Domov Članki Kako poskrbeti za dobrobit svoje živali po smrti?

Kako poskrbeti za dobrobit svoje živali po smrti?

Besedilo: Monika Naumovski

Pogosto se srečamo s situacijami, ko oseba umre in za seboj pusti živali. Prepogosto svojce zanima le premoženje, žival pa oddajo v prvo bližnje zavetišče, če se sploh odločijo »poskrbeti« zanjo. Če bi kot skrbnik želeli poskrbeti, da vaša žival ne trpi ob vaši izgubi, temveč da je zadnjo ustrezno poskrbljeno, je po naši zakonodaji na voljo nekaj možnosti, kako to narediti. Te sicer niso optimalne, saj žival potrebuje vsakodnevno skrb in če zapustnik nima oseb, ki bi bile pripravljene s takojšnjo reakcijo spoštovati njegovo voljo, zna priti do zapletov, zato bi bilo potrebno tudi na tem področju na zakonodajni ravni poskrbeti za vključitev institucij, ki bi bile sposobne poskrbeti oziroma naložiti ukrepe za oskrbo živali takoj po smrti pokojnika. Skladno s trenutno ureditvijo namreč lahko poteče tudi mesec dni in več, preden se zapuščinski postopek sploh uradno začne in so mogoče kakršnekoli reakcije zapuščinskega sodišča v smeri oskrbe živali. Kljub temu pa je dobro, da so skrbniki živali seznanjeni z obstoječimi možnostmi, ki jim pomagajo izraziti in uresničiti njihovo željo, tudi ko njih ni več. Ker živali po smrti zapustnika takoj postanejo del zapuščine ter posledično skupna last dedičev, so za živali sicer dolžni poskrbeti. Če tega ne storijo, je za morebitno kršenje Zakona o zaščiti živali pristojna veterinarska inšpekcija – Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin.


OPOROKA

Oporoka je najbolj osnoven in enostaven način, da se ob dedovanju premoženja izrazi volja zapustnika in naloži dedičem tudi dolžnost, da poskrbijo za njegovo žival. Načeloma takoj ko oseba umre, dediči pridobijo lastnino nad stvarmi zapustnika, s katero lahko razpolagajo vsi skupaj, imajo pa tudi dolžnost skrbeti za stvari, ki jih bodo dedovali. Žival je sicer skladno s Stvarnopravnim zakonikom čuteče bitje, vendar ker noben predpis ne določa posebne obravnave živali, veljajo tudi pri dedovanju za živali pravila, kot da so stvar. Zakon o dedovanju omogoča, da oporočitelj v oporoki določi, naj se kakšna stvar ali pravica, del zapuščine ali vsa zapuščina uporabi za kakšen dovoljen namen, prav tako pa lahko oporočitelj naloži kakšno dolžnost tistemu, ki mu zapušča kakšno korist iz zapuščine ter postavlja pogoje ali roke v posameznih določilih oporoke. Določila oporoke je treba razlagati po pravem oporočiteljevem namenu.

Oporoka mora biti veljavna, da se bo lahko spoštovala zapustnikova volja, zapisana v njej. Po smrti osebe njene volje ni mogoče upoštevati, če je ne zapiše v veljavni oporoki; če ni oporoke, dedujejo zakoniti dediči. Gre za strogo oseben akt, kar pomeni, da mora voljo izraziti zapustnik (ni možno nekoga pooblastiti za to), za to se zahteva tudi oporočna sposobnost (tj. da je oseba starejša od 15 let in razsodna). Prav tako mora biti sestavljena v eni izmed predpisanih oblik, najpogosteje lastnoročno ali pred notarjem.

