Domov Članki MAMA JE MAMA. Naj otroški glas znova zaživi v nas!

MAMA JE MAMA. Naj otroški glas znova zaživi v nas!

Besedilo: Ksenija Vesenjak, avtorica knjige Živali, moje prijateljice

Mama, strah me je.”
“Česa? Pa ne teme in noči?”
“Eh, ne! Ne bojim se teme. V njej vidim vse, kar je. In saj veš, včasih še vse tisto, česar sploh ni.”
“Pa ne nevihte?”
“Ne! Ta prevetri mi srce in oči. Točno tako, kot praviš ti!”
“Deroče reke in vetra?”
“Kje pa! Po vetru pride tvoj vonj in potem si tukaj, ko te močno pogrešam. Zaradi reke bi lahko plul, ko si zaželim. Včasih celo tja, kamor si želim!”
“Česa se torej bojiš, moj mali pogumni in neustrašni sin, ki ga ne strela ne grom ne blisk ne spravijo v dir?”
“Mama. Bojim se ljudi … Ne razumejo vetra kot mi. Ne občutijo moči sonca kot mi. Še tok rek po svoje usmerjali bi! Živijo na zemlji, kot da je ni! Kaj, če na koncu vzamejo, kar največ pomeni mi. Saj veš, mama, da to si ti!”
“Razumem. Naj te ne bo strah ljudi. Ne vidiva sonca, pa vendar občutiva njegovo moč. Ne čutiva vetra, pa vendar poznava vse njegove smeri. Nikdar se ne bova hladila v reki, pa vendar zaupava njenemu toku. Verjemi. Ničesar takšnega ni, kar lahko kdorkoli med ljudmi vzel bi ti. Nenazadnje, saj veš, da tudi mene ob tebi že dolgo več ni … A ti občutiš življenje onkraj navidezne človeške moči. Otrok moj, ne boj se ljudi …”

Življenja enih od najbolj izkoriščanih živali so danes prežeta z neskončno žalostjo njihovih živalskih mater. Njihovi otroci so obravnavani kot naša surovina za mleko, meso ali jajca. Še preden so začeli zares živeti, se znajdejo na tovornjakih za klavnico. Osemmesečni telički so v trebuhih kravjih mam dihali dlje kot zunaj njih, šestmesečni pujski, ki bi se morali razigrano poditi za maminim repom, v agoniji in strahu potujejo za rešetkami, štirimesečni jagenjčki, ki se še niso pasli, kličejo mame iz klavnic. Piščanci pa sploh ne vedo, kako mama izgleda, saj je svoj živ dan niso videli. Nihče jih ni učil, kako poiskati hrano, nihče jih ni skril pod perutke, ničesar ne poznajo, doživijo, pa že gredo pod nož. S selekcijsko vzrejo smo celo uspeli odpraviti nagon kločenja, valjenja jajc pri kokoših, dobesedno materinski nagon. In to imamo za napredek znanosti. Mar res?

O tem razmišljam, ko skupaj z leto in pol staro punčko Auroro dajeva vodo naši rešeni pujsi Čoki. To je mama s prašičjim rilcem, ki je preživela vse svoje otroke, nemočno in ukleščeno gledala njihovo pohabljanje (od kastriranja na živo dalje …) in je v našem zatočišču, kjer se na simbolen način vsaj malo poskušamo oddolžiti za krivice, povzročene živalim in naravi, končno našla svoj mir. Aurora jo nežno poboža in v njej ni niti malo grobosti, kaj šele misli, da bi živali storila kaj žalega. Tega otroška duša ne pozna. Ljubezen, ki gre skozi otroške roke, je izjemna. In nalezljiva.

Razmišljam dalje. Kaj se je zgodilo z nami, odraslimi, ki smo vsi bili nekoč otroci, da počnemo živalim takšne grozote? Se lahko za trenutek spomnimo, kdo smo bili, preden je svet rekel, kaj moramo postati? V nas je živelo ustvarjalno otroško srce, polno zaupanja, sprejemanja in predvsem iskrenega čudenja nad vsem bogastvom narave in živali okoli nas. Ko si otrok, je svet poln čudes. Vse tiste majhne stvari niso majhne, ampak zelo velike. Skozi otroške oči je vsaka žival lepa.

