Domov Članki Kmetje in vegani – VSI SKRBIJO ZA ŽIVALI, MAR NE?

Kmetje in vegani – VSI SKRBIJO ZA ŽIVALI, MAR NE?

Ali so si živinorejci in vegani v svojih hotenjih res tako oddaljeni, kot se zdi?

Večinoma se zdi, da smo vegani in kmetje živinorejci zelo daleč vsaksebi v svojem dojemanju živali, kakor da bi stali na različnih bregovih deroče reke. Pa je res tako? Deloma smo to lahko preverili po delavnici, ki jo je za vegane 20. in 21. julija 2019 v Ljubljani vodil kanadski predavatelj Alex Bez. Po zaključku delavnice se je pogovarjal s 47-letnim kmetom Boštjanom Martinjakom iz Vnanjih Goric, ki je prišel predstavit svoje stališče do živali. Njun pogovor je potekal v angleškem jeziku in si ga lahko v celoti ogledate na Facebook strani Slovenskega veganskega društva.

Predavanje Alexa Beza se je zaključilo, udeleženci bi lahko že odšli domov, a smo vsi ostali. Med nas je namreč stopil kmet Boštjan Martinjak, ki je prišel na pogovor z Alexom Bezom. Z zanimanjem smo pričakovali, kaj bo povedal. Ta zapis zajema le bistvene dele njunega pogovora.

Z živinorejo se v Sloveniji ukvarja 55.814 kmetijskih gospodarstev (Statistični urad RS, 2016). Slovenija ima večinoma drugačno strukturo kmetij, kot je to drugod po svetu. Imamo malo velikih pridelovalcev in veliko število majhnih. Za nikogar, ne za vegane ne za kmete, ni dobro, da bi bili jezni drug na drugega. Boštjan je zase rekel, da je ekološki kmet. Povedal je: »Moje krave imajo čudovito življenje, lahko preverite, so na pašnikih in uživajo. Ampak, ko pride čas, imajo ‘en slab dan’« (opomba: grejo v klavnico). »Kmetje smo ljudje, ki skrbimo za svoje živali. Alex, kaj bi ti rekel jeznim kmetom?«

Alex (v nadaljevanju A): Najprej bi se ti rad zahvalil, da si sploh prišel k nam, »čudnim« veganom. Želim si več takšnih pogovorov, več miroljubnih dialogov, zato sem res hvaležen, da si tukaj. Moje prvo vprašanje je – ker nisem iz Slovenije, ampak iz Kanade – kakšne izkušnje imaš z vegani in kako vplivajo nate?

Boštjan (v nadaljevanju B): Veganskim objavam ne sledim. Slovenski kmetje imamo svojo Facebook skupino, v katero vsake toliko kdo deli veganske objave, kakšno sliko izpred klavnice recimo. Pod tako delitvijo je potem 100 do 150 jeznih in žaljivih komentarjev, ki jih avtor objave ne vidi, ker ni član te skupine. Kot kmet čutim, da to ni v redu. /…/ A naj razjasnim nekaj: jeza prihaja iz občutka, da sta ogrožena naša dejavnost in preživetje. Imam pet otrok, ki jih moram nahraniti, ukvarjam pa se z živinorejo. Sicer šele šest let, prej sem počel druge stvari; nisem rojen na kmetiji.

A: S kakšnim namenom si prišel, o čem želiš govoriti z nami?

B: Zanima me, kaj se da narediti glede jeze kmetov. Kaj bi jim ti rekel?

A: Hvala za vprašanje. Ne morem govoriti v imenu veganov, nisem njihov vodja, govorim lahko le v svojem imenu. Prva stvar, ki jo želim povedati vsakemu kmetu, je, da nisem proti kmetom. Poznam jih veliko, so tudi v našem gibanju, in zdaj sem spoznal še tebe; že iz tega, da si tukaj, sklepam, da si v redu. Moje vprašanje pa je: kateri stvari po tvojem mnenju vsi ti ljudje, ki so vključeni v vegansko gibanje, ki hitro raste po vsem svetu, nasprotujejo? Lahko ti zagotovim, da to niso kmetje, morda včasih tako izpade, a v resnici niso proti njim. Kaj misliš, proti čemu so?

