Domov Članki KAKO ŽIVETI KOT VEGAN V NEVEGANSKEM SVETU? Pogovor s socialno psihologinjo dr....

KAKO ŽIVETI KOT VEGAN V NEVEGANSKEM SVETU? Pogovor s socialno psihologinjo dr. Simono Gomboc

 Dr. Simona Gomboc je doktorica socialne psihologije, predavateljica na Oddelku za psihologijo Fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem, kjer se med drugim ukvarja tudi s področji socialne motivacije, medskupinske dinamike in teorije navezanosti. Vodi Psihološko posvetovalnico, ki deluje znotraj mladinskega centra Mladinska postaja Moste v Ljubljani. Slovensko vegansko društvo jo je povabilo, da je 7. februarja 2019 izvedla predavanje z naslovom Kako živeti kot vegan v neveganskem svetu. Ker je bilo predavanje za vse prisotne zelo aktualno in koristno, smo jo zaprosili za pogovor tudi za našo revijo.

KAKO NE IZGORETI OB TOLIKŠNEM TRPLJENJU ŽIVALI?

Tistim, ki so vegani iz etičnih razlogov, se zdi ta svet zelo krut, saj se znamo vživeti v položaj živali, še posebej rejnih živali, ki na tem svetu najbolj trpijo. Kako naj se vegani soočimo s tako žalostno resnico? Kaj naj vegani storijo, na kaj naj pazijo, da zaradi svojega občutljivega dojemanja sveta in zavedanja, da se živalim dogaja nezaslišana krivica, ne izgorijo in ne doživijo adrenalnega zloma?

O skrbi za mentalno zdravje danes vemo že veliko, še posebej se mi zdi spodbudna novica, da je znanstveno preverjenih že veliko relativno preprostih vedenjskih strategij. Kar pomeni, da lahko posameznik sam, brez pomoči strokovnjaka, veliko naredi z uvedbo nekaterih novih navad. Za izločanje endorfinov, ki priskrbijo občutek evforije, je npr. zelo koristno raztezanje mišic, pri izločanju serotonina, tako imenovanega hormona sreče, je nujno zadostno izpostavljanje soncu in tako naprej. Pomembno je opozorilo, da moramo, če občutki anksioznosti, depresivne misli, tesnoba trajajo daljše časovno obdobje, poiskati strokovno pomoč. Hkrati pa lahko proaktivno tudi sami že veliko naredimo – za več informacij o načinih skrbi za mentalno zdravje priporočam npr. knjigo z angl. naslovom Habits of Happy Brain, avtorice Lorette Graziano Breuning.

Postaviti sebe na prvo mesto je seveda lahko reči, težje pa udejanjiti. S kakšnimi strategijami si lahko pomagamo?

Zagotovo je strategij več. V situacijah, ko posameznik izgoreva zaradi intenzivne skrbi za drugega (za človeka ali žival), je pogosto učinkovito, da se v polnosti zavemo, da je neizogibno (če hočemo še naprej pomagati pomoči potrebnim), da sebe ohranimo pri močeh – to pomeni, da smo v zadostnem fizičnem in psihičnem zdravju.

Radi bi spremenili svet, vendar se stalno srečujemo s frustracijo, da smo nemočni, ker lahko spreminjamo le sebe. Kako sprejeti, da smo nemočni, da trpljenja in pobijanja živali ne moremo preprečiti?

Pri tem odgovoru tvegam, da bom delovala laično, zdravorazumsko, vendar menim, da je smiselno redefinirati razumevanje vpliva oz. nemoči na drugi strani. Res je, vsak od nas sam zmore narediti le malo. Problem, ki ga želimo odpraviti, je ogromen. Hitro se znajdemo v razmišljanju, da je vse, kar lahko naredim, neznatno proti temu, kar bi bilo potrebno narediti – že včeraj. Frustrirajoče je, težko se je sprijazniti s počasnostjo reševanja. Toda, če pogledate katerokoli uspešno družbeno gibanje v preteklosti (boje za pravice žensk, za odpravo suženjstva itd.), vidite, da je bila naloga vsakič ogromna, velika, a na koncu očitno ne prevelika. Družbeni procesi tečejo relativno počasi, a pomembno je ohraniti zavedanje, da venomer potekajo, da se stvari nenehno spreminjajo. Nujni za te procese spreminjanja pa so posamezniki, ki kljub zavedanju velikosti problema še vedno verjamejo v cilj in delujejo na mikro ravni vsakdanjih zmag, ko npr. v kavarni naročijo kavo z riževim mlekom, tudi če ostali gostje (še) pijejo kavo s kravjim.

