Pobuda po odpravi odločbe o izjemnem odvzemu rjavih medvedov iz narave

Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice je dne 15. septembra 2003 poslalo vladi RS spodnji pobudo po odpravi odločbe o izjemnem odvzemu rjavih medvedov iz narave.


Zadeva: pobuda, da se odločba o izjemnem odvzemu rjavih medvedov iz narave odpravi po nadzorstveni pravici v smislu čl. 273 Zakona o splošnem upravnem postopku

Spoštovani!

Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice s sedežem Ostrožno pri Ponikvi 26, p. Ponikva je društvo, ki je ustanovljeno in registrirano v smislu Zakona o zaščiti živali. Naloga društva je zato med drugim tudi zaščita živali po 2. členu citiranega zakona in ta zaščita obsega tudi zaščito prostoživečih živali.

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je izdalo odločbo št. 322-08-2/2003-2 z dne 17.3.2003, s katero je dovolilo v letu 2003 izjemen odvzem rjavih medvedov iz narave na način, v času in količini, kot je to navedeno v odločbi.

Društvo meni, da je omenjena odločba v nasprotju z ustavo RS in zakonom ter lahko s svojo izvršitvijo povzroči kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu, z njo pa je očitno prekršen tudi materilani zakon. Zato predlaga, da naslovni organ po nadzorstveni pravici razveljavi odločbo št. št. 322-08-2/2003-2 z dne 17.3.2003.

Obrazložitev:

Z omenjeno odločbo je ministrstvo dovolilo med drugim v času od 15.3.2003 do 30. 4.2003 in od 1.10.2003 do 31.12.2003 odvzem iz narave 60 rjavih medvedov z odstrelom in v času od 15.3.2003 do 31.12.2003 odvzem še 20 rjavih medvedov zaradi različnih razlogov, tudi zaradi izjemnega odstrela.

I. Navedena odločba je v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije in sicer z določbami 5., 34., 63. in 72. člena.

V 5. členu je med drugim zapisano, da država skrbi za ohranjanje naravnega bogastva. Vsak medved je kot živo bitje del naravnega bogastva in mora zato država poskrbeti za njegovo ohranitev. Z ubijanjem pa se naravno bogastvo ne ohranja, temveč se zmanjšuje. Seveda velja to za vsakega posameznega medveda in ne za vrsto kot abstrakten pojem, saj vrsta kot taka ni del naravnega bogastva. Odločba ministrstva, ki bi morala ohranjati naravno bogastvo, naloga vseh državnih organov pa je, da delujejo po ustavi in jo tako spoštujejo, torej krši navedeno ustavno določbo, saj ne skrbi za ohranjanje rjavega medveda kot posameznega živega bitja, temveč število medvedov zmanjšuje in tako siromaši naravno bogastvo oz. ga zmanjšuje. 

V 5. členu je med drugim še zapisano, da država ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije. Če država preko odločbe ministrstva za kmetijstvo, gozdarsto in prehrano dopušča namerno pobijanje živali oz. medvedov oz. ga celo ukazuje, to ne more voditi do skladnega civilizacijskega razvoja, kajti do takšnega razvoja lahko pride samo s pozitivnimi dejanji in ne sovraštvom, katerega posledica je pobijanje živih bitij. Vsak vnos sovraštva oz. pobijanja živih bitij v družbo ovira skladen civilizacijski razvoj Slovenije in vodi do destrukcije družbe. To je sedaj že vidno. Pobijanje živih bitij državi Sloveniji jemlje kredibilnost. Zato je izpodbijana odločba v nasprotju tudi s tem ustavnim določilom.

63. člen med drugim določa, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni. To, da država v izpodbijani odločbi dovoli oz. ukaže pobiti večje število medvedov, pomeni spodbujanje k nasilju, saj je pobijanje medvedov nasilje, kajti medvedi niso usmrčeni neboleče in brez sile, temveč so pobiti z okrutno silo oz. nasiljem. Izpodbijana odločba je tudi v tem pogledu protiustavna.

