Domov Članki INTERVJU S PREHRANSKO SVETOVALKO ŠPELO VEHAR

INTERVJU S PREHRANSKO SVETOVALKO ŠPELO VEHAR

“Tiste stranke, ki so vzele rastlinsko prehrano kot izziv, ki so si res želele drugačnega življenjskega sloga in so bile odprte za spremembe, so doživele ogromne uspehe.”

Polnovredna, nepredelana rastlinska hrana je prehrana, po kateri posega vse več ljudi. Vedno več je znanstvenih študij in zdravnikov po svetu, ki ugotavljajo, da ima polnovredna rastlinska prehrana veliko koristi za naše zdravje. Takšnega mnenja je tudi Špela Vehar, prehranska svetovalka iz Žirov. V nadaljevanju nam bo zaupala, kakšno prehrano priporoča, ali se moramo res bati ogljikovih hidratov in katera je tista hrana, ki spada v našo kuhinjo in katera ne.

Špela, bi na začetku z nami delila svojo zgodbo, zakaj si postala veganka?

Veganka sem postala po sedmih letih večinoma rastlinojedstva. Za rastlinojedstvo sem se odločila zaradi številnih zdravstvenih težav v mladosti (astma, bronhitisi, zaprtje ipd.). Do veganstva sem po drugi strani prišla, ko sem si ogledala kopico dokumentarnih filmov, ki so mi prikazali absurdne zlorabe živali in narave, ki jih ljudje počnemo zaradi lastnega pohlepa in zabave. Rekla sem si, da tega na noben način nočem več podpirati.

Zdaj deluješ kot prehranska svetovalka. Kakšno prehrano priporočaš svojim strankam?

Svojim strankam priporočam predvsem prehrano, ki temelji na svežem sezonskem sadju, zelenjavi, naravnih škrobnih živilih (gomoljih, celih žitih, stročnicah) in dodatku majhne količine semen in oreščkov. Priporočam, da iz svoje prehrane v čim večji meri izključijo vnos živalskih izdelkov (meso, jajca, mleko, ribe) in vnos visoko procesirane hrane (rafinirane izdelke iz žit, rastlinska olja, izolirane beljakovine in izdelke z dodanimi sladkorji). Če na kratko povzamem: prehrana mojih strank vključuje veliko sadja, podzemne in nadzemne zelenjave, krompirja, riža, raznoraznih kaš in stročnic ter manjše količine semen in oreščkov.

Škrob in ogljikovi hidrati so velikokrat označeni kot hrana, ki povzroča kopičenje odvečnih kilogramov. Določene diete kot npr. Atkinsonova dieta zagovarjajo stališče, da ko izločimo ogljikove hidrate iz prehrane in jih nadomestimo z višjim vnosom beljakovin in maščob, lahko uspešno izgubimo odvečne kilograme. Tvoj pristop k prehrani pa spodbuja več uživanja ravno ogljikovih hidratov, ki se jih nekateri bojijo. Nam lahko poveš kaj več o tem?

