Domov Članki INDUSTRIJSKA ŽIVINOREJA JE EDEN NAJVEČJIH ZLOČINOV V ZGODOVINI

INDUSTRIJSKA ŽIVINOREJA JE EDEN NAJVEČJIH ZLOČINOV V ZGODOVINI

Usoda industrijsko vzrejenih živali je eno najbolj perečih vprašanj našega časa. Na stotine bilijonov čutečih bitij, s popolnoma razvitimi občutki in čustvi živi in umira na proizvodni liniji.

Živali so največje žrtve v vsej zgodovini in ravnanje z rejnimi živalmi na industrijskih farmah je gotovo največji zločin v zgodovini. Pot napredka človeštva je posuta z mrtvimi živalmi.

Celo pred več deset ali več tisoč leti so bili naši kamenodobni predniki odgovorni za mnoge ekološke katastrofe. Ko so prvi ljudje dosegli Avstralijo pred kakimi 45.000 leti, so tam v kratkem času povzročili izumrtje 90 odstotkov velikih živali. To je bil prvi pomemben vpliv, ki ga je imel Homo sapiens na ekosistem našega planeta. In ni bil zadnji.

Pred kakimi 15.000 leti so ljudje kolonizirali Ameriko in tam postopoma uničili okoli 75 odstotkov velikih sesalcev.  Številne druge vrste so izginile iz Afrike, Evrazije  in s tisočih otokov ob  njihovih obalah. Beleženja arheologov od dežele do dežele govorijo o enako žalostni zgodbi. Tragedija se opazi s sceno, ki prikazuje bogato in pestro populacijo velikih živali brez sledi Homo sapiensa. V drugem prizoru se pojavijo ljudje, kar dokazujejo fosilni ostanki kosti, osti kopij ali morda ognjišč. Hitro sledi tretji prizor, v katerem imajo moški in ženske glavno vlogo, kar je imelo za posledico izginotje večine velikih živali, skupaj z veliko manjšimi. Vsega skupaj je Homo sapiens povzročil izumrtje približno 50 odstotkov vseh velikih kopenskih sesalcev našega planeta, preden so posadili prve pšenično polje, oblikovali prvo kovinsko orodje, napisali prvo besedilo aliskovali prvi kovanec.

Naslednji pomemben mejnik v človeško-živalskih odnosih je bila kmetijska revolucija: postopek, s katerim smo se spremenili iz nomadskih lovcev in nabiralcev v kmete, ki živijo v stalnih naseljih. Pojavila se je povsem nova oblika življenja na Zemlji: domače živali. Sprva se ta razvoj morda zdi manjšega pomena, ko je ljudem uspelo udomačiti manj kot 20 vrst sesalcev in ptic, v primerjavi z več tisoči vrst, ki so ostale divje. Vendar je skozi stoletja ta nova življenjska oblika postala norma. Danes je več kot 90 odstotkov vseh velikih živali udomačenih (“velike” označuje živali, ki tehtajo vsaj nekaj kilogramov). Vzemimo na primer piščanca. Pred deset tisoč leti je bil redka ptica, ki je bila omejena na majhne niše Južne Azije. Danes živijo milijarde piščancev na skoraj vseh celinah in otokih, tudi na Antarktiki. Udomačeni piščanec je verjetno najbolj razširjena ptica v analih planeta Zemlje. Če merite uspeh v smislu številk, so piščanci, krave in prašiči zdaleč najbolj uspešne živali.

Žal so udomačene vrste plačale za njihove neprimerljive kolektivne uspehe z nezaslišanim trpljenjem vsakega posameznega osebka.To živalsko kraljestvo je v milijonih let spoznalo mnogotere vrste bolečine in trpljenja. A že je kmetijska revolucija ustvarila popolnoma nove vrste trpljenja, takšne, ki so še poslabšale stanje v preteklih generacijah.

Na prvi pogled se zdi, da gre domačim živalim veliko bolje, kot njihovim sorodnikom in prednikom v divjini. Divji bivoli preživijo svoje dneve z iskanjem hrane in zatočišča in jih nenehno ogrožajo levi, zajedavci, poplave, suše. Nasprotno pa domače govedo  uživa človekovo skrb in zaščito. Ljudje oskrbujejo krave in teličke s hrano, vodo in zavetjem, zdravijo njihove bolezni in jih varujejo pred roparji in naravnimi katastrofami. V resnici pa se večina krav in teličkov prej ali slej znajde v klavnici. Ali je potem njihova usoda slabša kot tista od divjih bizonov? Je bolje, da te požre lev, kot pa da te zakolje človek? So krokodilovi zobje prijaznejši od jeklenih rezil?

