Pobuda za odpravo lova

Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice je 15. decembra 2004 vladi RS predložila spodnjo pobudo za popolno odpravo lova v Sloveniji.


Spoštovani!

Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice je društvo, ki se bori za boljši položaj živali. V ta namen si v skladu s statutom prizadeva tudi za odpravo lova.

Za lov ne obstaja noben sprejemljiv oz. razumen razlog. Ne obstaja noben utemeljen oz. razumen razlog za vojno, ki se v gozdovih in na poljih vodi proti živalim in katere posledica je poboj več desettisoč živali letno. V samostojni Sloveniji je bilo pobitih že okoli 1 milijon živali – prebivalk Slovenije. Takšna krvava vojna ni v dobro nikogar, tako ne Ijudi kot živali.

Razlogi proti lovu so:

1. Lovci ne varujejo gozd in polje pred škodo, ki jo napravi divjad, kot se to zmotno misli. Prav nasprotno lov pogosto izzove divjad, da napravi škodo. Z lovom po nepotrebnem prepodijo živali, kar pogosto še poveča njihovo potrebo po hrani in objedanju. Razširjen argument, da je divjad povzročila znatno škodo, služi lovcem samo kot pretveza, da bi dosegli daljšo lovno dobo ali večji delež odstrela. Često je škoda, ki jo povzročijo lovci, večja kot škoda na kmetijah, ki jo povzroči divjad (Mathieu Roger, 1987). Biolog za divjačino dr. Harald Kilias iz Bayreutha, sam lovec, je v neki oddaji Bavarskega radia rekel: “Gozd je gozd tudi takrat, če v njem rastejo manjša drevesa, ki dosegajo nižjo ceno.” Sicer pa lesarstvo ni vse. Kot ugotavlja standardno delo “O nesmislu lova” zoologa Carla Consiglia na rimski univerzi, je škoda zaradi objedanja v večini primerov minimalna in se nanaša na veliko manj kot 2% rastlin oz. pridelka lesa. Razen tega lahko mladje in mlade gozdne nasade pred objedanjem zaščitimo z zaščitnimi ograjami in mrežami. Študija za ministra za kmetijstvo v Bruslju dalje odkriva: Škodi, ki jo napravi divjad, bi se lahko skoraj popolnoma izognili, če bi človek divjad krmil vse leto (Ueckermann: Vpliv hranjenja na objedanje pri jelenjadi, 1985). Končno bi oblasti lahko oz. morale škodo tudi nadomestile, kot npr. v primeru škode zaradi vojaških vaj pri manevrih.
“Škoda zaradi objedanja” v gozdu in na polju nastane, ker človek živalim ne pušča več hrane:
– Prej je pri žetvi ostalo na tleh veliko žita ali pa je v zemlji ostal še krompir. Tako je na polju vedno ostalo nekaj za živali, danes ob modernih strojih ničesar več ne ostane. Človek živalim odvzame sleherno zrno.
– Prej se je divjad lahko pasla na travnatih površinah, danes tudi travnike v glavnem pokosijo ali popasejo in celo pticam ne preostane skoraj ničesar.
– Prej so polja in travnike obdelovali naravno, danes so polja in travniki zastrupljeni s škropivi in gnojili pa tudi z gnojem in gnojnico.
Moderno kmetijstvo je divjim živalim odvzelo vire prehranjevanja. Lovec “regulira” neravnovesje: Kadar divje živali vdrejo na polja, da bi prišle do hrane, jih postrelijo. Življenjski prostor za živali se je v zadnjih desetletjih vedno bolj zoževal, povzročitelj je človek. Odvzem življenjskega prostora je tatvina! Je res treba “regulirati” živali, ki so jim odvzeli življenjski prostor ali je treba regulirati krivca, človeka? 

2. Brez lova se divje živali pretirano ne razmnožijo, kot se to zmotno misli. Študije ekologov za polja kažejo, da živali razpolagajo z notranjim mehanizmom za reguliranje prirastka: Prirastek divjih živali se ne regulira s pomočjo lova. Če preti prenaseljenost, se zniža stopnja rojstev. Tudi tam kjer je v Evropi lov prepovedan, kot npr. v velikem italijanskem nacionalnem parku ali v švicarskem kantonu Ženeva, do zdaj niso ugotovili prekomernega prirastka divjih živali. V skoraj vseh deželah na svetu je lov v naravnih rezervatih prepovedan, kljub temu tam ne pride do naravnega neravnovesja.