Še posebej stresno, če ne že travmatično, je delovanje tistih aktivistov za pravice živali, ki hodijo pred klavnice, se poslavljajo od nedolžnih živali, jih fotografirajo in v živo vidijo njihovo stisko in strah pred smrtjo. Mnogi jokajo zaradi intenzivnega doživljanja situacije pred klavnico, ki jo opazujejo. Njihov cilj je sicer, da zabeležijo te živali, da so živele, obstajale, a zdi se, da gre za globoko notranje žalovanje za to množico živali, ki morajo vsak dan tam umreti. Kaj menite o tem? Ali lahko to dolgoročno vpliva na njihovo zdravstveno stanje?

Absolutno. Ne predstavljam si situacije, ko na posameznika to ne bi imelo vpliva, tudi pri tistih posameznikih, ki ne izkazujejo čustvenih reakcij v dani situaciji. Da si aktivist za pravice živali, pomeni, da ti je mar za živali. Videti trpljenje nekoga, za katerega ti je mar, po definiciji ne more ostati nevtralno doživetje. Tudi če posameznik verjame, da se zmore na ta način izpostavljati, mora razumeti, da se izpostavlja travmatičnim izkušnjam, ki vsaj v primeru ponavljajočega izpostavljanja zelo pogosto vodijo v tako imenovano kumulativno travmo in razvoj posttravmatskega stresnega sindroma.

Doma imamo mnogi svoje domače živali, ki jih imamo radi, smo nanje navezani. Verjetno se prav zato še bolje zavedamo krivic, ki se dogajajo drugim čutečim živalim, ki jih ne poznamo. Vprašati pa vas želim nekaj drugega. Kaj lahko živali človeku dajo v čustvenem, psihološkem smislu?

Ogromno. Danes ne govorimo več o posameznih terapevtskih živalih, npr. terapevtskih psih ali konjih, ampak vemo, da so praktično vse živali terapevtske. Razlag za blagodejne učinke stika z živalmi je več, v osnovi so povezani s tem, da se ljudje tako kot ostali sesalci za preživetje zanašamo na življenje v skupini. To se potem odraža v močnih socialnih potrebah in posledično v velikem tveganju za osamljenost. Občutke osamljenosti, ki so velik rizični dejavnik pri mnogih psiholoških motnjah, pa lahko uspešno blažijo prav živali.

KAKO SOBIVATI Z NEVEGANI?

Nekateri vsejedi ljudje še nikoli niso razmišljali in ozavestili krivičnega odnosa do živali, ki smo ga podedovali z rojstvom in ga še niso kritično prevrednotili. Če vegani opozarjamo na to, da imajo živali enako pravico do tega planeta kot mi, da je njihovo suženjstvo krivično, nas dojemajo kot agresivne. Zakaj se to dogaja? Ali smo vegani res agresivni, saj se vendarle zavzemamo za pravičnejši odnos do živali in do spoštovanja živali kot čutečih živih bitij?

Tu je smiselno ločiti dve ravni. Eno je, ali je cilj, za katerega si prizadevamo, pravičen, solidaren, ali si prizadevamo, da bi bil ta svet manj agresiven. Mislim, da tu ni nobenega dvoma, da je temu v okviru prizadevanja za pravice živali tako. Druga raven pa je vezana na možnost, da je način doseganja tega cilja agresiven oziroma da je s strani tistih, ki so deležni prepričevanja, to samo dojeto kot agresiven način. Mislim, da se v realnosti dogaja oboje: po eni strani je razumljivo, da ne rečem človeško, da kdaj borcem za pravice živali ne uspe ohraniti »mirnih živcev«, po drugi strani pa ljudje, ki so deležni prepričevanja, pogosto uporabljajo obrambni mehanizem tako, da prepričevalce označijo kot agresivne, ker na ta način dosežejo, da razvrednotijo vir sporočila in se jim posledično lahko zazdi, da je tudi sporočilo brezpredmetno.

Rejne živali se rodijo v suženjstvo, celo svoje kratko življenje preživijo na prekratkih verigah ali v kletkah. Prikrajšane so za sončno svetlobo, ne morejo se gibati, njihove osnovne življenjske potrebe niso zadovoljene, na koncu jim še nasilno vzamejo življenje. Kako naj vse to povemo tistim, ki se vsega tega ne zavedajo, ne da bi izpadli agresivni?

