Pobuda za oceno ustavnosti in zakonitosti pravnilnika, s katerim je določen odvzem rjavih medvedov, risov in volkov

Društvo za osvoboditev živali in Jože Lipej sta dne 17. maja 2004 na Ustavno sodišče RS vložila spodnjo pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti pravnilnika, s katerim je določen odvzem rjavih medvedov, risov in volkov iz narave v letu 2004

Pobuda za oceno ustavnosti in zakonitosti

2., 7. in 10. člena Pravilnika o odvzemu velikih zveri iz narave za leto 2004 (Uradni list RS št.14 z dne 13.2.2004) oz. posledično celotnega navedenega pravilnika 

predlogom za odložitev izvrševanja izpodbijanih členov pravilnika po 39. členu Zakona o ustavnem sodišču.

Obrazložitev:

Minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je izdal sporni pravnilnik, s katerim je določen odvzem rjavih medvedov, risov in volkov iz narave v letu 2004. Navedeni pravilnik določa odvzem iz narave do največ 80 rjavih medvedov, 14 volkov in 2 risa. Odvzem iz narave pomeni v praksi uboj oz. smrt navedenih živali. Navedeno je v nasprotju z različnimi predpisi, kot je to navedeno spodaj.

A) Pravni interes 
Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice je registrirano pri Upravni enoti Šenjur pri Celju pod zaporedno številko 159. Zakoniti zastopnik društva je Stanko Valpatič (odločba UE Šentjur pri Celju z dne 17.9.2002).
Društvo je bilo ustanovljeno s ciljem prizadevanja za uveljavitev pravic živali v Ustavi Republike Slovenije in v praksi tako, da bi lahko živali živele življenje, ki je primerno njihovi vrsti, svobodno in v miru ter brez strahu, da jih bo kdo preganjal, mučil ali ubil (3. člen statuta društva). Namen in cilje društvo uresničuje z izvajanjem zlasti naslednjih nalog (4. člen statuta društva):
– prizadevanje za odpravo sedanjega stanja, ko človek uporablja živali za svoje potrebe
– prizadevanje za širitev zavesti o enosti človeka, živali in narave
– prizadevanje za odpravo živinoreje 
– prizadevanje za pravno priznanje pravic živali
– prizadevanje za odpravo lova
– prizadevanje za odpravo poskusov na živalih
– informiranje javnosti o slabem položaju živali
– informiranje javnosti o škodljivosti mesne prehrane
– prizadevanje za odpravo kakršnegakoli mučenja živali
– izobraževanje glede zaščite živali.
Društvo si prizadeva za zaščito živali na vseh področjih družbenega življenja.
Vse to je razvidno iz statuta društva z dne 21.1.2004 in odločbe z dne 17.9.2002, ki se prilagata. Prilagajo se tudi drugi materiali društva kot so letaki in plakat.

Pravni interes predlagateljev izhaja iz različnih pravnih predpisov:

1. V skladu z 2. členom Zakona o zaščiti živali – ZZZiv (Ur. list RS, št. 98/99, …) je zaščita živali v smislu navedenega zakona zakonska obveznost vseh pravnih in fizičnih oseb, ki so v kakršnemkoli odnosu do živali, zlasti pa društev proti mučenju živali in drugih društev, ki so se ustanovila za uveljavljanje in izvajanje deklaracije o pravicah in zaščiti žival. Po 42. členu istega zakona morajo društva, ki delujejo na področju zaščite živali med drugim opozarjati na nepravilnosti in nezakonitosti v zvezi z zaščito živali. 
Navedeni zakonski določili določata zakonsko obveznost predlagateljev, razen fizičnih oseb po 42. členu ZZZiv, v smislu delovanja za zaščito živali. To pa pomeni, da morata predlagatelja uporabiti vse pravne in druge pravno dopuščene možnosti za zaščito živali in to ne glede na to, ali gre za prostoživeče ali neprostoživeče živali. Ena izmed teh pravnih možnosti za zaščito živali pa je tudi zahteva za presojo ustavnosti in zakonitosti splošnih pravnih aktov. ZZZiv torej pooblašča predlagatelja za vložitev zahteve za presojo ustavnosti in zakonitosti spornega pravilnika oz. nekaterih njegovih določb, saj morata aktivno delovati za zaščito vseh živali.
V obravnavanem primeru je torej smiselno izkazan pravni interes skozi zakonsko dolžnost predlagateljev za zaščito živali. Torej gre celo za dolžnost predlagateljev.
Predlagatelja si prizadevata v svojem delovanju zaščiti življenje živali v polnem obsegu, ne glede na to, za katere živali gre. Ali gre za prostoživeče živali ali gre za npr. hišne živali, je nepomembno. Tudi veljavni Zakon o zaščiti živali varuje življenje živali kot najvišjo vrednoto, saj je v 1. členu navedenega zakona določeno, da ta zakon, torej Zakon o zaščiti živali, določa odgovornost ljudi za zaščito živali, to je za zaščito njihovega življenja, zdravja in dobrega počutja. 

2. Zakon o varstvu okolja (ZVO), ki je veljal ob izidu izpodbijanega pravilnika, je določal med cilji varstva okolja tudi trajno ohranjanje vitalnosti narave, biološke raznovrstnosti in avtohtonosti biotskih vrst, njihovih habitatov in ekološkega ravnotežja. Merilo vseh ravnanj in norm varstva okolja je bilo tudi preživetje, zdravje in počutje živih organizmov (3. in 1. člen ZVO). Iz tega je razvidno, da varstvo okolja ob izdaji spornega pravilnika obsegalo tudi varstvo živali kot živih bitij oz. živih organizmov. Po 4. členu ZVO varstvo okolja so ob izidu spornega pravilnika zagotavljali v okviru svojih pristojnosti oz. pravic ali obveznosti tudi državljani in drugi prebivalci kot posamezniki ali organizirani v društva, strokovna in druga združenja ter druge nevladne organizacije za varstvo okolja. 
Novi Zakon o varstvu okolja (ZVO-1) je med cilji zakona navedel tudi ohranjanje biotske raznovrstvnosti, po 5. členu pa je zdravje in počutje drugih živih organizmov tudi merilo pri sprejemanju aktov države, ki se nanašajo na varstvo okolja. 
Tudi iz tega izhaja pravni interes predlagateljev, posebej sigurno Društva za osvoboditev živali in njihove pravice, ki mora v okviru svojih pristojnosti, opredeljenih v statutu društva (člena 3. in 4), zagotavljati oz. si aktivno prizadevati tudi za preživetje, zdravje in počutje živih organizmov, torej vseh tistih živali, ki so ogrožene s izpodbijanim pravilnikom.
Nenazadnje je Ustavno sodišče že priznalo pravni interes ekološkim društvom, saj, kot navaja Matevž Krivic na str. 121 knjige Ustavno sodstvo (Cankarjeva založba, 2000) “je US zavzelo stališče, da ekološkim društvom prizna pravni interes za izpodbijanje predpisov, ki posegajo v področje, za katero so ustanovljena”. Ker gre za takšen primer tudi v tej zadevi, društvo meni, da obstaja njegov pravni interes v tej zadevi tudi na tej podlagi, čeprav društvo formalno ne nosi naziva “ekološko društvo”, po vsebini pa je njegova dejavnost tudi dejavnost varstva okolja, kajti živali so del okolja, kot je to nesporno določeno v ZVO-1.