Na podlagi 81. člena Zakona o dedovanju lahko oporočitelj v oporoki določi, naj se kakšna stvar ali pravica, del zapuščine ali vsa zapuščina uporabi za kakšen dovoljen namen. V tem primeru pravimo, da oporočitelj postavi naročilo, nalog oziroma breme, ki zavezuje dediča ali volilojemnika k določenemu ravnanju. Razpolaganje v dovoljen namen lahko zapustnik izvede na način, da premoženjske predmete, med katere spadajo tudi živali, zapusti določeni osebi kot dediščino ali volilo z nalogom, da jih uporabi v določen namen (npr. zapustnik zapusti osebi določeno premoženje in živali ter določi, da se to premoženje lahko porabi le za namen oskrbe živali); lahko pa določi tudi samo namen uporabe premoženjskih predmetov, ne pa osebe, kateri jih zapušča (npr. zapustnik zapusti vse premoženje osebi, ki bo skrbela za njegovo žival) . Prav tako, skladno s sodno prakso, se lahko tovrstna »obveza« naloži že za časa življenja zapustnika (npr. v primeru, da zapustnik za živali ne bo mogel poskrbeti, če bo nameščen v dom za ostarele, lahko naloži dediču oskrbo živali in to postavi kot pogoj za dedovanje premoženja po smrti zapustnika), saj zakon tega ne prepoveduje oziroma ne določa, da bi bilo mogoče v oporoki nalagati bremena in postavljati pogoje in roke le v času po zapustnikovi smrti.

Če zapustnik nima dediča, ki bi mu lahko zaupal, da bo primerno poskrbel za žival, lahko določi v oporoki tudi eno ali več oseb, ki so izvršitelji oporoke. Namreč, glavna dolžnost izvršitelja oporoke je zlasti, da skrbi za zapuščino, da jo upravlja, da skrbi za plačilo dolgov in volil in sploh za to, da se oporoka izvrši tako, kakor je želel oporočitelj, kar vključuje tudi primerno oskrbo in namestitev živali, kot je zapustnik zapisal v aktu poslednje volje. Je pa dobro, da se s to osebo predhodno o tem dogovori (tako z dedičem, če se mu nalaga skrb v oporoki, kot z izvršiteljem oporoke), da lahko takoj po smrti odreagira in za žival poskrbi. Nadalje, kdor je določen za izvršitelja oporoke, tudi ni dolžan prevzeti te dolžnosti, kar je dobro vedeti pred dedovanjem, da se lahko določi osebo, ki je to dolžnost pripravljena prevzeti. Če je zapustnik postavil izvršitelja oporoke, mu sodišče to sporoči in ga povabi, naj v določenem roku izjavi, ali prevzame to dolžnost, skrb za živali pa terja takojšnjo reakcijo in s tem tudi pripravljenost osebe. Izvršitelj oporoke mora sodišču dajati račun o svojem delu. V tem primeru bi se premoženje, s pomočjo izvršitelja oporoke, lahko porabilo tudi za oskrbo živali, če je to skladno z željo zapustnika. V primeru, da se v oporoki ne določi oseba – fizična ali pravna, ki bi se ji naklonil del premoženja za določen namen oziroma se ne določi niti izvršitelja oporoke, pa obstaja nevarnost, da za žival v vmesnem času, dokler ne pride do odločanja zapuščinskega sodišča, ne bo poskrbljeno. Zapuščinski postopek se uvede po uradni dolžnosti, brž ko sodišče izve, da je kdo umrl ali da je razglašen za mrtvega, to pa je navadno ob prejemu smrtovnice. Sodišče bo sicer v postopku poskrbelo, da se uresniči volja oporočitelja skladno z željo, zapisano v oporoki, vendar ker skrbnik najbolje pozna svojo žival in najbolje ve, katera oseba bo najbolje poskrbela zanjo, medtem ko sodišče tega znanja nima, je dobro za to poskrbeti predhodno.

Če bi eden ali več dedičev onemogočali efektivno skrb za žival oziroma se ne bi mogli sporazumeti glede upravljanja dediščine (npr. ali žival prodati, oddati v zavetišče, kdo bi za njo/njih skrbel) in zapustnik ni postavil izvršitelja oporoke, lahko katerikoli izmed dedičev zahteva od sodišča, da določi upravitelja, ki upravlja dediščino, ali določi vsakemu dediču del dediščine, ki naj ga upravlja. Za upravitelja se lahko postavi tudi koga izmed dedičev. Ta institut pa predvideva, da je eden od dedičev aktiven in na sodišču urgira, da postavi upravitelja, ki bi odvrnil nevarnost nastanka škode oziroma poskrbel za živali v primeru spora med dediči.

