Domov Članki DRUŠTVO ZA OSVOBODITEV ŽIVALI SE PREDSTAVI, Hvalnica življenju

DRUŠTVO ZA OSVOBODITEV ŽIVALI SE PREDSTAVI, Hvalnica življenju

17. septembra 2021 se je v oddaji Radijska delavnica znancev RTV Slovenija, Radia Maribor predstavilo Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice. Celoten zapis oddaje, ki jo je pripravil in vodil Tone Petelinšek, lahko preberete v nadaljevanju, poslušate pa jo lahko na tej povezavi.

HVALNICA ŽIVLJENJU – DRUŠTVO ZA OSVOBODITEV ŽIVALI IN NJIHOVE PRAVICE

Dober dan, dober večer in prav lep pozdrav vsem poslušalkam in poslušalcem nacionalnega programa Radia Maribor, ki so v tem prijaznem, skoraj jesenskem ponedeljku z nami.

Kot smo rekli v naši studijski čelni napovedi, smo to oddajo posneli pred dnevi, prejšnjo soboto, na sedežu Društva za osvoboditev živali in njihove pravice, na domovanju ekološkega kmeta Stanka Valpatiča v Ostrožnem pri Ponikvi. Kar lepo število udeležencev tega srečanja je v tej oddaji z nami. Samo srečanje pa smo megaherčno začeli s skladbo Nekoga moraš imeti rad, ki jo je zapela Meta Močnik, besedilo pa je napisal naš štajerski rojak Ivan Minatti, rojen v bližnjih Slovenskih Konjicah.

Najprej je z nami predsednik Društva za osvoboditev živali in njihove pravice, ekološki kmet Stanko Valpatič. Torej gospod Stanko, veseli smo, da smo megaherčno lahko skupaj z vami tukaj in vašimi prijatelji, ki so vas danes obiskali.

Lep pozdrav vsem našim poslušalkam in poslušalcem. Mi pa smo veseli, da smo lahko danes z vami na radijskih valovih.

Se takole s somišljeniki, sopotniki in sotrudinki večkrat na leto dobite na takšnem neformalnem srečanju?

Nekako je tako, da se na kmetiji srečamo enkrat, prej, ko pa so nam dovolile oblasti, pa smo se srečevali mesečno ali v Ljubljani ali na kakšnih dogodkih. Tega je bilo v tem letu manj in smo toliko bolj veseli, da smo se lahko danes srečali tukaj.

Kakšna je tista osnovna, temeljna naloga društva? Veliko pove že samo ime, Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice. In koliko je staro to društvo?

Naslednje leto bomo imeli jubilej, 20 let. Društvo je bilo ustanovljeno z namenom, da javnost opozorimo na problematiko vseh živali. To je bilo v tistih časih v slovenskem prostoru nekaj novega, da se je pojavilo društvo, ki se je začelo zavzemati tudi za rejne živali. Društva za zaščito živali so obstajala že prej, za muce, za pse, ta so tudi prinesla veliko koristi. Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice pa je bilo ustanovljeno z idejo, z vizijo in cilji, da nobena žival na Zemlji ni tukaj za našo prehrano oziroma da jo imamo za kakršnokoli korist, to je pa bilo nekaj novega. Sčasoma so  mnogi sprejeli to kot nekaj normalnega, kot nekaj pozitivnega. Seveda tisti pa, ki imajo korist od živali, od živinoreje, od klanja in vsega tega, tistim seveda to nikoli ne bo všeč, edino če jih bo situacija povlekla v to, da bodo morali o tem razmisliti.

Nekje sem zadnjič slišal en pogovor v radijski oddaji, da se je v Sloveniji pričakovalo, da bo število ekoloških kmetij raslo hitreje, kot se to dejansko dogaja v praksi.

Ja, seveda je bil to dober plan. To je bilo pohvalno. A to je bilo morda planirano s figo v žepu, kajti vsi tisti, ki so to načrtovali, po mojem mnenju niso nič naredili, da bi se to tudi uresničilo. Bilo bi pa zelo koristno, da bi imeli danes v Sloveniji vsaj 30 do 50 odstotkov ekološke pridelave po principih miroljubnega kmetijstva, kjer se živali ne uporablja v prehrani in tudi za druge namene ne. To bi bilo realno. Ekološko vegansko kmetijstvo, pri katerem polja niso namenjena za krmo živali, je izredno pomembno, saj je v današnjem prevladujočem kmetijstvu velika potrata površin, energije in vode. Če pa pridelujemo samo direktno hrano za nas, ljudi, pa je to nekaj čisto drugega. Lahko rečemo, da ni realno, da bi ekološko kmetovanje, ki še vedno sloni na živinoreji, nahranilo celotno človeštvo. Tiste živali bi morale biti v prosti reji. Ali si predstavljate, da bi vse kokoši in vse piščance v Sloveniji spustili ven, kakšne površine nam bi to zavzeli? Enkrat sem malo preračunal, da bi bile to površine samo za perutnino nekje od Slovenske Bistrice do Celja.

To, kar sedaj govorite, je v nasprotju s celotno agendo slovenskega kmetijstva, ker se posebej daje prednost tudi mesni proizvodnji, prašičje farme, goveje farme, perutninarske farme, tega je veliko.

Po vseh teh letih, po vseh nastopih pred mikrofonom ali kamero lahko samo povem eno: da je vse skupaj ena velika laž in prevara in da nam lažejo že od samega začetka. V osnovni šoli bi nas morali učiti nekaj čisto drugega in ne, da ljudje moramo jesti živali, da moramo rediti živali, da živinoreja mora obstajati. To je velika laž in prevara, ki služi samo namenu kapitala. Nikoli nihče ne bo zdrav zaradi tega, če bo pojedel veliko mesa, nikoli ne bo nihče zdrav, če bo pojedel veliko mlečnega in jajc. Zaradi tega se le del ljudi bogati na račun živali.

