Stališče društva o lovu in predlogu novega zakona o divjadi in lovstvu

1. O lovu iz etičnega vidika ter o nepotrebnosti in škodljivosti lova
V Sloveniji so lovci v lovnem letu 1999/00 ubili približno 100.000 živali, v samostojni Sloveniji pa se število pobitih živali giblje okoli milijon, če ga ni že preseglo.
Lovci ubijajo pogosto na skrajno okruten način: Zajce s šibrami, ki od bolečine zakričijo kot majhni otroci; srne in divje svinje z »ekspanzijskimi streli«, ki se v živali razširijo in povzročijo večje in bolj raztrgane rane, zaradi katerih pušča žival za sabo več krvi, črevesne vsebine in drugih delčkov telesa kot »zalezovalna znamenja«, po katerih jo je na begu lažje zasledovati in prej omaga; mnoge živali med drugim s pastmi, v katerih končajo v grozljivem smrtnem boju. Srnice nebogljeno gledajo, kako izkrvavijo njihove matere. Lovci pobijajo tudi medvede, čudovita živa bitja, ki imajo človeka za najnevarnejšega sovražnika in se ga izogibajo, če le morejo – že vedo zakaj. 
Ali je to etično? Ali je del etike ubijanje ter povzročanje trpljenja in strahu? Slovenija naj bi bila država, ki bi temeljila na visokih etičnih načelih? Ali res? Ali ne spada pobijanje v neke druge čase, čase, ki naj bi že zdavnaj minili? Mogoče v kameno dobo? Ali ni pobijanje živali izraz sovraštva do drugih? In sovraštvo ne more imeti domovinske pravice v Sloveniji.
Lovcem je dolgo uspevalo, da so svoje neetično početje prikrivali in lov predstavljali kot »ekološko nujo«. Če bi lovci res bili ljubitelji živali in bi usmrtili živali samo zato, da bi s tem uravnavali naravno ravnovesje, bi postopek usmrtitve potekal popolnoma drugače. Lovci bi omamili žival in jo nato omamljeno usmrtili, da ne bi trpela. Žival bi v celoti pokopali, torej je ne bi prodali niti za trofejo niti za prehrano. Ravnanje z živaljo bi bilo spoštljivo in ne tako negativno, kot je sedaj. Ker pa temu ni tako, je ta lovski argument brezpredmeten. Sicer pa so tudi ekologi medtem že razkrinkali lovsko laž: Ravnotežje narave in živali ne potrebuje lovcev, temveč se dolgoročno vzpostavi samo od sebe – z notranjim izravnavanjem števila rojstev in s prilagajanjem na mejo kapacitete okolja. Če preti prenaseljenost, se zniža stopnja rojstev. V skoraj vseh deželah na svetu je lov v naravnih rezervatih prepovedan, kljub temu tam ne pride do naravnega neravnovesja. Lov pomeni motenje naravnega ravnotežja ekološkega sistema in lahko vodi do zmanjšanja števila ali iztrebljenja živalskih vrst. Lovci naravo uporabljajo, ne pa varujejo. Tudi škoda zaradi objedanja mladih rastlin ne upravičuje lovske morije. Nasprotno: Za škodo, ki jo napravi divjad, je lovski pritisk eden od vzrokov.
Lovci naj bi varovali gozd in polja pred škodo, ki jo napravi divjad, kot sami zatrjujejo. To ne drži, saj prav lov pogosto izzove divjad, da napravi škodo. Z lovom po nepotrebnem prepodijo živali, kar pogosto še poveča njihovo potrebo po hrani in objedanju. Škoda, ki sicer nastaja, nastaja zaradi tega, ker človek živalim ne pušča več hrane in jim krade življenjski prostor. Prej je človek pri žetvi vedno nekaj pustil za živali, sedaj moderni stroji ne pustijo ničesar več, prej se je divjad lahko pasla na travnatih površinah, sedaj so te v glavnem pokošene in celo pticam ne ostane ničesar, polja in travniki so zastrupljeni s škropivi in gnojili, pa tudi z gnojem in gnojevko. Moderno kmetijstvo je torej divjim živalim odvzelo vire prehranjevanja. In lovci pobijejo živali, ki pridejo na polja, da bi prišle do hrane. Lakota vodi živali v obup in zato jedo vse, kar lahko dosežejo. Živali v bistvu povzročajo škodo iz skrajne sile in ne iz nekega npr. hobija.
