Informacije o lovu - dejstva in odzadje lova

Spodaj je povzetek brošure o lovu, ki jo je izdalo društvo. Celotno brošuro v PDF formatu si lahko preberete tule
———————————————————————————————————
Daleč so časi, ko je človek svojo hrano lovil. In če je lov nekoč polnil prazne želodce, je danes glavni motiv zanj zadovoljstvo ob žrtvah in ubijanju. V zadnjih letih je lov vse pogosteje tarča navzkrižnega ognja kritike. Ljudje spoznavajo, da imajo tudi živali pravico do življenja in da je ubijanje iz takih nagibov zelo nizkotno. Neštete znanstvene raziskave kažejo, da lov škoduje naravi in namerno ruši ekološko ravnovesje v gozdovih.

Lov pospešuje razširjanje stekline
V 70. in 80. letih so z masovnimi akcijami uničevanja lisic poskušali obvadovati širjenje stekline. Kljub barbarskim pohodom s puškami, pastmi, psi in z zaplinjanjem brlogov lisic, stekline niso mogli zajeziti; dosegli so ravno nasprotno, saj se je v Evropi še hitreje razširjala. Kompleksne socialne strukture pri lisicah in številnih drugih divjih živalih skrbijo za drastično povečanje naraščaja, če jih veliko umre zaradi zunanjega dejavnika. Tako narašča delež mladih lisic v celotni populaciji. Ker ravno mlade lisice jeseni iščejo svoja lovišča, pogosto steklino prinesejo na nova področja. Lov torej pospešuje razširjanje tovrstnih kužnih bolezni, namesto da bi jih zajezil! Šele s širokopodročnimi akcijami cepljenja je bila steklina premagana. Brez lova bi bilo verjetno veliko lažje: tam, kjer so lisice prepuščene same sebi, steklina po določenem času sama po sebi izgine (npr. Narodni park Berchtesgaden, poskusno območje Grafenau/Bavarska).

Masovno uničevanje: brez milosti pobijejo tisoče lisic in jih odlagajo v takšne kontejnerje.

Lovci prispevajo k nazadovanju ogroženih vrst
Naša kulturna krajina je neugodna za številne živali. Nekatere so na seznamu ogroženih vrst, še pred nekaj desetletji pa so bile pogoste in dobro poznane prebivalke gozda in polja. Med najbolj znane vrste spadata poljski zajec in jerebica. Kljub temu skupnost lovcev vztrajno zavrača prepoved lova na te živali. Leto za letom ustrelijo preko 400.000 poljskih zajcev. Znanstveni izvedenci jim očitajo, da pobijejo dva- do štirikrat preveč živali, kot to njihov obstoj iz ekološkega vidika lahko prenese. Vendar to še ni dovolj: da bi s sebe odvrgli sum, krivijo za upadanje ogroženih vrst naravne plenilce, predvsem lisice. To propagando izkoriščajo za brezobziren pregon teh lepih in inteligentnih živali: namesto da bi priznali pomembno vlogo lisice in kragulja v ekološki strukturi, predpostavljajo, da bo domnevno preveliko število teh plenilcev pokončalo zajca in jerebico.