Koliko let ste, Stanko Valpatič, že vegetarijanec oziroma vegan?

Vegetarijanec sem 35 let, vegan pa več kot 20 let. Naj samo še dodam, da na račun pretiranega uživanja živalske hrane služi tudi farmacevtska industrija. Z menoj niso veliko zaslužili in verjetno tudi ne bodo.

Ali imate svojega osebnega zdravnika? Veste zanj, kako mu je ime?

Moja osebna zdravnica je umrla, žal, pred mnogimi leti, od takrat pa nisem potreboval zdravnika in ga zato tudi nimam. V primeru pa, da bom zdravnika potreboval, kar me je še posebej naučil ta čas korone, pa si bom izbral zdravnika, kateremu res lahko zaupam, kajti današnji čas je tako zmanipuliran, da enostavno ne moreš verjeti v zdravstvo. V takšno zdravstvo, kot je v Sloveniji, ki kljub našim prošnjam in pobudam ne naredi nič za to, da bi otroci v vrtcih in šolah lahko imeli prosto izbiro vegetarijanske ali veganske malice, ne verjamem. V takšno zdravstvo jaz ne zaupam, ker je velika laž in prevara, če zdravniki trdijo, da otroci ne zrastejo, če ne jejo mesa.

Povejte, gospod Valpatič, preden damo besedo še vašim prijateljem, ki so danes v kar lepem številu iz različnih krajev Slovenije zbrani tukaj, na posebnem vege-pikniku na vaši kmetiji, kako veliki ste, koliko imate obdelovalnih površin, kaj vse pridelujete in kakšna je bila kaj letošnja letina?

Enkrat spomladi sva se že pogovarjala, da bomo z veseljem poročali našim poslušalcem, kakšna bo letina. Lahko rečemo, da smo zelo zadovoljni z letino, da smo pridelali vsaj 600 do 700 kilogramov česna, do sedaj je bilo že več kot 700 kilogramov paradižnika, sigurno pa ga bo še približno 300 kilogramov, torej dobra tona paradižnika. Pred nekaj dnevi smo pobirali krompir in letos baje po Sloveniji krompirja ni, iz mnogih krajev dobivamo informacije, da bo problem s krompirjem, ker ni dobro uspel. Mi smo ga na majhni površini (dobrih 10, 11 arov) nabrali več kot dve toni. Pridelali smo tudi 200 kilogramov čebule, 350 kilogramov suhega boba, 100 kilogramov fižola, kakšno tono in pol hokaido buč, potem je tu še razna druga zelenjava, paprike je približno 200 kilogramov in tako naprej. Mi dokazujemo, da če čuvamo življenje v tleh, da rastline lahko rastejo iz moči zemlje, potem se iz leta v leto pokaže, da to deluje. In če to deluje na majhnih površinah, kamor spadamo mi, ni nobenega razloga, zakaj to ne bi delovalo na sto ali pa tisoč hektarjih. Ampak kmetijska politika se mora popolnoma spremeniti, izločiti mora vso kemijo, izločiti mora iztrebke in gnojnico, in mora na pravilen način skrbeti za življenje v tleh.

Gospod Valpatič, tudi na tole vprašanje ste v kateri od minulih oddaj, ki sva jih naredila, že odgovorili. Po tej agendi, ki jo vi sedajle zagovarjate, se je Zemlja sposobna prehraniti sedem ali osem milijard Zemljanov.

Sploh ni problem. Poglejte, iz enega kilograma ajdove kaše lahko mirno nahranimo osem do devet ljudi. Iz enega kilograma mesa pa …, mi vi odgovorite, koliko ljudi bi nahranila. Dva, največ tri. Pa si poglejte, kje smo glede tega v odstotkih. Se pravi, direktna hrana za ljudi, kot so zelenjava, sadje, žita, oreščki, to je tista hrana, ki lahko nahrani morda tudi 15 milijard ljudi, ne samo osem. Ampak če pogledate naša polja naokrog, kaj imamo? Imamo koruzo, ki je krma za živali, sojo, ki je krma za živali, potem so žita in razne druge stvari, ki gre tudi večinoma za krmo za živali, pa travnike imamo. Morda Prekmurje ali pa Gorenjska imata nekaj krompirja, pa nekaj zelenjave. Mi vemo, da smo v Sloveniji z zelenjavo in sadjem nekje od 30 do 40 odstotni v samooskrbi. To se pravi, da smo v tej naši mali Sloveniji resno ogroženi zaradi slabe samooskrbe, če ne bo možno uvoziti hrane s Kitajske ali iz Južne Amerike ali pa iz Španije.

Veseli smo, da je tukaj z nami Ljubljančan, star je 61 let, moški let ne skrivamo, Drago Gorjup, strojni inženir, zaposlen na Ministrstvu za kmetijstvo, ki so mu blizu prav ekološke zgodbe. Gospod Drago, sami ste že 25 let vegetarijanec. Primer Stanka Valpatiča, ki sam tudi predeluje del proizvedene količine vsega tega, kar je naštel, to je lahko dober vzorec, kako je lahko ekološko kmetijstvo tudi profitabilno.

Vsekakor. Tako, kot ste povedali, lastna proizvodnja surovine, bodisi stročnic, krompirja, česna, kot smo slišali, in potem predelava v domači predelovalnici, v domačem obratu, hkrati tudi embaliranje in potem tudi lastno trženje, se pravi, da so izločeni vsi posredniki, tudi menedžerji, je tisto, kar da neko dodano vrednost in omogoča preživetje kmetije oziroma zaposlitev.

