Protestno pismo ministru Podobniku

Ministru Podobniku smo dne 4.2.2007 poslali protestno pismo v zvezi z nameravanim pobojem 106 medvedov v letu 2007.

Minister Janez Podobnik
Ministrstvo za okolje in prostor
Dunajska cesta 48 
1000 Ljubljana

Zadeva: 
Protest k nameravanemu poboju rjavih medvedov v letu 2007 in mnenje k Strokovnemu mnenju za odstrel velikih zveri v letu 2007

Spoštovani g. minister!

Na spletni strani Ministrstva za okolje in prostor je objavljen osnutek Pravilnika o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o odvzemu osebkov vrste rjavega medveda (Ursus arctos) iz narave. Iz njega je razvidno, da naj bi bil v letu 2007 načrtovan odstrel 106 osebkov rjavega medveda. Iz osnutka pravilnika je tudi razvidno, da ste Vi podpisnik navedenega pravilnika. 

Menimo, da je načrtovani odstrel medvedov za leto 2007 nepotreben in škodljiv ter nasprotuje predpisom RS in EU oz. mednarodnim obveznostim Slovenije v zvezi z varstvom rjavega medveda. Zato protestiramo glede načrtovanega odstrela in Vas pozivamo, da sporno spremembo pravilnika ne sprejmete oz. ne objavite v Uradnem listu, torej da ne pride do odstrela medvedov v letu 2007 ali kasneje. 

Kot že navedeno, menimo, da je načrtovani odstrel nezakonit, nepotreben ter škodljiv in to iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

1. Rjavi medved je ogrožena živalska vrsta in zato zavarovana s slovenskimi predpisi kot tudi predpisi EU. Po Bernski konvenciji, ki jo je ratificirala tudi Slovenija, spada rjavi medved med zelo ogrožene živalske vrste. Tudi po direktivi 92/43/EGS spada vrsta rjavi medved prednostne vrste in je pod strogim varstvom. Po Pravilniku uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam, ki je bil izdan na podlagi Zakona o ohranjanju narave spada rjavi medved med prizadete vrste, za katere je značilno, da obstanek v Sloveniji ni verjeten, če bodo dejavniki ogrožanja delovali še naprej, številčnost teh vrst se je zmanjšala na kritično stopnjo oz. njihova številčnost zelo hitro upada v večjem delu areala (kategorija E). Po Zakonu o ohranjanju narave (80. člen) je obstoj vrste rjavi medved v nevarnosti. Iz omenjenega je razvidno, da vrsta rjavi medved ni v ugodnem stanju, saj sicer sploh ne bi bila zavarovana. Število se je zmanjšalo na kritično stopnjo oz. njihova številčnost hitro upada in je zato njen obstoj v nevarnosti – zato je ogrožena. Vrsta rjavi medved je torej že v osnovi v neugodnem stanju, številčnost vrste se je zmanjšala na kritično stopnjo oz. zelo hitro upada v večjem delu areala, kot je to navedeno v omenjenem pravilniku. 
Zato poseg z odstrelom v nobenem primeru ni mogoč, saj ni izpolnjen eden izmed bistvenih pogojev, to pa je, da to ne škoduje ohranitvi ugodnega stanja populacije. Vsak odstrel pomeni poslabšanje vrste, ki je itak že v slabem stanju, sicer ne bi bila zavarovana. Odstrel 106 medvedov v letu 2007 bo zelo neugodno vplival na številčnost vrste, saj je številčnost te vrste že sedaj na nizkem nivoju oz. zelo hitro upada v Sloveniji. Število medvedov se lahko drastično zmanjša, mogoče se bo zgodilo to, kar napoveduje biolog dr. Boris Kryštufek in sicer: «verjetno pa bo sedanji vladi uspelo skrčiti populacijo na nivo pred drugo svetovno vojno.« (Delo, 1.2.2007) Takrat pa je bil medved na robu izumrtja. 