3. Po 7. členu Zakona o ohranjanju narave (ZON-UPB1) so fizične in pravne osebe dolžne ravnati tako, da prispevajo k ohranjanju biotske raznovrstnosti in varujejo naravne vrednote. Iz navedene zakonske določbe tudi izhaja dolžnost predlagateljev, da delujeta na ohranjanju in varstvu biotske raznovrstnosti in naravnih vrednot. Eden izmed načinov v obravnavanem pogledu je tudi uporaba pravnih sredstev, kot je npr. ta zahteva za presojo ustavnosti oz. zakonitosti, za izpodbijanje pravnih aktov, splošnih ali individualnih, ki protiustavno oz. protizakonito posegajo v biotsko raznovrstnost in naravne vrednote. Nesporno pa je, da so živali, tako medvedi, volkovi in risi, ki so zajeti v izpodbijanem pravilniku, del biotske raznovrstnosti, saj ta vključuje raznovrstnost tudi znotraj vrst in gensko raznovrstnost, vsekakor pa so tudi del naravnih vrednot, saj so bili celo pravno opredeljeni kot naravna znamenitost po Uredbi o zavarovanju ogrožnih živalskih vrst, ki pa je s sprejetjem nove uredbe z dne 22.4.2004 prenehala veljati. Iz navedenega torej izhaja tudi dolžnost ravnanja predlagateljev v smislu ohranjanja narave in pravica do vložitve tega pravnega sredstva, kot enega izmed sredstev v borbi za ohranjanje narave, kamor nesporno spadajo v izpodbijanem pravilniku navedene živali. 
Nesporno je tudi, da Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice deluje v javnem interesu, saj je, kot je razvidno iz ciljev in namena ter nalog društva, njegova dejavnost namenjena izključno borbi za dobrobit živali, kar pomeni prizadevanje za ohranjanje narave. Društvo tudi vsebinsko izpolnjuje vse bistvene pogoje za opravljanje dejavnosti v javnem interesu v smislu 2. odst. 137. člena ZON-UPB1, saj zbrana sredstva, tako članarino kot prostovoljne prispevke, namenja za borbo za živali oz. ohranjanje narave (člani ne dobijo nobenih nadomestil glede dela za društvo, niti povrnjenih svojih materialnih stroškov pri delu za društvo (potni stroški, dnevnice …), društvo ves čas svojega delovanja s plakati, letaki, medijskimi predstavitvami, tiskovnimi konferencami, spletno stranjo, raznimi pobudami državnim organom pomembno prispeva k ohranjanju narave. Vse to je mogoče videti tudi na spletni strani društva (www.osvoboditevzivali.si). Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice ne poseduje nobenega priznanja ali kaj podobnega v smislu 2. točke 2. odst. 137. člena ZON-UPB1), vendar pa to v obravnavanem primeru ni bistveno, saj je pomembno izključno prizadevanje za ohranjanje narave in ne to ali je dobilo kakšno priznanje, nagrado… Zato društvo meni, da lahko Ustavno sodišče prizna društvu pravico iz 5. odst. 137. člena ZON, v kolikor društvo ne bi izpolnjevalo pogoja glede pravnega interesa na podlagi prejšnjih navedb. 

4. Izpodbijani pravilnik pa tudi neposredno posega v pravico predlagateljev do zdravega življenjskega okolja (72. člen Ustave RS) in tudi do nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic (35. člen Ustave RS).
Vsakdo, torej tako pravna kot tudi fizična oseba, ima v skladu z zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja, za takšno okolje pa mora skrbeti država, ki v ta namen z zakonom določa pogoje in načine za opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti, kot to določa omenjena ustavna določba. Vsakdo ima pravico do najvišje možne stopnje zdravja. Nihče ne sme ogrožati zdravja drugih. To izhaja iz 1. in 2. odstavka 2. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Okolje je po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) opredeljeno kot stvarni in duhovni svet z določenimi značilnostmi, ki obdaja človeka, zdravje pa je po istem slovarju opredeljeno kot stanje telesnega in duševnega dobrega počutja, brez motenj v delovanju organizma. Navedeni vsebini obeh pojmov sta tisti vsebini, ki vsebinsko opredeljujeta pravico do zdravega življenjskega okolja v obravnavani zadevi, saj se morajo vsebine nedoločnih ustavnih pojmov razlagati preko splošno priznanih vsebin pojmov, ki so v rabi v Sloveniji in so tudi opredeljeni v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, kar izhaja iz načela pravne države. To velja tudi v primeru, če bi kakšen zakon ustavnemu pojmu dal drugačno vsebino, kot pa izhaja iz SSKJ, v tem primeru se postavi vprašanje protiustavnosti tega zakona oz. njegovih določb. Zdravo življenjsko okolje obsega torej tudi duhovni aspekt, saj je, kot že navedeno, je del okolja tudi duhovni svet z določenimi značilnostmi.
Poboj živali, ki sledi iz izpodbijanega pravilnika, bo v življenjsko okolje, tudi predlagateljev, vnesel mnogo negativnosti. Tako bo posledica vsega tega strah pri živalih, kajti živali čutijo in vedo, da se zanje pripravlja nekaj slabega. To se prenese v populacijo živali in v širše okolje. Posledica bo tudi neznosno in grozljivo trpljenje ustreljenih živali, ki ne bodo umrla takoj ob strelu, temveč bodo ranjena ure in ure ali celo dneve umirala v grozovitih mukah. Socialno življenje v živalskih skupnosti, kjer bodo poboji, bo pretrgano. Živali, ki živijo v skupnosti in bodo preživele, bodo živele naprej v poškodovanih socialnih strukturah, kar povečuje možnost njihovega nekontroliranega vedenja in napadov na ljudi oz. druge živali ter možnost povzročanja škode. Poboj živali bo tudi pri mnogih ljudeh, predvsem pri tistih, ki so proti poboju oz. ubijanju živali, sprožil val ogorčenja, razočaranja, žalosti, trpljenja, besa, nemoči, kar vse niso vedno najbolj pozitivne lastnosti in tudi to bo šlo v življenjsko okolje, ki bi zaradi tega še bolj “zastrupljeno”, torej nezdravo. Mnogi bodo ogorčeni ali žalostni, ko bodo gledali lovce, ki se hvalijo s trofejami živali, ki bodo oz. so že pobite po omenjenem pravilniku. Vse te negativnosti krnijo zdravo življenjsko okolje in ga spreminjajo na slabše, torej iz zdravega, če smatramo, da je to bilo zdravo pred sprejetjem izpobijanega pravilnika, v bolnega oz. manj zdravega. Iz tega je torej razvidno, da izpodbijani pravilnik oz. njegova izvršitev globoko neposredno posega v pravico do zdravega življenjskega okolja predlagateljev. In nezdravo življenjsko okolje, ki je oz. bo posledica poboja živali iz izpodbijanega pravilnika vpliva tudi na zdravje ljudi. Poboj živali, predvsem rjavih medvedov, pa vodi tudi do kršitev naravnega ravnovesja oz. biotske raznovrstnosti, saj bo, če bo realiziran celoten odvem rjavih medvedov, naravno ravnovesje porušeno, kajti poseg bo uničil številčno in tudi kakovstno strukturo življenjske skupnost rjavega medveda v Sloveniji, saj bo odvzetih oz. pobitih kar okoli 30% populacije rjavega medveda v Sloveniji, saj je v Sloveniji okoli 230 medvedov in ta številka je realna, kot to piše minister v izpodbijanem pravilniku. Več o tem bo zapisano kasneje. Porušeno naravno ravnovesje pa pomembno vpliva na zdravo življenjsko okolje in to v smislu negativnega delovanja. Pogoj za zdravo življenjsko okolje je tudi neporušeno naravno ravnovesje in mir in sožitje med členi okolja, nameravani poboj živali vse to krši oz. uničuje.

Po 35. členu Ustave je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. Država torej ne sme posegati v človekovo telesno in duševno celovitost, saj je ta nedotakljiva. To pa tudi pomeni, da država ne sme dovoljevati ali celo ukazovati dejanj, ki posegajo v duševnost ljudi in pri mnogih celo krnijo njihovo dobro duševno počutje. Posegi v duševnost ljudi pa so med drugim vsi tisti posegi, zaradi katerih se npr. prizadene duševnost ljudi, to pa so recimo dejanja ubijanja živih bitih, ki za sabo potegnejo celo verigo negativnih dejanj, opisanih v prejšnjem odstavku. Država mora torej skrbeti, da v okolju ni ubijanja ali preganjanja živih bitij, tudi rjavih medvedov, volkov oz. risov, in drugih negativnih dejanj, ki krnijo dobro duševno počutje ljudi oz. posegajo v duševno celovitost. Kajti nesporno je, da se mnogi ljudje slabo duševno počutijo, če vidijo oz. slišijo za poboje živali, če vidijo ali slišijo za grozote, ki jih npr. počenjajo lovci v gozdovih in na poljih. Vsako pobijanje živih bitij je torej poseg v pravico do nedotakljivosti duševne celovitosti ljudi. Ti posegi pa so mnogokrat celo negativni, kajti trpljenje, mučenje, bes, razočaranje, nemoč, ki so posledica dejanj iz izpodbijanega pravilnika, pač niso vedno najbolj pozitivna duševna stanja. Vsa ta stanja pa lahko celo vodijo do motenj v delovanju fizičnega organizma in posledično do bolezni. 

