[tdc_zone]

[tdm_block_column_title title_text=”QXJndW1lbnRpJTIwemElMjBvZHByYXZvJTIwbG92YSUzQSUyME5lJTIwcG90cmVidWplbW8lMjBsb3ZjZXY=” title_tag=”h3″ title_size=”tdm-title-md” content_align_horizontal=”content-horiz-center” tds_title=”tds_title2″ tds_title3-subtitle_text=”Nekatere znane vegetarijance smo povprašali o tem, kaj menijo o modnem trendu – nošenju krzna…” tds_title2-line_space=”20″ tds_title2-f_title_font_weight=”600″]

Mnogi mislijo, da je lov nujno potreben. Vendar temu ni tako. Študije ekologov za polja namreč kažejo, da živali razpolagajo z notranjim mehanizmom zareguliranje prirastka: Prirastek divjih živali se ne regulira s pomočjo lova. Če preti prenaseljenost, se zniža stopnja rojstev. Lovci pa vztrajno poskušajo upravičiti svoja krvava dejanja z obilico dokazanih laži in polresnic. Ubijanje nemočnih živali je v pri večini lovcev le izprijena oblika užitka ob umoru ter dokazovanju svoje “premoči” nad žrtvijo. Psiholog Kellert je dejal: »Lovci potrebujejo lov zato, da svoje občutke negotovosti, frustacij, manjvrednosti in pomanjkanja samozaupanja potlačijo v smrt živali.«

Poglejmo si nekaj lovskih laži:

Lovska laž št. 1:
Lovci varujejo gozd in polje pred škodo, ki jo napravi divjad

Napačno!
Prav nasprotno lov pogosto izzove divjad, da napravi škodo. Z lovom po nepotrebnem prepodijo živali, kar pogosto še poveča njihovo potrebo po hrani in objedanju. Razširjen argument, da je divjad povzročila znatno škodo, služi lovcem samo kot pretveza, da bi dosegli daljšo lovno dobo ali večji delež odstrela. Često je škoda, ki jo povzročijo lovci, večja kot škoda na kmetijah, ki jo povzroči divjad (Mathieu Roger, 1987). Biolog za divjačino dr. Harald Kilias iz Bayreutha, sam lovec, je na nekem posnetku Bavarskega radia rekel:
Gozd je gozd tudi takrat, če v njem rastejo manjša drevesa, ki dosegajo nižjo ceno. Sicer pa lesarstvo ni vse.

Kot ugotavlja standardno delo “O nesmislu lova” zoologa Carla Consiglia na rimski univerzi, je škoda zaradi objedanja v večini primerov minimalna in se nanaša na veliko manj kot 2% rastlin oz. pridelka lesa. Razen tega lahko mladje in mlade gozdne nasade pred objedanjem zaščitimo z zaščitnimi ograjami in mrežami. Študija za ministra za kmetijstvo v Bruslju dalje odkriva: Škodi, ki jo napravi divjad, bi se lahko skoraj popolnoma izognili, če bi človek divjad krmil vse leto (Ueckermann: Vpliv hranjenja na objedanje pri jelenjadi, 1985). Končno bi oblasti lahko škodo tudi nadomestile, kot npr. v primeru škode zaradi vojaških vaj pri manevrih.

“Škoda zaradi objedanja” v gozdu in na polju nastane, ker človek živalim ne pušča več hrane:

– Prej je pri žetvi ostalo na tleh veliko žita ali pa je v zemlji ostal še krompir. Tako je na polju vedno ostalo nekaj za živali. Danes ob modernih strojih ničesar več ne ostane. Človek živalim odvzame sleherno zrno.
– Prej se je divjad lahko pasla na travnatih površinah. Danes tudi travnike v glavnem pokosijo ali popasejo in celo pticam ne preostane skoraj ničesar.
– Prej so polja in travnike obdelovali naravno. Danes so polja in travniki zastrupljeni s škropivi in gnojili pa tudi z gnojem in gnojnico.

Moderno kmetijstvo je divjim živalim odvzelo vire prehranjevanja. Lovec “regulira” neravnovesje: Kadar divje živali vdrejo na polja, da bi prišle do hrane, jih postrelijo. Življenjski prostor za živali se je v zadnjih desetletjih vedno bolj zoževal, povzročitelj je človek. Odvzem življenjskega prostora je tatvina! Je res treba “regulirati” živali, ki so jim odvzeli življenjski prostor ali je treba regulirati krivca, človeka?

Lovska laž št. 2:
Brez lova se divje živali pretirano razmnožijo

Napačno!
Študije ekologov za polja kažejo, da živali razpolagajo z notranjim mehanizmom za reguliranje prirastka: Prirastek divjih živali se ne regulira s pomočjo lova. Če preti prenaseljenost, se zniža stopnja rojstev. Tudi tam kjer je v Evropi lov prepovedan, kot npr. v razsežnem italijanskem nacionalnem parku ali v švicarskem kantonu Ženeva, do zdaj niso ugotovili prekomernega prirastka divjih živali. V skoraj vseh deželah na svetu je lov v naravnih rezervatih prepovedan, kljub temu tam ne pride do naravnega neravnovesja.