Človek je bil za preživetje nekoč morda odvisen od lovskega plena. Danes služi samo še mesni in trofejni zasvojenosti nekaterih sladokuscev, ki se nočejo odpovedati svoji zajčji in srnji pečenki ali svoji trofeji. Predvsem pa lov živi od lovskega poželenja po ubijanju, udobno in strahopetno streljati z visokih prež, ki so podobne stražarskim stolpom koncentracijskih taborišč, pred katerimi izbirajo svoje nič hudega sluteče žrtve. Robove gozdov in gozdne poti obrobljajo mnoge preže, živali komajda pobegnejo. Prvi nemški zvezni predsednik Teodor Heuss je rekel: »Lov je samo strahopeten opis za posebno nizkoten umor sobitij brez možnosti. Lov je stranska oblika človekove duševne bolezni.«
Kot je rekel Hubert Weinzirl, tudi nekoč nemški predsednik, ima vsaka stvar svoj čas in lovu je čas potekel. Lov ima svoje mesto samo še v muzeju. In Slovenija ne bi bila prva, ki bi, če bi prepovedala lov, postavila le-tega v muzej. 

2. O neustavnosti lova
Lov pa ni lov samo neetičen in škodljiv, temveč je tudi v nasprotju z ustavo Republike Slovenije in sicer vsaj z določbami 5., 63. in 72. člena. 
V 5. členu je med drugim zapisano, da država skrbi za ohranjanje naravnega bogastva. Živali so kot živa bitja del naravnega bogastva in mora zato država poskrbeti za njihovo ohranitev. Z ubijanjem živali se naravno bogastvo ne ohranja, temveč zmanjšuje. Lov kot ubijanje torej ne ohranja naravnega bogastva, temveč ga zmanjšuje, zaradi česar ga država ne sme dovoliti, ker sicer ravna v nasprotju s svojo ustavno dolžnostjo o ohranjanju naravnega bogastva in s tem o ohranjanju živali. Iz določbe, da država skrbi za ohranjanje naravnega bogastva smiselno tudi izhaja, da imajo živali pravico do življenja primerno svoji vrsti. 
V 5. členu je med drugim še zapisano, da država ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije. Če država dovoljuje lov in s tem dopušča namerno pobijanje živali oz. ga celo ukazuje, to ne more voditi do skladnega civilizacijskega razvoja, kajti do takšnega razvoja se lahko pride samo s pozitivnimi in ne negativnimi dejanji, kamor vsekakor spada lov, ki povzroča v okolju same negativnosti, kot so npr. trpljenje, smrt, strah, sovraštvo, uničevanje okolja in drugo. Vsak vnos navedenih negativnosti v družbo oz. okolje ovira skladen civilizacijski razvoj Slovenije in vodi do destrukcije družbe. To je sedaj že vidno. 
V 63. členu je med drugim določeno, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni. Iz navedene določbe izhaja, da se ta nanaša na kakršnokoli spodbujenje k nasilju in vojni in ne samo do ljudi, kar pomeni, da velja tudi v odnosu do živali. To, da država dovoljuje lov in s tem pobijanje živih bitij, pa pomeni spodbujanje k nasilju, saj se pobijanje živali dogaja nasilno, živali namreč niso usmrčene neboleče in brez sile, temveč so pobite z okrutno silo oz. nasiljem.