Lov na plenilce škoduje naravi
Biološke raziskave so dokazale, da zajcem, jerebicam in ostalim ogroženim živalim ne pomagamo z bojem proti njihovim plenilcem, ampak le z obnovo njihovega propadajočega življenjskega prostora. Tudi roparsko izkoriščevanje lovcev prispeva k izginjanju tega, kar je še ostalo. Zajci so celo odvisni od lisic, saj so te prepočasne, da bi ujele zdrave zajce, zato vedno pobijejo slabotne in bolne živali in s tem preprečijo razširjanje kužnih bolezni. Če bi človek iztrebil lisice, ne bi bilo za zajce bolje, temveč slabše! Obstoj plenilcev je podvržen svoji lastni dinamiki, v katero človek ne bi smel posegati. S hitrim prilagajanjem razmnoževanja glede na izgube in temu ustrezno naravno ponudbo prostora in hrane za posameznika se izgube zaradi lova hitro izravnajo; po drugi strani pa je nemogoče, da se lisice, kune in druge živali »pretirano širijo«, kot to lovci vedno znova zatrjujejo. Pogled na številke tistih regij, kjer plenilci niso preganjani, to nedvoumno potrjuje – dejstvo, ki ga priznani raziskovalci opisujejo z besedami »omejitev rojstev namesto masovne bede«. Klevetne kampanje lovskih skupnosti proti lisicam, črnim vranam in drugim roparjem, služijo navsezadnje samo temu, da si ustvarjajo pogoje za njihovo preganjanje. Saj vendar nobenega zajca ali fazana, ki ga ujame plenilec, ne more več ustreliti lovec! In kot posebno ljubke živali so lisice in kune tako in tako iskan lovski plen. Lov in gojitev pospešujeta objedanje Prav tako nesmiseln je odnos lovske skupnosti do srn – te priljubljene nosilce trofej pozimi pitajo z močnim krmilom in zdravili, potem pa se pritožujejo nad škodo zaradi objedanja in s tem utemeljujejo masovni odstrel; vsako leto jih ustrelijo več kot 1.000.000. Pomemben razlog za to je prav gotovo kult trofej (kot znak zmage), ki ga je razširil nemški državni lovec Goering. Trofeje še vedno ocenjujejo in nagrajujejo na tako imenovanih trofejskih razstavah. Prav součinkovanje lova in gojitve vodi v začaran krog, v katerem večjo škodo utrpijo živali: zaradi lova so plašne in prisiljene, da se skrijejo v gozd, kjer povzročajo škodo z objedanjem. Zaradi nenehnega hranjenja število živali narašča, s čimer je lov spet upravičen. Priznani ekologi menijo, da bi se stalež srnjadi in jelenjadi srednjeročno ustalil na naravno merilo, če bi lov in gojitev opustili. V švicarskem Narodnem parku je s prepovedjo lova na srne in jelene pomladitev gozda in
raznolikost flore in favne občutno narasla!

»Kjer živi en lovec, bi lahko živelo deset pastirjev, sto poljedelcev in tisoč vrtnarjev. Okrutnost do živali pri resnični izobrazbi in pravi učenosti preprosto ne more obstajati, kajti prav okrutnost je najrazpoznavnejša pregreha nizkotnega in neplemenitega ljudstva.« (Alexander von Humboldt)

Lov plaši živali
Lov je hud poseg v naravo in v življenje preganjanih živali. Zato ni čudno, da negativno vpliva na njihovo vedenje, jih plaši in oropa pomembnih vidikov njihovega skupnega socialnega življenja. Dejansko skrajna plašnost mnogih živali nikakor ni naravna, pač pa jim je vsiljena z nenehnim lovskim ogrožanjem. Lisice so na lovskih področjih izredno plašne in nezaupljive, njihove sovrstnice na zaščitenih ozemljih pa lahko zlahka opazujemo – nič presenetljivega, če si predstavljamo, da je veliko živali le obstreljenih in lahko doživijo smrt in trpljenje svojih sovrstnic. Srne se zaradi močnega pritiska lova skrijejo v gozd, čeprav to ni njihov naravni življenjski prostor. Prav gotovo bi se ljubitelji narave radi približali divji živali, ne da bi ta takoj zbežala. Te sanje se ne bodo uresničile, dokler se bo z njimi tako zlonamerno ravnalo, kot to sedaj počne lovska skupnost.