Pot napredka človeštva je posuta z mrtvimi živalmi. Fotografija: John Eveson/Rex

Kar naredi življenje udomačenih živali še posebej kruto, ni le način, kako umrejo, temveč predvsem, kako živijo. Dva konkurenčna dejavnika sta oblikovala razmere za življenje živali na kmetiji: na eni strani ljudje želijo meso, mleko, jajca, usnje, živalske mišične moči in zabave; po drugi strani pa morajo ljudje zagotoviti dolgoročno preživetje in razmnoževanje domačih živali. Teoretično bi to moralo zaščititi živali pred skrajno surovostjo. Če kmet molze svojo kravo, ne da bi ji priskrbel hrano in vodo, bo proizvodnja mleka zamrla, sama krava pa bo hitro umrla.  Na žalost pa lahko ljudje povzročajo strahovito trpljenje farmskim živalim na druge načine, čeprav jim zagotavljajo preživetje in reprodukcijo. Temelj tega problema je v tem, da so udomačene živali od svojih divjih prednikov podedovale mnogo fizičnih, čustvenih in socialnih potreb, ki so na farmah odvečne. Kmetje rutinsko ignorirajo te potrebe, da z njimi nimajo nobenih stroškov. Živali zaklepajo v ozke kletke, pohabljajo njihove rogove in repe, ločujejo matere od mladičev in vzgajajo selektivne pasme. Živali močno trpijo, čeprav živijo in se razmnožujejo.

Piščanci broiler, ki so vzrejeni zaradi njihovega mesa, pogosto trpijo za ohromelostjo zaradi prenatrpanosti v vzrejališčih. Fotografija: PA.

Mar to ni v nasprotju z osnovnimi principi Darwinove evolucije? Teorija evolucije trdi, da so se vsi nagoni razvijali v interesu preživetja in reprodukcije. Če je tako, ali nenehno razmnoževanje domačih živali ne dokazuje, da so vse njihove resnične potrebe zadovoljene? Kako lahko ima krava “potrebo”, ki v resnici ni bistvena za preživetje in razmnoževanje?

Da bi preživelo in se razmnožilo, je starodavno divje govedo moralo učinkovito komunicirati, sodelovati in tekmovati.

Vsekakor je res, da so se vsi instinkti in nagoni razvili zato, da bi zadostili evolucijskim zahtevam preživetja in razmnoževanja. Ko te potrebe izginejo, pa instinkti in nagoni, ki so jih oblikovali, ne izzvenijo takoj. Čeprav niso več potrebni za preživetje in razmnoževanje, še naprej oblikujejo subjektivne izkušnje živali. Fizične, čustvene in socialne potrebe današnjih krav, psov in ljudi ne odražajo njihovih trenutnih razmer, ampak bolj evolucijske zahteve, s katerimi so se njihovi predniki srečevali pred več deset tisoč leti. Zakaj se sodobni ljudje tako zelo radi posladkajo? Ne zato, ker se moramo v začetku 21. stoletja basati s sladoledom in čokolado, da bi preživeli. Bolj zato, ker je bilo za naše prednike iz kamene dobe, če so naleteli na sladko, zrelo sadje, najbolj smiselno pojesti čim več teh sadežev in čim hitreje. Zakaj se mladi moški vozijo nepremišljeno, se zapletajo v nasilje in lovijo zaupne internetne strani? Ker se pokorijo starodavnim genetskim zakonom. Pred sedemdeset tisoč leti je mladi lovec, ki je tvegal svoje življenje, ko je preganjal mamuta, premagal vse svoje tekmece in osvojil roko lokalne lepotice – in zdaj smo obtičali z njegovimi macho geni.