Lovska laž št. 3:
Lovci so nadomestilo za izumrle “zveri”

Napačno!
Novejše raziskave kažejo, da tako imenovane roparice niso odgovorne za reguliranje, torej za številčno kontrolo svojih žrtev. Roparice uplenijo predvsem stare, bolne in šibke živali oziroma požro mrhovino in tako prispevajo k zdravemu prirastku divjadi. Lovec, ki strelja na veliko razdaljo, lahko v zelo redkih primerih oceni, ali je neka žival bolna ali ne. Ker pa gre lovcem predvsem za lepe živali, prinašalce trofej namreč, vodi lov, ki ga prakticirajo ljudje, po vseh pravilih do protinaravne napačne selekcije. Glas nekega lovca:
Lov pomeni ne samo ubiti, kar je šibko in bolno, ampak tudi “nadštevilčne” popolnoma zdrave živali (kdo bi le jedel pohabljene in bolne?).
(Wild und Hund 13/2001, slov. Divjad in pes 13/ 2001).

Po vsej državi lovci poleg letnega odstrela okrog 700.000 kun, lisic in podlasic zdesetkajo še razpoložljive roparice, s shizofreno trditvijo: “Mesojedci odvzemajo lovcu plen”. Volka, risa in rjavega medveda so v Evropi z lovom praktično iztrebili, orla so močno zdesetkali. Živali vzredijo samo zato, da jih pustijo “podivjati” ter jih prepustijo lovu. V Francijo npr. vsako leto uvozijo živali iz tujine, da jih nato lovci pobijejo: 6.200.000 fazanov, 800.000 mlakaric ter 200.000 poljskih zajcev. In iz kakšnega razloga lovci v Nemčiji vsako leto ustrelijo ca. 300.000 – 400.000 mačk in 35.000 – 65.000 psov?

Lovska laž št. 4:
Lov je uporabno varstvo narave

Napačno!
Lov pomeni motenje naravnega ravnotežja ekološkega sistema. Lahko vodi do zmanjšanja ali iztrebljenja živalskih vrst. Lovci naravo uporabljajo, ne pa ščitijo. Vsekakor gojijo živalske vrste, ki so jim zanimive kot plen. Sicer pa medtem lovci sami spodbijajo trditev:
Lov kot uporabno varstvo narave” ali “lovci kot pravi varstveniki narave” in tako naprej – vse lepo in prav. Funkcionarji zveze za varstvo narave pa nas kljub vsemu ne akceptirajo. Zakaj končno nismo bolj za smisel in namen našega lovstva? ( … ) Lov v prvi vrsti pač ni gojitev, ampak v čisto prvotnem pomenu plenjenje in pleniti vendarle hočemo. Ni na odmet občutiti veselje, če je uspelo ubiti divjo žival. Ne, v pravo veselje nam sme biti, če smo divjo žival brez bolečine pokončali s čistim metkom …
(Wild und Hund 13/2001, slov. Divjad in pes 13/ 2001).

V švicarskem kantonu Ženeva se je prebivalstvo leta 1975 na referendumu odločilo za splošno prepoved lova na sesalce in ptice. V letih, ki so sledila, se je na obalah Ženevskega jezera in Rohne spektakularno povečalo število vodnih ptic, ki so prišle prezimit – nedvomno zato, da so se izognile lovu. Pred referendumom so zagovorniki lova trdili, da v kantonu Ženeva poljskemu zajcu grozi iztrebljenje zaradi roparic. Bilo je prav nasprotno: Medtem se kanton Ženeva veseli zdrave populacije poljskega zajca, ki se razmnožuje, najgostejše populacije poljskih zajcev v Švici. Strahovanje kmetov, da bo prepoved lova prinesla več škode njihovim na kulturam, se ni potrdilo: Škoda v kantonu Ženeva je primerljiva s škodo v Schaffhausenu, čeprav je v Schaffhausenu lov dovoljen.

Številne vrste, ki jih v Nemčiji še vedno lovijo (poljski zajec, kuna zlatica, gozdna sloka, jerebica) so po vsej državi ali po vsej deželi na rdeči listi ogroženih vrst. Lov ni vedno edini razlog ogrožanja, vsekakor pa odstrel ogroženih vrst ne pomaga, da bi se ohranile. Škoda zaradi lova je z razvojem tehnologije orožja ogromna: Od 17. stoletja dalje je človek zaradi lova in uničenja naravnih življenjskih površin odgovoren za iztrebljenje 57% ptičjih vrst in 62% vrst sesalcev.

Lovska laž št. 5:
Lovci ubijajo neboleče

Napačno!
Pogosto živali samo obstrelijo. Iskanje, če sploh pride do njega, traja ure in dneve. Do smrtnega strela se obstreljene živali na begu pred lovci ure in dneve vlečejo skozi gozd z raztrganim telesom, razparanim drobovjem in zlomljenimi kostmi. Tudi lovčeve šibre zadenejo številne živali, zlasti ptice, toda te ne umrejo takoj, ker šibre niso zadele življenjsko pomembnih organov. Zaradi poškodb pogosto umrejo šele po nekaj urah ali dnevih. Vsaka četrta raca živi s strelno poškodbo.