Seveda. Prvič je treba razumeti, da marsikateri pristop lahko povzroči izgubo telesne teže. Če denimo človeka damo na kemoterapijo, ga tako dobro zastrupimo, da izgubi apetit in izgubi kilograme. Če človeka stradamo, prav tako izgubi kilograme. Na »low carb« diete glede na svoje raziskovanje gledam kot na zastrupljevalne diete, ki oponašajo stradanje. Namreč, če telo oropamo za njegov primarni vir energije (sladkor), se mora zateči k procesu koriščenja maščob in beljakovin za energijo, kar pa počne zelo nerado, saj so izgube energije pri tej pretvorbi velike. Zato temu pravim stradalna dieta, saj ljudje telesu dajo nekaj, kar težko izkoristi, poleg tega pa telo v tem stanju zablokira lasten apetit, ker zazna nevarnost za svoje preživetje in se temu na ta način prilagodi. Zagovorniki teh diet to zagovarjajo, čeprav je absurdno. Apetit je znak zdravja in vitalnosti. Obstaja razlog, zakaj babice skrbi za neješče dojenčke in zakaj so vsi starši srečni, če imajo otroka, ki rad je. Tem dietam pravim tudi zastrupljevalne diete iz več razlogov. Prvi razlog so beljakovine oziroma aminokisline. Večina ljudi ve, da jih potrebujemo za rast in razvoj mišičnih tkiv. Večina teh ljudi pa se ne zaveda, da jih potrebujemo le malo in da odvečne beljakovine obremenjujejo ledvice in v metabolizmu povzročajo veliko stranskih produktov (kislin), ki jih mora telo nevtralizirati z uporabo svojih bazičnih mineralov iz mišičnih tkiv (kalcij) in potem vse skupaj izločiti iz telesa. Poanta je v tem, da preveč beljakovin telesu škodi, saj telo prisili v to, da jih predeluje in se znebi stranskih produktov, ki nastajajo ob presnovi le teh, prav tako pa telo v tem procesu sočasno izgublja tudi vodo. Hura, dieta, ki nam ošibi mišice in nas dehidrira. Poleg tega živila, ki jih priporočajo, nimajo veliko vlaknin in vode, kar bi poskrbelo za kakovostno iztrebljanje, zato je zaprtje pri takih dietah zelo pogosta težava. Ravno zato ljudi spodbujam, da namesto takšnih diet raje jedo hrano, ki jim je naravno privlačna po vonju in okusu, hrano, ki ne potrebuje na tone začimb in omak, da bi bila okusna. Ta hrana vsebuje veliko naravno prisotnih sladkorjev, ki so glavni vir energije za delovanje celic in možganov, hkrati pa tudi veliko vode in vlaknin, ki pripomorejo k izvrstni prebavi ter čisto malo beljakovin in maščob, kar je tudi prav, saj beljakovin za tvorbo tkiv potrebujemo zelo malo, prav tako maščob in nič holesterola (večino maščob smo sposobni tvoriti sami, prav tako ves potreben holesterol). Poleg tega bi rada poudarila tudi, da so »low carb« diete povsem nelogične z vidika biološke logike in človeških instinktov. Če bi vsi ljudje na svetu želeli jesti približke Atkinsonove diete, bi lahko na svetu ostala le desetina ljudi, saj bi za takšno hrano porabili veliko zemlje, vode in hrane. Po drugi strani na majhni površini zemlje lahko pridelamo veliko sadja in gomoljev, precej žit in stročnic ter malce manj oreščkov. Prav tako ljudje instinktivno zaznavamo, kaj je naša primarna hrana. Vsakega človeka pomiri in osreči pogled na živobarvno sadje, medtem ko ne poznam nikogar, ki bi, ko bi na cesti videl povoženo mačko, postal lačen. Včasih nam malo prvinske logike ne bi škodilo.

Na tvojem blogu je povabilo, ki vabi k sodelovanju v 21-dnevnem škrobnem izzivu? Kaj je točno škrob in zakaj naj bi ga ljudje uživali več?

No, glede na vse, kar sem do sedaj preštudirala, bi bil za moj izziv morda boljši izraz sladkorni izziv. Namreč sladkor je tisti, ki nas poganja in ohranja pri življenju, v dobri kondiciji in dobri volji. Sladkor pa se nahaja v sadju, zelenjavi in škrobnih živilih, ki so bila v zadnjih letih po krivem obdolžena, da so redilna (riž, krompir, polenta ipd.), čeprav za to ni nikakršnih dokazov, saj je ta hrana v primerjavi z mesom, mlečnimi izdelki in procesirano hrano izredno kalorično redka, pa tudi zelo nasitna.

Kot vsaka prehrana ima verjetno tudi rastlinska prehrana svoje pasti. Tudi sama zagovarjaš koncept polnovredne rastlinske prehrane. Katera so potem živila, ki spadajo v našo kuhinjsko omaro in katera so tista, katerih bi se morali izogibati oz. jih uporabljati le občasno?