Se pravi, ne veliki kolhozi, ne velike korporacije, ampak takšni manjši zaključeni obrati, ali ne?

Tako je. Posebno za Slovenijo, ki nima tako velikih površin, je ta kmetija dober vzorec. Številni mladi kmetje, ki sedaj razmišljajo, ali bi šli v mesto ali bi opustili kmetijstvo, bi lahko dobili nek pozitiven vzgled, neko perspektivo, da bi tudi sami začeli podobno proizvajati, embalirati in tržiti.

Rekli smo, da ste zaposleni na ministrstvu za kmetijstvo, prav ekološki način kmetovanja je vam službeno blizu. Kdaj smo že, skupaj s Stankom Valpatičem in še s katerim drugim tovarišem iz tega polja, tega zdravega odnosa do zemlje, pripravili kakšna megaherčna srečanja, tudi z različnimi ministri za kmetijstvo v slovenskih vladah v zadnjih dvajsetih letih, od Dejana Židana do predzadnje Aleksandre Pivec, in prav vsi so načeloma kazali veliko naklonjenost do ekološke veje kmetovanja.

To je res. Na žalost pa Slovenija oziroma slovensko kmetijstvo ne zmore te poti. Najbolj znan ekološki proizvod je ekološko mleko. Moramo vedeti, da daleč največji obseg ekološkega kmetovanja zavzema prav trajno travinje, žal pa je veliko manj takih pridelovalcev zelenjave ali sadja. Zaradi nedostopnosti oziroma zaradi pomanjkanja opreme za pakiranje, pridelki ne najdejo poti do potrošnikov. Mislim, da bi bila to velika priložnost, ki se v zadnjem času tudi že dogaja. Nekateri grejo po tej poti, se pravi, da sami embalirajo svojo proizvode in potem pridejo s temi proizvodi do potrošnika.

Kakšen občutek imate? Zaposleni ste na kmetijskem ministrstvu, kako gledajo generalno na to ekološko, biodinamično prakso kmetovanja. Kot nekaj, kar je dobro ali kot nekaj, kar je modna muha ali kot nekaj, kar je takole za zraven? V kolikem času bi recimo 30 ali 40 odstotkov kmetijskih površin prešlo na ekološko obliko obdelave tal in proizvodnje?

Napredek je opazen oziroma se spreminja klima. Če pogledamo še pred dvajsetimi leti so iminentni profesorji na biotehniški poučevali, da je ekološko kmetovanje tržno nezanimivo.

Ja, norčevali so se iz tega.

Tu je bila v prednosti mariborska univerza, mislim, da sta predvsem zakonca Bavec. To se je stoodstotno spremenilo, ta podpora sedaj je. Preveč pa se usmerjamo v ekološko pridelavo mleka in premalo v ekološko pridelavo sadja in zelenjave, sploh pa predelave in trženja tega.

Z radijsko delavnico znancev smo na sedežu Društva za osvoboditev živali in njihove pravice, na sedežu kmetije Stanka Valpatiča, ekološka kmetija je to na Ostrožnem pri Ponikvi. Sedaj bomo posebno pozornost namenili prav zaščiti živali, Društvu za osvoboditev živali in njihove pravice. Vseskozi je vaše društvo tudi pravno, Stanko Valpatič, stalo za tem, da se skušajo stvari tudi pravno formalno urejati, čeprav to v praksi verjetno ni bilo vedno enostavno in še danes ni. Mnogi znani slovenski pravniki so vam v okviru društva stali ob strani, ali ne?

Od samega začetka je bila naša usmeritev, da se je potrebno tudi iz tega vidika zavzemati za živali, kajti ne nazadnje, če se spremeni zakonodaja, potem nekdo ne bo več šel v hlev in rekel: Zdaj te  krave več ne rabim, pa jo bom zaklal. Naša pravniška skupina vseskozi v teh dvajsetih letih skuša trkati na zakonodajo ali pa na vest zakonodajalcev in v večji ali manjši meri nam je tudi nekaj uspelo.  Monika bo več povedala, da je to trda borba, kajti mnogi se še vedno skušajo izogibati oziroma se norčujejo iz tega. V letih delovanja društva se je nekaj varuhov živali izmenjalo, Vlado Began je bil prvi, nato Alenka Benčina in sedaj je tukaj z nami Monika Naumovski, ki to delo res z veseljem opravlja in to zelo dobro.

Monika Naumovski, njen dedek je prišel iz Makedonije, je stara 30 let, diplomirana pravnica s pravosodnim izpitom, nedavno se je to zgodilo. Čestitke, Monika!

Hvala!

Je zagovornica pravic živali, drugače pa sama že kar lep čas veganka, ali je tako?

Sedaj bo že šesto leto. Pred šestimi leti sem postala veganka, ko sem že imela dokončano pravno fakulteto in sem zelo iskala kakšna društva, kjer bi lahko sodelovala. Na začetku sem začela z aktivizmom, ker tega nisem našla. Eno leto sem na Vegafestu, na stojnici Društva za osvoboditev živali, spoznala Valentina Gorjanca in bil je zelo navdušen. Potem smo se po enem tednu dobili s Stankom Valpatičem in takoj smo tzačeli delati. Takrat je bil julij, ko je izšel odlok za odstrel medvedov in vokov in takoj smo se spravili na pisanje pripomb. To je bil moj začetek.

Ali je to zahtevna, trnova pot, ko se skušajo pravice živali normativno urediti?