72. člen med drugim določa, da varstvo živali pred mučenjem ureja zakon. Iz navedene ustavne določbe je razvidno, da ustava ne dovoljuje mučenja živali in to ne glede ali gre za domače ali prostoživeče živali. Po slovarju slov. knjižnega jezika pomeni mučenje povzročati duševno ali telesno neugodje, trpljenje. Pri vsakem namernem uboju medveda pride do mučenja, saj žival neizmerno trpi oz. je poškodovana, če uboj ni uspel in tudi pri tem neizmerno trpi. Po drugi strani pa se kot mučenje smatra tudi vsaka nepotrebna smrt živali. To načelo je sprejel tudi veljavni Zakon o zaščiti živali, ko v 4. členu določa, da je mučenje živali tudi nepotrebna ali neprimerna usmrtitev živali. Ne glede na razlog usmrtitve ali uboja medveda, je poboj medvedov nepotreben, kajti:
– novejše raziskave ekologov so pokazale, da živali razpolagajo z notranjim mehanizmom uravnavanja populacijske rasti
– če gre za medveda, ki je nevaren za ljudi, ga je mogoče omamiti in nato odpeljati na področje, ki je namenjeno življenju medvedov.

Novejše raziskave ekologov kažejo, da živali razpolagajo z notranjim mehanizmom za reguliranje prirastka. Tako so pri slonih npr. ugotovili, da stopnje rasti ne določa lakota ali smrt, temveč fleksibilnost slonic ob pričetku spolne dozorelosti. Če preti prenaseljenost, se stopnja rasti zniža. Podobno so ugotovili tudi pri jelenih, kozorogih, losih in drugih velikih sesalcih. Nobena vrsta se ne razmnožuje brez mere in cilja. Tudi tam, kjer je v Evropi lov prepovedan, kot npr. v švicarskem kantonu Ženeva, do zdaj niso ugotovili prekomernega prirastka. V skoraj vseh deželah na svetu je lov v naravnih rezervatih prepovedan, kljub temu pa tam ne pride do naravnega neravnovesja. Primer imamo tudi v Sloveniji, kjer lova ni v Triglavskem narodnem parku. Narava bo sama poskrbela, da bo na življenjskem prostoru rjavega medveda toliko število osebkov, kolikor bo za tisti prostor primerno. 

Odločba, ki dovoljuje poboj medvedov in s tem mučenje živali, je torej v nasprotju z ustavo.

II. Izpodbijana odločba pa je v nasprotju tudi z zakonom.
Tako je v nasprotju s 1. členom Zakona o varstvu okolja. Ta namreč vsebuje tudi določbo, da je merilo vseh ravnanj in norm varstva okolja tudi preživetje, zdravje in počutje živih organizmov. Glede na navedeno ni jasno, kako lahko poboj medvedov služi k preživetju, zdravju in dobremu počutku medvedov, saj poboj medveda ni njegovo preživetje, temveč smrt. Zato je, kot že navedeno odločba v nasprotju z omenjenim zakonskim določilom.

Sporna odločba se sklicuje na 2. odst. 14. člena Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč. Ta je torej pravna podlaga za izdajo odločbe. Po tem členu lahko republiški sekretar za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano dovoli ali odredi lov divjadi med popolnim oz. delnim lovopustom. Odločbo bi glede na ta člen lahko izdal torej samo republiški sekretar in ne minister. Minister oz. ministrstvo tako za izdajo te odločbe ni imel zakonske podlage, saj v tem odstavku ni določeno, da lahko minister oz. ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano izda takšno odločbo, temveč je izdaja odločbe pridržana republiškemu sekretarju. Po drugi strani pa je v tem odstavku določeno, da se lahko odredi ali dovoli lov, v odločbi pa je govora o odvzemu rjavih medvedov iz narave z odstrelom. Gre torej za dvoje različnih dejanj s tem, da 2. odst. 14. člena zakona ne dovoljuje odvzema iz narave z odstrelom, temveč samo lov. Glede na to, je odločba tudi v tem smislu v nasprotju z 2. odst. 14. člena zakona, saj dovoljuje nekaj, česar zakon ne dovoljuje oz. o tem sploh ne govori. Ob tem je seveda potrebno omeniti, da se morajo zakonske določbe brati dobesedno, torej tako kot to piše v njih. In seveda tudi uporabljati. To je eno izmed osnovnih pravnih postulatov, ki sestavljajo načelo pravne države iz 2. člena ustave. Nasprotno bi pomenilo velik kaos in bi slabilo pravno varnost, kar pa ne spada v omenjeno načelo, za marsikatero živo bitje pa je to vprašanje življenja in smrti. V izreku odločbe je navedeno, da se dovoli izjemen odvzem 60 plus 20, skupno 80 rjavih medvedov iz narave, v obrazložitvi pa je govora o številki 120. Sedaj ni točno jasno, ali gre za poboj 60 ali 120 medvedov? Gre za nasprotje med izrekom in obrazložtvijo.