B: Proti trpljenju živali. 

A: Niso le proti temu.

B: Mogoče so proti potrošnji mesa?

A: Tudi to ni vse. Dobro je, da se pogovarjava, ker trenja nastajajo tam, kjer je razumevanje slabo. Torej, prva stvar, proti kateri sem, ni zgolj trpljenje živali – seveda ne maram trpljenja –, ampak sem proti izkoriščanju katerega koli živega bitja, sploh pa proti nepotrebnemu izkoriščanju. Edino, kar znajo ljudje, ki so odrasli na kmetiji, je tisto, kar so delali že njihovi starši in stari starši pred njimi. Takim se zdi izkoriščanje nujno. Pri tebi je zgodba drugačna, lahko bi se preživljal z nečim drugim. Če pa je kmet nekdo, ki je s tem odraščal in nima drugih spretnosti, pa je to zanj edini posel za vse življenje. Zato razumem strah, ki ga imajo kmetje. Vsi potrebujemo kmete, oni so tisti, ki nas hranijo. Pridelujejo hrano in brez njih ne bi obstajali. Ne mislimo, da za celoten sistem nosijo odgovornost posamezni kmetje, tudi oni so le del sistema. Zato je nespametno govoriti, da smo vegani proti kmetom. Kar hočemo doseči, je bolj miroljuben, bolj zdrav svet, svet, ki bo okoljsko bolj vzdržen. Skušamo doseči podporo tistih, ki sistem ustvarjajo, podporo vlade, oblasti, in tistih, ki določajo pravila. Morda nisi vedel: največji pridelovalci mesa v ZDA in Kanadi proizvodnjo preusmerjajo iz živalskega k rastlinskemu mesu. Pa ne zato, ker bi imeli etično kaj proti mesu, to počnejo zaradi dobička. /…/ Vsi ti ljudje tukaj – in ne samo tukaj, tudi po svetu – imajo radi živali in nočejo videti ubitih krav, piščancev, prašičev itd., ker v srcu čutijo, da to ni prav. Vsi ti ljudje, vegani, so proti ubijanju. Kako naj branijo te živali, da ne bodo vznemirjali tebe in drugih kmetov?

B: Vegani ste izbrali pot, ki je izjemno učinkovita. To je prava pot. A na tej poti zadajate bolečino skupnostim, kot je moja. Želel bi, da se ob objavljanju na socialnih omrežjih zavedate, da je preživetje marsikoga odvisno na primer od tega, da klavnice še obratujejo. Sem med majhnimi mesnimi pridelovalci, saj imam samo 20 in še nekaj živali, a vsakič, ko naletim na številko 50.000 litrov pitne vode za kilogram zrezka, se razburim. Pogosto poudarjate tudi trpljenje živali. Naj vprašam: si darvinist ali kreacionist?

A: Zrasel sem kot katoliški kristjan. A danes mi to sploh ni pomembno. Izoblikoval sem vrednote in če verjamem v to ali ono, ne bo v ničemer spremenilo mojih vrednot.

B: Gre za to, kako vidiš življenje na Zemlji. Življenje je trpljenje. Da bi končali trpljenje, se mora življenje končati.

A: Tukaj sta dve stvari, ki se ju moramo zavedati. Po mojem mnenju gre za sprejemanje trpljenja in ne za to, da se mu poskušamo izogniti. Nekdo lahko veliko trpi, a je vseeno srečna oseba, ker sprejema trpljenje. Druga stvar je, da nihče ne misli, da bi lahko ustavili vse trpljenje. Ne gre za popolno odstranitev trpljenja, ker to ni realistično. Veganstvo skuša zmanjšati trpljenje vseh nečloveških živali v kar največji meri, kolikor je to mogoče. Včasih sem imel rad zrezke, danes pa jem veliko hrane, ki jo prav tako obožujem, vendar ne povzroča nobenega trpljenja. Si kdaj sam klal?

