Domov Članki Jože Kozina, vrhovni državni tožilec: »MUČITI JE MOGOČE LE ŽIVA IN ČUTEČA...

Jože Kozina, vrhovni državni tožilec: »MUČITI JE MOGOČE LE ŽIVA IN ČUTEČA BITJA«

Povzemamo izjemno pomemben intervju z vrhovnim državnim tožilcem Jožetom Kozino, ki je bil objavljen 6. 12. 2019 v reviji Mladina.

Jože Kozina je javnosti najbolj znan kot tožilec, ki je prvi v zapor spravil tajkune, in kot tožilec, ki mu je pred sodiščem uspelo dokazati, da so menedžerski prevzemi sprevržena in kazniva dejanja, ne pa občudovanja vredni finančni posli, ki jih varuje svobodna gospodarska pobuda. Je pa tudi velik ljubitelj živali – ne zgolj na načelni ravni, kot smo seveda vsi, pač pa se vprašanja pravic živali in odnosa med človekom in živaljo tudi strokovno poglablja.

Kazalo je, da bo Slovenija kot vedno številnejše druge države naredila vsaj simbolni korak naprej, kar zadeva pogled na živali. Da bo v zakon zapisala, da so »čuteča« bitja, a nazadnje tega ni storila.

»Intelektualna raven prevladujočega diskurza ni vredna niti prezira, moralna raven pa je groteskna.« Menim, da je mogoče prav z navedenim stavkom enega največjih mislecev naše dobe Noama Chomskega najnazorneje in najbolj strnjeno označiti najpoprej vrednostne sodbe predstavnikov zakonodajne in izvršilne veje oblasti o tem, ali so živali čuteča bitja ali ne. Zatem pa seveda tudi njihova pojasnila – če temu sploh lahko tako rečemo, zakaj slovenski politični establišment v tem trenutku ne premore v zvezi z vrednotenjem živali kaj več od skrajno bizarne ugotovitve, da so te sicer živa, ne pa morda tudi čuteča bitja. To namreč ve že vsak otrok v vrtcu in tega pač v 21. stoletju zagotovo ni treba v slovenskem parlamentu na novo izumljati, še manj pa na način in v zvezi z nekim zakonom, ki je z vidika varovanja dobrobiti živali popolnoma obroben.

Pojasnite, prosim.

Prvič je treba poudariti nesporno dejstvo, da je naša zakonodaja priznala živalim – konkretno vsaj tistim, ki jih taksonomska ureditev umešča v poddeblo vretenčarjev, potem takem torej vsem sesalcem, pticam, plazilcem, dvoživkam in ribam – status »živih bitij« – in seveda tudi status čutečih bitij že najmanj s 1. januarjem 1995. To seje zgodilo z uveljavitvijo kazenskega zakonika in z v njem prvič inkriminiranim kaznivim dejanjem mučenja živali v njegovem takratnem 342. členu. Če de iure in de facto ne bi bilo tako, potem seveda slovenski državni tožilci v minuli malodane četrtini stoletja storilcev tega kaznivega dejanja sploh ne bi mogli kazensko preganjati, slovenski sodniki pa jim tudi ne soditi. Skoraj odveč je seveda na tem mestu omenjati, da je mogoče kaznivo dejanje mučenja ljudi in tudi kaznivo dejanje mučenja živali izvršiti zgolj in samo – ponavljam zgolj in samo – proti živim in čutečim bitjem, torej proti človeku in živalim, absolutno pa ne proti stvarem. In v skoraj četrt stoletja državnotožilskega procesiranja storilcev kaznivega dejanja mučenja živali ne pomnim primera, da bi se katerikoli izmed obdolžencev oziroma njihovih zagovornikov ali pa kdorkoli drug kadarkoli skliceval bodisi na absurdno normo iz stvarnopravnega zakonika, ki žival opredeljuje kot stvar, bodisi na to, da živali tudi sicer niso živa ali čuteča bitja.

Tudi drugače zakonodaja živalim priznava nekatere pravice, ki jih nikakor ni mogoče pripisati stvarem.