Ja, je, to pa zato, ker nimamo veliko možnosti. Poskušali smo pridobiti status društva, da delujemo v javnem interesu. Tako lahko tudi na ravni države sodelujemo kot društvo, ki deluje v javnem interesu za zaščito živali in v javnem interesu za varstvo okolja. Tako se lahko vključujemo pri izdaji zakonodaje, dajemo pripombe na razne novele ali pa predloge zakonov, sodelujemo lahko v raznih pravnih postopkih, kar se je recimo najbolj vidno in učinkovito pokazalo ravno pri postopkih za odstrel najprej volkov in medvedov, sedaj samo še medvedov. Kot stranski udeleženec smo soudeleženi, obvezno nam morajo vročati tudi odločbe o posamičnih odstrelih. Sedaj smo že dve leti zapored uspeli zadržati odstrel medvedov na Upravnem sodišču. Sodišče je pritrdilo našim argumentom in izdalo začasno odredbo. Tukaj velja zelo stroga evropska zakonodaja, ki te živali ščiti, tako da se jih ne sme ubijati. Ne gre za lov na divjad, zato tudi ne spada pod ministrstvo za kmetijstvo, ampak pod ministrstvo za okolje. Pri nas pa se je sprejela neka praksa, kjer se preračuna število živali na enak način, kot za lovno divjad in odredi odstrel, kakor to leto, ko naj bi odstrelili kar 220 medvedov, poleg posamičnih odstrelov, ko pride do nekega konflikta, če medved pride v naselje ali pa povzroča škodo itd. To se še vedno dela s posamičnimi odstreli, hkrati pa sprejemamo dovoljenja za odstrel pavšalnega števila medvedov, ki ga izvršujejo lovci, kakor da bi šlo za divjad, kar pa pomeni kršitev evropske zakonodaje. Tukaj velja stroga zaščita, a pri nas očitno to ne gre.

No, nekako je treba menda to urediti, ali ne? Kjer pač prihaja do konfliktov med medvedi in ljudmi, ko živali prihajajo v urbana področja.

Zato je pa po evropski zakonodaji predviden izredni odstrel. To je poseben upravni postopek, kjer se za enega medveda (oziroma za skupino točno določenih medvedov) ugotovi, da ta ogroža nekje in se izda posamična odredba za ta odstrel. Pred kakšnim mesecem, se mi zdi, sem izvedela, da je prenehala delovati interventna skupina. Ta je imela svoj poseben protokol, prišla je v naselje, se je pogovarjala s prebivalci, poskusila živali odgnati s plašilnimi sredstvi, s plastičnimi metki in odstrel se je res tretiral kot skrajno sredstvo. Sedaj pa sem iz časopisov izvedela, da je ta interventna skupina prenehala delovati zaradi nekaterih delovno pravnih sporov, tako da sedaj nimamo več niti te varovalke sorazmernega odvračanja. Tako vsakič, ko nekdo vidi medveda ob naselju, ker je pač šel mimo, se ga odstreli, ne da bi se prej izvedlo neke druge ukrepe. Tudi prebivalci so bili izredno zadovoljni z delovanjem interventne skupine. V večini primerov ni prišlo do odstrela, ker se je že s pogovorom in plašilnimi sredstvi uspelo to razrešiti, sedaj pa še tega nimamo več. Sedaj se direktno izda odločba in se gre takoj na odstrel. Nam še tukaj manjka ta varovalka, ki je poskrbela za to, da so se ljudje v svojem okolju počutili varne in da se je vzpostavljalo neko sobivanje s prostoživečimi živalmi v njihovem okolju. Naj spomnimo, da so bile tukaj prve te živali, potem smo prišli mi in začeli graditi naše lepe nepremičnine s pogledom na gozd, z lepimi razgledi. Sedaj pa pride medved v svojem naravnem okolju, domovanju mimo naših vrat in naredimo cel halo, češ da tega ne sme biti tukaj. Tudi sami se moramo malo izprašati.

Katere so še druge živali, ki so lahko v tej komunikaciji z ljudmi v urbanih naseljih kdaj sporne in pod vprašanjem? Ris se je omenjal, ali ne?

Rise sedaj ščitimo, ker smo jih »uspeli« že iztrebiti. Zdaj pa ga zelo ščitimo in ga tudi uvažamo. Mislim, da je prvi poskus tega uvažanja in množenja risov bil neuspešen zaradi tega, ker jih je bilo tako malo, tako da se, kakor so mi razlagali, zaradi genetike niso mogli več razmnoževati, ker so se bratje in sestre med sabo parili. Tako risa sedaj zelo varujemo, tudi ovratnice imajo in jim sledimo. Do volkov smo malo bolj naklonjeni, ker jih imamo po zadnjih poročilih med 50 in 70, a smo jih vseeno »uspeli« streljati. Medvedov pa imamo čez 800. Imeli smo poseben Life DinAlp Bear projekt, ki je ugotovil, da kljub temu, da pri nas niso vedeli, mislim, da osem let, kakšno je pravo število medvedov, se število škod ni povečalo. Sedaj mi ravno to dejstvo poudarjamo in opravičujemo. V zadnjem letu so zaradi afriške prašičje kuge s posebnim zakonom uspeli spodbujati lov na divje prašiče. Šakale smo odmaknili z liste zavarovanih živali in jih uvedli kot lov na divjad. Pri tem je že gospod Krofel opozarjal, da kjer ni volkov, se pojavijo šakali. Bojim se, da smo s temi obširnimi odstreli, z nerazmišljanjem o tem, kje je naravno ravnovesje in kaj je potrebno odstreliti, da se ne smemo samo ravnati po neki kvoti itd., že presegli vse meje in v bistvu ne gre več za uravnavanje narave. Ne vem, kako se lahko s tovrstno politiko lahko uravnava karkoli v naravi.

Ali stroka sploh kaj soodloča?