B: Ne, to (op.: v govedoreji) ni dovoljeno.

A: Pa bi to rad počel?

B: Bil sem zraven. Ko si bik zlomi nogo, veterinar odredi zasilni zakol. Pač pokličeš nekoga, ki ga ubije in si tam. Žival včasih popade panika, to ste verjetno videli tudi v kakšnem videu … Ampak rekel si, da želite vegani zmanjšati trpljenje, kolikor je to mogoče. Tukaj lahko končava pogovor, ker bi to zadovoljilo vse kmete v Sloveniji.

A: Mislim, da pogovor še ni zaključen. Nisem še povedal svojih osebnih občutkov. Resnica je, da če ni več trpljenja pri usmrtitvah živali, še ne pomeni, da je to pravično. Ker bi se temu trpljenju živali lahko izognili, gre za veliko krivičnost in zelo, zelo narobe stvar.

B: Način, kako si želim umreti, je način, kako umrejo biki, hitro in brez bolečin. To je tudi nekaj, s čimer kot kmet ugovarjam temu gibanju. Ravnanje delavcev v klavnici z živalmi ni v redu, pač opravljajo svoje delo. A končati življenje v enem dnevu so sanje vsakega človeka. Lahko bi bile tudi sanje vsake živali. Smrt v klavnici je boljša opcija od npr. umiranja šest mesecev v bolnici.

A: Če bi nekdo prišel in pobil ogromno ljudi, ne bi nihče rekel, da je dobro, da so vsaj umrli hitro in neboleče. Šel bi v zapor. Obstaja velika razlika, mi se lahko sami odločimo, kdaj bomo umrli, krave se ne morejo.

B: Tudi krave se kdaj odločijo. Ko je krava v situaciji, iz katere ne vidi izhoda, recimo da ima zlomljeno nogo, trikrat poskuša vstati, četrtič se bo ulegla in bo tam, dokler ne bo mrtva. In če je ne pride nič požret, bo to zelo boleča smrt.

A: Strinjam se. Če bi krava hotela umreti, bi bilo najbolj usmiljeno od nas, da bi ji skrajšali trpljenje. Problem pa je, ker bi ona rada živela, pa je ubita. Če bik želi živeti, zakaj ga je potrebno ubiti, ko pa ni nobene potrebe po tem?

B: Mogoče je neumen odgovor, a moj odgovor je: raje imam svoje otroke kot bika.

A: Strinjam se s tabo. Ampak lahko bi delal karkoli drugega na svetu, da bi nahranil svoje otroke. Ubijanje bikov zate ni nujno potrebno.

B: Lahko bi vzgajal solato.

A: In imel bi boljše življenje. Koliko življenj živali pa si končal v teh letih?

B: Štiri živali na leto. Seveda pa so tu še subvencije Evropske unije. Skupaj ravno dovolj za preživetje.

A: Kaj pa, če bi namesto subvencij za bike dobil subvencije za zelenjavo in bi jih bilo dvakrat več? Bi spremenil usmeritev? Če bi kmetje dobili subvencije za pridelavo zelenjave in sadja, za stroje itd. ne bi trpeli ne oni ne živali in vsi bi nekaj pridobili. Čisto, pravo hrano! A tukaj krivde ne nosite kmetje. Menim, da bi se nam morali kmetje pridružiti v zahtevah do vlade: dajte nam več sredstev za pridelavo rastlinske hrane, ta je boljša za naše zdravje.

B: Mogoče se bo to zgodilo. Tukaj sem kot glas kmetov. To, kar skupnost kmetov res razburi, so vaše trditve, da skrbite za živali. Koliko vas ima doma hlev in živino v njem? Nihče. Torej vi ne skrbite za živali, jaz sem tisti, ki skrbi zanje. Kmetje skrbimo za živali. Trdite, da ste glas živali, glas nemočnih. Če moje krave sredi noči vpijejo, se usedem na kolo, čeprav spim kilometer stran, in jih grem pogledat. Takrat bi najraje poklical tak ‘glas živali’, da mi pove, kaj želijo sporočiti.

