Domov Članki Znanost je odgovorna za strašansko mučenje in trpljenje živali

Znanost je odgovorna za strašansko mučenje in trpljenje živali

Besedilo: Slavko Vonča

 V zadnjem času se zelo veliko govori in piše, da naj zaupamo “znanosti” in “znanstvenikom”. Namreč, znanstveniki že desetletja obljubljajo, da bodo rešili skoraj vse probleme človeštva: bolezni, prehranjevanje, kvaliteto zraka, kvaliteto vode, energijsko krizo, “podnebne spremembe” itd. Ko pa pogledamo v ta svet z zdravim razumom, lahko ugotovimo, da so vse te obljube samo navidezne in v veliko primerih negativno vplivajo na življenje. Seveda pa so lahko tudi pozitivne strani znanosti, če je uporabljena za višjo etiko in moralo, ki ne uničujeta življenja.

Žal je resnica ta, da večji del znanosti prispeva k uničevanju življenja. Dotaknil se bom malo bolj podrobno vpliva znanosti pri uničevanju življenja z današnjim modernim kmetijstvom v tleh, vodi in zraku, ter kako je znanost za svoje potrebe odgovorna tudi za strašansko mučenje in trpljenje živali. In nazadnje, ali smo res lahko stoodstotno prepričani, da za uničevanje življenja in mučenje živali ne bomo po vesoljnem zakonu vzroka in učinka nosili nobene odgovornosti?

Kemična gnojila, gnojnica in škropiva ubijajo pomembne mikroorganizme v tleh ter tako uničujejo rodovitnost tal nam in naslednjim generacijam. V svetovnem merilu človeštvo zakolje približno šestdeset milijard živali letno. Za svojo hrano pa človeštvo zakrivi izjemno veliko število umorov tudi z nepravilnimi posegi v kmetijstvu. Predvsem gre za divje živali, ptice, čebele in druge zelo pomembne žuželke ter mikroorganizme.

»Ne ubijaj« upoštevamo tudi do živali.

Konvencionalno kmetijstvo s poudarkom na živinoreji letno potrosi in polije po zemlji na milijone ton kemičnih gnojil, različnih strupov ter svežega hlevskega gnoja in gnojnice z ostanki antibiotikov in hormonov. Omenjene velike količine kemikalij, strupov, antibiotikov in hormonov ostanejo v vodah, zemlji in rastlinah. Še v večjih količinah se nabirajo v telesih živali. Torej vse to ljudje pojemo, kar je pomemben razlog za vse več bolezni in alergij.

Velik del emisij toplogrednih plinov, ki škodujejo podnebju, izvira iz konvencionalnega kmetijstva oz. živinoreje. Henning Steinfeld, glavni za analizo in politiko živinorejskega sektorja v okviru FAO, je že leta 2006 svaril: »Živinoreja je eden največjih povzročiteljev današnjih najpomembnejših okoljskih težav. Za izboljšanje razmer je nujno potrebno ukrepanje« (Rim, 29. november 2006). Gre za milijone ton proizvedenega metana, amonijaka in CO2 letno.

Kmetijstvo z živinorejo je izjemno velik porabnik energije, saj človeštvo tretjino vseh surovin porabi za vzrejo živali. Energetskih virov pa primanjkuje in naj bi vsepovsod varčevali.

Gensko spremenjena hrana, semena in živali so vse bolj prisotni tako v Evropi kot pri nas. Žal se tudi na tem področju vidi, da zmagujeta pohlep po denarju in vpliv močnih lobijev. Ne upoštevajo svaril neodvisnih strokovnjakov, niti slabih izkušenj z GSO, ki so se pokazale že do zdaj.

Da bi povečali proizvodnjo hrane, znanstveniki izumljajo nove postopke umetnega oplojevanja za povečanje množične živinoreje, delajo vedno večje stroje za povečanje profita, nove tehnologije itd.

