Ali morilec anonimnih žrtev ni morilec?

Tisoče sintetičnih kemikalij, ki so do zadnjega kotička zapolnile sodobni svet, jemljemo kot nekaj samoumevnega, kot nekaj, kar je pač sestavni del napredka. Napredka? Toda ali je vse bolj množično zastrupljanje prebivalstva napredek? Ali je napredek dejstvo, da je sedanja populacija najbolj bolna v vsej zgodovini človeštva?

Porazno sliko izostri podatek, da je danes nemogoče napisati učbenik fiziologije človeka, saj ne žive več referenčni osebki, ki bi to omogočali. To pišejo resni raziskovalci. Številne sprva čudežno učinkovite in nepogrešljive kemikalije so se kasneje izkazale kot izjemno nevarne našemu zdravju. Spomnimo se le na DDT in druge pesticide, na izolacijska sredstva na osnovi azbesta, na barvila, ki vsebujejo svinec, ali pa na polivinilne plastične mase. Vprašajmo se torej, kje so danes ljudje, ki so nam takrat zagotavljali, da je vse popolnoma varno in pod nadzorom? Kje je njihova vest, da o njihovi odgovornosti za umiranje in trpljenje tisočev sploh ne govorimo. Kje bodo jutri tisti, ki nam danes zagotavljajo isto? Ponujam jim stavo,

če danes nimajo prav, jutri izgube vse premoženje! Prepričan sem, da bodo takoj uporabili previdnostno načelo, ki ga sedaj ignorirajo!

Poskušajmo odgovoriti na vprašanje, ali morilec, katerega žrtev je anonimna, ni morilec. Policija je običajno za petami anonimnemu morilcu, ki je ubil prepoznano žrtev. Če je policija uspešna, prijeti morilec konča za zapahi, žrtev pa na pokopališču. Toda v primeru kontaminacije okolja z nevarnimi snovmi je klasična kriminalka obrnjena na glavo. Tisoči nedolžnih žrtev postanejo le statistični podatek v letnih poročilih, na primer evidenc rakavih obolenj, o morilcih pa si nihče ne beli glave. Zakaj neki, saj danes še ni “dokončnih” znanstvenih dokazov o posledicah njihovega početja. Zastrupitev anonimnih torej ni umor. Za tem zastrašujočim dejstvom stoji mogočen sistem, ki ga sestavljajo prodane duše, ekspertokrati, ki sami sebe imenujejo “strokovnjaki”, pohlepni obsedenci s profitom in brezobzirni oblastniki, ki s kupljeno avtoriteto ekspertokratov in s finančno “pomočjo” kapitala legalizirajo zastrupljanje.

Prav te dni smo v Sloveniji priče poskusu, ki poteka točno po povedanem scenariju, priče smo brezobzirni akciji, da se legalizira popolna liberalizacija trgovine s pesticidi. Ali morilec, katerega žrtev je anonimna ni morilec? Odgovor slovenskih prodanih duš je, da ni! V sodobni ekokriminalki namreč veljajo obrnjena pravila. Ekokriminalka je inverzija klasične kriminalke!

V ekokriminalkah pa niso v igri zgolj pesticidi. Poglejmo si primer kontaminiranih rib. Uradna medicina nas nenehno nagovarja, da v naše jedilnike uvrščamo ribe. “Ribe, nosečnice, jejte ribe, več rib! Ribe prinašajo zdravje!” Seveda verjamemo stroki in pridno kupujemo ribe. Posebno nosečnice, ki čas pričakovanja posvetijo zdravju otroka. Našo odločitev podprejo še bučno bedaste reklame, ki treskajo v nas s TV-zaslonov. Ob nakupu rib se počutimo ozaveščene, ker smo le nekaj postorili za svoje zdravje. Toda, ali ste se kdaj vprašali, ali bleščeče sveže ribe morda vsebujejo nevarne kemikalije. Ne? Pa bi se morali! Ali ste pomislili, da zdravniki govore zgolj o hipotetično zdravih ribah in da trgovcev prav nič ne briga, kaj se bo zgodilo z vašim zdravjem. Njih zanimajo le prodaja, realizacija planov, rast delniških tečajev in podobni štosi. Če imate zdravstvene težave, je to vaš problem, ne njihov. Vaš problem, ste razumeli? Ampak ribe so lahko kontaminirane, in to zelo! Posebno tiste, ki so na vrhu prehranjevalnih spletov, torej velike predatorske in dolgožive vrste, kot so na primer mečarice, tune, morski psi, skuše, morski listi in žabe, brancini, zobatci, pa tudi sladkovodne ščuke, somi in ostriži. Te vrste namreč izjemno koncentrirajo strupe v svojih telesih. Pojav biomagnifikacije skozi prehranjevalno verigo povzroča, da se v velikih predatorskih vrstah rib strupi koncentrirajo tudi v milijonkrat večjih vrednostih, kot je ta v vodi. Če prištejemo še učinke biokoncentracije in bioakumulacije strupov, dobimo vrednosti, ki gredo v desetine milijonov.

Vzemimo na primer živo srebro, natančneje metilživo srebro. Ameriška National Academy of Sciences opozarja, da je zaradi z metilživim srebrom kontaminiranih rib ogroženih vsaj 10 odstotkov rodne ženske populacije oziroma eden od šestih otrok. Meritve so pokazale, da koncentracije metilživega srebra v fetusu presegajo tiste v materini krvi. Torej fetus preko posteljice dodatno biokoncentrira strup, ki se že nahaja ali pa še prihaja v mater. Druga pot kontaminacije otroka vodi preko materinega mleka. Metilživo srebro pri še nerojenem otroku povzroča hude motnje pri migraciji in diferenciaciji nevronov, okvare možganov torej, ki kasneje vodijo v razvojne in vedenjske probleme otrok, kot so motnje fine motorike, govora, spomina in učenja. Dovolj razlogov za zaskrbljenost. In spet imamo dva pola resnice, ekspertokrati govore, da lahko nosečnica v devetih mesecih mirne duše poje do 76 konzerv tunine, drugi pa resno opozarjajo, da je že ena sama konzerva lahko usodna. Kaj storiti? Predlagam uporabo previdnostnega načela. Dokler neodvisni laboratoriji ne prično objavljati rezultatov rednih meritev stopnje kontaminacije tunine z metilživim srebrom, je rodne ženske enostavno ne jejte. Morda le dočakamo reklamni spot, ki bo oglaševal: “Naša tunina vsebuje le sledove živega srebra!” To bi bilo pošteno, kajti vaše zdravje in zdravje vaših otrok je pomembnejše od profita le nekaterih!

Sicer pa grožnja živega srebra visi v zraku tudi pri načrtovanih plinskih terminalih. Sedimenti Tržaškega zaliva so v svetovnem merilu rekordni po vsebnosti Hg. Vsakršno brkljanje po dnu bi živo srebro vneslo v atmosfero, vodo in v prehranjevalni splet. Skratka, katerikoli gradbeni posegi v dno zaliva ali pa že promet ladij z velikim ugrezom lahko povzročijo, da bodo domačini in turisti vdihavali njegove pare in jedli zastrupljeno hrano. Dobili bi sicer energijo, z njo pa tudi zaliv smrti in tisoče žrtev, in tudi v tem primeru se lahko vprašamo, ali morilec anonimnih žrtev ni morilec. Sedaj je na preizkusu vest slovenskih poslancev, kajti predlog sprememb zakona o FFS gre v parlamentarno obravnavo. Bodite pozorni!

Anton Komat, Ekološki aktivist