“Velik del skrivnostne formule uspeha v športu se skriva prav v prehrani.«
Prepričanje, da je za fizično moč in mišičasto postavo nujno potrebno jesti meso in živalske beljakovine nasploh, je bilo že zdavnaj spoznano za neustrezno in zastarelo. Kljub temu se družba na splošno tega prepričanja še kar ne more otresti. Številni športniki, ki ne le dobro in zdravo živijo ob veganski prehrani, temveč tudi dosegajo veliko fizično moč in pridobivajo mišično maso na enak ali celo lažji način kot vsejedi kolegi, so odličen zgled, da je veganski način prehranjevanja za vrhunske športnike povsem primeren ali celo še bolj zaželen. Tudi pri nas imamo nekaj posameznikov, ki dokazujejo, da je temu res tako. V tokratni številki revije objavljamo intervju z enim od njih: to je Rene Škarabot, Primorec, ki zase pravi, da živi za šport. Trenutno prebiva v Ljubljani, je fitnes trener in veganski »mišičnjak«.
Praviš, da tvoje srce bije za šport. Kdaj se je ta ljubezen začela? In kako to, da si se odločil ravno za fitnes in potem powerlifting?
Najlažje ti bom to razložil tako, da stopiš z mano dobrih osemnajst let nazaj v enega izmed mojih poznih otroških dni, ko se je v meni zgodil ta odločilni preobrat, ki je popolnoma spremenil potek mojega življenja. Ko sedaj v tem sončnem dnevu stojiš tam, vidiš na travniku pred seboj majhnega Reneja. Ampak ne tistega samozavestnega in mišičastega Reneja, kot ga poznaš danes. Pred teboj sedi Rene, ki je bolj podoben tistemu Michelinovemu logu, ki nima kaj dosti samozavesti in je nezadovoljen s svojim telesom.
Kljub temu, da sem bil redno telesno aktiven, saj sem treniral kar nekaj ekipnih športov, sem bil še vedno kar precej predebel. Posledica moje debelosti je bila, da sem s strani sovrstnikov dnevno prejemal žaljivke, ki niso naredile nič dobrega za mojo samozavest in samopodobo. Češnjo na vrh torte pa je dodala še prva ljubezen, ki je padla v vodo prav zaradi mojega fizičnega izgleda.
Če bi moral povzeti svoje takratno počutje, bi napisal tole: bil sem potrt, a hkrati poln zagona, saj sem vedel, da moram v tej smeri nekaj spremeniti, nekaj narediti drugače. Na srečo sem že kot desetletni otrok sam prijel vajeti v svoje roke in začel s procesom hujšanja. Čez poletne počitnice sem izgubil skoraj 18 kg, tako sem se spremenil, da me septembra v šoli učitelji niso več prepoznali.
Toda ker se v tej vlogi okostnjaka nisem videl, sem si želel nekako preoblikovati svoje telo. Maščobe seveda nisem želel nazaj, zato mi je takrat edino logično pot predstavljal fitnes. Tako sem pri svojih dvanajstih letih začel z dvigovanjem prvih uteži, ki sem jih dobil za darilo. Fitnes me je tako povlekel, da sem pri petnajstih že večkrat tedensko obiskoval fitnes center. Ampak … rezultatov ni bilo. Dolgo nisem vedel, kaj narediti, da bi to popravil. Vrtel sem se v krogu neuspeha, vse dokler nisem nekje v letu 2008 odkril tisto zmagovalno kombinacijo. Ta mi je omogočila, da sem v naslednjih letih pridobil precej mišične mase in kasneje tudi zasedel drugo mesto na odprtem powerlifterskem tekmovanju, ki sva se ga s punco Gallo Os skupaj udeležila kot vegana. Na tem tekmovanju sva z Gallo želela dokazati, da si lahko kot vegan mišičast in močan in mislim, da nama je to več kot uspelo. Oba sva se s tekmovanja vrnila s kolajnama, Galla z zlato, jaz s srebrno.
Kako in zakaj si prestopil v veganstvo? Kaj je botrovalo tej odločitvi?
Vegan sem postal enkrat v začetku leta 2015, prvotno iz etičnih razlogov, se pravi zaradi živali. Sicer prihajam z vasi, doma sem imel vedno veliko priložnosti, da sem na lastne oči videl, kako se pridobiva meso. Vedno smo imeli kokoši, občasno prašiče, sosedi krave … Spomnim se, ko sem nekoč kot otrok prisostvoval kolinam. Počutil sem se grozno, ko sem gledal, kako prašiča vlečejo iz hleva s tisto zajlo. Obupno je cvilil … Stekel sem stran in si zatisnil ušesa. Šele ko je bil že mrtev, sem šel spet pogledat. Ni bilo lepo, res ne. Ampak s časom vse to nekako pozabiš, pometeš pod preprogo, greš naprej, to so stvari, ki se jih ne omenja, vse je samoumevno, meso je pač hrana, ne razmišljaš o tem, kako je bilo pridobljeno.
Potem pa sem spoznal svojo punco, Gallo, ki je bila takrat vegetarijanka. Nekega dne je rekla: »Jaz ne bom več jedla niti mleka in mlečnih izdelkov, ničesar.« Mislil sem si, dobro, spoštujem tvojo odločitev, ampak kaj za vraga boš jedla?! Hkrati pa je bila to spodbuda zame, spomnil sem se tistega, kar sem videl v otroštvu, vsega, kar se dogaja v klavnicah, in sem si rekel: »Ampak res, zakaj? Tudi jaz nočem podpirati tega.« Človek lahko vidi, da je neka klavna žival popolnoma enaka kot recimo pes, ki ga ima doma; vse je enako, samo da eno žival jemo, druge pa ne. Problem je v percepciji ter navadah in vzorcih, ki smo jih prejeli kot otroci od avtoritet. Zakaj bi podpiral nekaj, kar ni potrebno? Živalski izdelki niso esencialni za naše preživetje, ravno nasprotno, našemu telesu celo škodijo in to potrjuje tudi ogromno neodvisnih raziskav.