Vivisekcija – za to besedo se skrivajo nepredstavljivo okrutna dejanja, bolj ali manj skrita za zidovi laboratorijev. Gre tudi za skrajno mučne poskuse na živalih, ki so, kakor trdijo, namenjeni raziskavam – domnevno jih izvajajo v dobrobit, blagor človeštva. Po svetu naj bi jih bilo ubitih za te namene več kot 400.000 dnevno. Resničnega števila zaradi prikrivanja podatkov seveda ne more oceniti nihče. Ne moremo si predstavljati strašnih muk in trpljenja živali, ki jih zlorabljajo za poskuse. Lahko si postavimo vprašanje, ali k temu prispeva tudi ideologija cerkva? Kar človek seje, bo žel v tem življenju ali po fizični smrti.

Manfred Kyber je v svoji kratki pripovedi »Posmrtna slava« opisal stanje po fizični smrti z zelo motivirajočimi besedami. Radi bi vam, dragi bralci, prikazali skrajšano verzijo te pripovedi:

Svečanost ob krsti slavnega anatoma in vodje fiziološkega inštituta stare univerze je prehajala v pretresljivo čaščenje velikega pokojnika za zasluge s strani akademskega kroga. Na obeh straneh par so stali funkcionarji korporacij. Poleg svojcev je v slovesni opravi sedel senat univerze, vsi profesorji visoke šole in predstavniki oblasti. Duhovnik je pravkar končal svoj govor, ki je vsem segel globoko v srce:

»Bil je zgleden človek in zgleden učenjak,« je končal. »Stojimo ob parah velikana, s pobitostjo v duši, ker nam je vzet. Toda nikakor naj ne bi žalovali in tožili, kajti veliki pokojnik ni mrtev, on živi naprej in stoji pred Božjim prestolom v polnem sijaju vsega svojega delovno bogatega življenja, kot piše v spisu: Oni mirujejo in njihova dela jim sledijo!«

Pokojnik je ves čas stal ob strani. Zdelo se mu je, kot da se pravzaprav ni veliko spremenilo. Spomnil se je samo, da je videl zelo svetel sij, nato je bilo spet vse kot sicer in komajda je vedel, da je umrl. Vendar je bilo tolažilno slišati, kako so ga slavili in da so tako z zaupanjem govorili o Božjem prestolu.

Napolnila ga je velika napetost; toda v tej napetosti je bil nekakšen strah, nekaj neizrekljivega, veliko tesnobno vprašanje, ki ga je popolnoma zajelo. Tudi zmračilo se je močno, ni se dalo nič več videti. Nato je postalo svetlo in pred njim je stal angel. Kako lepo je bilo vse to! Toda angel je bil videti resen in zelo žalosten.

»Kam hočeš?« ga je vprašal.

»V Nebesa.«

»Pridi!« je rekel angel.

Neslišno so se odprla velika temna vrata in stopila sta v prostor, ki je bil žareče osvetljen. Stene so bile krvavordeče in na tleh je čepelo nešteto pohabljenih živali. Stegovale so razrezane okončine proti pokojniku in ga gledale iz oslepljenih in ugaslih oči. V nedogled se je vlekla vrsta.

»To je strašno,« je rekel pokojni.

»Tako je,« je rekel angel.

»Ali vse te živali živijo naprej?« je vprašal pokojni.

»Vse te živali živijo pri Bogu,« je rekel angel, »ti ne moreš tja, kajti one so pred teboj in te obtožujejo, ne spustijo te naprej. Kar tu vidiš, so njihove nekdanje zrcalne slike, to so tvoja dela in ta ostanejo pri tebi. Vse njihove muke boš izkusil na sebi, dokler se spet ne rodiš na Zemlji, da bi se spokoril. To je dolga in žalostna pot. Ne bodo tvoji edini sopotniki, imaš še drugega. Poglej sem, kdo stoji pred tabo sredi vseh tvojih del!«

Pokojni je pogledal in zagledal ostudno prikazen s človeško grimaso, oblečeno v umazano in krvavo oblačilo, z nožem v roki.