Svoje stranke spodbujam, da naj bo na njihovih pultih vedno gora svežega sadja, v hladilnikih pa dovolj zelenjave za cel teden. Na zalogi naj vedno imajo zaboj krompirja in nekaj kozarcev, polnih riža, stročnic in drugih celih žit ter kakšen kozarec semen in oreščkov. Kot priboljšek imajo lahko na zalogi razno suho sadje (še posebej, če imajo odraščajoče otroke, ki potrebujejo veliko kalorij za svojo rast in razvoj). Nekatera živila, ki so lahko v večjih količinah problematična, so denimo rastlinski napitki, kruh in seveda različne čokolade, sladila (sirupi, sladkorji id.) in masla iz oreščkov. To so bolj kalorična in bogata živila, katerih uživanje na dnevni ravni v velikih količinah zagotovo odsvetujem, so izjemno kalorično gosta in tudi lažje prebavljiva, večinoma ne vsebujejo vlaknin in zato človeka hitreje privabijo v pretiravanje.

Beljakovine živalskega izvora veljajo v nekaterih strokovnih krogih za zelo pomembne v človeški prehrani. Do danes pa je bilo narejenih že veliko neodvisnih raziskav in napisanih veliko knjig o tem, da so ravno te beljakovine nevarne za človekovo zdravje. Bi bilo za nas bolje, da bi se osredotočili na beljakovine rastlinskega izvora in zakaj?

Za nas bi bilo najboljše, da bi se nehali osredotočati na posamezna hranila v hrani, ampak naj bi se osredotočali na hrano kot tako. Ključni pokazatelj tega, kako dobro se hranimo, je to, kako blizu stanja, v kakršnem je zrastla, je dejansko hrana, ki jo jemo. Se je med našim hranjenjem in rastjo te hrane zgodilo veliko procesov ali malo? Je bila ta hrana ubita, spremenjena, se ji je kaj odvzemalo, dodajalo, koliko je bila termično obdelana itd. Smiselno bi bilo, da v naših ustih pristane čim več minimalno obdelane hrane ter čim manj hrane, ki je bila modificirana. Živalska hrana je na lestvici predelane hrane in modifikacije zelo visoko, saj življenjsko pomembna hranila, ki bi jih lahko dobili neposredno iz plodov, zaužijemo iz mrtvih trupel, ki začnejo razpadati takoj, ko so ubite. Človek v osnovi ni bitje, ki bi mu bilo namenjeno  uživanje mrhovine. Z njo sicer lahko preživi, vsekakor pa to ne pomeni, da je to zanj optimalna hrana. Vprašanje beljakovin je povsem banalno, saj v svetu ne obstaja beljakovinska podhranjenost, temveč zgolj podhranjenost in prehranjenost. Prva je posledica tega, da ljudje enostavno ne zaužijejo dovolj hrane, druga pa posledica tega, da ljudje uživajo hrano, ki je kalorično preveč koncentrirana, da bi naša telesa to lahko normalno zaznala. Zato se s to hrano sistematično prenajedamo.

Kako pa spremembo prehrane doživljajo tvoje stranke? Kakšne izkušnje si imela do sedaj?

Tiste stranke, ki so vzele to prehrano kot izziv, ki so si res želele drugačnega življenjskega sloga in so bile odprte za spremembe, so doživele ogromne uspehe. Imamo odlične rezultate z diabetiki tipa 2 (po približno dveh ali treh mesecih kljub ogromnim vnosom »porednih« živil spravijo svoj sladkor povsem na normalo, pa še shujšajo) in z ljudmi, ki so že imeli pokazatelje začetka srčno-žilnih bolezni (neka gospa je lahko po treh mesecih nehala jemati statine, ker so se ji izvidi za holesterol normalizirali). Poleg tega vse stranke v roku od enega do treh tednov uredijo prebavo, shujšajo, imajo več energije itd. Ženske imajo milejše menstruacije, brez krčev in bolečin. Rezultatov je res veliko, pa še dokaj hitri so.

Kakšen bi bil po tvojem mnenju svet, če bi velika večina jedla rastlinsko prehrano?

Ko nehamo jesti živali in jih izkoriščati za hrano in vse ostalo, postanemo bolj dovzetni za prepoznavanje krivic in nepravilnosti tudi drugod. Zato menim, da bi bil svet, če bi jedli samo rastlinsko hrano, manj nasilen in manj tekmovalen. Napredek ne bi bil sam sebi namen oziroma ne bi bil namenjen samo kopičenju bogastva peščice, temveč bi izboljšal življenje celotne skupnosti. Trdno verjamem, da kakor delamo eno stvar, tako delamo tudi druge. Če smo objestni in okrutni do enega bitja, bomo podobni tudi do drugih in obratno. Če smo dojemljivi in čutimo odgovornost do ene vrste bitij, bomo slej ko prej to isto dojemanje prenesli tudi na druga bitja, rastline, reke, gore itd.