Natančno enaka evolucijska logika oblikuje življenje krav in goveda na naših industrijskih farmah. Nekdanja divja goveda so bile socialne živali. Za preživetje in razmnoževanje so morale učinkovito komunicirati, sodelovati in tekmovati. Kot vsi socialni sesalci, se je tudi divje govedo skozi igro naučilo potrebnih socialnih veščin. Mladiči mucke, teleta in otroci se vsi radi igrajo, ker je evolucija vsadila v njih ta nagon. V divjini so se morali igrati. Če se ne bi, se ne bi naučili socialnih veščin, ki so ključne za preživetje in razmnoževanje. Če bi se mucka ali teliček rodila z nekaj redkimi mutacijami, zaradi katerih bi bila ravnodušna za igro, verjetno ne bi preživela ali se razmnožila, tako kot tudi ne bi obstajala, če njuni predniki ne bi pridobili teh znanj. Podobno je evolucija vsadila v mladiče, mucke, teleta in otroke prevladujočo željo po povezanosti s svojimi materami. Naključna mutacija, ki je oslabila vez med materjo in dojenčkom, je bila smrtna obsodba.

Kaj se zgodi, ko kmetje zdaj vzamejo mlado teličko, jo ločijo od matere, jo dajo v majhno kletko, jo cepijo proti različnim boleznim, jo oskrbijo s hrano in vodo, nato pa jo, ko je dovolj stara, umetno osemenijo z bikovo spermo? Z objektivnega vidika ta telička ne potrebuje več niti materinskih vezi, niti soigralcev, da bi preživela in se razmnoževala. Za vse njene potrebe skrbijo njeni človeški gospodarji. Toda s subjektivne perspektive telička še vedno čuti močan nagon, da se poveže z materjo in se igra z drugimi teleti. Če ti nagoni niso izpolnjeni, telička močno trpi.

»Zloraba živali se ne bo ustavila, dokler ne prenehamo jesti mesa.« Peter Singer

To je osnovna lekcija evolucijske psihologije: potrebo, ki je bila oblikovana pred tisočimi generacijami, še naprej doživljamo subjektivno, tudi če ta v sedanjostini ni več potrebna za preživetje in razmnoževanje. Tragično je, da je kmetijska revolucija človeku omogočila preživetje in razmnoževanje udomačenih živali, obenem pa ignorirala njihove subjektivne potrebe. Posledično so udomačene živali po številčnosti »najuspešnejše« živali na svetu, hkrati pa so posamično najbolj nesrečne živali, ki so kdajkoli obstajale.

Razmere so se v zadnjih nekaj stoletjih le še poslabšale, v tem času je tradicionalno kmetijstvo nadomestilo industrijsko kmetovanje. V tradicionalnih družbah, kot so stari Egipt, rimsko cesarstvo ali srednjeveška Kitajska, so ljudje le delno razumeli biokemijo, genetiko, zoologijo in epidemiologijo. Posledično so bile njihove manipulativne pristojnosti omejene. V srednjeveških vaseh so piščanci prosto tekali med hišami, kljuvali semena in črve iz smetnjakov in gradili gnezda v skednju. Če bi ambiciozni kmet poskušal zapreti 1.000 piščancev v prenatrpani kurnik, bi verjetno prišlo do smrtne epidemije ptičje gripe, ki bi pokončala vse piščance, pa tudi številne vaščane. Noben duhovnik, šaman ali čarovnik tega ne bi mogel preprečiti. Ko pa je sodobna znanost razvozlala skrivnosti ptic, virusov in antibiotikov, so lahko ljudje začeli živali podrejati ekstremnim življenjskim pogojem. S pomočjo cepljenj, zdravil, hormonov, pesticidov, centralnih klimatskih naprav in avtomatskih podajalnikov hrane je zdaj možno v majhne kurnike strpati več deset tisoč piščancev in iz njih “ustvarjati” meso in jajca z izjemno učinkovitostjo.

Znanost dokazuje, da so živali čuteča bitja, ki lahko čutijo bolečino in osamljenost. Fotografija: Graham Turner / Guardian

Usoda živali v takšnih industrijskih obratih je postala eno najbolj perečih ETIČNIH vprašanj našega časa, vsekakor glede na njihovo število. V teh dneh večina velikih živali živi na industrijskih kmetijah. Predstavljamo si, da naš planet poseljujejo levi, sloni, kiti in pingvini. To morda velja za kanal National Geographic, Disneyeve filme in otroške pravljice, vendar v resničnosti to ne drži več. Na svetu je le še 40.000 levov, nasprotno pa je približno 1 milijarda udomačenih prašičev;  še 500.000 slonov in 1,5 milijarde domačih krav; 50 milijonov pingvinov in 20 milijard piščancev.