3. Lovci so nadomestilo za izumrle “zveri”, je še ena izmed zmot. Novejše raziskave kažejo, da tako imenovane roparice niso odgovorne za reguliranje, torej za številčno kontrolo svojih žrtev. Roparice uplenijo predvsem stare, bolne in šibke živali oziroma požro mrhovino in tako prispevajo k zdravemu prirastku divjadi. Lovec, ki strelja na veliko razdaljo, lahko v zelo redkih primerih oceni, ali je neka žival bolna ali ne. Ker pa gre lovcem predvsem za lepe živali, prinašalce trofej namreč, vodi lov, ki ga prakticirajo ljudje, po vseh pravilih do protinaravne napačne selekcije. Glas nekega lovca: “Lov pomeni ne samo ubiti, kar je šibko in bolno, ampak tudi “nadštevilčne” popolnoma zdrave živali (kdo bi le jedel pohabljene in bolne?).” (WILD UND HUND 13/2001, slov. DIVJAD IN PES 13/ 2001).

4. Lov je varstvo narave, je še ena zmotna misel. Lov pomeni motenje naravnega ravnotežja ekološkega sistema. Lahko vodi do zmanjšanja ali iztrebljenja živalskih vrst. Lovci naravo uporabljajo, ne pa ščitijo. Gojijo živalske vrste, ki so jim zanimive kot plen. Sicer pa medtem lovci sami spodbijajo trditev: “Lov kot uporabno varstvo narave” ali “lovci kot pravi varstveniki narave” in tako naprej – vse lepo in prav. Funkcionarji zveze za varstvo narave pa nas kljub vsemu ne akceptirajo. Zakaj končno nismo bolj za smisel in namen našega lovstva? ( … ) Lov v prvi vrsti pač ni gojitev, ampak v čisto prvotnem pomenu plenjenje in pleniti vendarle hočemo. Ni na odmet občutiti veselje, če je uspelo ubiti divjo žival. Ne, v pravo veselje nam sme biti, če smo divjo žival brez bolečine pokončali s čistim metkom …” (WILD UND HUND 13/2001, slov. DIVJAD IN PES 13/ 2001).
V švicarskem kantonu Ženeva se je prebivalstvo leta 1975 na referendumu odločilo za splošno prepoved lova na sesalce in ptice. V letih, ki so sledila, se je na obalah Ženevskega jezera in Rohne spektakularno povečalo število vodnih ptic, ki so prišle prezimit – nedvomno zato, da so se izognile lovu. Pred referendumom so zagovorniki lova trdili, da v kantonu Ženeva poljskemu zajcu grozi iztrebljenje zaradi roparic. Bilo je prav nasprotno: Medtem se kanton Ženeva veseli zdrave populacije poljskega zajca, ki se razmnožuje, najgostejše populacije poljskih zajcev v Švici. Strahovanje kmetov, da bo prepoved lova prinesla več škode njihovim na kulturam, se ni potrdilo: Škoda v kantonu Ženeva je primerljiva s škodo v Schaffhausenu, čeprav je v Schaffhausenu lov dovoljen.

5. Lovci ne ubijajo neboleče. Pogosto živali samo obstrelijo. Iskanje, če sploh pride do njega, traja ure in dneve. Do smrtnega strela se obstreljene živali na begu pred lovci ure in dneve vlečejo skozi gozd z raztrganim telesom, razparanim drobovjem in zlomljenimi kostmi. Tudi lovčeve šibre zadenejo številne živali, zlasti ptice, toda te ne umrejo takoj, ker šibre niso zadele življenjsko pomembnih organov. Zaradi poškodb pogosto umrejo šele po nekaj urah ali dnevih. Vsaka četrta raca živi s strelno poškodbo. Pri “lovu” s pastmi na zapah, “kjer ni poškodb” kot pravijo, ujeto žival v trenutku ko se past z glasnim truščem zapre, skoraj vedno zajame panika, žival se sunkovito premika in se zaradi tega često močno rani. Tako “kos” (lovski žargon) obleži v krvi, trpi grozne bolečine ter neredko ure, često tudi dneve v majcenem zaboju lačen in žejen čaka na grozno smrt. 

