EMPATIČNA DRUŽBA: VIZIJA ALI UTOPIJA? Nasilje je tisto, ki ugasne empatijo.

181

Besedilo: Maša Blaznik, univ. dipl. psih.

Anjana skrbi za dva novorojenčka, ki sta ob rojstvu ostala brez mame. Hrani ju, leži ob njiju, ju boža in poljublja. Ko jokata, ju tolaži in poskrbi, da se umirita. Ustvarila je udobno gnezdo, kjer bosta varna. Anjana je dvoletna samička šimpanza in skrbi za dve tigrovi siroti.

Starševska skrb, sposobnost prepoznavanja in odzivanja na čustva in razmišljanja drugih, ustvarjanje varnega in zdravega okolja za uspešen razvoj potomcev ter sodelovanje v skupnosti solastnosti, ki izhajajo iz empatije. V nas jih je vgradila evolucija z namenom preživetja vrste. Dolgo časa smo verjeli, da smo lahko empatični samo ljudje, vendar nam strokovnjaki sporočajo, da so empatične tudi živali. Kljub temu, da se trudimo ustvarjati vedno boljši svet, se naša družba danes sooča s številnimi krizami, ki jih ustvarja sama. V nov dan se mnogi prebujamo z občutki strahu, jeze in nemoči: kakšna družba smo postali? Kakšen svet zapuščamo našim otrokom? Kaj delamo z živalmi, naravo, planetom? Ali sploh obstaja rešitev?

V tem članku bom poskušala odgovoriti na vprašanje, kako lahko človek, ki je v svojem biološkem temelju empatičen, ogroža preživetje lastne in drugih vrst, ter
kakšne so možne rešitve.

EVOLUCIJA NAS POTREBUJE EMPATIČNE

Najprej se ustavimo pri empatiji, s katero smo zgodbo začeli. Empatija je sposobnost, ki ima dve pomembni vlogi. Ena je ta, da omogoča posamezniku, da zlahka prepoznava, razume in deli čustva ter misli drugih ljudi, živali ali literarnih junakov. Iz nje izhaja tudi starševska skrb za potomce. Poleg tega pa je empatija tudi gibalo prosocialnega vedenja. Takšno vedenje je usmerjeno v nudenje pomoči, iskanje koristi in dobrin za druge, krepitev povezanosti in prizadevanje za napredek skupnosti. Evolucijsko gledano so imele prednost tiste vrste, ki so znale stkati močne družbene vezi. Danes vemo, da so poleg človeka empatične tudi številne živalske vrste, kot so miši, sloni, podgane, opice, krave, prašiči, hobotnice.

Empatija se je v živalih in kasneje ljudeh razvijala z evolucijo in je eden od ključnih elementov za preživetje, zato se z njo rodimo. Vendar to samo po sebi ni dovolj. Potrebno jo je razvijati in krepiti z vzgojo, učenjem in osebnimi izkušnjami. Mnogi strokovnjaki, med njimi prof. dr. Pirtošek, predstojnik katedre za nevrologijo na Medicinski fakulteti v Ljubljani, opozarjajo na pomen in vlogo empatije v človeški družbi. Na posvetu z naslovom “Slovenija 2030 — Smeri tehnološkega napredka, smeri družbenih sprememb” pri predsedniku republike Slovenije je dr. Pirtošek dejal: “Eno naših bioloških poslanstev in eden naših smislov je, da smo empatični!”

Kljub temu, da nas je narava opremila z bogatim naborom sposobnosti za preživetje in povezovanje, se človeštvo danes nahaja na točki, kjer s svojim delovanjem ogroža prihodnost lastne vrste ter mnogih drugih. Zato se zastavlja vprašanje: če je Homo sapiens v svojem biološkem smislu in poslanstvu empatičen, kako to, da smo se razvili v družbo, ki ji ni več mar niti za prihodnost lastnih potomcev in drvi v dokončno uničenje sebe, okolja in planeta, druga živa bitja in planet pa si je podredila tako, da jih je popredmetila, njihovo vrednost pa določa skozi profit, ki ga z njimi ustvarja? Zdi se, kot da je nekaj ugasnilo naše evolucijske predispozicije za preživetje, predvsem empatijo.

KAJ LAHKO UGASNE ČLOVEŠKO EMPATIJO?