Mislim, da imajo oni neke strokovne podlage. Mi sedaj, recimo pri medvedih, to ekspertizo tudi spodbijamo, tudi zato, ker se nam zdi, da podatki iz nje ne držijo, gre za ponderirane škode in primerjave ponderiranih podatkov z neponderiranimi sistemi. Mislim, da se ustvarjajo neke umetne številke, zato, da se lahko odloča na ta način. Mi pa bi radi imeli strokovno presojo, da stroka tukaj res pove svoje mnenje, a nekako ne pridemo do te točke.

Skratka, pravna služba pri Društvu za osvoboditev živali in njihove pravice je, kar se tiče te operativne politike, partner, sobesednik, ki se ga upošteva.

Mi dajemo pripombe, sodelujemo na javnih razpravah. Obveznost državnih organov je, da nas vključujejo že po Aarhuški konvenciji, na koncu pa potem vedno pridemo do sodišč, vsaj pri medvedih in volkovih. Ni tako v postopku, da bi rekli, vi imate prav, ne bojo jih streljali to leto. To se nam še ni zgodilo. Tudi mi bi se želeli boljše komunikacije, kakor da se gre tako na trdo.

Slišali smo, kako prek tega društva deluje pravna služba. Monika Naumovski je ta diplomirana pravnica s pravosodnim izpitom, ki s srcem in žarom bdi nad živalmi in se zavzema za njihove pravice. Morda, gospa Monika, samo še stavek, dva, kako je s pravicami klavnih živali, ki jih tako ali tako čaka trda usoda, ker so pač vzgojene, poslane v življenje, da gredo, kamor gredo?

Vemo, da so pri nas mačke in kužki dosti zaščiteni, veliko društev deluje na teh področjih. Za rejne živali, za katere obstajajo določeni predpisi in vemo, kako bi jih morali imeti, pa se večina grozot dogaja za zaprtimi vrati. Mislim, da je pred kratkim prišel v javnost eden takih groznih posnetkov z slovenske prašičje farme. Tudi Slovenija ni izjema pri tem. Zelo malo se tudi dela na tem področju zaradi omejenih možnosti, da priti do dokazov in zaradi omejenih možnosti uveljavljanja teh, pravno nimamo nekih zaščitenih vrst itd. Kakor sem rekla, to se dogaja za zaprtimi vrati, tako da je to eno zelo veliko in žalostno polje. Menim, da vsi, ki izhajamo iz tega malo bolj veganskega sveta, bi si zelo želeli, da bi se to črno poglavje zaprlo, ampak že na svetovni ravni je zelo težko karkoli doseči. Gre za zelo majhne korake. Recimo, sedaj je bila v Franciji in Nemčiji sprejeta prepoved klanja živih moških rojenih piščančkov, teh enodnevnikov, ker ne morejo leči jajc in jih zato v jajčni industriji navadno na zelo grozne načine na milijone in milijone žive zmeljejo, zakopljejo, utopijo. En majhen premik, ki se je zgodil v zadnjem letu, se je zgodil v Franciji in Nemčiji, kjer je sedaj kto prepovedano in imajo posebno tehnologijo, ki že v jajcu odkrijejo, ali gre za moški ali ženski spol. Tako počasi gre to. Večinoma se da nek bombonček, da imamo občutek, da gre takim živalim na bolje. Recimo, prepovedali bomo baterijsko rejo, hkrati pa to za večino teh živali ne pomeni nekega realnega izboljšanja.

Pred oddajo smo kramljali o tako imenovanem halal pristopu, ki je vezan na muslimanski način življenja. Povejte nam nekaj o tem.

Pri nas smo imeli ustavno sodbo, mislim, da je bila leta 2018, ravno na to temo. Muslimanska skupnost je dala v presojo to, da pri nas velja prepoved zakola živali brez omamljanja in da to posega v njihovo versko svobodo. Za naš živalski svet je bila to taka zelo prijetna sodba ustavnih sodnikov in predvsem njihovih ločenih mnenj. Poudarili so, da imamo Slovenci kot družba neko družbeno-moralno odgovornost do živali in da neka najnižja predpostavka tega je, da se živali vsaj pred klanjem omami. To sodbo in ločena mnenja vsakomur, ki ga to zanima, zelo priporočam v branje. Izpostavijo še veliko drugih vidikov nepravičnosti našega sveta do živali in v bistvu nesorazmernost teh posegov v imenu tega, da ima nekdo za kosilo na mizi zrezek. Kaj vse smo pripravljeni narediti živalim, koliko trpljenja smo jim pripravljeni povzročiti samo za minuto užitka!

Vendar pa imamo na mnogih artiklih v naših megamarketih prehrambne artikle z oznako halal.

Tudi to je v ustavni sodbi poudarjeno, da je dostop do teh artiklov v Republiki Sloveniji mogoč zaradi tega, ker jih uvažajo. Baje je tudi pri nas delovala neka halal klavnica, a ni bilo dosti povpraševanja. Tako presoja ni prestala testa sorazmernosti, koliko bi posegli v dobrobit živali zaradi zagotavljanja teh slovensko halal zaklanih živali.

Hvala lepa, Monika Naumovski.

Veseli smo, da je danes tukaj z nami, na Ostrožnem, naša stanovska kolegica Gretta Fegic iz Solkana. Vegetarijanka je 36 let, veganka 26 let, ukvarja se drugače tudi z nepremičninami. TV Vitel pa je privatna postaja, kjer si zaposlena, ali ne?

To je vipavsko-primorska televizija, ja.

Kako gre?