III. Iz navedb v točki I. je razvidno, da živali razpolagajo z notranjim mehanizmom uravnavanja populacijske rasti, kar pomeni, da lahko narava sama uravnava število živali določene vrste na nekem prostoru. Lov oz. rečeno v terminologiji izpodbijane odločbe odvzem iz narave z odstrelom zato sploh ni potreben, kajti narava bo sama s svojimi mehanizmi poskrbela, da bo npr. medvedov v Sloveniji ravno toliko, kolikor bo jih bo lahko okolje “preneslo”. To pa pomeni, da je odvzem medvedov iz narave z odstrelom, ki ga ukazuje sporna odločba, nepotreben. Pobijanje oz. usmrtitve medvedov so tako nepotrebne,. Vsaka nepotrebna usmrtitev živali pa se po 4. členu Zakona o zaščiti živali smatra kot mučenje. Pravtako se kot mučenje po 4. členu citiranega zakona smatra vsako ravnanje, storjeno naklepno, ki živali, torej tudi medvedu, povzroči hujšo poškodbo ali dalj časa trajajoče ali ponavljajoče trpljenje ali škodi njenemu zdravju. Poboji medvedov, ki jih bo povzročila izpodbijana odločba, bodo povzročili mnogim medvedom veliko hudih poškodb, dolgega trpljenja pred smrtjo oz. bodo škodili njihovemu zdravju, če bodo obstreljeni, pa ne bodo umrli. 

342. člen Kazenskega zakonika določa, da kdor surovo ravna z živaljo ali ji po nepotrebnem povzroča trpljenje, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do treh mesecev. Poboj medvedov, ki bo sledil iz izpodbijane odločbe bo tako izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja mučenja živali iz 342. člena KZ. Lovci bodo tako storili kaznivo dejanje mučenja po 342. členu KZ in bodo kaznovani z denarno kaznijo ali z zaporom do treh mesecev.

127. člen Kazenskega zakonika določa, da kdor komu vzame življenje, se kaznuje z zaporom najmanj petih let. Iz navedene zakonske določbe je jasno razvidno, da ta varuje vsa živa bitja in ne samo človeka, kajti v zakonskem dejanskem stanju pojem človeka ni izrecno naveden, temveč je govora o tistih, ki imajo življenje, to pa so tudi živali. Iz tega torej sledi, da varuje tudi živali, kar pomeni, da se tisti, ki živali vzame življenje, kaznuje z zaporom najmanj petih let. Izpodbijana odločba bo tako napeljevala k storitvi kaznivega dejanja po 127. členu KZ, saj bodo lovci, ki bodo rjavemu medvedu vzeli življenje, storili omenjeno kaznivo dejanje. Čaka jih torej najmanj 5 let zapora, če pa bodo umorili medveda, ko bo npr. jedel, torej na zahrbten način, pa bo lovec lahko dobil kazen zapora najmanj 10 let oz. 20 let.

Glede na navedeno, je jasno, da bo izpodbijana odločba s svojo izvrštivijo povzročila dve različni kaznivi dejanji in je zato nična, očitno pa je prekršen tudi materialni zakon.

Sporno odločbo naj naslovni organ pridobi pri Ministru za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

S tem je ta vloga utemeljena.

Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice
Stanko Valpatič, predsednik