A: Pa imaš občutek, da mislim, da te ne skrbi za živali, če ponoči slišiš njihove krike? Seveda čutiš, da moraš iti tja in poskrbeti zanje. Instinktivno, ker nočeš, da bi krave trpele. Če bi bik trpel, bi poklical veterinarja, in bi te to tudi nekaj stalo. Seveda kmetje dobro skrbite za živali. To je dejstvo. Hudo narobe pa je, da ste kmetje, ki skrbite za svoje živali in jih krmite itd., točno tisti kmetje, ki jih tudi pošljete v klavnico v smrt. Kot družba silimo ljudi, kot si ti, ki skrbiš za živali, da jim obenem delate slabe stvari.  Ker če si iskren, to delaš za denar. Nimaš 20 krav zgolj zato, ker bi jih imel tako rad, ampak ker z njimi zaslužiš. Torej je cilj tega, kar delaš kot kmet, ustvarjanje dobička, ne iz grabežljivosti, ampak moraš pač nahraniti svojo družino.

B: Čeprav skrbim za živali, kot sem omenil, je to povezano z zaslužkom. Če tega ne bi bilo, bi bila moja skrb na nivoju, kjer je sedaj vaša. Tako pa je – vsaj kakor sam vidim – moja skrb precej globlja, saj je povezana s preživetjem.

A: Pa predpostaviva, da ni povezave s preživljanjem. Da ne bi nič zaslužil, ko bi peljal bika v klavnico. Bi vseeno oddajal živali v zakol?

B: Ne.

A: Seveda ne, ker ne bi imelo smisla. Še eno vprašanje imam, v imenu teh, ki so tu, ki tu živijo. Bi dovolil, da bi kdaj prišli obiskat tvoje krave, bili malo z njimi in jih pocrkljali? Sam zelo rad obiščem krave. Tiste, ki so zrasle v ljubečem vzdušju, imajo rade ljudi.

K: Lahko jih pridejo pogledat vsako sončno nedeljo v sezoni paše. In ja, ljudi imajo rade. Ko sem začel z živinorejo, so me učili, da je treba živali pretepati, ker se te potem bojijo in imaš mir. Kasneje sem spoznal, koliko bolje je, če jih nikoli ne udariš in nikoli ne kričiš nanje. Zdaj pridem h kravam in se mi same približajo. Njihova osnovna nagona sta strah in radovednost. Star način je bil tepež in ustrahovanje. Moj pristop je drugačen.

A: Lahko še nekaj vprašam? (pokaže tetovaže) To je slika teličke, ki sem jo ukradel na mlečni kmetiji. Seveda nezakonito, kmet je bil ob nekaj denarja. Če bi tebi nekdo ukradel otroka krave in mu nudil dobro življenje, vse, kar bi potreboval, bi se jezil na tega človeka?

K: Naj odgovorim takole: kaj pa, če bi ti jaz iz žepa vzel 1000 evrov? Lahko ti zagotovim, da moje krave živijo srečno življenje. Niso na verigah. Naletel sem tudi na objave, ki trdijo: »Tale ubogi bik je bil vse življenje priklenjen, zdaj pa ga bodo zaklali.« Tisti, ki kmetovanja ne poznajo, si ‘vse življenje’ predstavljajo povsem narobe. Bik je star 24 mesecev, ko ‘gre’ v klavnico.

A: Ampak krave in biki bi lahko živeli 25 do 30 let. Ne vem, kakšne prakse imate v Sloveniji glede tega, kdaj gredo v klavnico. Povej mi po pravici: misliš, da je prav, da je živo bitje, bik ali kdorkoli, dve leti na verigi, potem pa gre v klavnico?