Na tem mestu ne gre spregledati okoliščine, da je v izteku leta 1999, torej kar nekaj let pred sprejetjem stvarnopravnega zakonika, končno začel veljati zakon o varstvu živali. Gre za naš prvi sistemski zakon s področja varovanja živali, njihovega dostojanstva oziroma dobrobiti kot nesporno čutečih bitij, ki je v normativnem smislu še dodatno utemeljil, utrdil in nadgradil ustavne določbe. Navkljub pravkar povedanemu pa pozneje niti snovalci stvarnopravnega zakonika, niti vlada, niti zakonodajalec niso niti ob pisanju, niti ob sprejetju, niti kadarkoli pozneje premogli vsaj toliko pravne kulture, da bi to odurno določbo o živali kot goli stvari in z njo povezano nazadnjaško miselno prtljago končno odvrgli na smetišče zgodovine. V zvezi s skrajno strahopetnim in do absurda prignanim sprenevedanjem predstavnikov zakonodajne in izvršilne veje oblasti glede normativnega priznanja živali za čuteča bitja velja omeniti tudi dejstvo, da sta imeli obe imenovani državni entiteti glede te opredelitve »hrbet v celoti krit« že vsaj od leta 2009 z določbo 13. člena pogodbe o delovanju Evropske unije, iz katere je moč prav tako nesporno razbrati, da je žival opredeljena kot tisto čuteče bitje, katerega dobro počutje mora biti še posebej spoštovano.

Je pa res, da politika v tem primeru ni bila pod pritiskom, zagovorniki pravic živali niso ravno neizprosno interesno združenje z močnim kapitalskim zaledjem …

V podporo vsem tistim, ki menijo, da premore pri nas od vseh treh vej oblasti daleč največ moralnega in intelektualnega kapitala, da ne rečem kar »zdrave kmečke pameti« prav sodna veja, torej tista, ki jo drugi dve nenehno kritizirata, pa velja, četrtič, omeniti tudi odločbo ustavnega sodišča z dne 25. aprila 2018. S tem pa tudi argumentacijsko razkošni pritrdilni ločeni mnenji Mateja Accetta, Dunje Jadek Pensa, Rajka Kneza, Jadranke Sovdat in Špelce Mežnar. Ti so v okviru obrazložitve svojega glasu za sprejetje odločitve, ki sicer izhaja iz te odločbe, med drugim še posebej poudarili prav ustavnopravni vidik potrebe po spoštovanju dobrobiti živali kot čutečih bitij. Iz doslej povedanega je torej na dlani sklep, da sodna veja oblasti z državnim tožilstvom vred, drugače od preostalih dveh, ni imela nikoli nobenih pomislekov oziroma zadržkov niti pri opredelitvi živali kot čutečih bitij niti pri varovanju živali v praksi, čeprav je treba pri tem resnici na ljubo seveda priznati, da bi bila lahko pri slednjem tudi veliko prodornejša, doslednejša in učinkovitejša.

Glasove besedni zvezi »čuteče bitje« je v aktualnem zakonodajnem postopku odrekla SMC. Njen ustanovitelj in sedanji zunanji minister Miro Cerar seje po tem odzval s presenetljivo izjavo, da osebno ne dvomi, da so živali čuteča bitja, a jim tega ne moremo priznati, ker jih sicer ne bi mogli več pobijati za hrano, uporabljati za poskuse.

V luči prej povedanega, torej dejstva, da je pri nas na normativni ravni in tudi v praksi žival brezpogojno in v vsej svoji celovitosti pripoznana kot čuteče bitje, bi bila po mojem prepričanju korekcija že omenjene določbe iz stvarnopravnega zakonika bolj redakcijske narave, torej zgolj korak k koherentnosti in  konsistentnosti okoljevarstvene zakonodaje. Ob omenjenem argumentu gospoda Cerarja in ob dejstvu, da zakon o varstvu živali kot čutečih bitij dovoljuje pod pogoji, določenimi v tem zakonu, tudi poskuse na živalih in njihovo usmrtitev za prehranske namene, ostajam tako rekoč brez besed.

Opravljate doktorski študij na temo človekovega odnosa do živali. Na začetku ste disertacijo pisali prav pod mentorstvom gospoda Cerarja, sicer profesorja na pravni fakulteti?