Leta 2009 je bilo v Evropi 1,6 milijarde divjih ptic, če štejemo vse vrste skupaj. Istega leta je evropska industrija mesa in jajc vzredila 1,9 milijarde piščancev. Skupaj tehtajo domače živali sveta približno 700 milijonov ton v primerjavi s 300 milijoni ton ljudi in manj kot 100 milijonov ton velikih divjih živali.

Usoda domačih živali ni etično stransko vprašanje. Nanaša se na večino velikih bitij na Zemlji: več deset milijard čutečih bitij, vsaka s kompleksnim svetom občutkov in čustev, ki pa živijo in umirajo na industrijski proizvodni liniji.

Pred štiridesetimi leti je moralni filozof Peter Singer objavil svojo kanonično knjigo Osvoboditev živali, ki je naredila veliko za spremembo v razmišljanju ljudi o tem vprašanju. Singer je trdil, da je industrijsko kmetovanje odgovorno za več bolečine in bede, kot vse vojne v zgodovini skupaj.

Znanstvena raziskava na živalih je igrala mračno vlogo v tej tragediji. Znanstvena skupnost je svoje naraščajoče znanje o živalih uporabljala predvsem za učinkovitejše manipuliranje z njihovimi življenji v službi človeške industrije. Pa vendar je to isto znanje nedvomno pokazalo, da so domače živali čuteča bitja z zapletenimi socialnimi odnosi in prefinjenimi psihološkimi vzorci. Morda niso tako inteligentne kot mi, vendar zagotovo poznajo bolečino, strah in osamljenost. Tudi one lahko trpijo in tudi one so lahko srečne.

Skrajni čas je, da si  te znanstvene ugotovitve jemljemo k srcu, saj s tem, ko človeška moč nenehno raste, raste tudi naša sposobnost škodovati ali koristiti drugim živalim. Štiri milijarde let je življenje na Zemlji urejala naravna selekcija. Zdaj jo vse bolj upravlja človeška inteligenca. Biotehnologija, nanotehnologija in umetna inteligenca bodo človeku kmalu omogočili preoblikovanje živih bitij na radikalne nove načine, kar bo na novo opredelilo sam smisel življenja. Ko bomo oblikovali ta pogumni novi svet, bi morali upoštevati dobrobit vseh čutečih bitij in ne le Homo sapiensa.

Avtor: Yuval Noah Harari

Prevedla: Blanka Prezelj

Vir: https://www.theguardian.com/books/2015/sep/25/industrial-farming-one-worst-crimes-history-ethical-question?CMP=share_btn_fb&fbclid=IwAR2atx1fWPxp_jr4sADFcze1X5t25ezL9X83cAsN08IMK53HBeLXrhdqgCM

Zadnji prispevki

LOVCI POVZROČIJO VEČ POŠKODB KOT MEDVEDI IN VOLKOVI

Besedilo Metka Pekle Lovec je oborožen človek. Orožje uporablja z namenom ubijanja živali. Po navedbah strokovnjakov je lovsko strelno...

Prošnja za pomoč

Spoštovani prijatelji narave in živali! Tokrat se obračam na vse vas s prošnjo. Namreč v tem polletju smo pri društvu prejeli manj denarja...

ALI SO UNIČEVANJE NARAVE, UBIJANJE, IZKORIŠČANJE IN MUČENJE ŽIVALI POVEZANI S KORONA VIRUSOM?

Besedilo STANKO VALPATIČ, Revija Osvoboditev živali, Junij 2020 S tem, ko zastrupljamo naravo z agrokemijo in ostalimi strupi, ko...

IZŠLA JE 39. ŠTEVILKA REVIJE OSVOBODITEV ŽIVALI

V začetku junija je izšla 39. številka revije Osvoboditev živali. V uvodniku lahko preberete:  Spoštovane bralke in bralci! razmere za življenje postajajo iz leta...

Uničevanje narave in množično živinorejo je omogočila »znanost«!

Tako imenovani razvoj človeštva in znanost, ki je v službi kapitala, ne upoštevata božjih zakonitosti in priporočil o miroljubnem odnosu do...

BILI SMO OPOZORJENI: »Pomor živali je smrt ljudi«

Pred dvema desetletjema je po Evropi na grmadah gorelo na deset tisoče govedi, kar je vznemirilo svet. Mnogi so celo govorili o...