6. Lovci ne ščitijo prebivalstva pred steklino. V Evropi v skladu s pravili vodijo pravi uničujoč bojni pohod na lisice: s šibrami, s pastmi, z uplinjanjem v brlogu in z zastrupljenimi vabami, in sicer skozi vse leto. Toda širjenja bolezni ni zaustavil nobeden od teh ukrepov. Lov na lisice celo pripomore k širjenju stekline, ker preživele lisice pospešeno menjavajo kraje. Švicarski kanton Wallis se je leta 1981 z akcijami cepljenja rešil stekline. Ta akcija je Wallis stala 106.800 frankov letno, medtem ko je obmejni kanton Bern, po površini samo malenkost večji, porabil 818.148 frankov za usmrtitev velikega števila lisic in za cepljenje goveda, ne da bi zajezil steklino.

7. Lov tudi ni kulturna dobrina, kot se pogosto predstavlja. Pod kulturo razumemo “skupek duhovnega in umetniškega izražanja … nekega naroda” kot tudi “prefinjen način življenja, vzgoje in izobrazbe”. Ali ubijanje divjadi spada zraven? Zagotovo ne! Da si ljudje prilaščajo pravico zavoljo zadovoljstva ubijati živa bitja, ki prav tako kot oni čutijo in občutijo bolečino, z moralnega stališča absolutno ni sprejemljivo.

8. Človek je vedno lovil, je tudi napačni argument za lov. Prvotno je bil človek zbiralec. Šele kasneje je postal lovec. Vzorec obrabe zobne površine kočnikov mnogih hominidov in hominoidov jasno kaže, da so ti predhodniki ljudi jedli rastlinsko hrano (rastlinska vlakna, plodove s trdo lupino, orehe itd.). Tipične zveri (npr. volk, lev) in vsežderi (npr. rovka, jež) imajo na kočnikih drugačno strukturo zob in sklenine kot današnji človek. V stvariteljski zgodovini se še odslikava vegetarijanska faza človeštva, ko Bog v Genezi 1.19 pravi: “Glejte, dal sem vam vse rastline, ki prinašajo semena na vsej zemlji in vsa drevesa s plodovi, ki prinašajo semena za vašo hrano.” Toda ko se je človek začel vojskovati proti svojemu bratu, je začel klati tudi živali. Pri “primitivnih” ljudstvih služi lov za pridobivanje hrane. Pri “razvitih” ljudstvih je lov tradicija fevdalne gospode. Toda fevdalno gospostvo je medtem že popolnoma zastarelo. V Evropi človek ne lovi več, da bi si zagotovil prehrano. Gre izključno in samo za dejavnost v prostem času, za užitek, uživanje ob ubijanju. Lovec je v današnjem času edini, ki sme streljati na žive cilje z varnega strelnega stolpa. Za razliko od vojaka, ki mu največkrat stoji nasproti enakovreden nasprotnik, je lovec posebno nizkoten: Strelja samo, kadar se žrtev ne more braniti. Ubijanje je v krvi mnogih ljudi: Kolikor manj je vojn, toliko več je lova? Vojna je bratomor. Vojna proti živalim je pomor bratov in sester.

Theodor Heuss, ki se je kot prvi predsednik Zvezne republike Nemčije moral iz reprezentančnih razlogov pogosto udeležiti diplomatskega lova, je primerno formuliral: “Lov je samo nizkoten opis za posebno nizkoten umor sobitij, ki nimajo nobene možnosti. Lov je stranska oblika človeške duhovne obolelosti.”