V primeru, da bi določene osebe (dediči, volilojemniki) ovirali oskrbo živali, preden se začne sodni postopek, pa se lahko zahteva od sodišča, da odredi tudi potrebne ukrepe za zavarovanje zapuščine, dokler teče zapuščinski postopek, kar lahko stori takoj ko prejme smrtovnico. V teh primerih se lahko izda začasna odredba, pri čemer se v primeru zavarovanja nedenarnih terjatev lahko izda vsaka odredba, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Začasne ukrepe za zavarovanje zapuščine v Republiki Sloveniji lahko odredi sodišče, na katerega območju je zapustnik umrl, kakor tudi sodišče, na katerega območju je zapustnikovo premoženje, kar omogoča res hitro reakcijo v primeru nevarnosti za življenje, zdravje ali dobrobit živali. V teh primerih gre za začasen ukrep, s katerim se sodedičem (ali tretjim osebam) preprečijo ravnanja (ali opustitve), ki bi utegnila razvrednotiti ali kako drugače ogroziti zapuščino.

Ker živali po smrti zapustnika takoj postanejo del zapuščine ter posledično skupna last dedičev, so ti za živali sicer dolžni poskrbeti. Če tega ne storijo, je za morebitno kršenje Zakona o zaščiti živali pristojna veterinarska inšpekcija – Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin.


USTANOVA

Druga, bolj komplicirana možnost pa je ustanovitev ustanove. V novicah včasih naletimo na vest, da je kakšen mogotec zapustil celo svoje premoženje živali – ker je v pravnih redih žival pogosto opredeljena kot stvar in stvari ni mogoče zapustiti premoženja, gre navadno ravno za primer ustanovitve ustanove z oporoko. Ustanova je na določen namen vezano premoženje, kar pomeni, da se premoženje, namenjeno ustanovi kot pravni osebi, lahko porabi le v skladu z namenom, za katerega je bila ustanova ustanovljena. Namen ustanove mora biti splošnokoristen ali dobrodelen in praviloma trajen.

Skladno z Zakonom o ustanovah lahko zapustnik v svoji oporoki tudi ustanovi ustanovo z aktom o ustanovitvi, ki pa mora izpolnjevati zahteve skladno z Zakonom o dedovanju, ter nato tej ustanovi zapusti premoženje, ki tako postane stanovitveno premoženje. Slednje lahko vključuje denar, premičnine, nepremičnine in druga premoženjska upravičenja. V takšnem primeru se ustanova uradno ustanovi šele po smrti zapustnika, ko pristojni organ poda soglasje k ustanovitvi, v primeru živali bi to bilo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano kot pristojni organ za zaščito živali. Do podaje soglasja mora pristojni organ določiti skrbnika ustanove, ki jo zastopa, opravlja njene naloge in skrbi za njeno premoženje od dneva predložitve akta o ustanovitvi organu do izdaje soglasja ter v primerih, ko še ni imenovana uprava, do sestave prve uprave ustanove. Z dnem izdaje soglasja k aktu o ustanovitvi preide premoženje na ustanovo, ta pa lahko začne izvajati namen, za katerega je ustanovljena. Pri tem bi bilo mogoče tudi, da bi zapustnik le žival (kot del svojega premoženja) zapustil ustanovi, ki bi jo ustanovil z oporoko, dediče pa obremenil z nalogom, da podedovano premoženje namenjajo ustanovi z namenom zagotavljanja sredstev za oskrbo živali.