Vse navedeno vpliva oz. posega v duševno nedotakljivost predlagateljev. Njihovo duševno počutje je zaradi tega večkrat slabo, kajti vedo, da npr. rjavi medvedi trpijo, ko jih ubijejo, vedo, da bodo pobijali tudi medvedje družine in čutijo trpljenje in strah matere medvedke, ki jih ubijejo mladiče in nato še njo. So razžaljeni, ker država tudi z njihovim davkoplačevalskim denarjem ukazuje pobijanje nedolžnih živali in sploh nimajo možnosti, da bi npr. z ugovorom vesti preprečili, da bi njihov davkoplačevalski denar uporabili za takšna neetična in protiustavna ter barbarska dejanja. Predlagatelja sta razočarana, da vodijo Republiko Slovenijo ljudje, ki podpirajo politiko smrti v odnosu do živali in s tem Sloveniji jemljejo kredibilnost.
To vse vpliva tudi na društvo kot pravno osebe, predvsem to negativno vpliva na njegove organe.

5. Nenazadnje pa je pravni interes društva kot predlagatelja podan tudi zaradi tega, ker izpodbijani pravilnik neposredno posega v njegov pravni interes. Po ustaljeni ustavnosodni presoji Ustavno sodišče priznava pravni interes za vložitev pobude tistim združenjem, ki so bila ustanovljena z namenom zagotavljanja pravic in interesov tiste skupine oseb, ki se vanj povezujejo, izpodbijani predpis pa naj bi jim te pravice kratil. (glej odločbo št. U-I-86/94, U-I-75/96, U-I-31/96 in druge). Za tak primer gre tudi v tej pobudi. Interes članov društva je namreč tudi ta, da živali, in s tem tudi medvedi, volkovi in risi, živijo, kar izhaja iz namenov, ciljev in nalog društva, razvidnih iz statuta. Sporni pravilnik pa krati te interese, saj odreja poboj in ne varuje življenja. Navedeni interes članov oz. društva (torej interes, da živali živijo) pa je tudi pravno varovan, kajti 5. člen ustave vsebuje določbo, da je država dolžna skrbeti za naravno bogastvo, kamor spada tudi življenje omenjenih živali, 72. člen ustave, ki prepoveduje mučenje živali, kar pomeni, da če mučenje ni dovoljeno, sploh ne more biti dovoljeno ubijanje živali, kajti ubijanje živali je hujša oblika poseganja v življenje živali kot samo mučenje, ki življenje samo po sebi še ohranja, seveda v skrajno grozljivi in nepredstavljivo trpeči obliki.

B) Predlog za zadržanje izvrševanja izpodbijanih določb
Predlagatelja predlagata, da naslovno sodišče do dokončne odločitve v celoti zadrži izvršitev izpodbijanega pravilnika, ker z njegovim izvrševanjem nastajajo težko popravljive škodljive posledice. Namreč, lovci ubijajo medvede, mogoče tudi volkove in rise in pobitim živali ne bo mogoče več vrniti njihovega življenja, če bo ustavno sodišče zahtevi ugodilo. Živali ob ubijanju grozljivo trpijo, saj se ne ubija neboleče. Naravno ravnovesje se z vsako ubito živaljo ruši, zmanjšuje se biotska raznovrstnost, genski material vrst slabi, vedno bolj slabijo tudi vrste kot take, čeprav so že itak oslabljene oz. ogrožene, zaradi česar so tudi posebej zavarovane. Tudi tega ne bo več mogoče vspostaviti v prejšnje stanje, če bo zahtevi ugodeno. Tako bodo nastale težko popravljive škodljive posledice oz. teh posledic niti ne bo mogoče več popraviti, saj pobitim živalim življenja ni mogoče vrniti. Po drugi strani pa zaradi zadržanja izvajanja spornega pravilnika državi oz. komu drugemu ne bo nastala nobena škoda. Kajti na koncu koncev niti ni sigurno, da bodo lovci ujeli sploh kakšno žival in jo ubili in tako preprečili škodo, ki naj bi jo živali delale, kot navaja minister But v izpodbijanem pravilniku. Lov je namreč negotov dogodek. Pa tudi če bi nastala kakšna premoženjska škoda, ima država sredstva, s katerimi se lahko poravnajo škode oz. izplačajo odškodnine. Postopek izplačil je zakonsko urejen. Tako je torej možno zadržati izvajanje spornega pravilnika, ne da bi bila povzročena komurkoli kakšna škoda oz. je škoda, če se zadrži izvajanje, bistveno manjša, kot pa škoda, če se ne zadrži izvajanje spornega pravilnika. V vsakem primeru je škoda, ko se ubije žival bistveno večja, kot pa je “škoda”, ki naj bi jo povzročila žival. Pri vsem tem niti ne gre za “škodo”, temveč za to, da si živali iz narave vzamejo samo to, kar jim pripada in to je hrana. Če pri tem naredijo škodo ljudem, je to izključno zaradi napačnih posegov človeka v okolje, kajti nesporno je, da imajo živali vedno manj hrane. V nobenem primeru ni mogoče primerjati življenja živali in povzročene “škode” s strani živali. Življenje živali ima absolutno prednost pred takoimenovano škodo in zaradi domnevne in v prihodnosti predpostavljane škode ni mogoče ubijati nobenih živih bitij.
V kolikor pa ustavno sodišče ne bi sprejelo odločitve, s katero bi zadržalo izvršitev spornega pravilnika, pa predlagatelja predlagata, da sodišče zadevo rešuje prioritetno in to zato, ker gre za življenje in smrt velikega števila nedolžnih živali, razen tega pa pravilnik velja samo do 31.12.2004 in bi sprejem odločitve, s katero bi se ugodilo zahtevi, po tem datumu bilo brezpredmetno, ker bi bile v glavnem vse živali že pobite.

C) Utemeljitev protiustavnosti in protizakonitosti izpodbijanega pravilnika
I. Mag. Franc But je kot minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano izdal Pravilnik o odvzemu velikih zveri iz narave za leto 2004. Ta pravilnik je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 14 z dne 13.2.2004. V pravilniku je med drugim določeno:
– da se v letu 2004 odvzame iz narave 80 rjavih medvedov in sicer 60 zaradi uravnavanja populacije in 20 zaradi izrednega odvzema
– da se v letu 2004 odvzame iz narave 14 volkov in sicer samo v primeru, ko je volka potrebno odvzeti iz narave zaradi izrednega odvzema
– da se v letu 2004 odvzame iz narave 2 risa in sicer enega zaradi uravnavanja populacije in enega zaradi izrednega odvzema.
V nadaljevanju pravilnika so razne tehnične določbe, ki opredeljujejo način oz. postopek in pogoje odvzema, določajo se naloge nekaterih oseb, del pravilnika pa je tudi priloga, ki se imenuje Načrt odvzema velikih zveri za leto 2004.

Navedeni pravilnik je protiustaven ter nezakonit in sicer iz razlogov, ki sledijo v nadaljevanju. Če se uporablja beseda pravilnik, gre za izpodbijane člene, to je 2., 7. in 10. člen pravilnika.

Navedeni pravilnik je v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije in sicer z določbami 5., 34., 35., 63., 72., 73., 120., 153. in še drugimi v nadaljevanju navedenimi členi ustave. 

1. V 5. členu ustave je med drugim zapisano, da država skrbi za ohranjanje naravnega bogastva. Medvedi, volkovi in risi so kot živo bitje del naravnega bogastva in mora zato država poskrbeti za njihovo ohranitev. Z ubijanjem pa se naravno bogastvo ne ohranja, temveč se zmanjšuje. Seveda velja to za vsakega posameznega medveda, volka ali risa in ne za vrsto kot abstrakten pojem, saj vrsta kot taka ni del naravnega bogastva in gre samo za besedo, ki si jo je izmislil človek. Sporni pravilnik, ki bi moral ohranjati naravno bogastvo, naloga vseh državnih organov pa je, da delujejo po ustavi in jo spoštujejo, torej krši navedeno ustavno določbo, saj ne skrbi za ohranjanje rjavega medveda, volka in risa kot posameznega živega bitja, temveč število živali zmanjšuje in tako siromaši naravno bogastvo oz. ga zmanjšuje. 

2. V 5. členu ustave je med drugim še zapisano, da država ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije. Če država preko spornega pravilnika dopušča namerno pobijanje živali oz. ga celo ukazuje, to ne more voditi do skladnega civilizacijskega razvoja, kajti do takšnega razvoja lahko pride samo s pozitivnimi dejanji in ne sovraštvom, katerega posledica je pobijanje živih bitij. Vsak vnos sovraštva oz. pobijanja živih bitij v družbo ovira skladen civilizacijski razvoj Slovenije in vodi do destrukcije družbe. To je sedaj že vidno. Pobijanje živih bitij državi Sloveniji jemlje kredibilnost. Zato je izpodbijani pravilnik v nasprotju tudi s tem ustavnim določilom. V kulturo ne more spadati ubijanje živih bitij, torej niti ne ubijanje živali.

