Domov Članki HOLOKAVST NAD ŽIVALMI

HOLOKAVST NAD ŽIVALMI

Večkrat se sprašujem, kateri je tisti trenutek, ko ljudi nekaj tako močno ozavesti, da lahko spremenijo svoj način življenja. To se sprašujem predvsem takrat, ko gre za priznavanje in spoštovanje pravic živalim. Ko gre za priznavanje osnovne pravice, ki bi morala pripadati prav vsakemu čutečemu bitju, človeku ali živali – to je PRAVICA DO LASTNEGA ŽIVLJENJA.

Veliko imamo zapisanih pravic, tudi deklaracije o različnih svoboščinah, ne nazadnje je tudi Veterinarska uprava RS izdala letak z naslovom »Moja žival, moja odgovornost« in navedla pet svoboščin živali:

  • odsotnost lakote, žeje in podhranjenosti,
  • odsotnost bolečin, poškodb in bolezni,
  • odsotnost strahu in neugodja,
  • možnost izvajanja živalski vrsti značilnega vedenja,
  • primerno bivalno okolje.

Vendar pa so stvari v praksi videti popolnoma drugače. Človek vse te pravice živalim odreka in zanika. Dnevno dela zločine proti živalim v prepričanju, da ima do tega pravico, da mu živali pripadajo, da je njegova pravica do življenja pred pravico živali do njenega lastnega življenja (človeštvo vsako uro pobije 5 milijonov kopenskih živali!!!). Če na hitro pogledamo v zgodovino človeštva, smo bili pravzaprav priča širjenju takih idej in zločinov tudi nad pripadniki lastne vrste – z iztrebljanjem, genocidi, vojnami in uničenjem (5 milijonov živali vsako uro – si v resnici predstavljate ta »holokavst« nad živalmi?). Zelo malo je potrebno, da človek z enakim odnosom gleda na sočloveka, da ga popolnoma razčloveči in mu vzame življenje.

Živali tudi danes nimajo pravic. So lastnina. Že samo naslov prej omenjenega letaka govori temu v prid. Namreč poimenovanje »moja« žival seveda nakazuje na to, da žival posedujemo, smo njeni lastniki (tako je zapisano tudi v zakonodaji RS). Z lastnino pa lahko vsak počenja, kar ga je volja. Je že res, da obstaja tudi Zakon o zaščiti živali, a je tam žal zgolj veliko zapisanega, v praksi pa se ta zakon ne izvaja dovolj pogosto. Ta zakon ne velja za rejne živali, za njih obstajajo zgolj ohlapni pravilniki, kjer je zapisano bolj malo ali nič v prid živalim. Ne nazadnje je tudi ljudi, ki bi izvajali ta zakon, premalo. Za to je zagotovo v prvi vrsti kriva država, ki s krčenjem zaposlenih inšpektorjev ne zagotavlja izvajanja zakonodaje in s tem dokazuje, da ji je za živali malo mar. Od tu dalje bi se lahko spraševala tudi o skrbi in o tem, koliko ji je mar za lastne državljane in državljanke, a sem bom ustavila pri živalih, ki če niso ravno psi in mačke, praktično ne obstajajo. So nevidne. Obstajajo samo kot salame, zrezki, zapakirano mleko in jajca. Govorim seveda o živalih, ki jih dnevno zlorabljamo in izkoriščamo za potrebe prehrane. 99 % vsega živalskega trpljenja je v industriji, ki njihova trupla predeluje v hrano za ljudi oziroma jih izkorišča za mleko in jajca. V njihovem primeru ne zdrži niti ena sama svoboščina (morda le pogojno prva), saj je dejstvo, da te živali trpijo neznosne bolečine. Navedla bom nekaj primerov – rezanje repov in kastracija prašičkov brez anestezije, odtujevanje komaj rojenih živali njihovim materam, namerna slaba prehrana za teličke, da bi bilo meso bolj rožnato in mehko, rezanje kljunov kokošim, mletje živih piščancev moškega spola, ker niso uporabni za jajčno industrijo, mastitis pri kravah, ki jih izkoriščajo zaradi mleka itd. Živali so skozi vse življenje podvržene strahu in neugodju, saj bivajo v prostorih, ki so premajhni za njihove potrebe, velikokrat dneve in noči ležijo v lastnih iztrebkih, privezane so z verigami, veliko jih nikoli ne vidi dnevne svetlobe, razen na poti v klavnico. Slišala sem celo za primer, ko so krave prvič po več letih pregovarjanja okolice končno spustili iz hleva na pašo, pa krave niso znale hoditi, saj so vse svoje mizerno življenje preživele leže ali stoje. Nadalje: grozljiva tako imenovana »prasilišča« za breje svinje itd.

