Domov Članki Dušikova mineralna gnojila in gnojila živalskega izvora ustvarijo več toplogrednih plinov kot...

Dušikova mineralna gnojila in gnojila živalskega izvora ustvarijo več toplogrednih plinov kot ves letalski in ladijski promet

Besedilo: Valentin Gorjanc, ing. agronomije

Kot so sporočili raziskovalci iz univerze Cambridge, bi moralo varovanje podnebja najti svojo pot v kmetijstvu, predvsem na področju rabe dušikovih gnojil. Pri proizvodnji in uporabi dušikovih gnojil, ki se uporabljajo v kmetijstvu za prehrano rastlin, nastanejo toplogredni plini in to več, kot jih proizvedeta ves letalski in ladijski promet. Proizvodnja in uporaba dušikovih gnojil povzročata sproščanje ogljikovega dioksida (CO2), dušikovega oksida (N2O) in metana (CH4), ki so med najpomembnejšimi globalnimi toplogrednimi plini. Kot vemo, toplogredni plini povzročajo globalno segrevanje in podnebne spremembe, s tem pa čedalje bolj opazno nestabilno vreme ter ekstremne vremenske pojave, zaradi česar je ogroženo naše preživetje na planetu Zemlja. Igranje s podnebjem in vremenom s strani človeka že sedaj ogroža življenje narodov na različnih delih sveta, kakor tudi življenje živali ter preostale narave.

Po definiciji so gnojila vse spojine in snovi, ne glede na agregatno stanje, ki vsebujejo rastlinska hranila in se jih dodaja tlom ali rastlinam zaradi izboljšanja rasti, povečanja pridelka. Dušik (kemijsko označen s črko N) je tudi rastlinsko hranilo, ki ga kmetje po vsem svetu rastlinam dodajajo bodisi v obliki kemično-sintetičnih dušičnih mineralnih gnojil (znani so Npk, Kan, Urea …) ali v obliki gnojil živalskega izvora (hlevski gnoj, gnojnica …). V tem kontekstu gnojila živalskega izvora prav tako prištevamo k dušičnim mineralnim gnojilom, čeprav npr. hlevski gnoj vsebuje tudi druga rastlinska hranila. Morda bo za koga presenetljiv podatek, da sta kmetijstvo in posledično prehranska varnost v svetu razmeroma zelo odvisna od dodajanja dušika, predvsem od dušikovih mineralnih gnojil, saj se polovica svetovnega prebivalstva hrani s kmetijskimi pridelki, ki zrastejo s pomočjo dušikovih mineralnih gnojil. Tako ni čuden podatek, s katerim so postregli znanstveniki iz Cambridga, da proizvodnja in uporaba dušikovih gnojil povzročita 5 % vseh emisij toplogrednih plinov, kar je več, kot jih proizvedeta ves letalski in ladijski promet. Dve tretjini teh izpustov nastane pri uporabi gnojil na poljih, preostanek nastane prej, v proizvodnji. To je trenutno delež svetovnih emisij enakega reda kot pri železarski in jeklarski industriji (7 % svetovnih emisij in največji svetovni vir industrijskih emisij), proizvodnji cementa (6 %) in proizvodnji plastike (4 %). Glede na napovedi, da se bo do leta 2050 svetovno prebivalstvo povečalo za 20 odstotkov, bi med vsemi izzivi zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, povezanih z dušikovimi gnojili, bistveno prispevalo k doseganju cilja globalnega segrevanja pod mejo 1,5 °C, da bi preprečili najhujše posledice podnebnih sprememb.

Obstajajo štirje glavni viri vnosa dušika v tla oz. pridelke: naravno usedanje v ozračje, biološka vezava dušika s pomočjo mikroorganizmov, gnoj živali in sintetična dušikova gnojila. Vendar niti naravno atmosfersko odlaganje niti biološka vezava sama ne ustvarjata dovolj dušika za trenutno človekovo porabo pridelkov (ne pozabimo, da nekje tri četrtine vseh pridelkov predstavlja krmo za rejne živali, kar pomeni, da gre pretežno za trenutno človekovo porabo živalskih produktov – meso, mleko, jajca), zato se uporablja mineralna in živinska gnojila.

Žal pa tako proizvodnja kot uporaba teh umetnih virov dušika povzročata vrsto okoljskih izzivov, vključno z onesnaženjem voda, zakisljevanjem tal, porabo energije in izpusti toplogrednih plinov. Bistveno je poudariti tudi obstoj že omenjenega toplogrednega dušikovega oksida, ki deluje za planet 273-krat bolj segrevajoče kot ogljikov dioksid. Dušikov oksid nastaja pri rabi dušikovih gnojil, pogosteje je povezan z živalskimi gnojili, saj nastaja predvsem pri odlaganju gnoja in gnojevke. (1) Na Nizozemskem vlada želi zmanjšati emisije nitratov (prav tako dušikove spojine), ki pri njih nastanejo predvsem pri kmetijski uporabi dušikovih gnojil, mineralnih in živalskih. Kot največji problem navajajo plin amonijak (NH3). Slednjega zaradi hitrejšega razpadanja v ozračju sicer ne prištevamo k toplogrednim plinom, vendar kljub temu deluje toplogredno, segreva ozračje in ima še vrsto drugih negativnih posledic, kot sta onesnaževanje zraka (strupen smrad) in onesnaževanje pitne vode, povzroča pa še porabo energije in nastanek toplogrednih plinov pri proizvodnji teh gnojil. Emisije nitratov želijo zmanjšati preko zmanjšanja uporabe gnojil in staleža goveda. Pri prebiranju poročil je bilo moč zaslediti, da kmetje zaradi tega stavkajo, ker naj bi jih vlada omejevala pri njihovem delu, stavkajo pa tudi pri nas v Sloveniji, kar je seveda čudno, saj so ukrepi usmerjeni k zmanjšanju onesnaževanja. (2)