2. Po Pravilniku uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam spada rjavi medved med prizadete vrste, za katere je značilno, da obstanek v Sloveniji ni verjeten, če bodo dejavniki ogrožanja delovali še naprej, številčnost teh vrst se je zmanjšala na kritično stopnjo oz. njihova številčnost zelo hitro upada v večjem delu areala (kategorija E), kot že navedeno. Navedeni pravilnik je bil sprejet v letu 2002. Že takrat je bil torej rjavi medved v Sloveniji številčno na nizkem nivoju oz. je številčnost hitro upadala. Kakšno katastrofalno stanje v omenjeni vrsti je šele danes, ko se je v letih 2002 do 2007 odvzelo iz narave več kot 400 medvedov, večinoma z odstrelom. 
Mogoče se bo našel kdo, ki bo trdil, da je omenjeni pravilnik glede vrste rjavega medveda zastarel in da uvrstitev v kategorijo E ni več aktualna ali kaj podobnega. Vendar pa bi bili takšni »izgovori« zelo vprašljivi, kajti če bi vrsta rjavega medveda ne bi bila več prizadeta, kot to izhaja iz pravilnika, bi bilo potrebno pravilnik takoj spremeniti in na novo opredeliti navedeno vrsto oz. drugače uskladiti dejansko stanje s pravnim. Ker pa tega ni bilo, je popolnoma jasno, da je vrsta rjavega medveda še vedno prizadeta vrsta, za katero je značilna nizka številčnost oz. hiter upad številčnosti. Zato je popolnoma nerazumljivo, da se sploh dovoljuje odstrel medvedov in tako še bolj zmanjšuje številčnost. Glede na to, da omenjeni pravilnik ni bil spremenjen, je jasno, da je vrsta rjavi medved, glede na že omenjeni odstrel v zadnjih letih v zelo slabem številčnem stanju, ki ga tudi naravni prirastek ne more bistveno izboljšati. Pri vseh zadevah v zvezi z medvedom je zato potrebno, glede na pravilnik, izhajati iz dejstva, da je številčnost vrste rjavega medveda na nizkem nivoju. Ali kot pravi dr. Kryštufek: »Popolno iztrebljenje rjavega medveda sicer ne bo uspelo, verjetno pa bo sedanji vladi uspelo skrčiti populacijo na nivo pred drugo svetovno vojno.« (Delo, 1.2.2007) Takrat pa je bil medved na robu preživetja, kot že navedeno. Glede na navedeno je zelo vprašljiva trditev Zavoda za gozdove, ki v svojem Strokovnem mnenju za odstrel velikih zveri v letu 2007 trdi, da trend številčnosti narašča. Tudi če narašča, narašča iz zelo nizkega nivoja.