Preden sem postal vegan, sem seveda nekaj časa kolebal, bi, ne bi … Odlašal sem predvsem zato, ker sem se bal, da bom izgubil mišice. Vse življenje sem se veliko ukvarjal s športom in trdo garal, da sem dobil mišično maso, in strah me je bilo, da bo sedaj ves ta trud šel v nič. Razmišljal sem: »Sedem, osem let truda, toliko odrekanja, in zdaj bo vse to šlo, samo zato, ker bom postal vegan?« A nekega dne sem se le odločil, rekel sem si, ja, to bom naredil, bom pač prvi. Takrat namreč nisem spremljal drugih ljudi, ki so na svetovni ravni že dokazovali, da se da biti vegan in obenem tudi super športnik ter zelo mišičast. Poznal sem mesojedce, veganov pa ne. Vseeno sem si rekel: »Gremo!«, in tako sem v enem dnevu opustil vse živalske izdelke in prešel na veganstvo.
To, da so lahko tudi vrhunski športniki in mišičnjaki vegani, k sreči ni več nobena novost. S katero hrano krepiš svoje mišice, česa moraš pojesti še posebej veliko, da lahko vzdržuješ mišično maso?
Tisti velik del skrivnostne formule uspeha v športu se skriva prav v prehrani. Moram priznati, da sem takrat, ko sem postal vegan, še zelo dvomil v veganstvo, verjetno ti bo hitro jasno, zakaj. Če opišem, kako je bil do tedaj videti moj jedilnik: meso, jajca, skuta, whey beljakovine v prahu, meso, meso … Skratka, če sedaj pomislim, prava katastrofa. Ravno zaradi teh prehranjevalnih navad si nisem uspel predstavljati, kako lahko to nadomestiš z vegansko prehrano.
Če povem dolgo zgodbo na kratko: vse, kar sem moral narediti, je bilo enostavno pozabiti vse te zavajajoče informacije o popolnih živalskih beljakovinah, gorah mesa, ki jih moraš pojesti, če želiš mišice itd., ter živalske beljakovine zamenjati z rastlinskimi. Tu bi rad samo še dodal, da je rastlinska prehrana v primerjavi z živalsko superiornejša, saj ji ničesar ne manjka (kljub temu, da se lažne informacije še vedno širijo po medijih) in je poleg tega veliko bolj zdrava kot živalska. Pri živalski hrani namreč niso problem le holesterol in višje vrednosti nasičenih maščob, temveč je v njej še veliko drugih stvari, ki za človeško telo niso dobre, npr. živalske beljakovine, hemsko železo itd.
Sam imam najraje tofu, sejtan, stročnice, oves, sojino mleko, seveda pa vsak dan jedilnik popestrim z zelenjavo, žiti, kakšnim sadno-zelenjavnim smoothijem, ki mu dodam še dodatne beljakovine. In seveda si enkrat tedensko privoščim tudi kakšno zdravo sladico. Vzdrževanje mišičastega telesa je na veganski prehrani zelo enostavno, zame še bolj kot na vsejedi. Ko sem bil še vsejed, sem namreč veliko hitreje pridobival odvečno maščobo kot sedaj, ko sem vegan.
Nam lahko malce opišeš svoj običajni jedilnik? Kaj ponavadi ješ za zajtrk, kosilo, večerjo?
Vsi obroki, ki si jih pripravljam, so zelo enostavni, ker za pripravo nimam veliko časa – tako kot večina. To pa seveda ne pomeni, da sem samo na solati in kruhu. Ravno nasprotno, veganski obroki so zelo okusni in tudi pripravljeni zelo hitro. Ker rad uživam v pestri hrani, in verjamem, da tudi ti, ti bom naštel nekaj primerov jedi za posamezne obroke.
Zajtrk:
Palačinke iz ovsenih kosmičev, črnega kakava, beljakovin v prahu in sojinega mleka. Kot dodatek po vrhu namažem marmelado brez dodanih sladkorjev in narežem še banano.
Tri rezine beljakovinskega kruha s čičerikinim namazom (humus) in 3 dcl sojinega mleka.
Sadno-zelenjavni smoothie, npr. iz dveh banan, 3 dcl sojinega mleka, pesti borovnic, pesti sveže mlade špinače, dveh zvrhanih žlic mletih lanenih semen, soka polovice limone, pesti indijskih oreščkov ter 3 do 5 cm korenine ingverja (odvisno od debeline), po želji lahko dodam še beljakovine v prahu.
Kosilo:
Popečen sejtanov haše, kvinoja s stročjim fižolom in paradižnikovo omako, popečena paprika in bučke.
Pečen sojin tofu, začinjen s sokom ½ limone, kurkumo, poprom in črno soljo (imitacija jajc), riž z bučkami in malce olivnega olja.
Večerja:
Polnozrnata tortilja, premazana z veganskim jogurtom (navadnim) in s popečenim tofujem, mariniranim v sojini omaki ter kurkumi, solato, ½ avokada in z nekaj glavicami cvetače.
Popečen tempeh, mariniran v sojini omaki in rdeči mleti papriki, polnozrnate testenine s paradižnikovo mezgo in baziliko ter kuhan brokoli.