Prispevek iz Cambridga predlaga razne rešitve, pretežno na strani optimizacije procesov pri proizvodnji umetnih dušičnih gnojil (1), poznamo pa tudi druge alternative, med katerimi na začetku izpostavimo prej omenjeno biološko vezavo dušika iz zraka s pomočjo mikroorganizmov, kar je v ekološkem kmetovanju stalna praksa. Zanimivo je, da je ekološko kmetovanje, ki je pravzaprav kmetovanje naših babic in dedkov, povsem samostojno in ne potrebuje nenaravnih, iz fosilnih goriv proizvedenih dodatkov. V ekološkem živalim in naravi prijaznem kmetovanju, kjer ni živinoreje in rabe umetnih ali živalskih dušikovih gnojil, se rodovitnost polj ohranja s pomočjo omenjene biološke vezave dušika, kar počnejo razne rastline, kot so detelje, nato se rodovitnost ohranja s počivanjem polj vsako tretje leto, kameno moko ter komposti rastlinskega izvora. Zakaj bi sploh uporabljali umetna ali živalska dušična gnojila, če je možno kmetovati povsem brez njih, na druge naravne načine? (3)

ALI PIJEMO ČISTO VODO ALI STRUP?

Še ena tema o žal negativnem vplivu živinoreje na okolje je posledica uporabe umetnih in živalskih gnojil na pitno vodo.

“V Podravju, Pomurju in Spodnji Savinjski dolini je pitna voda že dlje časa preobremenjena z nitrati. V mestni občini Ptuj se stanje zadnja leta poslabšuje tako hitro, da bo lahko že čez nekaj let presežena maksimalna dovoljena meja 50 mg/l. V letih 1998−2016 se je koncentracija nitratov tudi v globokih vodnjakih hitro povečevala in se je v enem od njih že približala 40 mg/l, v letu 2017 pa je to vrednost celo presegla.

• Dovoljena meja je postavljena previsoko, saj so številne raziskave nitrate v pitni vodi povezale z resnimi zdravstvenimi težavami že pri koncentraciji 4,4 mg/l ali manj. Znanstveniki iz Environmental Working Group so letos objavili obsežno analizo in kot varno mejo, pri kateri ni negativnih učinkov na zdravje, določili 0,62 mg/l, kar je 80-krat manj od maksimalne dovoljene vrednosti v Sloveniji! Do sklepa, da dovoljena meja ne upošteva novejših znanstvenih ugotovitev, so prišle tudi druge analize.

• Raziskave so nitrate povezale s številnimi rakavimi obolenji, prezgodnjim porodom, nizko porodno težo in resnimi obolenji novorojenčkov, kot so prirojene napake.

• Trg kmete sili v nižanje cen in intenzivno kmetijstvo ne glede na dolgoročne učinke na zdravje, okolje in rodovitnost prsti. Zaradi takšnega načina kmetovanja se količina organske snovi v prsti zmanjšuje, za dosego enake količine pridelka pa so potrebne vedno večje količine gnojil, ki vsebujejo nitrate in se spirajo v podtalnico.

• S poslabševanjem kakovosti pitne vode se zadnja leta soočajo tudi drugje, vzroki pa so različni – od turizma do odlagališč odpadkov, greznic, kmetijstva …” (4)

Viri:

  1. Gao Y., Serrenho A. C. Greenhouse gas emissions from nitrogen fertilizers could be reduced by up to one-fifth of current levels by 2050 with combined interventions, 9. 2. 2023.
  2. Tausende Landwirte protestieren gegen neue Umweltauflagen, Spiegel, 12. 3. 2023.
  3. Živalim in naravi prijazno kmetijstvo, Vege & Dobro Blog
  4. Pijemo čisto vodo … ali strup? Ni nam vseeno, 6. 11. 2019.

Fotografije:

  • Antony Trivet
  • Slovensko društvo za zaščito voda
  • Gorjanc V.: Polje pšenice pred žetvijo v Živalim in naravi prijaznem kmetovanju, Nemčija, 2019.

 

Revija Osvoboditev živali, letnik 21, številka 45, junij 2023, str. 52-54.

Prejšni članekPOMOČ SRNAM
Naslednji članekŽalostna narava in ogrožen svet

Zadnji prispevki

Pesticidi imajo posledice za naše zdravje, Glifosat

Besedilo: Valentin Gorjanc, dipl. ing. kmetijstva Glifosat je po definiciji herbicid, pogosto prodajan pod komercialnima imenoma Roundup in Boom efekt, ki ju je...

PTICE POTREBUJEJO NAŠO POMOČ

Besedilo: Anja Brumen Fotografije: Alen PlojZima je za živali, tudi za ptice, zelo težek čas. Iskanje hrane, mraz, zamrznjena napajališča … Nekatere od...

Zdrava tla – zdrav pridelek

Besedilo: Karmen Brumen Ko govorimo o kmetijstvu, se marsikomu pogosto porajajo podobe in asociacije o podeželski idili, v kateri je še ‘prava narava’,...

Novoletno voščilo 2024

Mir, ljubezen in spoštovanje so vrednote, o katerih ljudje največ govorimo v tem prazničnem času.Začnimo...

Ali je pomembno, kakšno rastlinsko hrano jemo?

Besedilo: Jelena Dimitrijević Odločitev za rastlinski način prehranjevanja je vsekakor pohvalna in vsak posameznik, ki naredi ta korak, sodeluje v ustvarjanju bolj sočutnega...