3. Država sploh ne ve, koliko medvedov živi v Sloveniji. Kako je potem sploh mogoče, da se posega vanjo z odstrelom? Zakaj se ne ugotovi, koliko medvedov je v Sloveniji? Pa bi se to lahko! V ZDA ni bil noben problem v 90 letih prejšnjega stoletja ugotoviti točno število jelenov v rezervatu Watchung, to so naredili s posebno infrardečo napravo iz zraka. Država ocenjuje, da je medvedov med 500 in 700. Dr. Ivan Kos, znanstvenik, ki se ukvarja s problematiko medvedov, je javno izjavil, da se kot znanstvenik ne bi podpisal pod to oceno, ker se v Sloveniji uporablja le en segment metod ugotavljanja števila medvedov (Dnevnik, 31.7.2007). Zelo pomenljiva je tudi izjava predsednika Lovske zveze Slovenije Bogdana Mahneta, ki pravi: »Zdajšnja ocena temelji le na opazovanju, ki se opravi na določen dan. Poleg tega lahko en lovec vidi istega medveda trikrat ali pa eden vidi tri medvede.« Mahne je tudi prepričan, da bi bilo treba več pozornosti posvetiti vplivu ljudi na obnašanje medvedov in njihovo pojavljanje v bližini naselij. »To se dogaja zato, ker je nekdo čez njihovo običajno pot postavil ograjo za ovce. Toda Zavod za gozdove Slovenije se glede stroke ne posvetuje z Lovsko zvezo Slovenije. Menijo, da so po strokovni plati nad vsemi drugimi.« (Dnevnik, 31.7.2007). Pomisleke o velikosti medvedje populacije imajo tudi na Zavodu RS za varstvo narave, saj so zapisali, »da iz strokovnega mnenja za odstrel velikih zveri v letu 2007 ni razvidno, po kateri metodi je številčnost ocenjena na 500 do 700 medvedov.« (Dnevnik, 31.7.2007). Biolog dr. Boris Kryštufek še meni, da še zdaj nimamo temeljnih podatkov o vrsti rjavega medveda. »Osnovni problem ostaja nespremenjen od prvega nerazumnega povečanja odvzema. Država namreč posega v populacijo, katere velikosti ne pozna. Evropska komisija je ob prvi preiskavi izrecno zahtevala, da se mora število medvedov ugotoviti po znanstveno sprejemljivi metodi. Kolikor mi je znano, to ni bilo storjeno,« je še povedal dr. Kryštufek (Delo, 1.2.2007). 
Ob vsem tem je neverjetno, kako lahko sploh pride, ne glede na ostalo, do misli o odstrelu, če se ocenjuje število medvedov po nekih neznanstvenih metodah. Sicer pa je Ministrstvo za okolje in prostor junija 2007 sporočilo slovenski javnosti naslednje: »Zavedamo se, da smo dolžni čim prej opredeliti ugodno število medvedov v območjih stalne in prehodne prisotnosti, povedano drugače, opredeliti ravnovesno število populacije, za katero smo z že prej omenjenimi akti odgovorni. Ali je MOP že opredelilo ugodno število medvedov? Tega ni bilo zaslediti. Ministrstvo za okolje in prostor očitno sploh ne pozna ravnovesnega števila populacije medvedov, pa bo kljub temu sledil odstrel kar 106 medvedov. Nerazumljivo. 

4. Spoštovani minister, očitno ste pri predlogu načrtovanega odstrela verjeli ugotovitvam iz Strokovnega mnenja za odstrel velikih zveri, ki ga je pripravil Zavod za gozdove, pa čeprav v točki 2 oz. 3 navedeni strokovnjaki ne potrjujejo navedb Zavoda za gozdove. Da ste verjeli ugotovitvam omenjenega zavoda pa je še bolj čudno zaradi tega, ker pa njihovega predloga za odstrel volkov in risa niste sprejeli. Očitno ga niste sprejeli, ker ni bil utemeljen oz. strokoven, drugače si tega ni mogoče tolmačiti. Če mnenje ni bilo utemeljeno za volkove in rise, kdo jamči, da je utemeljeno in pravilno za medvede? Vi kot nestrokovnjak iz tega področja, kakšen strokovnjak iz Vašega ministrstva ali kdo drug? Ali je res, da je EU izrecno zahtevala, da se mora število medvedov ugotoviti po znanstveno sprejemljivi metodi in da to še ni bilo storjeno? Številčnost populacije je eden izmed bistvenih pokazateljev ali je vrsta v ugodnem ali neugodnem stanju in je zato nujno ugotoviti tudi absolutno število živali. V čigavem interesu je, da se to ne naredi? Ali lahko javnost to zve? Javnost pa ve, koliko je cena za odstrel medveda. Številke se gibljejo tudi do 4.000, 5.000 ali celo več evrov. Seveda imajo nekateri razlog, da govorijo o 500 ali 700 medvedih, ker pač to prinese toliko in toliko novcev. Nerazumljivo je, da Strokovno mnenje za odstrel velikih zveri pripravlja Zavod za gozdove Slovenije, ki je istočasno tudi upravljalec lovišč s posebnim namenom (tudi LPN Medved in Snežnik – Kočevska Reka) in je tako verjetno finančno zainteresiran, da je medvedov čimveč, če ne v naravi, pa na papirju. Ali mogoče velja: več medvedov, več dobička? Nerazumljivo je, da se iz postopka priprave ne izločijo lovci, torej Zavod za gozdove ali pa vsaj lovci iz tega zavoda oz. druge lovske organizacije, saj je zelo težko, da bi bili pri vsem tem nepristranski, če imajo od večjega ali manjšega števila preštetih ali ocenjenih medvedov večjo ali manjšo materialno korist, seveda kot organizacija in ne kot fizične osebe. Zato je bolje, da lovci oz. lovske organizacije ne sodelujejo v teh nalogah, ker je verjetno težko biti nepristranski. Tisti pa, ki sodelujejo pri teh nalogah seveda morajo biti absolutno nepristranski, saj se gre za ohranitev ogrožene živalske vrste in pri tem ne sme biti nobenih materialnih koristi za nikogar. V pravu je to poznano kot »izločitev«, izloči se tisto osebo (sodnik, izvedenec, …), za katerega obstoji sum, da zaradi neke okoliščine obstaja verjetnost, da ne bo objektivna. Smiselno isto velja za Zavod za gozdove Slovenije oz. lovce v njem oz. druge lovske organizacije. Pri nalogah naj sodelujejo ljudje, ki niso lovci, mogoče biologi, ekologi ali podobni profili.