Pri “lovu” s pastmi na zapah, “kjer ni poškodb” kot pravijo, ujeto žival v trenutku ko se past z glasnim truščem zapre, skoraj vedno zajame panika, žival se sunkovito premika in se zaradi tega često močno rani. Tako “kos” (lovski žargon) obleži v krvi, trpi grozne bolečine ter neredko ure, često tudi dneve v majcenem zaboju lačen in žejen čaka na grozno smrt.

Lovska laž št. 6:
Lovci ščitijo prebivalstvo pred steklino

Napačno!
V Evropi v skladu s pravili vodijo pravi uničujoč bojni pohod na lisice: s šibrami, s pastmi, z uplinjanjem v brlogu in z zastrupljenimi vabami, in sicer skozi vse leto. Toda širjenja bolezni ni zaustavil nobeden od teh ukrepov. Lov na lisice celo pripomore k širjenju stekline, ker preživele lisice pospešeno menjavajo kraje. Švicarski kanton Wallis se je leta 1981 z akcijami cepljenja rešil stekline. Ta akcija je Wallis stala 106.800 frankov letno, medtem ko je obmejni kanton Bern, po površini samo malenkost večji, porabil 818.148 frankov za usmrtitev velikega števila lisic in za cepljenje goveda, ne da bi zajezil steklino.

Za ljudi v Nemčiji je verjetnost, da zbolijo za steklino v razmerju: 1:171.875.000 (H. Hagen, 1984)

Lovska laž št. 7:
Lov je kulturna dobrina

Napačno!
Pod kulturo razumemo skupek duhovnega in umetniškega izražanja … nekega naroda kot tudi prefinjen način življenja, vzgoje in izobrazbe (prim. Duden zvezek 5, 1982). Ali ubijanje divjadi spada zraven? – Zagotovo ne!

Da si ljudje prilaščajo pravico zavoljo zadovoljstva ubijati živa bitja, ki prav tako kot oni čutijo in občutijo bolečino, z moralnega stališča absolutno ni sprejemljivo.

Lovska laž št. 8:
Človek je vedno lovil

Napačno!
Prvotno je bil človek zbiralec. Šele kasneje je postal lovec. Vzorec obrabe zobne površine kočnikov mnogih hominidov in hominoidov jasno kaže, da so ti predhodniki ljudi jedli rastlinsko hrano (rastlinska vlakna, plodove s trdo lupino, orehe itd.). Tipične zveri (npr. volk, lev) in vsežderi (npr. rovka, jež) imajo na kočnikih drugačno strukturo zob in sklenine kot današnji človek.

V stvariteljski zgodovini se še odslikava vegetarijanska faza človeštva, ko Bog v Genezi 1.19 pravi:
Glejte, dal sem vam vse rastline, ki prinašajo semena na vsej zemlji in vsa drevesa s plodovi, ki prinašajo semena za vašo hrano.
Toda ko se je človek začel vojskovati proti svojemu bratu, je začel klati tudi živali. Pri “primitivnih” ljudstvih služi lov za pridobivanje hrane. Pri “razvitih” ljudstvih je lov tradicija fevdalne gospode. Toda fevdalno gospostvo je medtem že popolnoma zastarelo. V Evropi človek ne lovi več, da bi si zagotovil prehrano. Gre izključno in samo za dejavnost v prostem času, za užitek, uživanje ob ubijanju.

Nemški lovci bi morali pomisliti tudi na zgodovinsko preteklost svoje dežele: S strelnih stolpov so streljali tudi že na ljudi, v koncentracijskih taboriščih namreč in na meji z Vzhodno Nemčijo. Lovec je v današnjem času edini, ki sme streljati na žive cilje z varnega strelnega stolpa. Za razliko od vojaka, ki mu največkrat stoji nasproti enakovreden nasprotnik, je lovec posebno nizkoten: Strelja samo, kadar se žrtev ne more braniti.

Ubijanje je v krvi mnogih ljudi: Kolikor manj je vojn, toliko več je lova? Vojna je bratomor. Vojna proti živalim je pomor bratov in sester.

Theodor Heuss, ki se je kot prvi predsednik Zvezne republike Nemčije moral iz reprezentančnih razlogov pogosto udeležiti diplomatskega lova, je primerno formuliral:
Lov je samo nizkoten opis za posebno nizkoten umor sobitij, ki nimajo nobene možnosti. Lov je stranska oblika človeške duhovne obolelosti.


Zgornji tekst je prevod letaka Wir brauchen keine Jäger!, ki ga je izdala založba Verlag Das Brennglas, Röttbacher-str. 61, 97692 Kreuzwertheim, Nemčija, http://www.brennglas.com

Literatura:

Carlo Consiglio: Vom widersinn der Jagd. Verlag Zweitausendundeins 2001 (O nesmislu lova)

Dag Frommhold: Jägerlatein – über die ökologischen Lügen der Waidmänner. Okapi-Verlag, 1996 (Lovska modrost – o ekoloških lažeh lovcev.)

[/tdc_zone]