»Lovska pravičnost« je pretveza za zverinsko mučenje
Kot lovci sami izjavljajo, jim je veliko zadovoljstvo, da plenilce zvabijo pred visoko prežo z mesom ali z urinom ustreljene goneče se samičke, kjer jih ustrelijo. Tako imenovana »lovska pravičnost« pa jim prepoveduje takšno ravnanje s srnami in jeleni. Prav tako malo pomislekov imajo pravični zelenosuknjičarji pri ubijanju mladih lisic, ki se igrajo pred brlogom, ali pri ubijanju plenilcev s starodavnimi pastmi. Tudi drugi vidiki te nenapisane lovske »etike« povzročajo trpinčenje: tako se lahko ustreli ptice samo v letu, zajce samo v teku – da naj bi se jim omogočila možnost pobega. To otežuje zadetek in že milimetrski odmik zadostuje, da žival ni takoj mrtva, pač pa ji iz trebuha visi drobovje, ima raztrgano spolovilo ali čeljust. Živali so vsakoletno izpostavljene mukotrpnemu hiranju in krutemu umiranju zaradi lakote, žeje, izkrvavitve ali pri zastrupljanju s svincem.

Lov je krut
Lov pomeni ubijanje in ubijanje pomeni trpljenje. Kljub dejstvu, da lov neusmiljeno in nerazumno jemlje življenje čutečim in mislečim sobitjem, se to mučenje prizadetih živali nadaljuje. Pri lovu iz zasede pošljejo napadalnega lovskega psa v brlog, da prižene lisice pred puške čakajočih lovcev. Ena od nalog psa je tudi, kot je v lovski knjigi zapisal Nußlein, da »zadavi« mlade lisice, ki so morebiti ostale v brlogu, in jih prinese ven. Odrasle lisice nazadnje zgrabijo z železnimi kleščami, jih močno pritisnejo ob tla in s palico brutalno ubijejo. Pogosto se lisica tudi bori s psom, kar ponavadi obema povzroči hude poškodbe. Pri razširjenih pogonih in brakadah je nujno potrebno, da se preganjane živali ustrahuje z gonjači in psi, saj jih samo na tak način preženejo iz varnega zavetja. Posledica takšnih lovov so obstreljene živali: lovec z najštevilčnejšim plenom postane kralj lova in s tem je vsak od njih še bolj podžgan, da strelja tudi pod neugodnimi pogoji. Kot piše avtor Arnold, je pogled na spodrsavajoče obstreljene zadnje noge zajca neizogiben pojav pri skupinskem lovu.

Pasti so zverinske mučilne naprave
Nastavljanje pasti je najbolj razširjena metoda lova na t.i. zveri, kot tudi na mačke in pse, ki naj bi »hodili na divji lov«. Zakonsko so dovoljene pasti, ki »takoj ubijejo « ali »žival ujamejo nepoškodovano«. Toda resničnost je povsem drugačna. Za past na zapahe, ki žival »ujame nepoškodovano«, so študije dokazale, da v trenutku, ko se lovka zapre, žival v paniki divja sem in tja in se pogosto hudo poškoduje. Tako »primerek«, kot se izražajo v lovskem žargonu, krvavi, trpi hude bolečine, pogosto sestradan ali žejen ure ali dneve dolgo v pasti čaka na neusmiljeno smrt. Naposled ga lovska roka z lopato ali gorjačo udarja do smrti, včasih tudi ustreli. Pasti, ki naj bi »takoj ubile«, niso »bolj humane«. Žival, ki zgrabi vabo, velikokrat umre z udarcem kovine čez prsni koš ali vrat, vendar samo v primeru, če je prave velikosti in zagrabi vabo na pravem mestu s pravim delom telesa. Nič ne more preprečiti, da kuna ne bi stopila na past, ki je namenjena lisicam in zanjo torej prevelika, se pri tem hudo poškodovala, vendar ne smrtno. Poleg tega rakuni in lisice pogosto zgrabijo vabo s taco. Raziskava je pokazala, da so leta 1991 tako pohabili 20.000 lisic, to je
skupno 20 % živali, ki se ujamejo v pasti!