5. Izpolnjen pa ni niti drugi pogoj, ki mora biti podan, da je možen poseg v neko zavarovano živalsko vrsto, to pa je, da ni nobene druge možnosti za rešitev določenih problemov. Za vrsto rjavega medveda so te možnosti opisane v Strategiji upravljanja z rjavim medvedom (Ursus arctos) v Sloveniji. Predvsem je pomemben ukrep odlov živih medvedov in nato preselitev na drugo področje. Na ta način se lahko rešujejo situacije, ko naj bi medved ogrožal lokalno prebivalstvo kot tudi situacije, ko naj bi medved povzročal škodo na premoženju. Odstrel ni potreben, z njim se ne reši ničesar. Ubije se enega medveda, pride drugi, ubije se tega, pride naslednji in tudi tega se ubije in tako naprej. To ni nobena rešitev, to samo še bolj podžiga konfliktne situacije. Rešitev je odlov in seveda zelo pomemben je tudi ukrep, ki ga dobro pozna že omenjena strategija, to je izobraževanje lokalnega prebivalstva o rjavem medvedu, predvsem o tem, da je medved v osnovi plašna živali, ki se srečanjem s človekom praviloma izogne, človeka nikoli ne zalezuje in lovi kot plen za hrano, napade ga le v primeru, če se počuti ogroženega. Seveda so pomembni ukrepi še drugi ukrepi s področja kmetijstva, gozdarstva, gradnje in podobno (pravilno ravnanje z medvedi, sobivanje z njim, kje se ne sme odlagati odpadkov od hrane, …), vse kot je to navedeno v strategiji. To velja tudi v primeru škod, ki naj bi jih povzročal medved. Te so namreč krite s sistemom odškodnin in jasno je, da zaradi povzročanja škod ne more biti uporabljen ukrep odstrel kot način reševanja tega »problema«, problema, za katerega je kriv izključno človek, saj je v habitatu medveda s svojo napačno politiko povzročil veliko zmedo, ki rezultira tudi s škodnimi primeri. Razen tega pa morajo prebivalci na spornem območju kot dobri gospodarji zavarovati svoje premoženje v smislu 92. člena Zakona o ohranjanju narave oz. Pravilnika o primernih načinih varovanja premoženja in vrstah ukrepov za preprečitev nadaljnje škode na premoženju. Ker se odstrel medvedov povečuje, bi moralo biti, vsaj tako je za pričakovati, škode vedno manj. Vendar pa se dogaja nasprotno, višina škode se povečuje. Tudi iz tega jasno izhaja, da odstrel ni prava pot, mogoče celo povečuje število škodnih primerov. 
Sicer pa je vedno potrebno uporabiti milejši ukrep za dosego nekega cilja, konkretno to pomeni, da je odlov edini pravilen ukrep, saj se z njim da doseči to kar naj bi se doseglo z odstrelom kot hujšim ukrepom.
Tudi iz dela intervencijske skupine za rjavega medveda je razvidno, da je možno uporabiti odlov živih živali kot ukrep reševanja problemov, razen tega pa tudi plašenje s tehničnimi sredstvi in gumijastimi izstrelki, …