V redu gre. Predvsem smo si zadali usmeritev, da bi bila to televizija, ki bi ozaveščala prav o takih problemih, o katerih se danes pogovarjamo, se pravi o stanju živali in o tem, ko vidimo, da je zraven tega pravnega vidika, za katerega se del članov društva bori, ravno tako pomembno ozaveščanje ljudi. Dokler bo veliko povpraševanja, bo tudi ponudba takšna. Zato si je naša televizija tudi zadala, da se na njej vrtijo vsebine, ki zagovarjajo pravice živali, ki prikazujejo, da se da zdravo in tudi zelo okusno jesti hrano tudi brez živalskih sestavin, se pravi razne kuharske oddaje, pa tudi razne duhovne oddaje, ki osvetljujejo vidik, da je verjetno pod človeškim dostojanstvom, da prizadenemo takšno trpljenje živali za tistih nekaj trenutkov užitka na krožniku.

Gospa Gretta, ko gledam Stanka Valpatiča, ki je že celo večnost vegetarijanec, pa vas, ki ste to 36 let, oba izgledata neverjetno zdravo, vitalno. Vsi, ki so tukaj zbrani, so sami vegetrarijanci, četa vegetarijancev.

Ja, sigurno. Hrana veliko pripomore, pa tudi zdrav način življenja. Posledično sem zato čutila svojo materinsko dolžnost, da vegetarijanstvo oziroma to idejo nenasilja prenesem tudi na svoje otroke.

Koliko otrok imate in koliko so stari?

Imam šest otrok, vsi so vegetarijanci in postopoma postajajo vegani, ampak to sem prepustila njim. Najstarejša hči ima 34 let in najmlajša pa 16 let.

In vsi so vegetarijanci. Se pravi, kuhinja je enostavna, ali ne? Tam nikoli ne zadiši po goveji ali kurji juhi. Pa nobenih zrezkov in nobenih šunk za veliko noč. Nič.

Ne, nikoli ni nič takega. Obstajajo pa določena usklajevanja, ker sem jaz bolj veganka, pa tudi nekateri otroci že deloma. Za tiste, ki pa še jejo sir ali jajca, gledamo, da kupimo čim bolj domače, drugače pa prevladuje sadje, zelenjava in zdrava žita.

Kakšen občutek imate: ste vegetarijanci vegani tudi drugače bolj umirjeni, poduhovljeni ljudje, je med vami manj vzkipljivih kolerikov?

Zagotovo tudi hrana vpliva na to. Pravijo, da je trpljenje, ki ga živali doživljajo, tik preden grejo v klanje, energija, ki se shrani. To energijo človek z mesom zaužije. Res pa je, da so velikokrat lahko tudi vegetarijanci in vegani nesramni in žaljivi, vendar takega nastopa ne zagovarjam. Menim, da moramo biti eden do drugega tolerantni, spodbujati in predstavljati moramo veganstvo kot najbolj optimalen način uživanja hrane, ampak brez vsiljevanja, brez prepričevanja, še najmanj pa zgražanja nad tistimi, ki meso jejo.

Verjetno je dobro, da se, tako kot danes na kmetiji Stanka Valpatiča na Ostrožnem pri Ponikvi, ljudje podobnih mentalnih miselnih frekvenc in horizontov takole v živo srečate, se pogovorite, se začutite, se spodbujate v tej agendi koncepta življenja, ali ne?

Druženja so pomembna. Ko spregovoriš in se družiš s somišljeniki, ti to da novo moč, zagon in potrditev, da si na pravi poti. Po tolikih letih vemo, da smo na pravi poti. Delimo si izkušnje, če komu kje ne gre, padejo ideje za nadaljnje delo, za revijo, kjer tudi sodelujem, tako da ja, to je super.

Ko smo se pripeljali z reportažnim avtom sem, smo na sosednjem hribu videli, kjer imajo očitno klasično živinorejo, cel kup mladih telic. Ustavili smo se, odprli okno in jih lepo pozdravili, ker so pač vedeli, da gremo v tole zgodbo. Kako pa vi to doživljate, ko srečate čredo govedi, za katere veste, kakšna usoda jih čaka?

Opazimo jih vsekakor. Menim, da se mora človek nekako kontrolirati teh negativnih občutkov in čustev. Ko vidim prizore transportov živali ali pa živali, za katere vem, kaj jih čaka, jim v mislih pošljem nek blagoslov, kot svetlobo, nekaj pozitivnega, ker drugega tako ali tako ne morem storiti v tem trenutku.

To, kar je rekla naša stanovska kolegica Gretta Fegic iz Solkana, gospod Stanko Valpatič, to je nekaj, kar lahko vsi naredimo, ali ne, da smo, v času, ki nam je dan, sočutni, tako do ljudi, do živali in vsega živega in se hkrati na ta način vedno na novo formatiramo resnično kot ljudje.

Večkrat sem že omenil, da je to edina in prava pot, da znamo spoštovati vse ljudi, tudi če se drugače prehranjujejo, kajti le na takšen način lahko pomagamo našim sobližnjim, ki so še vedno zasužnjeni v tradiciji, da živali in njihovo meso mora biti na njihovem krožniku in da je ta tradicija pravilna in edino prava. To je velika zmota. Najlažje pomagamo našim sobližnjim, če jih ne obsojamo, ampak jih nosimo v srcu in če pride kakšno vprašanje oziroma javni nastopi, pa govorimo na splošno, da se nikogar osebno ne morejo dotikati. Ti so lahko zelo dragoceni za vse ljudi in celotno družbo.

Kako dolgo pa že sodelujeta z mladim gospodom Valentinom Gorjancem? Star je 27 let, prihaja iz Maribora  in je diplomirani inženir kmetijstva in okolja, član Upravnega odbora, zadolžen za posebno medijsko promocijo vsega, kar počenjate.