Najprej je pomembno še enkrat poudariti, da je z vidika razmišljanja o učinkovitem socialnem vplivanju ključno, da se najprej zavemo, da je res pomembno, da način ni agresiven oziroma da ne izpade agresiven. Kot sem omenila zgoraj, če prejemnik sporočila najde način, kako delegitimizira vir sporočila (in to pogosto naredi s tem, da ga dojame kot agresivnega), sploh ne bo začel razmišljati o vsebini sporočila. Kako ostati miren sporočevalec, prepričevalec? S tem, da pazim na svoje mentalno zdravje, da ne postanem preveč izčrpan, frustriran, nestrpen, da s tem posledično preprečim, da bi moj način prepričevanja ne postal nestrpen, agresiven. Hkrati pa je pomembno diferencirati skupino tistih, ki jim želim približati svoje sporočilo. Delež populacije, na srečo majhen, enostavno ni dovzeten za sporočilo aktivistov za pravice živali. Brez pomena se izčrpavamo, če jih poskušamo prepričati. Pomembnejše je – osebno se mi zdi to celo ključno – da usmerimo prizadevanja na ljudi, ki so dovzetni za sporočilo. Iz raziskav je mogoče sklepati, da je tak dobršen del, če ne večina populacije. Ugotavljamo med  drugim, da ima večina ljudi vzpostavljene mehanizme, s katerimi se izogiba soočenju s trpljenjem živali (npr. z objektivizacijo živali), kar pomeni, da na bolj ali manj zavestni ravni čutijo, da je s tem nekaj narobe, saj v nasprotnem primeru ne bi potrebovali tovrstnih psihološkim obramb. To je z vidika odgovarjanja na vaše vprašanje pomembno zato, ker iz tega sledi, da ljudem, ki so dojemljivi (in jih je torej sploh smiselno dodatno spodbuditi), ni potrebno pokazati posnetkov hlevov in klavnic (in s tem tvegati očitkov, da smo agresivni), ampak večina ljudi potrebuje pomoč »samo« pri spremembi navad (kar se lepo dosega skozi neagresivne pristope, npr. kuharske delavnice veganske prehrane). »Samo« je v narekovaju zato, ker spreminjanje navad še vedno ni lahka naloga, je pa veliko bolj izvedljiva kot doseganje spremembe stališč pri ljudeh. In to je dobra novica za živali.

Družinska ali službena kosila so za nekatere vegane čustveno zelo naporna. Na krožnikih svojih bližnjih ne vidijo kosov mesa, ampak trupla nesrečnih živali. To je za mnoge mučno in zato se takim srečanjem, ki so bila nekoč zelo prijetna, izmikajo. Po drugi strani vemo, da je mesna in vsa druga živalska hrana nezdrava, vir najusodnejših sodobnih bolezni. Znajdemo se v dilemi, ali naj se o tem pogovarjamo s svojimi bližnjimi ali ne. Želimo jim dobro zdravje in obenem želimo, da živali ne bi umirale. Kako naj razrešimo to dilemo? Naj o svoji zaskrbljenosti in doživljanju govorimo naglas in s tem sprožimo neodobravanje bližnjih ali naj potlačimo svoje želje in notranje trpimo?

Obstaja tretja možnost, in sicer, da o tem govorimo sočutno, mirno in strpno. To ni lahko doseči. In tu spet poudarjam skrb za lastno mentalno zdravje. Bolje je kot obe alternativi. Potlačevanje vodi v slabo mentalno zdravje in nepristne odnose, s čimer ne pomagamo ne sebi, ne ljudem okoli nas, ne živalim. Iz raziskav o socialnem vplivanju pa vemo, da so posamezniki bolj dovzetni za spremembe svojih stališč in vedenjskih navad, če je prepričevanje indirektno, npr. preko modelnega učenja, ko smo mi »samo« zgled ali ko se »samo« ponudimo kot vir informacij, če jih bodo želeli dobiti. »Samo« dajem v navednice, ker se ti načini lahko zdijo šibki, nezadostni, ampak so v resnici daleč močnejši od direktnega prepričevanja, ki praviloma povzroči aktivacijo obrambnih mehanizmov in posameznika naredi aktivno zavračujočega, se pravi še večjega zagovornika mesne prehrane, kot je bil pred poskusi prepričevanja v nasprotno.