6. Zavod za gozdove v svojem strokovnem mnenju navaja, da število rjavih medvedov in volkov narašča. Če je to res, kar je sicer zelo vprašljivo glede na Pravilnik uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam, se je treba vprašati, kaj je vzrok temu? 
Znano je, kako vpliva lov na neko vrsto in da lov povečuje število rojstev živali. Primer za to je tudi primer rezervata Watchung iz ZDA, ki je opisan v nadaljevanju. Lov v tem rezervatu je bil prepovedan skoraj celo stoletje in v nelovnem času je bilo največ sto jelenov na tem območju. Nikoli ni število jelenov preseglo sto. Od leta 1993 je lov v rezervatu Watchung dovoljen. V obdobju 1993 – 2001 so lovci v rezervatu ubili ali ranili več kot tisoč jelenov. Leta 1994 je bilo v rezervatu, ki meri 4600 akrov, natanko 139 jelenov. Prešteli so jih s posebno infrardečo napravo iz zraka. Kako je možno, da je v času lova v samo devetih letih (1993 – 2001) številka nenadoma narastla na preko sto jelenov? Saj so jih v teh devetih letih vendarle več kot tisoč pobili, morda na stotine pa jih je zaradi strahu pred lovci zbežalo iz rezervata na sosednjo območje. Lovci so ubijali predvsem oplojene samice in potem so iz njene maternice potegnili fetus. V prvem letu so ubite samice nosile samo en fetus. Ob koncu drugega lovnega leta je 57% oplojenih samic, ki so jih ubili, nosilo dva ali celo tri fetuse. Po tretjem letu so v maternici ubitih košut v 60% primerih našli dva fetusa, 8% ubitih košut je nosilo tri fetuse. V naslednjih letih so praktično v vseh ubitih oplojenih košutah našli dva ali tri fetuse. Zakaj se je to zgodilo? Razlog je preprost. Lov je v košutah povzročil strah pred izumrtjem vrste. Odzvale so se tako, da so rojevale več mladičev in to celo izven sezone parjenja. Ubijanje živali, samcev ali samic, torej ne vodi do zmanjšanja števila živali, pač pa ravno nasprotno. Število živali se poveča. 
(Vir: http://www.honorandnonviolence.com/anatomy.html)
To po našem velja tudi za populacijo rjavega medveda. Večji kot je odstrel, več mladičev se rodi in večja je populacija teh živali. Lov na medvede oz. njihov odstrel torej povzroča, da se rodi več mladičev in tako je populacija vedno večja. In zopet se odredi večja kvota za odstrel in rodi se še več mladičev. Ta začarani krog je mogoče preseči samo z opustitvijo lova oz. odstrela. 

7. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so v Združenih državah Amerike in Kanadi izvedli zanimivo študijo glede populacije črnih medvedov. Želeli so ugotoviti dejavnike, ki zmanjšujejo konfliktne situacije človeka z medvedom. Prva hipoteza je bil lov. V nekaterih zveznih državah so zato povečali število odstrelov medvedov. Druga hipoteza je bil program izobraževanja prebivalcev o pravilnem ravnanju z medvedi, sobivanju z njim, kje se ne sme odlagati odpadkov od hrane… Ta izobraževalni program je potekal v najbolj znanih nacionalnih parkih. Kakšni so bili rezultati te večletne raziskave? V vseh zveznih državah Virginia, Pennslyvania, New York, Ontario in Minnesota, kjer so povečali odstrel medvedov, se je število konfliktov med medvedi in človekom povečalo. Mnogi so pričakovali, da bo zaradi manjšega števila medvedov tudi manj konfliktov, vendar se je zgodilo ravno obratno. V vseh nacionalnih parkih Yellowstone, Yosemite, Great Smoky, Juneau Alaska, Elliot Lake, Nevada (Lake Tahoe Basin), New Jersey, kjer so uvedli program izobraževanja ljudi o sobivanju z medvedi, se je število konfliktov med medvedi in človekom drastično zmanjšalo. V parku Great Smoky leta 1991 niso zabeležili niti enega konflikta med medvedov in človekom. 
(Vir: http://www.savenjbears.com/Bear presentation final report-v3.pdf )
Iz te študije jasno izhaja, da odstrel medvedov lahko povečuje konflikte med medvedi in ljudmi. 

8. Iz ugotovitve, da lov oz. odstrel lahko vodi k povečanju števila rojstev medvedov in povečanju konfliktov med medvedi in ljudmi, je mogoče postaviti vprašanje, kako bo nameravani odstrel medvedov vplival na število medvedov in število konfliktnih situacij. Ali bo odstrel zmanjšal število medvedov in konfliktov ali povečal? Upoštevajoč prej navedena primera, bi bilo mogoče celo trditi, da bo odstrel medvedov povečal število medvedov in število konfliktov med medvedi in ljudmi. To pa bi lahko pomenilo, da bodo ljudje, ki živijo v habitatu medveda še bolj ogroženi, še več bo škod in podobno. Odstrel medvedov tako ne bo zavaroval ljudi in njihovega premoženja, temveč je velika verjetnost, da bo prišlo zaradi odstrela še do več »bližnjih srečanj« med medvedi in ljudmi, še več bo povzročene škode in podobno. Očitno je, da lahko odstrel medvedov ogrozi življenje in zdravje lokalnega prebivalstva. 

9. Glede na predhodne ugotovitve lahko odstrel medvedov torej ogrozi življenje in premoženje ljudi na področju, kjer živi oz. se giblje medved. 

10. Strokovno mnenje navaja tudi, da se medvedi in volkovi odvzamejo iz narave z odstrelom iz razloga uravnavanja populacije. Kaj pomeni uravnavanje populacije z okoljem, ni jasno. Znan je pojem naravnega ravnovesja, ki ga določa 3. člen ZON. Večje število medvedov, tudi če jih je v resnici 500 do 700, kot to ocenjuje Zavod za gozdove, še ne pomeni, da je s tem naravno ravnovesje porušeno in da zato potrebno poseči v to ravnovesje in ga vzpostaviti na novo. Tudi dejstvo, da medved povzroča »škodo« še ne pomeni, da je naravno ravnovesje porušeno in da ga je potrebno vzpostaviti z odstrelom velikih zveri. Naravno ravnovesje je bistveno več kot pa to, da je po mnenju nekaterih nekaj živali preveč, ki povzročijo malo škode in potem zahtevajo oz. predlagajo pomor živali. Ta pomor pa v resnici lahko poruši naravno ravnovesje. Ali človek sploh ve, kakšno je naravno ravnovesje na nekem področju? Ministrstvo za okolje in prostor je samo priznalo, da ne pozna ravnovesnega števila populacije medvedov, kako bi potem poznalo šele naravno ravnovesje na nekem področju. Zato bi bilo potrebno v prvi fazi definirati kaj sploh pomeni pojem uravnavanje populacije z okoljem, pa čeprav ta pojem uporablja že omenjena uredba.

