mačka na primer se včasih odseli v drug, skrbnejši dom, kjer je deležna več pozornosti. Skratka, vzpostaviti zaupljiv in trajen odnos z živaljo ni lažje kot s človekom, marsikdaj je težje.

Antropocentrizem živalim odreka čustva. Pri tem moramo biti pazljivi, da živalim res ne pripišemo pretirane človeškosti oziroma jih neupravičeno antropomorfiziramo. Psihologinja in nevroznanstvenica Lisa Feldam Barrett, utemeljiteljica sodobnih teorij o čustvih, raziskuje tudi, ali dejansko lahko prepoznamo čustva pri živalih ali le nanje projiciramo svoja človeška čustva. Odgovor ni enoznačen: dolgoleten skrbnik bo za svojo žival potrdil, da mu izkazuje čustva, »objektivna« znanost pa je glede tega zadržana. Zoologom je uspelo za zdaj dokazati, da so številne vrste, in ne le tiste, ki jih običajno štejemo za domače živali, zmožne zavestno izbirati svoje vedenjske odzive glede na pričakovano počutje. Ni dvoma, da se številne živali zavestno poskušajo zaščititi pred poškodbami ali slednje zdraviti na tak ali drugačen način, da so zmožne presoditi škodo in korist zase v določeni situaciji. Ali živali dejansko gojijo čustva, pa je odvisno od definicije čustev, ki so v znanosti zelo različne in segajo od preživetvenih strategij do možganskih električnih impulzov. Kadar pri živali prepoznamo »strah«, je to človeški in kulturni konstrukt čustva »strahu«, ki ga naši možgani na osnovi izkušenj pripišejo živali skoraj samodejno, toda – ali tudi živalski možgani abstrahirajo resničnost na podoben način? Bi se prestrašena žival strinjala z vami, da jo je strah? Ali še z drugimi besedami: živali se nedvomno odzivajo na naše izraze čustev, toda – ali so njihove reakcije čustva?

Lisa Feldam Barrett poudarja, da moramo znanstveniki ločiti med zunanjimi fizičnimi zapažanji in notranjimi mentalnimi sklepanji. Da živalim pripisujemo podobne mentalne procese kot ljudem, sicer lahko povečuje sočutje do živali, a sočasno vzpostavlja neupravičeno hierarhijo med bolj in manj čustvenimi živalmi in ohranja prepričanje, da pot do razumevanja procesov v človeškem telesu lahko vodi skozi telesa živali, kar poganja kruto in nesmiselno industrijo znanstvenih poskusov na živalih, od katerih jih ima le en samcat odstotek dejansko korist za ljudi. Živali so drugačne od nas in samo iz priznavanja njihove drugačnosti lahko razvijamo potrebno spoštovanje do njihovih življenj in sobivanje z njihovimi načini življenja. Živali pa so nam tudi podobne, zato se z njimi lahko zbližamo in poistovetimo. Ljudje dokazano podedujemo travme naših prednikov skozi DNK; sprašujem se, ali to ne velja tudi za nekatere živalske vrste, ki so se zaradi nevarnosti sobivanja z ljudmi spremenile v pretežno nočne živali, kot na primer srnjad. Čeprav smo brez dvoma v dobi antropocena, temu sicer raje evfemistično rečemo »evolucijska prilagoditev«, ker si kot vrsta nočemo priznati odgovornosti za tovrstne spremembe pri drugih vrstah v stiku z nami. Izjemni teoretski fizik in filozof Carlo Rovelli je letos objavil revolucionarno tezo, ki jo sicer lahko zasledimo že v antičnem platonizmu, a je očitno šele zdaj dozorela. Kvantna teorija, največji dosežek človeške inteligence, pojasnjuje, kako osnovni delci delujejo drug na drugega, ne pa tudi njihovih lastnosti. Čeprav je s kvantno teorijo mogoče razložiti tudi izvor vesolja in gibanje planetov, nam ni v pomoč pri razumevanju živih sistemov. Rovelli meni, da ni potrebe po iskanju dodatnih teorij za pojasnjevanje resničnosti, kajti tudi lastnosti so samo rezultat vzajemnega vplivanja. Preprosteje povedano, odnosi med predmeti so pomembnejši od samih predmetov, kajti odnosi med predmeti slednje
sploh določajo. Najgloblja struktura resničnosti so odnosi, ne stvari ali pojmi. Kot posamezniki dejansko obstajamo skozi naše odnose z drugimi posamezniki. Uveljavljena predstava o resničnosti je mnoštvo med seboj ločenih živih bitij, predmetov in pojmov, ki jih posamezno opredeljujemo glede na lastnosti, ki jih posedujejo. Če pogledamo na resničnost skozi Rovellijevo tezo, pa so živa bitja, predmeti in pojmi opredeljeni z lastnostmi, ki jim jih pripišemo, so torej nasledek medsebojnega vpliva med opisovalcem in opisanim. V prvem svetu je vsak posameznik osamljen otok, v drugem svetu so odnosi vse, vse je vpeto v njihovo mrežo, vse je povezano, kot so že zdavnaj vedele tradicionalne biocentrične človeške skupnosti.

Če odnosi določajo in ustvarjajo elemente, ki jih povezujejo, in so odnosi med živimi bitji za razumevanje resničnosti pomembnejši od živih bitij samih, potem so vezi med ljudmi in živalmi enakovredne vezem med ljudmi. Šteje ljubezen, ne kdo in koga ljubi. Tak pogled na resničnost daje pravico do žalovanja za ljubljenim bitjem katerekoli vrste na način in za čas, ki sta potrebna za celjenje.

Viri:
Barrett, L. F., Seven and a Half Lessons About the Brain. Boston, MA: Houghton Mifflin Harcourt, 2020.
Kubler Ross E., On Death and Dying. New York: Scribner, 2014.
Meijer, When Animals Speak. New York: New York University Press, 2019.
Rovelli, C, The Big Idea: Why Relationships are Key to Existence. The Guardian, 5. 9. 2022.

Revija Osvoboditev živali, letnik 20, številka 44, december 2022, str. 46-49.

 

 

Zadnji prispevki

Pesticidi imajo posledice za naše zdravje, Glifosat

Besedilo: Valentin Gorjanc, dipl. ing. kmetijstva Glifosat je po definiciji herbicid, pogosto prodajan pod komercialnima imenoma Roundup in Boom efekt, ki ju je...

PTICE POTREBUJEJO NAŠO POMOČ

Besedilo: Anja Brumen Fotografije: Alen PlojZima je za živali, tudi za ptice, zelo težek čas. Iskanje hrane, mraz, zamrznjena napajališča … Nekatere od...

Zdrava tla – zdrav pridelek

Besedilo: Karmen Brumen Ko govorimo o kmetijstvu, se marsikomu pogosto porajajo podobe in asociacije o podeželski idili, v kateri je še ‘prava narava’,...

Novoletno voščilo 2024

Mir, ljubezen in spoštovanje so vrednote, o katerih ljudje največ govorimo v tem prazničnem času.Začnimo...

Ali je pomembno, kakšno rastlinsko hrano jemo?

Besedilo: Jelena Dimitrijević Odločitev za rastlinski način prehranjevanja je vsekakor pohvalna in vsak posameznik, ki naredi ta korak, sodeluje v ustvarjanju bolj sočutnega...