9. Lov je v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije:
– V 5. členu ustave je med drugim zapisano, da država skrbi za ohranjanje naravnega bogastva. Živali so kot živa bitja del naravnega bogastva in mora zato država poskrbeti za njihovo ohranitev. Z ubijanjem pa se naravno bogastvo ne ohranja, temveč zmanjšuje. Seveda velja to za vsakega posamezno živali in ne za vrsto kot abstrakten pojem, saj vrsta kot taka ni del naravnega bogastva in gre samo za besedo, ki si jo je izmislil človek. Naloga vseh državnih organov je, da delujejo po ustavi in jo spoštujejo, zato lov ne more biti dovoljen, kajti lov število živali zmanjšuje in tako siromaši naravno bogastvo oz. ga zmanjšuje. 
– V 5. členu ustave je med drugim še zapisano, da država ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije. Če država preko lova dopušča namerno pobijanje živali oz. ga celo ukazuje, to ne more voditi do skladnega civilizacijskega razvoja, kajti do takšnega razvoja lahko pride samo s pozitivnimi dejanji in ne sovraštvom, katerega posledica je pobijanje živih bitij. Vsak vnos sovraštva oz. pobijanja živih bitij v družbo ovira skladen civilizacijski razvoj Slovenije in vodi do destrukcije družbe. To je sedaj že vidno. Pobijanje živih bitij državi Sloveniji jemlje kredibilnost. Zato je lov v nasprotju tudi s tem ustavnim določilom. V kulturo ne more spadati ubijanje živih bitij, torej niti ne ubijanje živali.
– 63. člen ustave med drugim določa, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni. To, da država z lovom dovoljuje pobijanje živali pomeni spodbujanje k nasilju, saj je pobijanje živali nasilje, kajti le-ti niso usmrčeni neboleče in brez sile, temveč so pobiti z okrutno silo oz. nasiljem. Lov je tudi v tem pogledu protiustaven. 
– 72. člen ustave med drugim določa, da varstvo živali pred mučenjem ureja zakon. Iz navedene ustavne določbe je razvidno, da ustava ne dovoljuje mučenja živali in to ne glede ali gre za domače ali prostoživeče živali. Po slovarju slov. knjižnega jezika pomeni mučenje povzročati duševno ali telesno neugodje, trpljenje. Pri vsakem namernem uboju živali pride do mučenja, saj žival neizmerno trpi oz. je poškodovana, če uboj ni uspel in tudi pri tem neizmerno trpi. Po drugi strani pa se kot mučenje smatra tudi vsaka nepotrebna smrt živali. To načelo je sprejel tudi veljavni Zakon o zaščiti živali, ko v 4. členu določa, da je mučenje živali tudi nepotrebna ali neprimerna usmrtitev živali. Ne glede na razlog usmrtitve ali uboja živali, so te usmrtitve popolnoma nepotrebne, kajti:
– kot je bilo navedeno že prej, novejše raziskave ekologov so pokazale, da živali razpolagajo z notranjim mehanizmom uravnavanja populacijske rasti in zato človekovo uravnavanje populacije živali ni potrebno oz. je celo škodljivo
– če gre za živali, ki naj bi bile nevarne ljudem, jih je mogoče omamiti in nato odpeljati na področje, ki je namenjeno življenju tako medvedov oz. drugih živali
– mesno prehrano lahko v celoti nadomesti rastlinska hrana, ki je po ocenah znanosti tudi bistveno bolj zdrava, za mesno prehrano pa je znano, da povzroča mnoge civilizacijske bolezni, to vse pa pomeni, da meso ni nujno potrebno za življenje ljudi.

Glede na navedeno Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice predlaga, da Vlada Republike Slovenije pripravi spremembe Zakona o divjadi in lovstvu (ZDLov-1), jih posreduje v sprejem državnem zboru, v spremembah pa določi, da se v Sloveniji

LOV V CELOTI PREPOVE.
Odpravo lova podpira mnogo ljudi v Sloveniji. Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice je jeseni leta 2003 pripravilo peticijo za odpravo lova in začelo zbirati podpise zainteresiranih ljudi za odpravo lova. Peticijo za odpravo lova je do tega trenutka podpisalo 7.568 Ijudi. Prilaga se tako peticija kot vsi zbrani podpisi.
Seveda obstaja koncept, kako naprej po celoviti prepovedi lova. Na začetku morajo biti naravi in živalim omogočeni pogoji, ki omogočajo dolgoročno naravno in stabilno ravnotežje, saj je sedaj narava zaradi napačnih človekovih posegov (lov, komercialni posegi, …) v zelo nestabilnem stanju. Temu sledijo razni programi, ki živalim oz. organizmom v gozdovih in na poljih nudijo smiselno pomoč. 

V upanju, da boste sprejeli predlagani ukrep za zaščito živali vas lepo pozdravljamo. 
Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice:
Stanko Valpatič, predsednik