Z Valentinom sva se srečala v Mariboru, ko sem jaz bil vsak petek na vogalu Gosposke ulice, na tržnici. To so bila izjemna leta, izjemni petki, tam smo se srečali s sošolci in  prijatelji, tam smo prodajali hrano z naše kmetije, včasih smo tam tudi spili kakšen kozarček. Valentin je kdaj pa kdaj prišel zraven, ker mu je bilo to zanimivo. Seveda, sedaj tega ne počnemo več iz raznih razlogov, tudi covid je eden izmed njih, tega tam tudi na Glavnem trgu ni več. Valentin je kdaj pa kdaj prišel in vedno bolj ga je začelo to zanimati, to je zdaj že sigurno šest ali sedem let nazaj.

Valentin, dobrodošel tudi ti. Koliko let si pa ti že vegetarijanec?

To sem šesto leto, a se nerad klasificiram kot vegan ali vegetarijanec, ker sem nekoč tudi jedel meso, pa drugo živalsko hrano, zato razumem, zakaj drugi to še vedno jedo. V tej tradiciji smo odrasli, tako smo naučeni, pa mogoče težje pogledamo na kakšno drugo področje.

Ti si diplomiral iz klasičnega kmetovanja, kjer je živinoreja ena od osredinjenih vej študija, ali ne?

Študiral sem na fakulteti za kmetijstvo v Mariboru, kmetijstvo in okolje pa je bil moj študijski program. Ko sem prišel na fakulteto, še nisem poznal problematike živali in živinoreje, pa kako to vpliva na okolje in na naše zdravje, pa tudi, da za živali to ni lepo. Potem pa sem imel to srečo, da sem se lahko v drugem letniku usmeril v rastlinsko pridelavo, zato se mi ni bilo treba potem v veliki meri ukvarjati s tem. V bistvu smo imeli samo v prvem letniku nekatere predmete, povezane z živinorejo, potem pa se mi ni bilo več treba učiti o tem.

In kakšne so sedaj tvoje zadolžitve v okviru društva?

Pri društvu se pomenimo, kaj bomo počeli, kaj se trenutno dogaja, potem raznašam revijo. Lahko bi rekli, da je revija Osvoboditev živali naš največji projekt, izide pa dvakrat na leto.

Kar lepa naklada je, ali ne? Kako se financira takšna naklada?

Ja, 10.000 izvodov naenkrat. Naše društvo je prostovoljno, mi vsi tukaj delamo prostovoljno, pomagamo po svojim močen in nismo vezani na nobene državne podpore. Društvo se financira iz prostovoljnih prispevkov, iz članarin in dela dohodnine.

Revijo potem delite. Kje vse jo delite, Stanko?

Naš cilj je, da gre revija po celotni Sloveniji. Delno nam to že uspeva. Sigurno pa bi bilo dobro, da bi ta revija prišla v vsako hišo, kajti mnogim je že pomagala spremeniti odnos do narave in živali ter spremeniti odnos do prehrane. Imamo tudi primere, ko so nekateri bili živinorejci, potem pa jim je naša revija pomagala, da so postali poljedelci. Tukaj bi se tudi javno zahvalil vsem našim podpornikom, tudi finančnim, ki pomagajo, da revija lahko izhaja, kajti dva izvoda revije letno društvo stane približno 10.000 evrov. Res hvala vsem, ki prispevajo. Vsak evro nam pomaga, vsak nov donator, tudi če je znesek majhen, že pomaga.

S pravnico pri Društvu za osvoboditev živali in njihove pravice, gospo Moniko Naumovski, je prišel semkaj na Ostrožno tudi njen partner Roman Jerše, 33 let star možakar, ki je vegan že 12 let. Roman, povej, kako je tebi to uspelo?

Na preprost način. Približno dve leti sem bil vegetarijanec. Potem pa sem čez noč štartal na veganstvo, brez kakršnegakoli problema. Predvsem sem gledal oddaje o živalih in na podlagi tega sem ugotovil, da to, kar se z njimi dogaja, ni v redu.

Ali si zdravstveno v redu?

Povsem normalno. Normalno opravljam svojo službo, fizična dela tudi in ni videti, da bi kakorkoli shujšal ali da bi bil kdaj bolan.

Valentin, bi hotel še nekaj dodati.

Hotel sem dodati še to, da imamo pri društvu medijsko skupino, tako da smo prisotni tudi na fecebooku, imamo spletno stran www.osvoboditevzivali.si, tam nas lahko najdete. Tam lahko najdete tudi vse naše do sedaj objavljene revije, ki si jih lahko snamete na računalnik. Potem so tam še druge zloženke, informativni material, nekaj si lahko preberete tudi o miroljubnem kmetijstvu. Radi tudi prevedemo kakšen zelo zanimiv dokumentarni film. Nazadnje smo iz nemščine prevedli film o življenju v tleh, kako je pomembno, da z zemljo delamo dobro, da naj ne bi bilo živinoreje v kmetijstvu itd. Vabljeni, da si ta video na naši spletni strani tudi ogledate. Ta film smo ponudili tudi mnogim šolam oziroma učiteljem, ki so bili nad njim navdušeni, mnogi so ga pokazali v razredu.

Kako pa je to po šolah, če se recimo v nekem razredu pojavi večje število otrok veganskih družin, se tem otrokom omogoča, da imajo tovrstno hrano na voljo tudi v javnem zavodu?

Valentin: To vprašanje bi bilo bolj primerno za našo pravnico Moniko, ker se je s tem ukvarjala v enem projektu.