Vsak dan se srečujemo z mnogimi ljudmi. Tisti, s katerimi si delimo družine, so verjetno prav tako vegani in ni medsebojnih nesoglasij okrog tega. Drugače je v šoli, v službi in povsod drugod. Dokler tema ne nanese na hrano, se razlike med nami niti ne opazi. Ko pa se odpre ta tema, med nami zazija prepad. Naše spoštovanje do njih se v hipu spremeni v razočaranje in obup. Kako premagati ta prepad? Kako sprejeti to različnost med nami, ko vendar vemo, da so naši sogovorniki dobri po srcu, niso pa še prišli do spoznanja, da s tem, ko jedo meso, drugim plačujejo ubijanje živali, ki jih sami nikoli ne bi želeli ubiti? Morda tudi vegani dostikrat ne uporabimo pravih besed in pride do nesoglasij in prepirov.

Vsakemu od nas se je težko soočati s tistimi, ki imajo drugačna stališča in vrednote. Ker so ti pojavi v temelju socialno strukturirani preko procesov strinjanja med posamezniki, stik z drugače mislečimi na bolj ali manj zavestni ravni ogroža občutek strinjanja in s tem pravilnost našega pogleda na svet. Hkrati s tem se v teh situacijah aktivirajo procesi obrambe lastnih vrednost in stališč, ki se lahko pogosto manifestirajo v občutku superiornosti lastnega moralnega sistema in posledično razočaranju nad drugače mislečimi. To je značilnost našega psihološkega aparata, ne glede na to, kakšna so naša stališča, za katerimi spremembami si v družbi prizadevamo. Meni osebno pomaga, da držim svoj občutek superiornosti pod nadzorom (ker vem, da iz njega sledi preveč agresivno in torej neučinkovito prepričevanje) s tem, ko pomislim, koliko sem sama nedosledna na katerem od drugih področij, tudi če v cilj verjamem. Tu gre zahvala mojih prijateljem, ki so nekateri aktivni na področju pravične trgovine (in mi držijo ogledalo vsakič, ko kupim proizvod iz klasične trgovine), drugi na področju ekologije (ki mi skozi zgled kažejo, kako daleč od optimalnega za okolje je moj življenjski slog). Soočanje z njimi mi kaže, da je nemogoče živeti 100 % v skladu s svojimi vrednotami in to me dela bolj strpno do njihovih neveganskih prehranskih navad. Vsekakor je bolje za živali, planet in soljudi, če zavzamemo perspektivo: »vsak od nas deluje za lepšo prihodnost«, kot da porabljajo dragoceno energijo za notranje spore, kateri od načinov je superioren. Še vedno verjamem, da je moj najboljši (nasmeh), ampak hkrati prepoznavam in  cenim tudi delo drugih na področjih, ki meni niso tako blizu.

Na podeželju se srečujemo s kmeti, ki jim živinoreja pomeni delni zaslužek ali celo preživetje. Za njih je postopanje z rejnimi živalmi nekaj, kar so prevzeli s tradicijo ali pa z ustaljeno prakso v industrijski živinoreji. Ker vegani te ne odobravamo, težko komuniciramo z njimi. Kako naj jim sugeriramo, da je svet lahko tudi drugačen, da se lahko preusmerijo v ekološko kmetovanje ali v miroljubno kmetijstvo? Ali je to podobno, kot če bi nekomu hoteli povedati slabo novico?

Kot sem omenjala že pri enem od prejšnjih vprašanj, je najprej pomembno premisliti, ali je to populacija, ki je za prepričevanje sploh dovzetna. Osebno se mi zdi verjetno, da bo učinek večji, če se najprej usmerja v spreminjanje stališč v splošni populaciji, kar bo potem v drugem koraku olajšalo prehod na za živali bolj prijazne oblike kmetovanja.

KAKO SPREMINJATI SVET NA BOLJE?

Vegani smo v današnji družbi še manjšina, čeprav se zavzemamo za odpravo krivic do živali, a pravičnost je na naši strani. Ni namreč moralno upravičeno, da živali zaradi naše prehrane trpijo in umirajo, ko pa imamo na razpolago ogromno zdrave rastlinske hrane. Danes bi moralo biti splošno znano, da nam za naše življenje ni potrebno izkoriščati živali, vegani smo vsakdanji dokaz za to. Kako naj kot manjšina dosežemo spremembe v družbi?