11. Če je medvedov v Sloveniji preveč, kar naj bi izhajalo iz strokovnega mnenja – to sicer ni mogoče, ker je rjavi medved v slabem stanju, kot že predhodno navedeno, bi bilo potrebno uporabiti ukrep kastracije oz. sterilizacije pri tistih živalih, ki so predvideni za odstrel, če se ne uporabi ukrepa odlova. Razmisliti oz. uporabiti bi bilo potrebno tudi kontracepcijo. To je mogoče kot pri ostalih živalih in na ta način bi se število rojstev zmanjšalo in s tem zmanjšalo število živali. 

12. Za konec pa še nekaj besed o lovu. V bistvu je v večini primerov odstrel medvedov dejavnost, ki jo izvajajo lovci, zato je mogoče reči, da gre v bistvu za lov. Tudi iz strokovnega mnenja smiselno izhaja (npr. na straneh 23 in 27, kjer je odkrito govora o lovu), da gre pri vsem tem za lov. Menimo, da je lov živali na splošno, seveda pa tudi lov oz. odstrel živali ogroženih vrst, tako tudi medvedov, v nasprotju z ustavo, kot sledi:

  • V 5. členu ustave je med drugim zapisano, da država skrbi za ohranjanje naravnega bogastva. Medvedi in volkovi so kot živo bitje del naravnega bogastva in mora zato država poskrbeti za njihovo ohranitev. Z ubijanjem pa se naravno bogastvo ne ohranja, temveč zmanjšuje. Seveda velja to za vsakega posameznega medveda oz. volka in ne za vrsto kot abstrakten pojem, saj vrsta kot taka ni del naravnega bogastva in gre samo za besedo, ki si jo je izmislil človek. Z odstrelom medvedov in volkov se torej uničuje naravno bogastvo in ne ohranja.
  • V 5. členu ustave je med drugim še zapisano, da država ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije. Če država dopušča namerno pobijanje živali oz. ga celo ukazuje, to ne more voditi do skladnega civilizacijskega razvoja, kajti do takšnega razvoja lahko pride samo s pozitivnimi dejanji in ne sovraštvom, katerega posledica je pobijanje živih bitij. Vsak vnos sovraštva oz. pobijanja živih bitij v družbo ovira skladen civilizacijski razvoj Slovenije in vodi do destrukcije družbe. To je sedaj že vidno. Pobijanje živih bitij državi Sloveniji jemlje kredibilnost. V kulturo ne more spadati ubijanje živih bitij, torej niti ne ubijanje živali.
  • 63. člen ustave med drugim določa, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni. To, da država dovoli oz. ukaže pobiti večje število medvedov ali volkov oz. to celo ukaže, pomeni spodbujanje k nasilju, saj je pobijanje živali nasilje, kajti le-ti niso usmrčeni neboleče in brez sile, temveč so pobiti z okrutno silo oz. nasiljem.
  • 72. člen ustave med drugim določa, da varstvo živali pred mučenjem ureja zakon. Iz navedene ustavne določbe je razvidno, da ustava ne dovoljuje mučenja živali in to ne glede ali gre za domače ali prostoživeče živali. Po slovarju slov. knjižnega jezika pomeni mučenje povzročati duševno ali telesno neugodje, trpljenje. Pri vsakem namernem uboju živali pride do mučenja, saj žival neizmerno trpi oz. je poškodovana, če uboj ni uspel in tudi pri tem neizmerno trpi. Mnoge živali ure in dneve tavajo poškodovane po gozdovih preden umrejo. Seveda vse to velja tudi za medvede oz. volkove. Tudi ti pri odstrelu močno trpijo.