3. 63. člen ustave med drugim določa, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni. To, da država v izpodbijanem pravilniku dovoli oz. ukaže pobiti večje število medvedov, volkov in risov, pomeni spodbujanje k nasilju, saj je pobijanje živali nasilje, kajti le-ti niso usmrčeni neboleče in brez sile, temveč so pobiti z okrutno silo oz. nasiljem. Pravilnik je tudi v tem pogledu protiustaven. 

4. 72. člen ustave med drugim določa, da varstvo živali pred mučenjem ureja zakon. Iz navedene ustavne določbe je razvidno, da ustava ne dovoljuje mučenja živali in to ne glede ali gre za domače ali prostoživeče živali. Po slovarju slov. knjižnega jezika pomeni mučenje povzročati duševno ali telesno neugodje, trpljenje. Pri vsakem namernem uboju živali pride do mučenja, saj žival neizmerno trpi oz. je poškodovana, če uboj ni uspel in tudi pri tem neizmerno trpi. Po drugi strani pa se kot mučenje smatra tudi vsaka nepotrebna smrt živali. To načelo je sprejel tudi veljavni Zakon o zaščiti živali, ko v 4. členu določa, da je mučenje živali tudi nepotrebna ali neprimerna usmrtitev živali. Ne glede na razlog usmrtitve ali uboja medvedov, vokov in risov, je poboj nepotreben, kajti:
– novejše raziskave ekologov so pokazale, da živali razpolagajo z notranjim mehanizmom uravnavanja populacijske rasti in zato človekovo uravnavanje populacije živali ni potrebno oz. je celo škodljivo
– če gre za živali, ki naj bi bile nevarne ljudem, jih je mogoče omamiti in nato odpeljati na področje, ki je namenjeno življenju tako medvedov oz. drugih živali
– mesno prehrano lahko v celoti nadomesti rastlinska hrana, ki je po ocenah znanosti tudi bistveno bolj zdrava, za mesno prehrano pa je znano, da povzroča mnoge civilizacijske bolezni, to vse pa pomeni, da meso ni nujno potrebno za življenje ljudi.

Novejše raziskave ekologov kažejo, da živali razpolagajo z notranjim mehanizmom za reguliranje prirastka. Tako so pri slonih npr. ugotovili, da stopnje rasti ne določa lakota ali smrt, temveč fleksibilnost slonic ob pričetku spolne dozorelosti. Če preti prenaseljenost, se stopnja rasti zniža. Podobno so ugotovili tudi pri jelenih, kozorogih, losih in drugih velikih sesalcih. Nobena vrsta se ne razmnožuje brez mere in cilja. Tudi tam, kjer je v Evropi lov prepovedan, kot npr. v švicarskem kantonu Ženeva, do zdaj niso ugotovili prekomernega prirastka. V skoraj vseh deželah na svetu je lov v naravnih rezervatih prepovedan, kljub temu pa tam ne pride do naravnega neravnovesja. Primer imamo tudi v Sloveniji, kjer lova ni v Triglavskem narodnem parku. Narava bo sama poskrbela, da bo na življenjskem prostoru rjavega medveda oz. volka in risa, toliko število osebkov, kolikor bo za tisti prostor primerno. 

5. V 73. členu ustave je med drugim določeno, da je vsakdo dolžan v skladu z zakonom varovati naravne in kulturne znamenitosti in redkosti ter kulturne spomenike. Živalske vrste rjavi medved, volk in navadni ris so bile z Uredbo o zavarovanju ogroženih živalskih vrst, ki je veljala v času izdaje izpodbijanega pravilnika, razglašene za naravno znamenitost in to zato, ker je njihov obstoj ogrožen zaradi redkosti, sprememb v okolju, naravnega zmanjševanja njihovih populacij ali zaradi vpliva človeka (1. člen uredbe). Po ustavi mora torej tudi minister But varovati navedene živalske vrste. Varovati pomeni, da si mora minister prizadevati za ohranjanje navedenih vrst (vsebina pojma varovati je iz SSKJ). To pomeni, da ni smel izdati nobenega akta, s katerim bi posegel v navedene vrste v smislu zmanjševanja populacije oz. številčnosti pripadnikov vrste. To posebej zaradi tega, ker so bile navedene živalske vrste razglašene za naravno znamenitost tudi zaradi tega, ker je njihov obstoj ogrožen, poleg ostalih razlogov varovanja iz 1. člena uredbe, tudi zaradi redkosti. Iz uredbe ne izhaja namreč, da ne bi bil razlog varovanja spornih živalskih vrst tudi razlog redkosti. Zaradi tega minister But ne bi smel izdati spornega pravilnika, kajti ta omogoča oz. ukazuje zmanjševanje števila pripadnikov vseh treh ogroženih vrst, moral pa bi, kot že navedeno, varovati številčnost vseh treh vrst. Tudi iz 81. člena ZON-UPB1 izhaja, da se živali vrst, ki so zavarovane na podlagi tega zakona, ne lovijo ne glede na uvrstitev vrst med lovne ali ribolovne v skladu z zakonom. In citirana uredba, ki varuje navedene živalske vrste, je bila izdana v smislu 81. člena tega zakona. Tako je izpodbijani pravilnik v nasprotju z navedeno ustavno določbo, saj tudi ZON-UPB1, kot matični zakon, ne dovoljuje poboja ubijanja pripadnikov zavarovanih živalskih vrst. Jasno pa je tudi, da se živalska vrstva ne more varovati z človekovim ubijanjem pripadnikov te vrste, temveč jo je potrebno varovati tako, da človek njene številčnosti ne zmanjša, narava sama pa bo poskrbela, da se bo številčnost vrste uskladila z zmožnostjo okolja. Ne glede na to, da je v tej točki citirana uredba prenehala veljati, ker je bila v aprilu 2004 sprejeta nova Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah, pa to ni pomembno, saj je veljala v času izdaje izpodbijenega pravilnika in je bil minister dolžan upoštevati njene določbe.

6. Minister But je izpodbijano tematiko uredil v pravilniku. V prejšnjih letih je bila o odvzemu živali izdana odločba v upravnem postopku. V obeh primerih gre za isto vsebino. Izdaja pravilnika v nasprotju z ustavnim načelom zakonitosti (153. člen), saj bi morala biti izdana odločba v upravnem postopku in ne pravilnik. Gre namreč za to, da se z izpodbijanim aktom urejajo posamične obveznosti strank, kot so npr. Zavod za gozdove, upravljalci lovišč, ki so določljive osebe oz. lovske organizacije, Veterinarska fakulteta. Te imajo na podlagi pravilnika določene obveznosti s tem, da jim sploh ni bila dana možnost, da se na akt, ki jim daje obveznosti, pritožijo. Sporni pravilnik torej ne ureja splošna oz. abstraktna razmerja, temveč individualna, saj določa obveznosti točno določenih subjektov. Ob vsem tem pa je potrebno tudi navesti, da se lahko obveznosti oseb v skladu z 87. členom ustave določa samo z zakonom. Po drugi strani pa je pravilnik strukturiran tako kot je bila v prejšnjih letih upravna odločba. Tako ima uvod, izrek, ki ga sestavljajo členi pravilnika in prilogo Načrt odvzema velikih zveri za leto 2004, ki ima funkcijo obrazložitve izreka. Izpodbijani pravilnik ima tako vse sestavne dele upravne odločbe. Tudi primerjava pravilnika z odločbo ministra Buta o izjemnem odvzemu rjavih medvedov iz narave za leto 2003, št. 322-08-2/2003-2 z dne 17.3.2003 potrjuje navedeno s tem seveda, da v omenjeni odločbi niso navedeni volkovi in risi. Vse to kaže, da bi morala biti izdana upravna odločba in ne splošni akt – pravilnik, saj zato sploh ni pogojev. Očitno je minister But izdal pravilnik, ker je izpodbijanje splošnega akta težje kot individualne upravne odločbe, verjetno pa se je bal, da bodo nasprotniki poboja nedolžnih živali s pravnimi sredstvi uspešno izpodbijali upravno odločbo. Da bi morala biti izdana v obravnavani zadevi upravna odločba pa dokazuje tudi to, da je bil v letu 1999 in 2000 voden upravni spor glede odločbe ministra oz. ministrstva za kmetijstvo…o odstrelu 65 medvedov. Takrat je bila navedena odločba odpravljena zaradi pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja, kar pomeni, da je Upravno sodišče, kar je potrdilo tudi Vrhovno sodišče (opr. št. I Up 374/2000), sprejelo obliko upravne odločbe kot tisti pravni akt, ki je zakonita oblika urejanja odvzema živali iz narave. Če bi bil pravilnik kot splošni akt pravno pravilna oblika urejanja spornih zadeve, bi moralo sodišče, vključno z vrhovnim, odločbo odpraviti iz razloga, ker ni bila izbrana pravilna pravna oblika urejanja upravnih zadev. Da gre za materijo, ki jo mora urediti individualni pravni akt oz. odločba in ne splošni akt, pa izhaja tudi iz nove Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah, ki se je začela uporabljati 1.5.2004, saj je v 7. členu določeno, da se za dovoljenje za odvzem iz narave tudi za velike zveri.Tako je izpobijani pravilnik v nasprotju tudi z 2. odst. 120. člena ustave.