Principi doseganja t. i. socialne inovacije, torej spremembe na ravni stališč celotne družbe, so isti kot pri ostalih manjšinah. V osnovi mora biti manjšina pripravljena na mirno dolgotrajno zagovarjanje nujnosti sprememb, za katere si prizadeva. Predlogi sprememb manjšine morajo biti konsistentni, jasno drugačni, vendar verjetni, ne pripisani osebnim nagnjenjem ali pristranostim manjšine. Že prej smo se večkrat dotaknili težave agresivnega prepričevanja, ki vodi v t. i. psihologizacijo pripadnikov manjšine s strani večine. Vsi smo že slišali za predsodke, ki so se oblikovali o veganih. To so izrazi procesa psihologizacije, ko večina razvrednoti smiselnost sporočila s tem, da aktiviste za pravice živali označi kot preveč občutljive, naivne, utopične, agresivne, militantne itd. Potrebno je narediti vse, kar je možno, da bi se večini ne dalo tovrstnih izgovorov za neukvarjanje s sporočilom, ki ga manjšina zagovarja. Potem ostane naloga biti potrpežljiv, ker spremembe prihajajo postopoma. Vemo tudi, da pripadniki večine pogosteje spremenijo mnenje, ko vir vplivanja ni (več) direktno prisoten, učinek torej pride z zamikom. Pri tem pomagajo tudi ugotovitve, da mora manjšina doseči spremembo samo pri 10 % populacije, potem se začnejo procesi spreminjanja stališč pri preostalih 90 % populacije dogajati tudi brez aktivnega prepričevanja s strani manjšine. Da bi bili cilji doseženi, torej ni nujno, da se spreminja tiste najbolj nedovzetne za sporočilo, z večanjem manjšine lahko računamo tudi na procese konformiranja, ki bodo pomagali pri pomembnem deležu teh posameznikov, da bi dosegli spremembo stališč zaradi sprememb družbenih konvencij na področju zaznavanja (pravic) živali.

Mnogi mislijo, da je prav tako, kot nam stvari predstavljajo predstavniki zakonodaje in politiki, npr. ministri za zdravje, za šolstvo, za kmetijstvo, ki zagovarjajo predvsem sistem, zakonodajo in takšno politiko, kot jo imamo. Ali bi bilo morda bolj pravilno, da bi aktivisti protestirali pred parlamentom, pred ministrstvi?

Vsekakor dobršen del populacije dojema sistemske in zakonske ureditve kot pravilne, ne glede na to, kakšne so. V ozadju je prepričanje, da so tovrstne ureditve odraz mnenja večine, večina pa naj bi, laično gledano, sprejemala najboljše, pravilne odločitve. Temu seveda ni tako in odraz tega so v družbi vedno prisotne težnje različnih podskupin k spremembam, k redefinicijam »pravilnega«. Pristopa doseganja sprememb na družbeni ravni sta iz te perspektive dva; t. i. »bottom-up« in »top-down«. Prvi predstavlja aktivnosti, usmerjene v spremembo prepričanj ljudi, zadaj je ideja, da se bodo spremembe stališč potem s časoma začele odražati v zakonodaji. Drugi, »top-down« pristop, je usmerjen v spremembo družbenih konvencij z namenom, da potem te sekundarno začnejo spreminjati stališča pri posameznikih. Menim, da ni potrebe, da se preveč ukvarjamo z vprašanjem, kateri je boljši, ker ju ne vidim kot izključujoča, ampak dopolnjujoča se. Večji kot bo delež zagovornikov pravic živali v populaciji, več bo pritiska k spremembi zakonodaje. Po drugi strani bo dosežena sprememba zakonodaje avtomatično vplivala na določen delež populacije, da spremeni svoja stališča do te problematike.

Obstaja več vrst veganov. Nekateri so vegani samo iz zdravstvenih razlogov, nekateri iz okoljskih in verjetno večina iz etičnih razlogov. Vendar občasno med njimi prihaja do nesoglasij, ker nekateri podpirajo samo delne izboljšave za živali (npr. večje kletke, talna reja kokoši itd.) in ne odpravo krivic, se pravi odpravo suženjstva in klanja živali za hrano in za katerokoli drugo človekovo izrabo. Ali je normalno, da smo si vegani različni? Ali bi se morali vsi vegani povezati in se bolj zavedati svojega poslanstva, da bi se svet spremenil na bolje tudi za živali?