Možnost izvajanja živalski vrsti primerna vedenja je za 99,99 % živali, ki jih izkoriščajo za človeško prehrano, pravzaprav znanstvena fantastika. Praktično nobena žival ne živi niti približno življenja, ki pritiče njeni vrsti. Kokoši v naravi ne živijo natrpane v veliko premajhnih kletkah. Imajo krila, da lahko poletijo, kopljejo po zemlji in se družijo med seboj. Tega v obratih, kjer kokoši izkoriščajo zaradi njihovih jajc, ne boste nikoli videli. Enako neprizanesljivi smo do krav in prašičev. Živijo v betonskih »tovarnah trpljenja«. Le hiter prelet po internetu vam bo dal veliko informacij o tem, kakšne so v resnici te živali. Ko so nekoč otroke v neki osnovni šoli spraševali, kako si predstavljajo prašiče, je bila večina odgovorov »debeli, »leni«, »umazani«, »neumni«. Takšne predstave imajo o njih otroci, ki prašiča v resnici niso nikoli videli v živo, kaj šele, da bi ga spoznali v njegovem naravnem okolju. Prašič je vse prej kot umazan. Kar pa zadeva »neumnost«, so pravzaprav ena izmed najbolj inteligentnih živalskih vrst, pametnejši od psov. Vse to nakazuje, da se ljudi že od malih nog namenoma uči, katere so »ljubke« živali in katere so »neumne in umazane«, torej si ne zaslužijo življenja in jih z lahkoto obsodimo na smrt.

Zakaj je torej jesti ubitega telička nekaj, kar je v naši družbi »normalno, naravno in nujno«, jesti ubitega psa pa »odvratno, nenormalno in nemoralno«? V čem je razlika? Razlika je v našem dojemanju, torej v naših glavah, kajti v nekaterih delih Azije namreč jedo pse in mačke. Američani se zgražajo nad Evropejci, ker jedo meso konjev. Dejstvo pa je eno – način naše prehrane, našega dojemanja življenja in sveta je zgolj in vedno samo v naših odločitvah! UBIJANJE IN IZKORIŠČANJE ŽIVALI ZA NAŠO PREHRANO NI NE NUJNO, NE NARAVNO IN DALEČ OD NORMALNEGA. ZA NAS NI ŽIVLJENJSKEGA POMENA – je zgolj naša odločitev. Odločitev o tem, da imajo za nas nekatera življenja več vrednosti, druga pa manj – je odvisno od tega, komu pripadajo. In dokler bomo na življenje gledali s takim »božanskim kompleksom«, sem žal prepričana, da na tej Zemlji ne bo ne miru ne harmonije, temveč zgolj tisti znan princip »cilj opravičuje sredstva«.

Ne moremo zahtevati prenehanja trpljenja ljudi, če nismo pripravljeni spregledati in priznati trpljenja živali. Če nismo pripravljeni spremeniti nečesa, kar ZA NAS NE BI POMENILO BISTVENE SPREMEMBE, DRUGIM PA BI PUSTILO NJIHOVO ENO IN EDINO ŽIVLJENJE. Namreč tudi živali se zavedajo svojega življenja, si ga želijo živeti in niti ena žival ne gre v klavnico prostovoljno, z namenom darovanja svojega telesa ljudem. ŽIVALIM ODVZAMEMO ŽIVLJENJE NASILNO. Enako nasilno, kot jih prisilimo, da ga do dneva uboja preživijo v bolečinah, mukah in trpljenju.

Na nas je, kako se bomo odločili. Zavedati pa se moramo, da vsaka naša odločitev prinese posledice in od nas slej ko prej zahteva odgovornost. Za živali!

Avtorica: Jadranka Juras, revija Osvoboditev živali, št. 30, str. 4-5.

Zadnji prispevki

Pripombe k Zakonu o podnebni politiki

Oddali smo pripombe k Zakonu o podnebni politiki, ki je bil v javni obravnavi do 12. oktobra 2019. Ministrstvo za okolje in prostor,...

PRAVICA DO MOŽNOSTI VEGANSKEGA OBROKA V VZGOJNO IZOBRAŽEVALNIH USTANOVAH

VEGANSTVO je Svet Evrope, vodilna organizacija za spoštovanje človekovih pravic v Evropi, potrdil kot pomembno, resno in koherentno prepričanje. Po Ustavi Republike...

DRUGI JAVNI SHOD »ZAŠČITIMO ZVERI«

Ker se po prvem protestu “Ne ubijaj! Sobivaj! Protestiraj!”, ki je potekal v Ljubljani 31. avgusta 2019, v ravnanju državnih organov ni...

Srečanje za naravo in živali na kmetiji »Za naravo«

Na kmetiji „Za naravo“ se vsako leto zberemo posamezniki iz Slovenije, Hrvaške in Srbije, da bi pomagali naravi, živalim in rastlinam. Letos...

Nujni poziv Vladi Republike Slovenije

Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice podpira Nujni poziv vladi v zvezi s podnebno krizo podpira. Podnebne spremembe ogrožajo naš planet...

SHOD ZA DAN ŽIVALI 2019

Slovensko vegansko društvo v petek, 4. oktobra 2019, na svetovni dan živali, vabi na SHOD ZA DAN ŽIVALI 2019. Shod bo potekal...