7. Po Zakonu o ratifikaciji konvencije o varstvu prosto živečega evropskega rastlinstva in živalstva ter njunih naravnih življenjskih prostorov (MKVERZ) (Uradni list MP št. 17/99) spadata vrsti rjavi medved in volk pod varstvo navedene konvencije, pri čemer je v zakonu določeno, da za izvajanje konvencije skrbi Ministrstvo za okolje in prostor. To pa pomeni, da bi sporen pravilnik, če že obstoji materialna pravna podlaga zanj, moral izdati Minister za okolje in prostor. Ker pa ga je izdal Mininister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano gre za kršitev ustavnega načela zakonitosti iz 153. člena Ustave, saj minister But ni imel zakonskega pooblastila za izdajo spornega akta. Tudi uporaba pojma odvzem, ki se nahaja v pravilniku, dokazuje, da gre za pristojnost ministra za okolje in prostor in ne kmetijskega ministra, saj je pojem odvzem pojem, ki se uporablja v Zakonu o ohranjanju narave (ZON-UPB1). Tudi nova Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah dokazuje, da ne gre za prostojnost ministra Buta, temveč pristojnost drugega ministrstva – MOP-a.

8. Izpodbijani pravilnik je v nasprotju tudi z 155. členom ustave, ko določa odvzem velikih zveri iz narave za leto 2004 s tem, da je bil izdan dne 13.2.2004, veljati je začel dan po objavi v Uradnem listu, ureja pa razmerja tudi za nazaj, torej v času od 1.1.2004 do 14.2.2004, kar je v nasprotju z navedenim ustavnim določilom, po katerem pravilnik, za razliko od zakona, sploh ne more imeti učinka za nazaj.

9. V pravilniku oz. v načrtu kot njegovem delu se navaja tudi škoda, ki naj bi jo povzročale sporne živali in to je tudi eden izmed razlogov za izredni odvzem živali iz narave. Ne glede na višino škode, ki naj bi jo povzročile, iz podatkov v pravilniku pa je razvidno, da gre v glavnem za zelo male številke, ki se gibljejo okoli nekaj deset milijonov SIT skupno za vse tri vrste. Gre torej za zelo majhne številke oz. vsote, ki za državo ne morejo predstavljati nobene resne škode, kajti gre za kapljo v morje v okviru javnih sredstev. Kaj je ta škoda v primerjavi z nakupom vladnega letala, ko je bilo zanj potrošeno več milijard tolarjev? Zato, da se sedaj daje v najem in se ne uporablja za tiste namene, kot je bilo javnosti predstavljeno. Praktično nič. Poleg tega je mogoče škodo preprečiti na različne načine (ograje, opustitev reje drobnice na področjiih, kjer je medved in kjer drobnice prej ni bilo ter je bila sedaj umetno vnešena na sporna področja, mogoče celo namerno, da se povzroči nemir na teh področjih s ciljem, da se …, odstranitev mrhovišč iz bližine naselij in podobno). Zato ta razlog ne more biti razlog za poboj živali. To je namreč v nasprotju z načelom sorazmernosti ukrepov, ki je del načela pravne države iz 2. člena ustave, po katerem mora biti ukrep za dosega nekega cilja sorazmeren. Jasno pa je, da ne moreta biti na istem nivoju oz. na tehtnici življenje ali smrt živali in na drugi strani škoda oz. višina škode. Življenje živali mora namreč biti v tem pogledu absolutno zavarovana dobrina (to izhaja tudi iz ustave) in ima v vsakem primeru prednost pred preprečevanjem škod s pobojem živali. Škode pa se lahko preprečijo tudi na drugačen način, kot je že bilo navedeno. Tudi ljudi se ne pobija zaradi tega, če povzročijo škodo.

10. Seveda je izpodbijani pravilnik v nasprotju tudi z 72. členom ustave iz razlogov, ki so navedeni v okviru izkazovanja pravnega interesa in se tu zaradi tega ne bodo ponavljali. Enako velja tudi glede 35. člena ustave in veljajo vse navedbe, ki so v zvezi s tem podane v okviru izkazovanja pravnega interesa.

Izpodbijani pravilnik pa je v nasprotju tudi z zakonom.
1. Tako je bil v času izdaje v nasprotju s 1. členom Zakona o varstvu okolja (ZVO), ki pa sedaj ne velja več. Ta je namreč vseboval tudi določbo, da je merilo vseh ravnanj in norm varstva okolja tudi preživetje, zdravje in počutje živih organizmov. Glede na navedeno ni jasno, kako lahko poboj medvedov oz. volkov in risov služi k preživetju, zdravju in dobremu počutku teh živali, saj poboj živali ni njegovo preživetje, temveč smrt. Zato je, kot že navedeni pravilnik v nasprotju z omenjenim zakonskim določilom in z vidika tega zakonskega določila nelogičen in absurden. Ne glede na navedeno, pa je pravilnik v nasprotju z določbami novega ZVO-1. Ta v 2. točki 3. člena določa, da je poseg v okolje vsako človekovo ravnanje …, ki lahko vpliva na okolje tako, da škoduje … preživetju, zdravju in počutju drugih organizmov, v 5. členu pa, da mora država pri sprejemanju splošnih pravnih aktov ter pri izvajanju drugih zadev iz svoje pristojnosti, ki se nanašajo na varstvo okolja kot merilo upoštevati tudi zdravje in počutje drugih živih organizmov. Poboj medvedov, volkov in risov grobo krši navedene določbe, saj ni jasno, kot že navedeno, kako lahko smrt medvedov oz. volkov in risov služi k preživetju, zdravju in dobremu počutku teh živali, saj poboj živali ni njegovo preživetje, temveč smrt.

2. Sporni pravilnik je v nasprotju tudi z nekaterimi določbami Zakona o ohranjanju narave (ZON-UPB1). 
Tako zakon v 12. členu določa, da so rastline in živali pod posebnim varstvom države. Iz tega je mogoče jasno zaključiti, da mora država živali varovati in jih ne uničevati. To torej velja tudi za medvede, volkov in rise, seveda velja to za vsako posamezno žival, saj citirano zakonsko določilo ne govori o vrstah, temveč o živalih, pri čemer je pojem živali mogoče tolmačiti samo tako, da gre za vse živali in ne nekatere. Ubijanje živali, ki jih zaukazuje pravilnik torej ni varovanje in je zato v nasprotju z 12. členom.

Nameravani poboj medvedov, volkov in risov pa je v nasprotju tudi z načeli ohranjanja biotske raznovrstnosti. Biotska raznovrstnost je raznovrstnost živih organizmov (2. člen). To pomeni, da biotsko raznovrstnost znotraj vrste sestavljajo vse živali te vrste, saj ena žival ni enaka drugi. Vsaka žival je različna glede na drugo, saj ima drugačen genski material oz. ta genski material ni povsem enak genskemu materialu drugega osebka iz iste vrste in je na splošno osebek zase ter ima lastnosti, ki se v določenem delu razlikujejo od drugega osebka te vrste. Nameravani poboj torej uničuje biotsko raznovrstnost in je zato v nasprotju z 2. členom.