Lovci samovoljno ubijajo domače živali
Pod streli zelene bratovščine pade letno do 300.000 mačk in 45.000 psov, ki naj bi hodili na divji lov. Te številke objavlja lovska skupnost. Kot »bič narave«, pravi pisec Behnke, član nemškega Društva za zaščito lova in odličen poznavalec divjine, moramo tem vsiljivcem »neomajno napovedati vojno. Ne bomo jih lovili, ampak se bomo proti njim borili!« Temu ustrezno priporoča učbenik Nastavljanje in lovljenje s pastmi boj proti »mačji nadlogi« s pomočjo pasti. Drugi pisci gredo s svojimi pozivi tako daleč, da bi morali »vse mačke, stare od dveh do treh let, humano ubiti« (Behnke, Jagd und fang des aubwildes – Lov in ulov roparic). Zakonske smernice pa v nasprotju s tem omenjajo, da je le majhen delček letno ustreljenih mačk in psov dejansko zasačenih pri divjem lovu. Po zakonu se mačko lahko ustreli, če se oddalji 200 do 300 m od naseljene hiše. Obseg gibanja samcev pa je lahko občutno večji. To napeljuje k temu, da se večina mačk, ki jih lovci ustrelijo, zadržuje zgolj v območju gibanja svoje vrste. Psi so v nevarnosti, ko se po presoji lovca, ki jih sreča, oddaljijo od območja nadzora svojega lastnika. Velikokrat se zgodi, da ustrelijo psa pred očmi lastnika, čeprav to zakonsko ni dopustno, saj se pes nahaja na področju, kjer je pod lastnikovim nadzorom. Lovci vedno znova opominjajo lastnike, da njihovi psi raztrgajo več sto srn letno in s tem naredijo veliko škode. Pri tem se postavlja vprašanje, koliko škode povzročijo lovci z letnim ubojem preko 1.000.000 srn?

»Lov je eno izmed najzanesljivejših sredstev, kako ljudem ubiti občutke do sostvaritev.« (Voltaire, francoski pisatelj in filozof)
»Nikoli nisem razumel, kako je lahko ljudem streljanje živali v zadovoljstvo.« (Bernhard Grzimek, snemalec filmov o živalih)

Lov – resnični razlogi
Ni težko ugotoviti, da domnevna skrb za naravo in njeno zaščito ni odločilna pobuda za lov. Psihološke študije dokazujejo, da lovci niso bolj povezani z naravo kot ostali prebivalci in so še bolj v nasprotju z varstvom okolja in
narave. Že kratek pogled v lovsko literaturo razkriva popolnoma druge motive: beseda teče o zadovoljstvu, »ne čeprav, temveč ker umre individuum«, in poudarjajo, »da je namen lova ubijanje.« Najbolj znan filozof lova, Ortega Y Gasset, je v svojem delu Meditacije o lovu še nazornejši, ko premišljuje, da ima »kri neprimerljivo orgiastično moč, ko se preliva po čudovitem živalskem kožuhu in ga omadežuje.« Je torej čudno, da je nekdanji predsednik Zvezne republike Nemčije, prof. Theodor Heuss, označil lov kot »stransko obliko človekove duševne bolezni«? Tudi lovski žargon ponazarja mnenje lovcev o živalih in naravi. Evfemistično označujejo kri kot »znoj«, obstreljene živali kot »lovska rana«, z nožem zabosti napol mrtvo žival kot »odkimati«. Jezikovno degradirajo živali na stvari s tem, ko so obravnavane kot »primerek«, ki je »uplenjen« ali »pobran« in ga bodo naposled »odrli« ali »mu iztrebili drobovje«. S tem se že v kali zatre vsako sočutje za štirinožne ali krilate žrtve.