Drži. Nepremostljive razlike med nama so se pokazale leta 2012 že v izhodišču, torej v zvezi z eno izmed besed, ki je bila umeščena v sam naslov doktorske teme. Zanj je bila hudo sporna moja izhodiščna opredelitev živali kot nosilke lastne, torej tako imenovane intrinzične oziroma inherentne vrednosti. Na tej točki sva se pač razšla.

lntrinzična vrednost pomeni, da živali niso zgolj sredstvo, da nimajo zgolj ekonomske vrednosti, pač pa so vrednost same po sebi?

Da. Na vprašanje, zakaj vztrajam pri pripoznanju te vrednosti, ki je kot taka vendarle samo metafizični pojem, pojasnjujem, da je tudi človeško dostojanstvo za marsikoga prav tako izvotljen metafizičen pojem, pa je kljub temu tista središčna ustavnopravna figura, iz katere so izpeljane tako rekoč vse najpomembnejše temeljne pravice in svoboščine, ki jih sodobne ustave vsaj na papirju zagotavljajo vsakemu človeku ne glede na spol, raso in niz drugih naravnih in družbenih danosti, na katere pa človek zaradi učinka »naravne loterije« tako ali tako nima omembe vrednega vpliva. S podelitvijo takšne brezpogojne notranje vrednosti per se vsem živalim in potemtakem vsakemu individuumu, ne glede na njegovo filogenetsko pripadnost tej ali oni vrsti, njegov estetski videz, ljubkost, karizmatičnost, fotogeničnost, redkost, ogroženost, koristnost ter navsezadnje tudi tržno vrednost, se želijo že v samem izhodišču zavarovati pred človekom tudi vse tiste živali, ki so – seveda po njegovih merilih, podkletenih s predsodki, zlobo in neznanjem – nagravžne, škodljive, zlobne, odurne, preštevilne itd. ter so zato kot take vedno na dosegu njegovih dobro okovanih čevljev, prepuščene mu na milost in nemilost.

Kaj vse je danes narobe v človekovem odnosu do živali in kje so izvori tega?

Ko motrimo današnji človekov despotski odnos do živali, se že v izhodišču omejujem zgolj in samo na odnos, ki se zrcali skozi pahljačo vseh tistih vrednot, imanentnih človeku zahodne civilizacije, ki je v tem pogledu kot tak specifičen in s katerim sem usodno prežet tudi sam. Za ta odnos je po mojem značilna, za živali seveda, smrtonosna mešanica dozdevnega božjega pooblastila, ki naj bi ga človeku kot kroni stvarstva glede neomejenega gospodarjenja z živalmi podelil krščanski bog ob stvarjenju sveta. Hkrati pa seveda sklop vrednostnih usmeritev, ki jih generira kapitalizem v smislu neomejenega poželenja po hedonizmu ter pohlepa po prilaščanju povsem gmotnih dobrin in tudi z njimi povezane oblasti, moči in ugleda. V kapitalizmu je človek v svoji pogoltni usmerjenosti k dobičku žival poblagovil ter s tem razvrednotil oziroma instrumentaliziral bodisi v  ceneno delovno silo, bodisi v proizvodno surovino, bodisi za zadovoljitev svojih neskončnih ter žal pogosto tudi povsem morbidnih in trivialnih potreb in interesov.

Ampak vse to se počasi vendarle spreminja. Vedno več ljudi razmišlja o teh vprašanjih in to počnejo vse glasneje.

V zvezi s prizadevanjem za tako imenovano osvoboditev živali iz spon prej omenjenih človeških praks moram sicer žal v celoti pritrditi napovedi Petra Singerja o tem, da bo treba v njihovo dokončno osvoboditev vložiti bistveno več altruizma, kor ga je v dosedanji človekovi zgodovini terjalo katerokoli drugo primerljivo gibanje. Vendar pa me navkljub temu prevevata globok optimizem in prepričanje, da tega gibanja ne more ustaviti nihče več. Še pred desetletji so bili nosilci teh plemenitih idej zgolj redki altuistični zanesenjaki – kot je bila v Sloveniji na primer zdaj žal že pokojna Lea Eva Müller, katere izjemne zasluge za boj proti mučenju živali so danes vse prevečkrat prezrte -, za tem pa je to gibanje pridobivalo pri nas, še bolj pa seveda drugod po Evropi, komaj predstavljive razsežnosti. Zato se ob moralnem, čustvenem in intelektualnem kapitalu, ki ga premore, ni bati, da nekoč v prihodnosti ne bo doseglo cilja, za katerega si prizadeva. Naj s tem v zvezi omenim na tem mestu vsaj Društvo za opazovanje in proučevanje ptic in njegovi periodični publikaciji Svet ptic in Acrocephalus ter Društvo za osvoboditev živali, ki pod vodstvom neutrudnega Stanka Valpatiča izdaja izjemno pomembno revijo Osvoboditev živali. Obe omenjeni društvi postajata pri nas iz leta v leto, vsako na svojem specifičnem področju, vedno pomembnejša akterja, med drugim tudi po ozaveščanju ljudi o tem, da smo kot moralni subjekti brezpogojno odgovorni za dobrobit živali.