Vsekakor je normalno, pričakovano, da imajo različni ljudje za isto vedenje različne motive, hkrati je tudi normalno, da prihaja zaradi tega do nesoglasij. Težava je v tem, da ta nesoglasja zelo slabo vplivajo na učinkovitost spreminja stališč pri neveganih. Spreminjanju lastnih stališč se vsi ljudje upiramo, kar se odraža tudi v tem, da avtomatično začnemo iskati napake v tistem, ki nas hoče v nekaj prepričati. Kot že omenjeno zgoraj, če bomo našli kakšne osebnostne pristranosti v sporočevalcu, se nam ne bo več potrebno ukvarjati z njegovim sporočilom. Nesoglasja med vegani priskrbijo tovrsten izgovor, banaliziram, v stilu »naj se najprej oni zmenijo med sabo, preden začnem razmišljati, ali imajo prav« ali na način »kako so prepirljivi, niso empatični eni do drugih, hočejo pa nas prepričati, da moramo biti empatični do živali«. Predlagala bi, v kolikor se to pač sploh da, da se nesoglasja ureja notranje, da se o teh, sicer relevatnih temah ne razpravlja javno. Pred nevegansko populacijo je potrebno pristopiti enotno.

Nekateri vegani pa menijo, da je sprememba možna le, če se spremenimo sami tako, da spoštujemo vse ljudi, živali in naravo ter se trudimo za življenje v miru z vsemi ljudmi, vsemi živalmi ter naravo. Torej, da smo dober vzor in na problematiko opozarjamo predvsem oblast in cerkev, da pove resnico ter temu primerno spremeni zakonodajo, kar lahko zelo hitro prinese spremembe v družbi na bolje. Vzporedno mora potekati informiranje širše javnosti, čim bolj neosebno in spoštljivo do drugačnih. Morda pa je to prava pot?

O tem sem posredno govorila že zgoraj. Vsekakor sta oba načina legitimna in se dopolnjujeta med sabo. Posameznim aktivistom različno odgovarjata, kar je v bistvu super, ker lahko potem vsak izbere svoj pristop. Vedno pa je potrebno zelo paziti, da v svojem delovanju niso agresivni oziroma da jih tako ne dojamejo tisti, ki jih želijo prepričati v spremembo stališč do pravic živali.

Pripravila: Vilma Vrtačnik Merčun

Revija Osvoboditev živali, št. 37, junij 2019, str. 31-35.

Več člankov: https://www.osvoboditevzivali.si/wp-content/uploads/2019/06/revija37.pdf

Zadnji prispevki

KAKO VEGANSKA JE VAŠA UMETNOST? Pogovor z ustanoviteljico Art Tiffina, dr. Pragyo Agarwal

Prenehali ste jesti vse izdelke živalskega izvora, pijete samo veganom prijazne pijače, iz vaše uporabe ste odstranili volno, svilo, usnje in krzno....

IZJAVA ZA MEDIJE, Stvarnopravni zakonik, “Žival je čuteče živo bitje.”

Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice, Ostrožno pri Ponikvi 26, 3232 Ponikva IZJAVA ZA MEDIJE Za takojšnjo objavo 21. 11. 2019 # # # Vlada bo...

TRI ČUDOVITE MAME, KI Z VELIKO MERO LJUBEZNI KRMARIJO PO SVETU MATERINSTVA

Ob vse večjem prehranskem zavedanju je mamic, ki se odločajo za rastlinsko prehrano in jo predstavijo tudi otrokom, vse več. Vendar so...

FOTONATEČAJ: NAŠE ŽIVALI

Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice razpisuje natečaj za fotografije živali, tako domačih ljubljenčkov, rejnih in divjih, prostoživečih živali. Za nas...

INTERVJU S PREHRANSKO SVETOVALKO ŠPELO VEHAR

"Tiste stranke, ki so vzele rastlinsko prehrano kot izziv, ki so si res želele drugačnega življenjskega sloga in so bile odprte za...

LJUBLJENČKI: Tako lahko pomagate brezdomnim živalim še danes

Dejstvo je, da si zaradi takšnega ali drugačnega življenjskega sloga, ki vključuje predvsem pomanjkanje časa, na drugi strani pa morda zaradi naše...