Odgovor na to vprašanje nam ponujajo španski nevrologi, ki so leta 2010 pod vodstvom dr. Moye Albiola odkrili, da se v človeških možganih krogotoka za empatijo in nasilje v določenem delu prekrivata in zato izključujeta. Ko je aktiviran eden, je drugi ugasnjen. Spodbujanje empatije ima zaviralni učinek na izražanje nasilja. In obratno. Odgovor na zgornje vprašanje se zato glasi: nasilje je tisto, ki ugasne empatijo. Pri dojenčkih, ki so deležni zdravih prosocialnih človeških vzgojnih modelov, se bo to odražalo na razvoju zdravih empatičnih možganskih struktur. Pri dojenčkih, ki takšnih spodbud iz okolja ne bodo dobili, bo to vodilo do poškodovanja empatičnih možganskih struktur ter spodbujalo razvoj nasilnih vedenjskih vzorcev in navad. Glavno sporočilo teh odkritij je, da smo ljudje lahko empatični, nasilni ali oboje, vendar je izid odvisen od okolja in vzgoje. Če z vzgojo, učenjem in navadami spodbujamo in gojimo nasilje, bo to imelo zavirajoč učinek na razvoj in izraz empatije.

Sodobna znanost nam je podarila uvid, kako prihajata do izraza empatija in nasilje pri posamezniku. Ali lahko podobno dinamiko prepoznamo tudi na primeru družbe? V to vedno aktualno filozofsko, sociološko in psihološko debato, ki se ukvarja z vprašanjem, ali posameznik oblikuje družbo ali družba oblikuje posameznika, bom v nadaljevanju dodala tudi svoj pogled.

KAKŠNO DRUŽBO JE USTVARIL HOMO SAPIENS?

Homo sapiens se je pojavil pred okoli 300.000 leti in se pred približno 100.000 leti iz Afrike razširil na Arabski polotok in naprej po Evraziji. Pred 45.000 leti je prispel na avstralsko celino. Istočasno je živelo še vsaj šest človeku sorodnih vrst. O tem, kaj se je zgodilo s tistimi, ki so se srečale s sapiensom, obstajata vsaj dve teoriji. Ena govori o medsebojnem parjenju, druga pa o izrinjenju. Vendar strokovnjaki nimajo dovolj dokazov za potrditev nobene od njiju. Homo sapiens je edina človeška vrsta, ki poseljuje naš planet šele zadnjih 10.000 let.

Človek je zasedel vrh prehranjevalne verige v zadnjih 100.000 letih z vzponom Homo sapiensa, čeprav je z množičnim lovom na divjad začel šele pred 400.000 leti. Druge živalske vrste so potrebovale milijone let, da so prispele na vrh prehranjevalne verige, in tako je imela tudi narava čas razviti mehanizme za ohranjanje ravnovesja. Človeštvo pa se je na vrh povzpelo tako hitro, da se narava na njegov način delovanja ni uspela prilagajati. (Harari, 2017)

Ob poselitvi avstralske celine pred 45.000 leti je z intenzivnim lovom povzročil izumrtje megafavne. Tudi ob prihodu na ameriško celino pred 15.000 leti je povzročil veliko ekološko katastrofo, saj si je okolje podrejal tako, da je iztrebljal rastlinske in živalske vrste. Paleontologi so si enotni, da so valovi izumrtja živalskih in rastlinskih vrst velikokrat povezani s človekovim prihodom na nove kontinente. Izgleda, da je Homo sapiens v nasilni praksi podrejanja okolja prepoznal način delovanja, ki mu prinaša želene rezultate. Na začetku so bile njegove aktivnosti vezane na direktno nasilje (lov, iztrebljanje vrst). Z razvojem družbe in naraščanjem števila ljudi pa je tudi nasilje dobilo nove dimenzije.