Čeprav je ideja ustanove precej privlačna, saj se mora premoženje koristiti le za točno določen namen, pa je potrebno biti pri tem previden, da se kasneje v zapuščinskem postopku ne ugotovi nepravilnost ustanovitve oz. ustanova ne prejme soglasja pristojnega organa, ker ni ustanovljena skladno z zakonodajo. Paziti je potrebno predvsem, da je namen ustanove splošnokoristen ali dobrodelen ter praviloma trajen, kar pomeni, da bi ustanovitev ustanove le za konkretno žival zapustnika težko prestala ta test. Zakonodaja kot splošnokoristen namen definira ustanovo, ustanovljeno za namene na področjih znanosti, kulture, športa, vzgoje in izobraževanja, zdravstva, otroškega, invalidskega in socialnega varstva, varstva okolja, varstva naravnih vrednot in kulturne dediščine, za verske namene in podobno. Namen ustanove pa je dobrodelen, če je ustanovljena z namenom pomagati osebam, ki so pomoči potrebne. Pri tem je treba biti pozoren, da je krog oseb, ki pridejo v poštev kot koristniki, sicer lahko omejen, vendar ne sme biti poimensko določen ali omejen le na člane družine.

V primeru živali bi se tako lahko ustanovila na primer ustanova, ki deluje na področju oskrbe in dobrobiti živali in kateri bi lahko zapustniki v oporoki namenjali sredstva z namenom skrbi za njihove živali, če bi imeli bojazen, da se bodo dediči živali hitro znebili. Zapustnik pa lahko svoje premoženje ali njegov del nameni tudi že ustanovljeni organizaciji (ustanovi), katere namen delovanja se prekriva z zapustnikovim namenom skrbi za žival. Tako bi se premoženje zapustnika pretvorilo v premoženje ustanove in bi se lahko uporabljalo le za določene namene ustanove (npr. oskrba živali), za uresničitev tega pa bi skrbela uprava ustanove.

V Sloveniji še nismo zasledili primera ustanove, ki bi se ukvarjala (tudi) s skrbjo za živali po smrti zapustnikov in ki bi imela ustrezne prostore, osebje in voljo, da bi to izvedla. Mogoče pa bodo v prihodnosti sprejeti ukrepi, ki bodo poskrbeli tudi za živali po smrti njihovih ljubljenih. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je konec decembra leta 2022 sporočilo, da sta v uradni Evidenci ustanov aktivno registrirani dve ustanovi, za kateri je ministrstvo kot organ po 3. členu Zakona o ustanovah podalo soglasje k ustanovitvi za področje delovanja v dobrobit živali, in sicer Fundacija gimme four, ustanova za financiranje humanitarnih projektov na področju pomoči ogroženim živalim in Fundacija za živali, dobrodelna ustanova za pomoč živalim v stiski. Kakor je razbrati iz dokumentacije, pa nobena od navedenih ustanov ni bila ustanovljena na podlagi ustanovitve z oporoko.

Revija Osvoboditev živali, letnik 21, št. 45, junij 2023, str. 44-47.

Zadnji prispevki

Pesticidi imajo posledice za naše zdravje, Glifosat

Besedilo: Valentin Gorjanc, dipl. ing. kmetijstva Glifosat je po definiciji herbicid, pogosto prodajan pod komercialnima imenoma Roundup in Boom efekt, ki ju je...

PTICE POTREBUJEJO NAŠO POMOČ

Besedilo: Anja Brumen Fotografije: Alen PlojZima je za živali, tudi za ptice, zelo težek čas. Iskanje hrane, mraz, zamrznjena napajališča … Nekatere od...

Zdrava tla – zdrav pridelek

Besedilo: Karmen Brumen Ko govorimo o kmetijstvu, se marsikomu pogosto porajajo podobe in asociacije o podeželski idili, v kateri je še ‘prava narava’,...

Novoletno voščilo 2024

Mir, ljubezen in spoštovanje so vrednote, o katerih ljudje največ govorimo v tem prazničnem času.Začnimo...

Ali je pomembno, kakšno rastlinsko hrano jemo?

Besedilo: Jelena Dimitrijević Odločitev za rastlinski način prehranjevanja je vsekakor pohvalna in vsak posameznik, ki naredi ta korak, sodeluje v ustvarjanju bolj sočutnega...