Monika: S strani nekaterih staršev smo dobili pobude, ker niso mogli doseči dogovora z vrtci in šolami, da bi dobili vegansko prehrano. Potem smo ugotovili, da te možnosti po naši zakonodaji in praksi v večini vrtcih in osnovnih šolah ni. Stališče varuhinje iz 2010 je bilo, da se otrok nikakor ne sme siliti v mesno prehrano, ne ponudi se jim pa nek polnovreden veganski obrok, ker pri nas še vedno velja neko stališče, ki baje ni podprto mednarodno pravno, da to ni primerno in da je mogoče izkazovati potrebo po tovrstni prehrani na podlagi osebnega prepričanja veganstva le z zdravniškim potrdilom. Zdravnica torej napiše, da otrok to potrebuje zaradi zdravstvenega stanja. Zaradi tega smo pred dvema letoma v sodelovanju z veganskim društvom pripravili predlog za portal Predlagam vladi, ki smo ga utemeljili pravno in z zdravstvenega vidika, a smo dobili samo zelo skop odgovor. Po mojem znanju pa zdaj ravno vegansko društvo ponovno štarta ta projekt prehrane v vzgojno izobraževalnih zavodih, kjer bomo mi tudi sodelovali. Nadejamo se kakšne spremembe na tem področju, vsaj v vrtcih, kjer tovrstno hrano že nudijo. V moji praksi, kolikor sem pač pomagala v vrtcih, na vsako skupino prideta po dva (do tri) otroka, ki dejansko jesta vegansko hrano zaradi alergikov in tako naprej. Glede na to obstajajo možnosti, da otrok dobi takšno prehrano zaradi osebnega prepričanja, kot njegov sošolec, ki to hrano dobi na podlagi zdravstvenega opravičila. Zdi se dam, da gre za nepošteni sistem, ker možnost je, da šola ima to na voljo, zakaj potem to otrokom ne bi bilo omogočeno.

Čisto na koncu, Stanko Valpatič, saj zakonsko je pa že tako urejeno, da mora biti ali pa je priporočljivo, da je del hrane v javnih zavodih, šolah in vrtcih, lokalno pridelane in tudi ekološke, nek odstotek?

Tega naj bi bilo 20 odstotkov. Toda vprašanje je zopet, ali se to uresničuje. To je vedno pri nas vprašanje. Recimo, naša ustava je kar dobra. Vso to onesnaževanje, uničevanje narave, vode in vse to je v nasprotju z ustavo. Ampak glejte, mi še vseeno vse to počnemo. Dostikrat obstajajo nekakšna priporočila ali celo zakonodaja, ampak žal se še ta malenkost ne izvaja, kot bi se morala.

S tem smo tole oddajo pripeljali h koncu. Zaključujemo tukaj na kmetiji Stanka Valpatiča na Ostrožnem pri Ponikvi tole naše besedovanje o življenju, o odnosu do njega, o radosti bivanja in predvsem o odgovornem sobivanju z naravo. Kaj reči za konec našim poslušalcem, ki so bili tole uro z nami? Živimo odgovorno in ob razumu vklapljajmo tudi srce, ali ne?

Vsi smo drugačni, vsi imamo svobodno voljo, ampak za vse ljudi, ki imajo dušo, bi moralo veljati, da ščitimo življenje v tleh, v sočloveku, živali in v celotnem stvarstvu.

 

Hvala vsem sodelujočim, ki so pomagali sooblikovati eno uro tega našega megaherčnega druženja tukaj, na tem srečanju na Ostrožnem, na ekološki kmetiji Stanka Valpatiča in hvala lepa tudi vsem vam, dragi prijatelji, ki ste pomagali sooblikovati končno megaherčno podobo te lepe zgodbe. Mi bomo izrekli stavek, ki ga radi izrekamo ob koncu podobnih zgodb. Imejmo radi ljudi zaradi vsega lepega in dobrega v njih in srčen pozdrav z Ostrožnega. Srečno!

  • RTV Slovenija, Radio Maribor, Radijska delavnica znancev
  • Tehnična realizacija: Zoran Perko
  • Oddajo je pripravil in vodil: Tone Petelinšek
  • Odgovorni urednik: Robert Levstek
  • Datum predvajanja: 17. september 2021

 

Zadnji prispevki

KRIŽANCI MED VOLKOM IN PSOM – žrtve škodljivega upravljanja z okoljem

Besedilo: Metka Pekle, Monika Naumovski 26. oktobra 2020 je Zavod za gozdove Slovenije (ZGS) poslal na Agencijo RS za okolje (ARSO) vlogo za...

GOVORICA IN SPORAZUMEVANJE ŽIVALI

Besedilo prevedla in pripravila Blanka Prezelj, na podlagi članka Wie Tiere sprechen - und wie wir sie besser verstehen, Freiheit für die...

KAKŠNI PRIJATELJI SMO ŽIVALIM? O filmu Moja učiteljica hobotnica

Besedilo: mag. Miloš Židanik, Zavod Nastjina barka O filmu My Octopus Teacher, Netflixovem dokumentarcu o Craigu Fosterju, ki je leto dni ustvarjal odnos...

DRUŠTVO ZA OSVOBODITEV ŽIVALI SE PREDSTAVI, Hvalnica življenju

17. septembra 2021 se je v oddaji Radijska delavnica znancev RTV Slovenija, Radia Maribor predstavilo Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice....

KMETIJA ZA NARAVO: Video

Spoštovani! Pred vami je Stanko Valpatič, ki živi in deluje kot ekološki kmet na kmetiji Za naravo. Na podlagi svojih 35-letnih izkušenj spremljanja...

NA RADIJSKI DELAVNICI ZNANCEV, Oddaja

RADIJSKA DELAVNICA ZNANCEV HVALNICA ŽIVLJENJU - DRUŠTVO ZA OSVOBODITEV ŽIVALI IN NJIHOVE PRAVICE Povezava do oddaje: https://4d.rtvslo.si/arhiv/radijska-delavnica-znancev/174806261 Datum predvajanja: 17. sept. 2021 Dolžina posnetka: 58 min....