Bela kokoška je prelepa ptica, pod katere perutmi je tako prijetno toplo. Zajček je nekdo, ki bi lahko pojedel vse naše štiriperesne deteljice, samo da bo zadovoljen. Kravica – nežni velikan, pri katerem si lahko grejemo noge pozimi. Pikapolonice pa prinašajo srečo. Prav vsaka žival je bila, je in vedno bo skozi otroške oči lepa. Kako bi ne bila, saj je edinstvena, kot vsak izmed nas. Med njimi kot otroci nismo delali razlik, nismo jih delili in niti na misel nam ni prišlo, da bi živalim storili kaj hudega. Drug drugemu smo bili največji zaklad. Živali so bile naše prijateljice. Zakaj je ta otroški glas potem z leti postajal vse tišji in tišji, dokler ni postal povsem neslišen? In se je nežna ljubeča roka spremenila v rablja, ki pobija???

Samota ubija. Tako pravimo.
Ampak v temnem prizidku hiše potem za vse kratko življenje osamimo in zapremo nedolžno žival, ki bo odrezana od sveta vsak dan čakala našo roko s hrano, dokler je ne bomo pobili.

Borimo se za svobodo. Ker je vredno!
Ampak njih zapiramo v kletke in jim natikamo verige in okove.

Opevamo ljubezen.
Ker je nekaj najlepšega na celem svetu. Ampak milijarde drugih bitij prikrajšamo zanjo in za sleherne medsebojne odnose zunaj ali znotraj njihove vrste.

Da bi zares razumeli, kaj pomeni za pujske doživljenjsko bivanje v betonskem boksu, je treba videti, s kakšno neizmerno radostjo norijo po travniku, kadar ga imajo. Koliko veselja je v njih in neskončne razigranosti. In treba jih je slišati zvečer, ko utrujeni, zakopani globoko v seno, zaspijo.

Da bi razumeli, kaj pomeni za ptice, kot so kokoši, ujetost v prostor brez letnih časov, brez zemlje in pod umetno svetlobo, jih morate videti na prostem. Vsak trenutek živijo, kot bi bil zadnji.

Da bi razumeli breme verig in okovov na bikih in kravah, morate te veličastne živali videti živeti v naravi. Da bi zares razumeli, da je toleriranje krivice na enem mestu grožnja pravičnosti povsod, se moramo morda sami znajti na mestu živali. Izkoriščani in ujeti na ta ali oni način.

Toliko časa se trudim vračati zemljo živalim. Ker vem, kako zelo rade jo imajo. In ob tem, ko jih opazujem, nikoli ne neham razmišljati, da bi zemljo morali vrniti ne le živalim, ampak tudi ljudem.

Morda bomo takrat, ko bomo sami sebe osvobodili, bolje razumeli, kaj je tako zelo narobe v našem odnosu do živali. Za začetek pa morda odpremo vsaj del srca. Da otroški glas znova zaživi v nas!

Revija Osvoboditev živali, letnik 18, številka 41, junij 2021, str. 64-65.

Fotografije so povzete po knjigi Živali, moje prijateljice (Ksenija Vesenjak Kutlačić, Bresternica, Zavod za zaščito rejnih živali Koki, 2019)

 

 

 

Zadnji prispevki

SMRT, TRPLJENJE IN KRATENJE SVOBODE ŽIVALIM POSTAJA SMRT, TRPLJENJE IN KRATENJE SVOBODE LJUDEM (Zgibanka)

  Spoštovani bralci, »edina prava pomoč, bi bila, tudi v času koronavirusa, da vlada, cerkev in zdravstvo preko medijev ljudem...

VEGANSTVO ZAME NI EKSTREMNA IDEJA, Up v srebrnih očeh

Besedilo: Elara Udvanc Pozdravljeni. Moje ime je Elara in pišem z namenom, da predstavim svojo pot veganstva kot življenjskega stila in razloge, zakaj...

MAMA JE MAMA. Naj otroški glas znova zaživi v nas!

Besedilo: Ksenija Vesenjak, avtorica knjige Živali, moje prijateljice "Mama, strah me je.""Česa? Pa ne teme in noči?""Eh, ne! Ne bojim se teme. V...

VEGANSTVO V NEVEGANSKI DRUŽBI, Promocija veganskega načina življenja z zgledom

Besedilo: Luka Kit Ena izmed stvari, ki so zaznamovale prejšnje desetletje, je vsekakor porast števila veganov tako v Sloveniji kot po svetu. Glede...

TI, ŽIVAL – TI, ČLOVEK, Kdo je vreden več?

Knjiga daje odgovore, ki jih ne najdemo v nobeni strokovni knjigi biologije ali védi o vedenju živali. Kadar pes s pogledom, polnim...

PROTEST PROTI UPORABI ŽIVALI, Protesti v MO Ljubljana, solzivec in uporaba živali

6. 10. 2021 smo pozvali Ministrstvo za notranje zadeve in Generalno policijsko upravo. Zadeva: Protesti v Mestni občini Ljubljani...