»Lov je vedno neke vrste vojna!« (Johann Wolfgang Goethe)
»Veličina in moralni napredek naroda se meri z njegovim odnosom do živali.« (Mahatma Ghandi)
»Lov bi morali imeti za razvedrilo in doživetje in ne za vir mesa in denarja.« (10. zapoved lovske pravičnosti)

Lov – živali imajo pravice
Ljudje vse bolj spoznavajo, da živali niso stvari, ampak živa bitja, ki imajo pravice. Angleški filozof Jeremy Bentham (1789) je na predvečer francoske revolucije pravilno pripomnil, da je ni značilnosti, ki bi ljudi popolnoma ločila od živali. Zato ni nobene logične utemeljitve, da se ljudem priznava pravica do življenja, nedotakljivosti in svobode, živalim pa ne. Kjer imajo živa bitja enake interese, morajo biti enako obravnavana. Živali ne bi smeli izključiti iz naše morale samo zato, ker pripadajo drugi vrsti ali nimajo podobnih kompleksnih abstraktno-logičnih konceptov kot mi. Etično odločilna ni duševna zmožnost abstrakcije posameznika, njegova barva kože, pripadanje vrsti ali njegov spol, pač pa dejstvo, da ima to bitje čustva in voljo do življenja. Čas je, da se naša zakonodaja uskladi s tem spoznanjem.

Pravica do lova je krivična
Dokler bodo lovci “svetovali” ministrstvom in uradom, se ne bodo sprejemale odločitve v prid naravi in prostoživečim živalim. Po lovskem zakonu nemške dežele Nordrhein-Westfallen je lovski svet sestavljen iz lovcev, kmetov in lastnikov gozdov – posvetovalni komite pristojne raziskovalne službe prvotno sestavljen iz lovcev. Volk je tako postavljen za pastirja. Objektivnih informacij uradov in ministrstev torej ne gre pričakovati. Zato je toliko pomembnejše, da javno izražamo zavračanje lova in se s tem zoperstavimo politikom. Dolgoročno tudi najbolj nezainteresirani posamezniki ne bodo več mogli ostajati gluhi za mnenje večine.

Lov – skrajni čas je za ukinitev
Nešteto argumentov je proti lovu in zgoraj navedeni vidiki so le majhen izbor tega. Lov vznemirja živalski svet, škoduje ekološkemu sistemu, pospešuje objedanje in širjenje kužnih bolezni. Poleg tega so lovci ožigosali določene živalske vrste, predvsem lisice in črne vrane. Da bi preusmerili lastno sokrivdo za ogrožanje vrst, so ta probleme zvrnili na omenjene živali. Naravi in živalim bi bilo brez lovcev neprimerno bolje. Nizozemci so z veljavo novega Zakona o varstvu narave naredili prvi pomemben korak. Najpogostejše tam živeče divje živali – lisice, jeleni, srne, jazbeci, kune in skorajda vse vrste ptic – so varovane pred lovskim zalezovanjem. V švicarskem kantonu Ženeva se je ljudstvo že leta 1975 odločilo za prepoved lova. Po najnovejših anketah se je 80 % Nemcev izreklo proti lovu. Pomagajte, da se lov kot anahronizem sredi humane, živalim prijazne družbe, končno prepove.

Lov – kaj lahko vsak posameznik naredi proti njemu

  • S prijatelji in znanci se pogovarjajte o lovu. Veliko ljudi še vedno ne ve, kaj lov v resnici pomeni za živali in naravo.
  • V publikacijah, ki lov propagirajo, se v rubriki pisma bralcev izrazite proti tej dejavnosti.
  • Prijavite vsako kršitev veljavnih zakonov in pravnih uredb (npr. streljanje v neposredni bližini naselja, ubijanje živali izven lovne dobe, lov pod vplivom alkohola itd.)
  • Protestirajte proti lovskim razstavam in predvsem proti lovu prijaznim prireditvam v vrtcih in šolah.
  • Če imate v lasti zemljiško ozemlje, na katerem se lovi, lahko po sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice od leta 1999 naprej zavrnete možnost oddaje tega zemljišča za namen lova. Več informacij vam nudi IJH (iniciativa za lovsko ogrožene domače živali), naslov najdete spodaj.
  • Ne podpirajte lova s kupovanjem mesa divjih živali, krzna, kož in kakršnih koli trofej.
  • V času lova se sprehajajte ali kolesarite po gozdu (predvsem ob svitu in mraku) in opazujte lovce. Naj vam utemeljijo svoje početje.