STRUKTURNO NASILJE

Ko družba nasilne prakse integrira v svoje strukture in sistem, to imenujemo strukturno nasilje. Ko ta praksa postane ponotranjena in normalizirana, govorimo o kulturnem nasilju. Posledica obeh so neenake življenjske možnosti za določene skupine, pa naj gre za ljudi, živali ali planet. Nekaj tovrstnih oblik nasilja so ekonomsko, politično, okoljsko, versko, rasno, spolno, ideološko, specizem … Težava strukturnega in kulturnega nasilja je tudi v tem, da je tako vtkano v družbo in vsakdanje življenje, da se ga ne zavedamo oziroma ga ne prepoznavamo. Danes vemo, da svetovna lakota ni posledica pomanjkanja hrane, temveč rezultat tržnih mehanizmov. Mesna industrija s svojim krutim odnosom do živali, ki so podvržene grozovitim življenjskim pogojem od rojstva do brutalne smrti, je nazoren primer odnosa človeške družbe do živalskih vrst, kjer se v eni točki prepletajo direktno, strukturno in kulturno nasilje. In prav na tem primeru lahko vidimo, kako mora sistem redno ohranjati odtujenost ljudi od tega načina delovanja, preko umika klavnic stran od oči in ušes potrošnikov do uporabe evfemizmov (govedina in ne krava, teletina in ne teliček).

Večina ljudi namreč ne bi zmogla ubiti živali za prehrano, zaradi odpora do ubijanja, in vendar jedo meso. Tukaj ne gre za pomanjkanje empatije ali informiranosti o krutosti sistema, temveč za sistematično podprto distanciranje od realnosti, gre za ugašanje empatije, za hoteno nevednost. (Grušovnik, 2020)

Mnogi strokovnjaki, med njimi tudi Svetovna zdravstvena organizacija, opozarjajo, da je nasilje veliko več kot le kriminalno-pravni problem. (Krug, 2002) Potrebno ga je razumeti širše, tudi kot zdravstveni in družbeni problem, saj ima škodljive posledice tako za fizično kot psihično zdravje ljudi. Nasilje opredeljujejo kot nalezljivo bolezen, ki jo je mogoče preprečiti, kot patologijo in ne običajno človeško vedenjsko lastnost. (Slutkin, 2014)

Mogoče najboljši prikaz, kako ambivalenten odnos do nasilja ima današnja človeška družba, vidimo na primeru, ko gre za nasilje in otroke. Po eni strani družba vedenje otrok in mladostnikov, ki mučijo ali ubijejo živali, prepoznava kot problematično in nezaželeno ter kot možen pokazatelj prihodnje psihopatologije posameznika. Istočasno pa v okviru šolskega sistema otroke po zaključeni osnovni šoli, v okviru poklicnega izobraževanja, izobražuje za poklic mesarja, kjer se učijo klati živali, jih onesveščati z električnimi pištolami in razkosavati z električnimi žagami. (Blaznik, 2018)

Če bi nas kdo vprašal, ali smo kot družba bolj nasilni ali bolj empatični, bi verjetno težko hitro odgovorili. Mogoče bi izpostavili empatične vidike družbe, ki se kaže v skrbi za otroke, starejše in ostale ranljive skupine, brezplačni izobrazbi, javnem zdravstvu. Mnogi strokovnjaki poudarjajo, da so zadnja desetletja prinesla mir in blagostanje, saj da je odstotek smrti zaradi vojn in kaznivih dejanj do sedaj najmanjši v vsej človeški zgodovini. Kaj je narobe s to trditvijo? To, da ni popolna, saj upošteva le direktno nasilje med ljudmi. Ne upošteva pa nasilja, ki ga človek izvaja do ostalih vrst in okolja. Ne upošteva, da na leto za hrano ubijemo 90 milijard živali, da smo v zadnjih 50 letih iztrebili 60 % vrst divjih živali, da smo uničili 20 % Amazonskega pragozda, da je količina fitoplaktona v oceanih v zadnjih desetletjih padla za 40 %. Vidimo, kako normalizirano in spregledano je nasilje, predvsem nasilje do drugih vrst.