Bi se morda ljudje zamislili, če bi vedeli, kako se počuti žival, preden je ubita, ali kako se počuti, ko svoje življenje do zakola preživi v kletki, hlevu …?

Kot sem že omenil, bo celoten spekter naših praks in ravnanj potreben temeljite in predvsem poštene revizije. Da bi to sploh zmogli, pa bomo morali angažirati svoj razum in tudi čustva, ki pa so bila v zahodni civilizaciji zadnjih 200 let kot izraz človekove šibkosti deležna predvsem posmeha in prezira. Učinki tega so seveda porazni, za naše medčloveške odnose in tudi za naš odnos do živali. Ko omenjate prehranske navade, pa bi s tem v zvezi najpoprej omenil švicarskega filozofa Jean-Clauda Wolfa, ki je prepričan, da človekova predstava, da mu je dovoljeno živali za potrebe prehrane tudi ubijati, izgublja dovčerajšnjo samoumevnost in da za razumevanje te spremembe ne potrebujemo niti fanatizma niti enostranskega moraliziranja, temveč zgolj globoko razumevanje nekaterih moralnih intuicij, ki jih v sebi na načelni ravni sicer že sprejemamo, v praksi pa smo pri tem vse prepogosto nedosledni in protislovni.

V zvezi z vztrajnim zatekanjem k tako imenovani naklepni slepoti (willful blindness) in s tem k nepripravljenosti reflektirati svoj odnos do živali pa naj končam z več kot pomenljivim nemškim pregovorom, ki pravi: »Dokler bodo ljudje mislili, da živali ne čutijo, bodo živali čutile, da ljudje ne mislijo.«

Piše: Peter Petrovčič

Foto: Borut Krajnc

Mladina 49 / 06. 12. 2019, str. 26-27.

 

 

Zadnji prispevki

NOSEČNICE NA RASTLINSKI POGON

Besedilo: Jelena Dimitrijević Nosečnost je prav posebno obdobje v življenju ženske, ko nastopijo velike psihofizične spremembe. Čeprav se vsaka bodoča mamica veseli novih...

SOBIVANJE DOMAČINOV NA KOČEVSKEM Z MEDVEDI (IV.), Intervju z Erno Šuler in Hermino Pavlovič

Besedilo: Petra Komel Medveda se v javnosti nenehno prikazuje na način, ki v ljudeh vzbuja napačne predstave o njem. Nevednost in neznanje sejeta...

EN MEDVEDJI MLADIČ JE NEVAREN, VSEENO KATERI, Zavod za gozdove in Agencija za okolje se norčujeta iz zakonodaje

IZJAVA ZA MEDIJE 21. 10. 2020 # # # En medvedji mladič je nevaren, vseeno kateri ZAVOD ZA GOZDOVE IN AGENCIJA ZA OKOLJE SE NORČUJETA IZ...

ALI SO VEGANI V SLOVENIJI DISKRIMINIRANI? Rezultati raziskave diskriminacije veganov v Sloveniji

V drugi polovici leta 2019 je Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice izvedlo raziskavo, s katero je želelo ugotoviti, v kolikšni...

ZNANOST POVEZANA S PRAKSO, ddr. Ana Vovk Korže

Besedilo Stanko ValpatičFotografije ddr. Ana Vovk Korže Pogovarjali smo se z doktorico znanosti Ano Vovk Korže, univerzitetno profesorico za fizično in regionalno geografijo...

Upravno sodišče je zadržalo odstrel 115 medvedov, ki v naših gozdovih ne ogrožajo ljudi

Pozdravljeni, člani in simpatizerji društva! Z odločitvijo Agencije RS za okolje naj bi v tem letu do konca septembra postrelili 115 medvedov. 115...