Izvršitev spornega pravilnika pa bo tudi porušilo naravno ravnovesje (3. člen). To je porušeno, ko poseg med drugim uniči številčno ali kakovostno strukturo življenjske združbe živalskih vrst. Po načrtu odvzema bo odvzeto v letu 2004 iz narave vsaj 60 rjavih medvedov in 1 ris (redni odvzem) oz. celoten odvzem 80 medvedov, 14 volkov in 2 risa. To pomeni, da bo naravno ravnovesje porušeno, saj se bo število medvedov oz. risov zmanjšalo za navedeno število, kar bo uničilo številčno strukturo vrste medvedov oz. risov. Iz narave bo namreč lahko odvzeto v celoti kar 80 medvedov, 14 volkov in 2 risa, kar je približno, glede medvedov, kar 30% vseh rjavih medvedov v Sloveniji, saj je bilo preštetih medvedov 224, ta številka pa je realna, kot se to navaja v pravilniku, iz česar je mogoče sklepati, da je v Sloveniji rjavih medvedov 224 oz. okoli te številke in ne tisto, ki je ocenjeno, saj se celo v pravilniku trdi, da je ocena številčnosti manj zanesljiva in odraža tudi subjektivni pristop ocenjevalcev stanja. Tudi dvomljivi primeri podvajanja pri štetjih so bili izločeni, kot se navaja v pravilniku oz. načrtu, kar še daje večjo težo štetju. Jasno je, da je ocena v mnogih primerih subjektivna, če so bili ocenjevalci lovci, ki jim je v interesu, da je rjavih medvedov čim več, kajti ti so njihov zaslužek. Več kot je medvedov, več bo odvzemov oz. lova, več bo trofej in večji bo zaslužek. V vsakem postopku (upravni, pravdni…) je potrebno izločiti vse tiste subjekte oz. informacije, ki jih ti dajejo, za katere se domneva oz. so pristranski. Zato se ocena številčnosti medvedov, če je takšna metoda v skladu s pravnim redom, ne more naslanjati na podatke oseb, ki so lovci, ker gre po naravi stvari za pristranske ocene. Nerazumljivo je, da se ob jasni navedbi v pravilniku oz. načrtu, da je štetje realno, upošteva še ocena, ki je kot, je minister But sam ugotovil, subjektivna, torej nerealna. In ocena številčnosti se giblje 701, kar je neverjetnih 477 živali več od štetja. Nadalje je nerazumljivo, da je za osnovo poboja vzeta srednja vrednost med prešteto in ocenjeno številčnostjo v letu 2003, to je 483 medvedov, če je medvedov samo 224, kar je po mnenju ministra Buta realna številka. Tako gre tudi za medsebojno nasprotje v samem pravilniku, kar pomeni, da je v tem delu pravilnik v nasprotju z načelom pravne države iz 2. člena ustave, iz katerega izhaja medsebojna notranja skladnost vseh delov splošnega akta.
Da gre pri vsem tem za nič drugega kot za komercialni lov, vsaj v primeru medvedov, je jasno razvidno iz pravilnika oz. načrta odvzema, ko je med drugim določeno v poglavju o pogojih odvzema, da mora lovca, ki mu je zaupan odvzem medveda, pri čakanju na preži vedno spreljati lovec spremeljevalec z najmanj 10 let prakse, ki zna medveda tudi v slabših vidnih okoliščinah dobro oceniti. Spremljevalec odgovarja, da bo lovec streljal samo na medveda težnostne kategorije, ki je za odstrel dovoljena, da ne pride do odvzema medvedke, ki vodi mladiča v prvem življenjskem letu, da ne pride do nepremišljenih in tveganih strelov, ki povečujejo možnost obstrelitve medveda in da v primeru, če kljub odgovorno oddanemu strelu medved ne obleži na nastrelu ali v vidni bližini, zagotovi iskanje medveda s psom krvosledcem, ki je svojo uporabnost pri iskanju ranjenega medveda že dokazal v praksi. Če gre za varstvo narave oz. vrste, kot bi bilo mogoče sklepati iz pravilnika, zakaj potem odstrela medveda ne opravi kar tako imenovani lovec spremljevalec, ki je izkušen in bo nalogo dobro opravil. Zakaj je to zaupano neizkušenemu lovcu? Ker pač dobro plača. Znano je, da so tarife za trofejo medveda tudi po več tisoč EUR. Da gre v glavnem za komercialni lov na medvede, je razvidno tudi iz tega, je poboj živali neusmiljen, brezkopromisen in lovcu, niti državi, ni pomembno, ali žival trpi ali ne. Če bi bi razlog poboja medvedov oz. drugih živali res varovanje naravnega ravnovesja, bi prišlo do usmrtitve živali na popolnoma drugačen način. Lovci bi omamili medveda oz. drugo žival in jo nato omamljeno usmrtili, da ne bi trpela. Žival bi v celoti pokopali, torej je ne bi prodali niti za trofejo niti za prehrano. Ravnanje z živaljo bi bilo spoštljivo in ne tako negativno, kot je sedaj. Torej je tudi dejansko ravnanje z živalmi dokaz, kaj je motiv pobijanja oz. razlog za izdajo pravilnika.
V primeru risa pa je v pravilniku oz. načrtu jasno navedeno, da je ta živalska vrsta v upadanju, kar pomeni, da postaja ogrožena, saj je v Sloveniji samo do 50 teh živali, odvzem vsake živali pa še slabi to vrsto. Zato je tudi iz tega razloga pravilnik nezakonit oz. neustaven.
V pravilniku oz. načrtu je glede risa tudi navedeno, da: odvzem se ne izvaja zaradi povzročenih škod, temveč zaradi aktivnega varstva vrste, saj številne informacije govorijo v prid pavšalnim trditvam o številih ilegalnih odstrelih. Odvzeti risi bodo tako povečali zanimanje za vrsto samo, za njen monitoring in za raziskave, potrebne za vedenje o morfologiji in genetiki “naše” populacije. Gre za navedbe ministra, za katere ni jasno, ali so mišljene resno ali gre za slabo šalo, ki jo bodo z življenjem morale plačati živali. Kajti, če gre za mnogo ilegalnih odstrelov, potem je vrsta že itak “zdesetkana” in jo ministrov odvzem samo še zmanjšuje oz. slabi ter se tako njena ogroženost veča. Tudi dejstvo, da bodo odvzeti risi povečali zanimanje za vrsto samo, njen monitoring in za raziskave, je popolnoma nesprejemljivo, kajti ubijati živali zaradi tega, da se poveča zanimanje za vrsto samo oz. njen monitoring ter za raziskave, je neetično in neresno ter v nasprotju z načeli varstva narave oz. živali in posameznih vrst.

Na ta način se bo torej biotska raznovrstnost v naravi porušila, kar bo imelo velike negativne posledice v Sloveniji.

Ne glede na navedeno, je izpodbijani pravilnik globoko v nasprotju z načeli varstva narave. Tako določa, da je redni odvzem živali iz narave zaradi uravnavanja populacije. Ne glede na prej navedeno, da gre za ubijanje živali, kar naj bi sicer smiselno izhajalo iz pravilnika, ni izrecno jasno, kaj je s tem mišljeno, ne ve se torej, kaj je to uravnavanje populacije. Ali je s tem mišljeno, da je potrebno pobiti nedolžne živali zaradi tega, ker je porušeno naravno ravnovesje ali pa ta pojem vključuje tudi to, da se živali ulovijo in se jih prestavi iz njihovega habitata, kjer naj bi jih bilo preveč, nekam drugam, mogoče v drugo državo ali kaj podobnega? Naravno ravnovesje je stanje medsebojno uravnoteženih odnosov in vplivov živih bitij med seboj in z njihovimi habitati (3. člen ZON-UPB1). Da nekdo pobija živa bitja, ker meni da jih je preveč, torej, da je porušeno naravno ravnovesje, mora to izrecno navesti oz. dokazati. Tako mora med drugim navesti za določeno območje, npr. za osrednjo območje, kjer naj bi pobili oz. odvzeli 52 rjavih medvedov zaradi uravnavanja populacije, kot to izhaja iz pravilnika, koliko medvedov je tam, koliko medvedov lahko tisto območje prenese oz. preživi, navesti mora še druge parametre za izkazovanje naravnega ravnovesja oz. porušitve tega. Tako naravno ravnovesje npr. v osrednjem območju ne sestavljajo samo medvedi, temveč še ostale vrste živali in rastlin, sestavljajo jo tudi habitati (potoki, kamnine…). Navesti mora tudi, kako bi poboj živali vplival na medsebojno uravnoteženost odnosov in vplivov živih bitij in njihovih habitatov v osrednjem območju. Vsekakor poboj kar 52 rjavih medvedov bistveno spremeni medsebojni vpliv oz. uravnoteženost odnosov med živimi bitji in habitati. Vsega tega v pravilniku sploh ni. Zato je pravilnik v dejanskem stanju pomankljiv in nezakonit. Smiselno to velja tudi za volkove in rise. Vsekakor pa v pravilniku manjka tudi dokazilo, da naravnega ravnovesja ni mogoče drugače urediti, če že gre za porušeno ravnovesje, kot s pobojem oz. uničenjem živali, kajti načelo je ohranjanje življenja živih bitij in ne pobijanje. Tudi če se stoji na stališču, da je poboj oz. ovzem zakonit, mora biti predhodno izkazano, da naravnega ravnovesja ni mogoče uspostaviti na drug način, ne pa s pobojem. Podana mora biti sorazmernost ukrepa s ciljem, vedno je potrebno izbrati blažji ukrep od ostrejšega, posebej pa v stvareh, kjer gre za življenje in smrt živih bitij, življenja živim bitjem namreč ni mogoče več vrniti. Sorazmernost ukrepa s ciljem je eno izmed bistvenih načel pravne države iz 2. člena ustave, zato gre v tem primeru tudi za kršitev tega načela, kajti znano je, da je mogoče npr. medvede preseliti v druge države, saj je v mnogih državah rjavi medved že izumrl oz. je tik pred izumrtjem. Vsega tega se zaveda tudi minister, ki je izdal sporni pravilnik, saj je v načrtu zapisano, da se odvzem zaradi uravnavanja populacije izvaja tudi z odlovom živih živali ter njihovo preselitvijo izven populacijskega okvirja Republike Slovenije. Vendar pa iz pravilnika ne izhaja, da je bilo poskušano kaj storiti v tej smeri, kar bi pomenilo, da je bilo poskušano izvesti blažji ukrep, vendar pa ni bilo uspeha, ker npr. nobena država ni želela sprejeti rjavih medvedov oz. drugih živali ali podobno.