K: Živali do šestih mesecev starosti je prepovedano prikleniti.

A: Prašiče dajo v ozke kletke. Misliš, da je to v redu?

K: Ne, ni. Na ekoloških kmetijah to tudi ni dovoljeno. Moje krave so morda čez noč privezane, vendar so podnevi proste. Telet nikoli ne privežem. Pogosto problematizirate tudi ločitev teličkov od mater. Veliko kmetov tega ne prakticira.

A: Zadnje vprašanje: bi se nam pridružil, da bi skupaj pritisnili na vlado z zahtevami po subvencioniranju preusmeritev v kmetijstvu, da bi tako manj živali umrlo?

K: Ne, ne bom pritiskal na vlado. Saj imate povsem pravilen pristop, pritisnite na ljudi. Ljudje se spremenijo, vlada pa jim mora slediti.

A: Torej naj samo nadaljujemo z navduševanjem ljudi.

K: Tako je. Saj ste vendar močno gibanje … Dobro, dobil sem odgovore. Le še to: ko govorite o zmanjšanju trpljenja, se spomnite, da tudi kmetje lahko trpijo.

A: Tukaj ni nikogar, ki bi želel, da bi kmetje trpeli. Ne obtožujemo kmetov. Verjetno smo najbolj miroljubni, ljubeči in sočutni ljudje, kar jih lahko srečaš. Včasih smo jezni, seveda smo, če nekdo brcne žival, tudi ti bi se jezil. Ampak jezo skušamo obvladovati in delovati čim bolj efektivno.

Hvala Alexu Bezu in Boštjanu Martinjaku za ta pogovor, ki je bil poučen za vse nas. Žal so razmere, v katerih živijo rejne živali, na neekoloških kmetijah z več sto glavami živine bistveno slabše kot na Martinjakovi ekološki kmetiji. Zagotovo bi tudi tam ugotovili, da gre kmetom bolj za profit kot pa za ljubezen do živali. A dobiček bi lahko imeli tudi od pridelave zdrave rastlinske hrane, zaradi katere ne bi umirale nedolžne živali, ki so sužnje tega sistema.

Pripravila: Vilma Vrtačnik Merčun

Naslovna fotografija: živali, za katere skrbi Boštjan Martinjak.

Revija Osvoboditev živali, št. 38, str. 50-53.

 

 

Zadnji prispevki

Uničevanje narave in množično živinorejo je omogočila »znanost«!

Tako imenovani razvoj človeštva in znanost, ki je v službi kapitala, ne upoštevata božjih zakonitosti in priporočil o miroljubnem odnosu do...

BILI SMO OPOZORJENI: »Pomor živali je smrt ljudi«

Pred dvema desetletjema je po Evropi na grmadah gorelo na deset tisoče govedi, kar je vznemirilo svet. Mnogi so celo govorili o...

Zgibanka Tla, na katerih živimo in miroljubno kmetijstvo

V maju 2019 je Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice izdalo poučno zloženko z naslovom Tla, na katerih živimo in miroljubno...

Po prepovedi pesticidov cveti narava, kmetijstvo in turizem (Lupa portal)

Kot poroča portal Lupa, je indijska država Sikkim prepovedala vse pesticide. Po prepovedi pesticidov se je narava ponovno razbohotila, poljščine uspevajo vse...

PRAVICA DO MOŽNOSTI VEGANSKEGA OBROKA V VZGOJNO IZOBRAŽEVALNIH USTANOVAH

VEGANSTVO je Svet Evrope, vodilna organizacija za spoštovanje človekovih pravic v Evropi, potrdil kot pomembno, resno in koherentno prepričanje. Po Ustavi Republike...

Sara Zupan: “PRIHAJA KNJIGA VEGANSKIH PRIČEVANJ.”

Sem književnica in pisateljica, veganka, navdušenka nad zdravo prehrano in mama. Lani novembra je izšel moj prvi roman Zapiski nore sladostrastnice, izid...