Bi nam zaupala, kaj ješ preko dneva, za zajtrk, kosilo in večerjo?

Predvsem obrokov ne morem več poimenovati s temi imeni. Jem namreč šele takrat, ko postanem lačna (to je lahko šele ob enajstih ali dvanajstih). Takrat vedno jem sadje, saj me zelo dobro odžeja in mi da energijo. Kasneje jem čisto po občutku in odvisno od situacije. Če sem na terenu, včasih obiščem kakšno vegansko restavracijo ali pa v navadni piceriji naročim zelenjavno pico brez sira (in se seveda pozanimam, da mi niso dali kakšne neumnosti v testo) ali pa preprosto jem sadje. Pred spanjem običajno rada pojem veliko solato in velik krožnik pečenega krompirja ali pa mogoče kakšen riž z zelenjavo ali zelenjavne mineštre s stročnicami. Moja prehrana je zelo preprosta, sestavljena iz ene do pet sestavin. Čebulo pražim na vodi, uporabljam zelo malo soli in začimb, enostavno zato, ker mi je hrana, ki jo jem, zelo dobra tudi brez pretiranih izboljšav.

Bi za konec rada še kaj sporočila našim bralcem?

Predvsem to, da je prehod na takšno prehrano sprva morda zahteven, a ko se je enkrat navadite, vas zelo osreči. Kuhinja vam ne smrdi, posoda ni mastna, ni veliko kompliciranja, jeste lahko, kolikor želite in kadar želite, pa ostanete vitki in vitalni brez gledanja na količino. Poleg tega s to prehrano rečete NE poboju živalskih dojenčkov in izkoriščanju živali za hrano, ki je za zdravje škodljiva. A ni to super? Vi ste zdravi, za hrano zapravite zelo malo denarja, pa še etični ste.

Če si želite, da vam Špela pomaga pri prehodu na rastlinsko prehrano, lahko obiščete njeno spletno stran luckyshelly.com.

Pripravila: Alja Aljančič

Revija Osvoboditev živali št. 37, str. 58-60.

 

Zadnji prispevki

KMETJE IN VEGANI – VSI SKRBIJO ZA ŽIVALI, MAR NE?

Ali so si živinorejci in vegani v svojih hotenjih res tako oddaljeni, kot se zdi? Večinoma se zdi, da smo vegani in kmetje...

LITERARNI KOTIČEK – ŽIVALIM PRIJAZNO LEPOSLOVJE

V slovenskem prostoru pogrešamo leposlovje za vse starostne skupine, ki bi vsebovalo sporočilo o sočutnem, ljubečem, etičnem in moralnem odnosu do živali....

INDUSTRIJSKA ŽIVINOREJA JE EDEN NAJVEČJIH ZLOČINOV V ZGODOVINI

Usoda industrijsko vzrejenih živali je eno najbolj perečih vprašanj našega časa. Na stotine bilijonov čutečih bitij, s popolnoma razvitimi občutki in čustvi...

Izkoriščanje čutečih bitij v razvitih državah ni potrebno, veganstvo mora biti naša moralna dolžnost

V zadnjih štirih desetletjih je v javnosti in akademskih krogih zanimanje za odnos med ljudmi in živalmi močno naraslo: razvila se je...

SOBIVANJE DOMAČINOV NA KOČEVSKEM Z MEDVEDI, Intervjuji z domačini na Kočevskem, Aprilija Lužar

Medveda se v javnosti nenehno prikazuje na način, ki v ljudeh vzbuja napačne predstave o njem. Nevednost in neznanje sejeta med ljudi...

Temeljna raziskava velikih zveri v Evropi 2019 – anketa

Objavljamo spletno anketo projektne ekipe EuroLargeCarnivores v želji, da bi jo rešilo čim več ljudi in tako sodelovalo v tej mednarodni raziskavi....