V Zakonu o ohranjanju narave je sicer določba, da se za lov uporabljajo specialni predpisi, npr. predpisi o lovu, ki sicer dovoljujejo lov in s tem ubijanje živali, vendar je potrebno navesti, da so ti predpisi v svoji biti protiustavni in jih zato ni mogoče uporabiti. Predvsem pa je v primeru, ko je nasprotje med dvema ureditvima, tako glede v primeru dveh zakonov, kot tudi glede dveh ali več določb v istem zakonu, potrebno uporabiti tisto ureditev, ki je za šibkejšo stran ugodnejša. Torej, vedno je potrebno uporabiti določbe, ki so v korist živali. Vse to je bistveno zato, ker se npr. v Zakonu o ohranjanju narave pojavljajo določbe, ki varujejo živali, na drugi strani pa so določbe, ki živali ne varujejo oz. omogočajo njihovo ubijanje. Absurdno in nelogično je, da se enkrat varuje živali, potem pa dopušča njihovo pobijanje. 

Sporni pravilnik je v nasprotju tudi z 3. odst. 81. člena ZON-UPB1, kjer je med drugim določeno, da se živali vrst, ki so zavarovane na podlagi tega zakona, ne lovijo ne glede na uvrstitev vrst med lovne ali ribolovne v skladu z zakonom. Nesporno je, da gre za zavarovane vrste, kot že zgoraj navedeno, in zato ni mogoče v izpodbijanem pravilniku določiti odvzema posameznih živali iz narave iz razlogov uravnavanja populacije oz. izrednega odvzema.

Po izpodbijanem pravilniku se odvzame iz narave tako 60 rjavih medvedvov kot 1 ris zaradi uravnavanja populacije. Iz navedenega razloga, torej zaradi uravnavanja populacije, ni mogoče odvzeti iz narave oz. pobiti nobene živali, saj tega razloga predpisi sploh ne poznajo. Tako Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč v 2. odst. 14. člena, ki naj bi bil po mnenju ministra pravna podlaga za izdajo pravilnika, ne omenja tega termina, govori npr. o drugih splošnih potrebah, kar uravnavanje populacije samo po sebi ne more biti, tudi ZON-UPB1 ne pozna termina uravnavanje populacije. Tudi Uredba o zavarovanju ogroženih živalskih vrst ne pozna tega termina, kar velja tudi za Zakon o ohranjanju narave. Tako se torej sploh ne ve, kaj je vsebina obeh pojmov oz. kot že navedeno, to ni razlog za odvzem živali iz narave. Zato je pravilnik tudi v tem v v nasprotju z načelom zakonitosti iz 153. člena oz. načelom pravne države iz 2. člena ustave (načelo medsebojne usklajenosti aktov oz. pojmov, ki morajo izvirati hierahično), kajti navajanje razloga za neko dejanje, ki ga zakon oz. drug predpis ne pozna, ni dovoljeno oz. je v nasprotju z omenjenimi zakoni. 

Po 15. členu ZON-UPB1 mora vsakdo, ki posega v naravo oz. habitat populacij živalskih vrst, uporabljati načine, metode in tehnične pripomočke, ki prispevajo k ohranjanju ugodnega stanja vrste. Znano je, da že sam ekološki turizem lahko pomeni veliko grožnjo za celotno populacijo živali v določenem habitatu. Kot poročajo znastveniki, lahko povzroči motenje vsakdanjika živali in povečanje stresa živali, ki je posledica navzočnosti človeka v naravi, manjšo možnost preživetja in razmnoževanja živali (Delo, 12.5.2004 – zapis Ekološki turizem). Če lahko že sama navzočnost človeka v naravi povzroči takšno nevarnost za preživetje živali, kaj šele lahko povzroči v naravi poboj velikega števila živali. Če lahko že ekološki turizem, ki je nekaj “nedolžnega” v primerjavi z lovom oz. pobijanjem živali, bistveno negativno vpliva na ugodno stanje vrste, kaj šele pomeni poboj živali na ohranjanje ugodnega stanja vrste. Zato je izpodbijani pravilnik, ki ukazuje poboj živali, v nasprotju tudi z omenjenim členom ZON-UPB1.

3. Sporni pravilnik se sklicuje na 2. odst. 14. člena Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč. Ta naj bi bila, poleg 2. odst. 5. člena že citirane uredbe, pravna podlaga za izdajo pravilnika. Po tem členu lahko republiški sekretar za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano dovoli ali odredi lov divjadi med popolnim oz. delnim lovopustom. Pravilnik bi glede na ta člen lahko izdal torej samo republiški sekretar in ne minister, saj zakonska določba, ki govori o rep. sekretarju, ni bila spremenjena, tako da bi bilo zapisano, da gre za ministra, kar bi glede na načela pravne države moralo biti. To pa zato, ker morajo biti predpisi jasni, v njim more biti navedeno tisto, kar v določenem trenutku obstaja, tako da lahko vsakdo takoj točno ve, kateri državni oz. upravni organ lahko nekaj naredi. To izhaja iz načela zaupanja v pravo, logičnosti in usklajenosti pravnih predpisov oz. njihovih določb z dejanskim stanjem in tudi načela notranje povezanosti pravnega sistema (pravna država 2. člen ustave). Vse to v tem primeru ni izpolnjeno in zato minister But tako za izdajo tega pravilnika ni imel zakonske podlage, saj v tem odstavku ni določeno, kot že navedeno, da lahko minister oz. ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano izda takšen pravilnik, temveč je izdaja pravilnika pridržana republiškemu sekretarju. Država je imela dovolj časa, da bi lahko določbo 2. odst. spremenila in uskladila z organiziranostjo upravnih organov. Zakon o prevzemu državnih funkcij, ki so jih do 31.12.1994 opravljali organi občin (Uradni list RS, št. 29/95) je sicer določil, da upravne enote opravljajo upravne naloge, ki so določene kot pristojnosti občinskih organov v primeru Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi in upravljanju lovišč (Ur. list SRS, št. 25/76,…) in sicer opravlja te naloge Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ni pa ta zakon ali kakšen drug izrecno, torej imensko, določil, da naloge republiškega sekretarja za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano preidejo na Ministra oz. ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Takšnega veljavnega zakona npr. v bazi zakonov v IUS-INFO ni najti, niti ga ni najti v registru predpisov, ki ga vodi Vlada RS oz. v njenem imenu Služba Vlade Republike Slovenije za zakonodajo in se nahaja na internetu. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano sicer po 32. členu Zakona o upravi opravlja tudi naloge s področja lovstva, vendar je potrebno to tolmačiti tako, da to velja samo takrat, ko je v predpisu izrecno navedeno, da neko nalogo opravi to ministrstvo in je ta določba samo “smerokaz” pri določanju tega, katero ministrstvo bo opravilo neko nalogo v okviru upravnega postopka, izdajanja podzakonskih aktov ali drugega. Ne more pa se to nanašati na 2. odst. 14. člena Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi in upravljanju lovišč iz razlogov, ki so že navedeni.