Po drugi strani pa novejše raziskave ekologov kažejo, da živali razpolagajo z notranjim mehanizmom za reguliranje prirastka. Tako so pri slonih npr. ugotovili, da stopnje rasti ne določa lakota ali smrt, temveč fleksibilnost slonic ob pričetku spolne dozorelosti. Če preti prenaseljenost, se stopnja rasti zniža. Podobno so ugotovili tudi pri jelenih, kozorogih, losih in drugih velikih sesalcih. Ali kot navaja Bavarska gozdna uprava: parkljasta divjad razpolaga s prefinjeno regulacijo rojstev – če je živali preveč, srne rodijo manj mladičev, v kakšnem letu sploh nimajo mladičev, so pozneje spolno zrele in rodijo več moških kot ženskih mladičev. Nobena vrsta se ne razmnožuje brez mere in cilja. Mnoge ptičje vrste se glede na gostoto populacije vzdržijo valjenja. Če je ustreljenih veliko sovrstnikov, stopijo v akcijo individuumi iz rezerve in spet zraste več živali, kot jih je bilo pred ptičjim pomorom. Smiselno velja to tudi v Sloveniji, saj je bilo v letu 2001 okoli 350 medvedov (ocena, vir: spletna stran Lovske zveze), sedaj pa naj bi jih bilo med 500 in 700 (ocena države). Torej, večji kot je odstrel oz. odvzem, ta se je v teh letih bolj ali manj večal, več medvedov se je rodilo. Če ne bi bilo odstrela, bi bilo število verjetno medvedov manjše. Tudi slovenska študija o polhih jasno kaže, kako narava uravnava populacijo polhov v danem habitatu.
Tudi tam, kjer je v Evropi lov prepovedan, kot npr. v švicarskem kantonu Ženeva, do zdaj niso ugotovili prekomernega prirastka. V mnogih deželah na svetu je lov v naravnih rezervatih oz. parkih prepovedan, kljub temu pa tam ne pride do naravnega neravnovesja. Narava bo sama poskrbela, da bo na življenjskem prostoru rjavega medveda toliko število osebkov, kolikor bo za tisti prostor oz. habitat primerno, potrebno ji je samo dati to možnost, sedaj je namreč nima. 

Na koncu še nekaj besed o kantonu Ženeva, kjer je lov prepovedan že od leta 1974 in ki je tudi dokaz, da lov ni potreben in da narava lahko zagotavlja naravno ravnotežje. Kanton Ženeva ima 282 km2 in 430.000 prebivalcev, mesto Ženeva samo pa je veliko 159 km2 in ima 186.000 prebivalcev. Kot že navedeno, je bil lov prepovedan 1974, seveda so mu sledili ukrepi varstva narave (obnova nekaterih agrarnih površin) in po 27 letih nelova ugotavljajo, da je nelov celostno prepričljiv uspeh in ga ima velika večina prebivalstva za absolutno pozitivnega. Narava si je zelo opomogla, flora in favna sta v soglasju, edini problem so divje svinje, ki pa so problem mnogo širše. To se rešuje z zelo obzirno usmrtitvijo posameznih živali brez lovskih pogonov. Tudi odškodnine za škodo so primerljive z drugimi kantoni, kjer se izvaja lov. Ta primer je zelo pomemben, kajti mnogi trdijo, da naravne zakonitosti ne morejo delovati v kulturni krajini in je zato potreben lov – omenjeni kanton to demantira, kajti gre za zelo malo območje, kjer je mnogo prebivalcev in veliko mesto, poleg tega je tam še mnogo manjših krajev.

13. To pismo je potrebno smatrati tudi kot mnenje oz. pripombe in predloge k Strokovnemu mnenju za odstrel velikih zveri v letu 2007, ki se je obravnavalo v okviru Delovne skupine za načrtovanje upravljanja z velikimi zvermi.

Lep pozdrav!

Pripravil:
Vlado Began, 
varuh pravic živali pri Društvu za osvoboditev živali in njihove pravice ter član Delovne skupine za načrtovanje upravljanja z velikimi zvermi 

Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice: zanj Stanko Valpatič, predsednik

Poslano tudi:
– Janez Kastelic, predsednik Delovne skupine za načrtovanje upravljanja z velikimi zvermi