72. člen med drugim določa, da varstvo živali pred mučenjem ureja zakon. Iz navedene ustavne določbe je razvidno, da ustava ne dovoljuje mučenja živali in to ne glede ali gre za domače ali prostoživeče živali. Po SSKJ pomeni mučenje povzročati duševno ali telesno neugodje, trpljenje. Pri vsakem namernem poboju živali pride do mučenja, saj žival neizmerno trpi oz. je poškodovana, če poboj ni uspel in tudi pri tem neizmerno trpi. Po drugi strani pa se kot mučenje smatra tudi vsaka nepotrebna smrt živali. To načelo je sprejel tudi veljavni Zakon o zaščiti živali, ko v 4. členu določa, da je mučenje živali tudi nepotrebna ali neprimerna usmrtitev živali. Ne glede na razlog usmrtitve ali uboja živali, je njihov poboj nepotreben tudi, če se ta poboj opravičuje z ohranjanjem naravnega ravnovesja, kajti novejše raziskave ekologov so pokazale, kot že navedeno, da živali razpolagajo z notranjim mehanizmom uravnavanja populacijske rasti, kar pomeni, da lahko narava sama poskrbi, da se uravnovesi število živali v okolju z zmožnostjo tega okolja. V skoraj vseh deželah na svetu je lov v naravnih rezervatih prepovedan, kljub temu pa tam ne pride do naravnega neravnovesja.
V 72. členu je tudi določeno, da ima vsakdo v skladu z zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja in da država skrbi za zdravo življenjsko okolje. V ta namen zakon določa pogoje in načine za opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti. Vsakdo ima pravico do najvišje možne stopnje zdravja. Nihče ne sme ogrožati zdravja drugih. To izhaja iz 1. in 2. odstavka 2. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Po slovarju slov. knjižnega jezika je pojem okolja definiran kot stvarni in duhovni svet z določenimi značilnostmi, ki obdaja človeka, pojem zdravja pa kot stanje telesnega in duševnega dobrega počutja, brez motenj v delovanju. Iz navedenega je jasno razvidno, da mora država skrbeti tudi za dobro duševno počutje ljudi v Sloveniji. To pa tudi pomeni, da država ne sme dovoljevati dejanj, ki krnijo dobro duševno počutje ljudi. Torej, država mora skrbeti, da v okolju ni ubijanja ali preganjanja živih bitij in drugih negativnih dejanj, ki krnijo dobro duševno počutje ljudi. Kajti nesporno je, da se mnogi ljudje slabo duševno počutijo, če vidijo oz. slišijo za poboje živali, če vidijo ali slišijo za grozote, ki jih npr. počenjajo lovci v gozdovih in na poljih. Nenazadnje pa mora država zagotavljati tudi nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti po 35. členu ustave. In lov s svojimi grozotami je posredno poseganje v duševnost ljudi. Nihče nima pravice drugega ogrožati, kar je eno izmed bistvenih načel pravne države in to se nanaša tudi na državo. 
Eden izmed velikih duhov človeštva je rekel, da bo prišel čas, ko bo zločin nad živaljo kaznovan enako kot zločin nad človekom. 127. člen Kazenskega zakonika RS določa, da kdor komu vzame življenje, se kaznuje z zaporom najmanj petih let. Iz navedene zakonske določbe je jasno razvidno, da ta varuje vsa živa bitja in ne samo človeka, kajti v zakonskem dejanskem stanju pojem človeka ni izrecno naveden, temveč je govora o tistih, ki imajo življenje, to pa so tudi živali. Iz tega torej sledi, da kazenski zakonik varuje tudi živali. Ali se bodo zgoraj navedene preroške besede kmalu uresničile?