Po drugi strani pa je v 2. odst. 14. člena Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi in upravljanju lovišč določeno, da se lahko odredi ali dovoli lov, v pravilniku pa je govora o odvzemu rjavih medvedov, volkov oz. risov iz narave. Gre torej za dvoje različnih dejanj oz. pojmov, saj odvzem v sebi ne vključuje pojma ubijanja, kot je to razvidno iz Zakona o ohranjanju narave. Tam je namreč navedeno, da pomeni odvzem iz narave (12. točka 11. člena) odvzem žive ali mrtve živali iz habitata, kar v povezavi z 3. odst. 14. člena Zakona o ohranjanju narave, kjer je določeno, da je živali prepovedano namerno, brez opravičljivega razloga ubijati, poškodovati, odvzemati iz narave ali vznemirjati, pomeni, da gre za dva ločena pojma in da je potrebno odvzem mrtvih živalih iz narave tolmačiti tako, da gre za tiste živali, ki so umrle neodvisno od človeka oz. lova (naravna smrt) ali zaradi dejanj ljudi, ki jim pa smrt živali ni bil cilj (prometna nesreča,…). Tako je izpodbijani pravilnik nezakonit, saj je v nasprotju z tako 2. odst. 14. člena lovskega zakon in 11. oz. 14. členom Zakona o ohranjanju narave.
Ob tem je seveda potrebno omeniti, da se morajo zakonske določbe brati dobesedno, torej tako kot to piše v njih. In seveda tudi uporabljati. To je eden izmed osnovnih pravnih postulatov, ki sestavljajo načelo pravne države iz 2. člena ustave. Nasprotno bi pomenilo velik kaos in bi slabilo pravno varnost, kar pa ne spada v omenjeno načelo, za marsikatero živo bitje pa je to vprašanje življenja in smrti. Ni mogoče stati na stališču, da mora državljan ugotavljati, kaj je imel predpisodajalec v mislih, ko je sprejel neko določbo. 

4. Izpodbijani pravilnik navaja kot pravno podlago za izdajo 14. člen Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč ter 5. člen Uredbe o zavarovanju ogroženih živalskih vrst (Uradni list RS, št. 57/93 in naslednji). V tem času Uredba o zavarovanju ogroženih živalskih vrst iz leta 1993 sploh ne velja več, kajti njena veljavnost je prenehala z dnem 23.4.2004, ko je začela veljati Uredba o zavarovanju prosto živečih živalskih vrst. Z 20.5.2004 pa bo nehal veljati tudi Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč iz leta 1976, kar pomeni, da bo sporni pravilnik z dnem 20.5.2004 izgubil svojo pravno oz. zakonsko podlago. To pa pomeni, da bo tudi sam prenehal veljati, saj ne more veljati nek podzakonski akt, ki nima svoje pravne oz. zakonske podlage. Namreč vsak podzakonski akt mora imeti ves čas svoje veljave obstoječo pravno podlago iz zakona oz. drugega predpisa. Tako bo s prenehanjem veljavnosti omenjenega zakona uporaba izpodbijanega pravilnika nezakonita oz. protiustavna, saj bo v nasprotju z načelom zakonitosti iz 153. člena ustave. Izpodbijani pravilnik ne bo v skladu z nobenim zakonom, ki bi bil njegov hierarhični vrh, saj takega zakona sploh z dnem 20.5.2004 sploh ne bo več.

5. Iz gornjih navedb je razvidno, da živali razpolagajo z notranjim mehanizmom uravnavanja populacijske rasti, kar pomeni, da lahko narava sama uravnava število živali določene vrste na nekem prostoru. Lov oz. rečeno v terminologiji izpodbijanega pravilnika odvzem iz narave z odstrelom zato sploh ni potreben, kajti narava bo sama s svojimi mehanizmi poskrbela, da bo npr. medvedov v Sloveniji ravno toliko, kolikor bo jih bo lahko okolje “preneslo”, če jih je sedaj v resnici preveč. To pa pomeni, da je odvzem medvedov in risov iz narave z odstrelom, ki ga ukazuje sporni pravilnik, nepotreben. Pobijanje tudi ni potrebno iz prehrambenih razlogov, saj lahko človek dobi hrano na druge načine in lov tako za prehrano ni potreben. Minil je torej čas, ko so ljudje lovili zato, da so lahko preživeli. Pobijanje oz. usmrtitve medvedov, volkov oz. risov so tako nepotrebne. Vsaka nepotrebna usmrtitev živali pa se po 4. členu Zakona o zaščiti živali smatra kot mučenje. Pravtako se kot mučenje po 4. členu citiranega zakona smatra vsako ravnanje, storjeno naklepno, ki živali, torej tudi medvedu, povzroči hujšo poškodbo ali dalj časa trajajoče ali ponavljajoče trpljenje ali škodi njenemu zdravju. Poboji živali, ki jih bo povzročil izpodbijani pravilnik, bodo povzročili mnogim živalim oz. medvedom veliko hudih poškodb, dolgega trpljenja pred smrtjo oz. bodo škodili njihovemu zdravju, če bodo obstreljeni, pa ne bodo umrli. V pravilniku namreč ni navedeno, da morajo biti živali pred ubojem predhodno omamljene, kar bi verjetno zagotovilo smrt brez trpljenja oz. bi moral biti uboj živali takšen, da bi ta umrla v trenutku, kot je to predpisano v 26. členu Zakona o zaščiti živali. Zato je pravilnik v nasprotju tudi s citiranimi določilom Zakona o zaščiti živali.

Ob vsem tem je pomembno navesti tudi naslednje:
342. člen Kazenskega zakonika določa, da kdor surovo ravna z živaljo ali ji po nepotrebnem povzroča trpljenje, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do treh mesecev. Poboj rjavih medvedov oz. ostalih živali, ki bo sledil iz izpodbijanega pravilnika bo oz. že izpolnjuje vse zakonske znake kaznivega dejanja mučenja živali iz 342. člena KZ. Odstrel živali namreč ne poteka v skladu z 26. členom Zakona o zaščiti živali, ki se uporablja v tem primeru, saj Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi in upravljanju lovišč o tem nima določb, in po katerem mora biti usmrtitev živali, torej tudi rjavih medvedov, volkov in risov, trenutna oz. z ustrezno predhodno omamo, samo izjemoma pa na način, ki povzroča le neizogibne bolečine. Znano je, da se medvedi oz. druge živali ne omamljajo pred usmrtitvijo in zato mnogo njih umira v grozovitih mukah, kar pomeni, da se jim povzroča nepotrebno trpljenje. Nesporno pa je, da obstajajo tehnične in druge možnosti, da bi lahko vse živali, ki so predvidene za odstrel, pred usmrtitvijo omamili.
127. člen Kazenskega zakonika določa, da kdor komu vzame življenje, se kaznuje z zaporom najmanj petih let. Iz navedene zakonske določbe je jasno razvidno, da ta varuje vsa živa bitja in ne samo človeka, kajti v zakonskem dejanskem stanju pojem človeka ni izrecno naveden, temveč je govora o tistih, ki imajo življenje, to pa so tudi živali. Iz tega torej sledi, da varuje tudi živali, kar pomeni, da se lahko tisti, ki živali vzame življenje, kaznuje z zaporom najmanj petih let. Izpodbijani pravilnik bo tako napeljeval k storitvi kaznivega dejanja po 127. členu KZ. Protipravnost pa je ne glede na Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč oz. druge morebitne podustavne predpise podana v tem, da ustava, ki je v hierarhiji pravnih aktov nad »lovskim« zakonom oz. drugimi predpisi, ne dovoljuje ubijanja živali, v bistvu ga smiselno izrecno prepoveduje, vsaj z določbo, da država skrbi za ohranjanje naravnega bogastva in da varstvo živali pred mučenjem določa zakon.

Predlagatelja predlagata, da Ustavno sodišče zadevo v skladu z 35. členom Zakona o Ustavnem sodišču obravnava na javni obravnavi in nato oz. če javne obravnave ne bo, sprejme odločbo, s katero izpodbijane določbe spornega pravilnika odpravi ali razveljavi.

Celje, 17.5.2004 in 25.5.2004*

Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice
Jože Lipej

Priloge:
1. Odločba UE Šentjur pri Celju z dne 17.9.2004
2. Odločba UE Šentjur pri Celju z dne 23.2.2004
3. Statut Društva za osvoboditev živali in njihove pravice
4. Letaki in plakat
5. Pooblastilo Društva za osvoboditev živali in njihove pravice za zastopanje
6. Pooblastilo Jožeta Lipeja za zastopanje