»To je nekaj najbolj ostudnega, kar sem kdaj videl,« je rekel pokojni in obšla ga je groza, kot je še ni doživel. »Kdo je ta pošast? Jo bom moral vedno gledati?«

»To si ti,« je rekel angel.

»Toda znanost?« je prestrašeno vprašal pokojni. »Ali ji nisem služil? Ali ne spadam med velike duhove, četudi sem počel ta dela?«

»Veliki duhovi so bili živalim bratje in ne rablji,« je rekel angel, »pokazale bi ti hrbet, če bi si drznil iti k njim. Toda ti ne moreš priti v njihovo bližino.«

Pokojni je ostal v svojem raju, ki ga je imel uro za uro pred očmi. Dan za dnem in leto za letom. Časovno tega ni mogoče meriti.

Časopisi so objavili cele stolpce nekrologov o slavnem raziskovalcu in učenjaku. Njegova ekscelenca, zaupni zdravniški svetnik, čigar smrt pomeni nenadomestljivo izgubo za znanost, čigar ime bo v zgodovini človeštva za vse čase ostalo v posebno čast, čudovito znamenje naše napredne kulture in spomenik za vse prihodnje rodove, kakšni so bili najboljši pred njimi. Slava velikemu pokojniku! Da, oni mirujejo in njihova dela jim sledijo.

Pripoved Manfreda Kyberja je zelo pretresljiva in jo lahko prenesemo na vsa druga področja mučenja živali, npr. lov, živinoreja, uničevanje mikroorganizmov s kemijo in škropivi, atomski poskusi v morjih in v zemlji, in še bi lahko naštevali. Vsekakor je zgodba dovolj tehten razlog, da razmislimo o sebi in našem odnosu do življenja v vseh drugih oblikah. (Literatura 1., str. 95-97)

Viri in literatura:

  1. knjiga »Življenjska šola za obvladovanje življenja – Pot v kozmično zavest, 2. zvezek«, 1. izdaja v slovenščini, oktober 2012
  2. knjiga »Katastrofe, zemeljski preobrat, umiranje. Bog je pravočasno svaril.«, izdaja v slovenščini, oktober 2005
  3. knjige Gabriele – Založba Beseda, www.gabriele-založba.com

Slavko Vonča: NA KATERIH PODROČJIH ZNANOST NE PRISPEVA K UNIČEVANJU ŽIVLJENJA? Revija Osvoboditev živali, letnik 20, številka 43, junij 2022, str. 19-21.

Zadnji prispevki

Golobi in ravnanje v parkirni hiši na Zaloški – prijava inšpekciji

Društvo za osvoboditev živali je prijavilo navedeno ravnanje na inšpekcijo Ljubljana in prijavilo v postopku stransko udeležbo kot društvo, ki deluje v...

Sodobne teme in dileme ekološkega kmetovanja (Radio Maribor)

Spregovorili smo o nekaterih sodobnih temah in dilemah ekološkega kmetovanja. Z nami je bil eden večjih ekoloških kmetov iz Mote pri Ljutomeru...

HIMERE KOT »DAROVALKE« ORGANOV ZA LJUDI?

Besedilo: Petra Komel Naši predniki, ki so bili še povezani z naravo, so živeli v sozvočju z njenimi cikli. Zavedali so se naravnih...

ZA DEMOKRACIJO PREHRANE

Besedilo: dr. Cirila Toplak Mesna predelovalna industrija je vse bolj monopoliziran sektor globalne kapitalistične ekonomije, ki uporablja živali kot ultraprocesirano surovino v avtomatiziranih...

MOŽNOST IZBIRE VEGANSKEGA OBROKA V JAVNIH USTANOVAH (Peticija)

3. najbolj priljubljena letošnja peticija je veganska! Kar 5000 podpisov! Podpišite peticijo   Peticija Slovenskega veganskega...

Znanost je odgovorna za strašansko mučenje in trpljenje živali

Besedilo: Slavko Vonča  V zadnjem času se zelo veliko govori in piše, da naj zaupamo "znanosti" in "znanstvenikom". Namreč, znanstveniki že desetletja obljubljajo,...