3. Kdo ima pravico do življenja: živalska vrsta ali posamezna žival?
Iz predloga zakona, kot tudi iz drugih vladnih ali državnih dokumentov, kot npr. iz strategije upravljanja z rjavim medvedom, smiselno ali izrecno izhaja, da ima pravico do življenja živalska vrsta in ne žival kot posamezno bitje. Npr. strategija upravljanja z rjavim medvedom izrecno stoji na stališču, da medvedu kot vrsti iz ekoloških in etičnih razlogov pripada pravica do življenja. Takšno stališče je napačno in skregano z zdravim razumom, saj vrsta sama po sebi ne more imeti pravice do življenja, kajti vrsta je samo abstrakten pojem in ne živo bitje. Življenje pripada živim bitjem in ne abstraktnim pojmom, ki so samo dogovor ljudi in opisujejo določeno stanje. 
Naravno bogastvo, za katerega ohranjanje mora skrbeti država, je lahko samo posamezna žival in ne samo vrsta. 
Ustava tudi določa, da varstvo živali pred mučenjem ureja zakon, kar pomeni, da mučenje živali ni dovoljeno. Mučiti pa je po naravi stvari mogoče samo posamezno žival in ne vrste. To tudi smiselno pomeni, da pravica do nemučenja in posledično do življenja pripada posamezni živali in ne vrsti kot taki.
Sicer pa se z varovanjem vsake posamezne živali varuje tudi vrsta kot taka. Vrsta se torej varuje preko varovanja posamezne živali.

4. O predlogu novega zakona o divjadi in lovstvu
Glede na navedeno je jasno, bi nov zakon o lovu moral imeti samo en vsebinski člen, ki bi se glasil: Lov je prepovedan.
Ne glede na to, pa so določbe predloga novega zakona o divjadi in lovstvu (tekst za prvo branje) v mnogih primerih v nasprotju s samimi seboj ter poniževalne in sovražne do živali. V nadaljevanju samo nekaj primerov.
Že sam namen zakona sam v sebi je protisloven, kajti enkrat se trdi, da gre za ohranjanje in varstvo divjadi kot naravne vrednote oz. naravnega bogastva, po drugi strani pa se govori o lovu. Jasno je, da lov kot ubijanje ne ohranja in varuje živali, temveč jih uničuje. Kako lahko žival s tem, ko jo ubiješ, ohraniš in varuješ, ni jasno. Dejstvo, da naj bi se z ubojem živali le-ta varovale in ohranjale, je zato skrajno absurdna. Jasno pa je, da je potrebno varovati vsako posamezno žival in ne vrsto kot tako, saj je vsaka posamezna žival naravno bogastvo in ne vrsta kot taka. 
V 2. členu se predlog sklicuje na zakonitosti narave in določa, da mora biti upravljanje v skladu tudi z zakonitostmi narave. Kot je že bilo omenjeno, je ugotovljeno, da ima narava v sebi mehanizme, s katerimi uravnava število živali v določenem okolju, tako da to število ustreza sposobnosti okolja. To je torej ena izmed naravnih zakonitosti. Zato lov ni potreben za ohranjanje naravnega ravnovesja.. Očitno pa je lov potreben za ustvarjanje dobička, saj je eden izmed namenov lova zadovoljevanje gospodarske funkcije divjadi. To, da država dovoljuje lov in s tem pobijanje živih bitij za ustvarjanje prihodka oz. dobička, je nesprejemljivo in skrajno grozljivo. Kot da se ljudje ne bi mogli preživljati ali dosegati dobiček na pošten način? Vsekakor pa bo potrebno, ne glede na lov, pustiti naravo pri miru, tako da bo narava lahko narava in ne bo vanjo škodljivih posegov, ki jo zastrupljajo in izkoriščajo do onemoglosti.
V preteklosti je mogoče moral človek loviti zato, da se je preživel, sedaj pa se lahko vsak človek preživi na drug način, na pošten način, ki v sebi ne vsebuje pobijanja nedolžnih živali. Glede na to, da se lovci lahko prehranijo na drug način, se celo postavi vprašanje ali ne gre pri lovu za za užitek ob ubijanju?