NA NASILJU TEMELJEČA DRUŽBA

Na podlagi zapisanega trdim, da smo se razvili v na nasilju temelječo družbo. Soočamo se s posledicami nasilnih praks in navad, s katerimi so naši predniki začeli pred več 100.000 leti ter jih prenašali iz roda v rod. S tem smo nasilje normalizirali ter ga opravičevali kot tradicijo, naravno potrebo ali nujnost. Danes nam znanost sporoča, da temu ni tako. Zavedam se, da lahko moja trditev zveni kot posploševanje in poenostavljanje kompleksnih procesov. Ena od posledic socializacije in vzgoje je, da se naučimo nekritično sprejemati in normalizirati mnoga vedenja in navade. Nasilje implicira širok spekter sekundarnih dinamik, ki jih na prvo žogo mogoče niti ne povezujemo z njim. Nasilje implicira neenakost moči, neenakost moči implicira hierarhijo, hierarhija implicira ločenost, ločenost implicira odtujenost, odtujenost implicira egoizem, egoizem implicira nesodelovanje, nesodelovanje implicira stagnacijo. Vse to so lastnosti in dinamike, ki so v današnji družbi prej pravilo kot izjema in imajo škodljive in uničujoče posledice za vse,  vljučujoč našo Zemljo.

ALI SE LAHKO SPREMENIMO?

Kot vrsta imamo potencial biti empatični ali nasilni. Predstavljajmo si, da smo se v tem trenutku znašli na razpotju. Iz prve roke vemo, v kakšno prihodnost nas pelje pot, po kateri hodi družba, ki temelji na nasilju. Kakšna prihodnost pa nas čaka, če bi družbo začeli ciljno graditi na empatiji? Na empatiji do soljudi, vseh živih bitij in planeta. Sedaj smo v položaju, ko nam znanost ponuja globlji uvid v vzroke za nastale težave ter znanje, kako obrniti naše delovanje v povezovalno in trajnostno smer.

V psihologiji je v zadnjih letih popularen rek v povezavi s čustvi: »You have to name it to tame it«. V slovenščini bi rekli, če želiš čustvo umiriti, ga najprej poimenuj oziroma prepoznaj. Menim, da nas ta korak čaka tudi pri reševanju situacije, v kateri se nahajamo. Šele ko bomo prepoznali, kaj rojeva naše težave, jih bomo lahko začeli uspešno reševati. Einsteinova misel “Svojih težav ne moremo rešiti na enaki stopnji razmišljanja, kot smo jih ustvarili”, ponuja razlago, kako to, da kljub eksponentnemu znanstvenemu napredku človeštvo ne uspe najti izhoda iz trenutne krize. Fokusiramo se namreč le na posledice in ne na dejanski vzrok. Naša glavna težava niso slamice v oceanih. Seveda so škodljive, vendar so v svoji osnovi tudi one samo simptom problema. Tudi klimatska kriza ni naša glavna težava, je simptom, posledica. Posledica odsotnosti empatije in povezanosti zaradi prevladujočih nasilnih praks. Rešitve, ki jih razvijamo, naj zato ne bodo fokusirane le v reševanje simptomov, temveč tudi v odpravo vzroka.

Ustvarjanje empatične družbe je smer v novo, drugačno prihodnost. Kako se lotiti nečesa tako velikega? To ni izziv za enega človeka ali skupino ljudi ali nevladno organizacijo ali podjetje. Empatije se lahko učimo in jo krepimo na različne načine, skozi druženja, delovanja, ki so nam pomembna, ter jo nato kot posamezniki udejanjamo v svojih osebnih in strokovnih življenjih. Nahajamo se v edinstvenem in verjetno neponovljivem trenutku v zgodovini, ko lahko s pomočjo sodobnih znanstvenih uvidov in orodij naredimo zavesten premik v smeri krepitve milijone let starih evolucijsko danih potencialov za empatijo in sodelovanje ter začnemo graditi temelje nove civilizacijske paradigme.

VIRI:

  • Harari, Y. N. (2017): “Sapiens – Kratka zgodovina človeštva”, Mladinska knjiga
    Grušovnik, T. (2020): “Hotena nevednost”, Slovenska matica
  • Blaznik, M. (2018): “Training Young Killers: How Butcher Education Might Be Damaging Young People”, Journal of Animal Ethics
  • Moya-Albiol, l., & Pim, J. E. (2012): “Nonkilling empathy as a natural human tendency” v Nonkilling psychology, Center for Global nonkilling
  • Krug et al. (2002): World Report on Violence and Health, R. for the World Health Organization
  • Slutkin, G. (2013): “Violence is a contagious disease”, Forum on Global Violence Prevention

Revija Osvoboditev živali, letnik 19, številka 42, december 2021, str. 32-35.