»Nič ni tako mogočno kot ideja, za katero je
napočil pravi čas.« (Victor Hugo)

Literatura:

  • Die Jagd – Ein Mordspass (Lov – morilska zabava) Yvete Wirth, Rhein-Mosel-Verlag, ISBN 3-929745-82-8.
  • Die Leidenschaft des Jaegers (Strast lovca) Paul Parin, Europaeische Verlagsanstalt, Hamburg.
  • Die Gruene Macho Connection (Zveza Zeleni mačo) Wally und Horst Hagen, Verlag Rasch und Roehrig, ISBN 3-924044-84-8.
  • Das Anti-Jagdbuch – Von der oekologischen und ethischen Realitaet des edlen Waidwerks (O ekološki in etični resničnosti plemenitega lovstva) Dag Fromhold, založba Hirthammer, ISBN: 3-88721-116-2.
  • Vom Widersinn der Jagd (O nesmislu lova) Carlo Consiglio, naročite lahko samo preko založbe: založba Zweitausendeins-Verlag, Postfach, D-60381 Frankfurt am Main, tel.: 069/420800, fax: 069/415003.

Žrtve lova
Po podatkih lovske skupnosti v Nemčiji vsak dan umre 13.000 živali, in to le zaradi zmotnega prepričanja o lovu. Skupaj z domačimi živalmi to pomeni smrt za več kot 5.000.000 živali vsako leto!
“Lovci občutijo zadovoljstvo, ne čeprav, ampak ker bitje umre, ker stvaritev doživi svoj konec.” Grof Schoenburg

Pred lovci niso varni niti psi. Letno jih ubijejo preko 400.000, ker hodijo na divji lov. Ta pes se je za kratek čas oddaljil od svojega lastnika, kar ga je stalo življenja.
(foto: IJH)
Poljski zajci veljaj za ogroženo vrsto. Kljub temu jih lovci s šibrami letno ubijejo preko 470.000.
(foto:AnimalPeace)
Več tisoč domačih mačk letno ustrelijo ali ujamejo v sklopce.
(foto: IJH)
Rakun se je s taco ujel v sklopec, ki naj bi “takoj ubil”. Ko so ga našli zaščitniki živali, je bil še živ. Toda pomoč je zanj prišla prepozno.
(foto: Staudter)
Zapuščene konkurenčne žrtve neusmiljenega zasledovanja lovcev na lisice
(foto: Dietz)


Več informacij o lovu:
Initiative zur Abschaffung der Jagd (Pobuda za odpravo lova)
Kurt Eicher, Derfflingerstr. 2, 74080 Heilbronn
Tel./Fax (07131) 48 12 63
http://www.abschaffung-der-jagd.de

Initiative jagdgefaehrdeter Haustiere (IJH) (Pobuda za lovsko ogrožene domače živali) Astrid Kraemer, Bergstr. 2, 49593 Bersenbrueck Tel. (05462) 88 64 98 Fax (05462) 88 64 35 kraemer.a@t-online.de

Nicole Hallek, Schlossbergstr. 10, 86850 Fischach
Tel. (08236) 5688, ijh-bayern@web.de,
http://www.ijh.de

http://www.aj-gang.de
http://www.fritzi.lu
http://www.anti-jagd-demo.de www.fuechse.info
http://www.brennglas.com www.heimat-fuer-tiere.de
http://www.tatort-wald.de