V predlogu zakona je tudi zapisano, da je lovstvo v javnem interesu. Absurdno in poniževalno do mnogih ljudi v Sloveniji je, da se trdi, da je lov v javnem interesu. Ne more biti v javnem interesu dejavnost, ki ubija živa bitja, ki prinaša v okolje strah, sovraštvo, trpljenje, povzroča škodo, … Ne more biti v javnem interesu nekaj, kar je nasilno in protiustavno. 
Absorudno je tudi govoriti o lovski pravičnost, ki jo omenja 46. člen predloga. Pravičnost izključuje vsako namerno pobijanje živali, smrt ni del pravičnosti, pravičnost je življenje. Pravičnost vsebuje oz. se nanaša tudi na živali in naravo. Zato je pojem lovska pravičnost sam v sebi protisloven, saj lov pomeni ubijanje, kar pa nasprotuje pravičnosti, katere bit je življenje in ne smrt. 
Predlog zakona med drugim določa, da je krmljenje divjadi dovoljeno le za tiste vrste divjadi in na lokacijah, predvidenih z načrti lovsko upravljalskih območij. Če se ravna v nasprotju s to določbo, je zagrožena denarna kazen. Gre za eno izmed grozljivih določb zakona, ki pomeni, da bodo morale od lakote umreti vse tiste živali, za katere bo v naravi premalo hrane, človek pa jih ne bo smel krmiti in jim s tem pomagati. Ta določba je skrajno sovražna do mnogih živali, do mnogih ljudi, ki čutijo z živalmi in jim ni vseeno, kaj se z njimi dogaja. Mnogi se bodo mogoče znašli v situaciji, ko bodo srečali sestradano in onemoglo žival, ki pa ji zaradi predpisov ne bodo smeli pomagati s hrano. Vprašanje je, ali niso takšne določbe predpisov v nasprotju z ustavo, iz katere naj bi izhajale visoke etične vrednote, ki jih morajo vsebovati tudi predpisi. Ali bi si želeli biti tisti, ki so zapisali takšno grozljivo določbo, v koži sestradane živali, ki v mukah in trpljenju umira, ljudje okoli nje pa imajo mnogo hrane, pa je ne smejo dati tej živali, ker predpis to pod grožnjo visoke denarne kazni prepoveduje? 
Predlog zakona tudi določa, da ima tisti, ki mu je divjad povzročila škodo, pravico do odškodnine. V ta namen mora vložiti v treh dneh, ko je škodo opazil, pisno prijavo. Če tega ne naredi, mora sodišče zavreči tožbo za izplačilo odškodnine, če pride do sodnega spora. Navedena ureditev glede izjemno kratkega roka za vložitev prijave je absurdna in zelo sovražna do živali. Lahko se namreč zgodi, da bodo mnogi ljudje zamudili navedeni (zelo kratek) rok, s čimer bodo izgubili pravico do odškodnine. Mogoče bodo svojo jezo stresli na živali, zahtevali še večji odstrel živali in podobno. Takšna določba je v bistvu voda na mlin lovcem in ne služi temu, da bi oškodovanci dobili za svojo škodo primerno odškodnino. To bi bilo tako, kot da bi lahko oškodovanec svojo škodo iz npr. prometne nezgode uveljavljal samo v roku tri dni od od nezgode, kasneje pa ne in bi sodišče njegovo tožbo samo zaradi zamude trodnevnega roka zavrglo, pa čeprav je zastaralni rok 3 leta. Gre torej ne samo za absurdno določbo, temveč tudi za določbo, ki je v nasprotju z načelom pravne države, ki za uveljavljanje odškodnine določa ponavadi bistveno daljše roke, ki so omejeni samo z rokom zastaranja, ki je v tem primeru 3 leta.

5. Zaključek
Če bi bili lovci v resnici ljubitelji živali in narave, ne bi namerno ubili nobene živali, kajti tisti, ki nekaj ljubi, tistemu ki ga ljubi, ne povzroči nobenega trpljenja, strahu in podobnega, sigurno pa ga ne ubije.

Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice

Stanko Valpatič, predsednik