Peticija za odpravo lova v vseh parkih

V Sloveniji obstaja več parkov kot so npr. Triglavski narodni park, Kozjanski narodni park, Krajinski park Goričko, Kraški regijski park, Krajinski park Boč in drugi. 

Parki so področja, kjer naj bi se varovala narava s svojimi vrednotami in biotsko raznovrstnostjo, to so področja, kjer naj bi se varovale naravne, kulturne in duhovne vrednote ter omogočala tudi duhovna sprostitev in bogatitev človeka. V parkih se mora ohranjati naravno bogastvo in naravna dediščina, na teh področjih naj bi se odvijal tudi skladen civilizacijski in kulturni razvoj. Živali, ki živijo v parkih, so del naravnega bogastva in pod posebnim varstvom države.

Lov je dejavnost, ki prinaša v naravo strah, trpljenje, umiranje, bolezni, škodo …in je zato tujek v naravi. Uničuje socialne strukture živalskih skupin, proizvaja invalidne živali in podobno. Lov je v glavnem smrt za živali, ki imajo, tako kot človek, tudi pravico do življenja, saj čutijo, občutijo, tudi one rade živijo, se veselijo, imajo svoje prijatelje, otroke oz. družine. Vsako leto pade pod puškami lovcev, ki jih država na veliko podpira in spodbuja okoli 100.000 živih bitij, prebivalcev Slovenije, od tega veliko število na področjih, ki so opredeljena kot parki. V parkih tečejo hektolitri živalske krvi. Lov je, kot je rekel prvi nemški zvezni predsednik Teodor Heuss, stranska oblika človekove duševne bolezni.

Lov ni potreben niti kot uravnavanje naravnega ravnovesja, saj ekologi ugotavljajo, da se ravnotežje narave in živali dolgoročno vzpostavi samo od sebe – z izravnavanjem števila rojstev, s prilagajanjem na mejo kapacitete okolja in z izogibanjem vrst. Živali razpolagajo z notranjim mehanizmom za reguliranje prirastka: če preti prenaseljenost, se zniža stopnja rojstev. V skoraj vseh deželah na svetu je lov v naravnih rezervatih oz. parkih prepovedan, kljub temu tam ne pride do naravnega neravnovesja. Lov pomeni tudi motenje naravnega ravnotežja ekološkega sistema, saj se pri vrstah, ki so zaradi lova ogrožene, poveča število rojstev. Seveda lov ni potreben niti za prehrano ljudi, saj je dovolj druge hrane, po drugi strani pa se celo ugotavlja, da je meso, tako tudi divjačina, rizični faktor za mnoge civilizacijske bolezni. Kdor uživa divjačino, lahko torej zboli, npr. dobi raka. 

Lov je družbena patologija. Gre za dejavnost, ki ovira skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije, Sloveniji jemlje kredibilnost ter ji povzroča veliko škodo. Lov je nasilje nad življenjem, ne samo nad življenjem živali, temveč tudi nad življenjem ljudi, in zato ne more biti v javno korist, kajti dejavnost, katere rezultat je pomor nedolžnih živih bitij z ustavo nima nič skupnega. Lov je oblika vojne človeka proti naravi – materi Zemlji.

V mnogih parkih, ki se nahajajo v Sloveniji, poteka lov, čeprav je v 10. členu Zakona o divjadi in lovstvu določeno, da spadajo med nelovne površine tudi javni in zasebni parki. Zato se postavi vprašanje, ali ni lov v teh parkih v nasprotju s citiranim zakonskim določilom in še dodatno: ali niso mogoče v teh parkih živali pobite nezakonito.

Zato podpisniki peticije predlagamo, da država takoj sprejme ukrepe, s katerimi se bo odpravil lov v vseh parkih in prenehalo pobijanje živali.