Biti vitalen je več kot biti zdrav. Vitalnost nam daje motivacijo, energijo in preprečuje, da bi zboleli. Zato mora biti skrb vsakogar usmerjena v to, da si krepi vitalnost, ki pa ni sama po sebi umevna. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je vitalnost opredeljena kot sposobnost za življenje, obstajanje oziroma življenjsko moč, voljo do udejstvovanja. Vitalni ljudje so polni energije, svežine in volje do življenja. Takšni ljudje so manj podvrženi boleznim, običajno živijo dlje in njihovo življenje je bolj kvalitetno. Beseda vitalnost nas spominja na svežino, gibanje, aktivnost, povezanost z naravo, lahkotnost, dobro počutje, skratka, beseda ima pozitiven prizvok.
ZAKAJ IZGUBIMO VITALNOST?
Nekaj odgovorov bomo ponudili v nadaljevanju. Vitalnost zmanjšujeta napačna prehrana, to je hrana konvencionalne pridelave, ki vsebuje veliko ostankov pesticidov, ter hrana živalskega izvora. Prav tako so krivci za zmanjšano vitalnost pasivnost, nezmožnost osebnega razvoja in premalo povezave z naravo. Zato bomo v tem članku osvetlili možnosti, kako si lahko povrnemo vitalno življenje oz. si povečamo in nadgradimo vitalnost, če ostanemo povezani z naravo na način, da ohranjamo življenje, da ne izkoriščamo nikogar, tako v odnosu do ljudi kot do narave, in predvsem, da sami prevzamemo odgovornost za lastno življenje.
PA ZAČNIMO S HRANO.
Že dolgo vemo, da ni vseeno, kaj, koliko in kako jemo, in še zlasti, kako je bila hrana pridelana. Če smo pred sto leti poznali le domač način pridelave hrane, ko si je vsaka hiša na svoj način pridelala, kar je potrebovala, pa ni nujno, da je bila kmetija, potem smo danes priča certificiranim postopkom pridelave hrane. Dejstvo, da je potrebno izdelke posebej označiti, da so ekološko ali biodinamično pridelani, kaže, da se je človeštvo precej odmaknilo od narave in da je nezaupanje v sisteme pridelave visoko.
V tem prispevku se ne bomo ukvarjali s tem, kateri sistem pridelave je boljši, ampak želim osvetliti spoznanje, da ni potrebno za pridelavo hrane uporabljati umetnih zaščitnih sredstev, umetnih gnojil in živalskega gnoja. Slednji v tradicionalnih načinih razmišljanja še vedno velja za nujnega, če želimo, da nam bo kaj zraslo.
Iz lastnih večdesetletnih izkušenj pa dokazujem, da ni tako, da lahko pridelamo dovolj hrane samo z rastlinskim kompostom. Zato v nadaljevanju odpiramo pobudo, da nadgradimo sedanjo biodinamično pridelavo, ki temelji na več kot 100 letih spoznanj, z novimi pristopi, v smeri biodinamike brez živalskih komponent ter reje živali za korist (rogov, gnoja, drugih ostankov živali, kar je za marsikoga sporno).
Razlog, da se ukvarjamo z nadgradnjo biodinamike, je v tem, da ima ta pridelovalni pristop dobre strani v kozmičnih povezavah, ki zanesljivo ugodno vplivajo na celotno izmenjavo energije v ekosistemu. Zato je smiselno, da se sporna uporaba živalskih ostankov umakne in nadomesti z rastlinskimi komponentami, za katere že obstajajo dokazi, da dajejo rastlinam vse, kar potrebujejo. Na Učnem poligonu za samooskrbo Dole zadnjih deset let intenzivno raziskujemo vpliv rastlinskega komposta na pridelavo različnih vrst poljščin. Iz dosedanjih raziskav izhaja, da ima ključno vlogo pri hranjenju rastlin rastlinski kompost.
OHRANITEV ŽIVLJENJA V ZEMLJI JE KLJUČ ZA ZDRAVO PRIDELAVO HRANE.
Rastlinski kompost je eden od sestavnih delov organske pridelave hrane, ker omogoča ohranjanje rodovitne prsti. S kompostiranjem v bistvu posnemamo, kako deluje narava. Dober primer so gozdovi, ki jih nihče ne gnoji, pa vseeno dobro uspevajo. Narava vse organske snovi pretvori nazaj v gnojilo za še žive rastline.
Ker pa na vrtu poberemo vse pridelke, je kompost odlična naravna rešitev. Domači kompost imenujemo predelane ostanke rastlin, ki jih po določenem časovnem intervalu zaradi humifikacije ali razkroja spet vračamo nazaj v zemljo. S takšnim načinom ohranjujemo naravo, saj je razgradnja organskih ostankov hitrejša, z obveznim ločevanjem bioloških odpadkov pa zmanjšujemo tudi komunalne stroške.
Rastlinski kompost ima lahko vsakdo, četudi ima majhne površine zemlje. Kompostniki niso več nujno v zaprtih škatlah, ampak imamo lahko kompostne kupe ob gredah, saj uporabljamo kompost celo leto kot gnojilo ali kot zastirko. V kompostu so še nerazpadli deli rastlin in živali, ki so hrana številnim organizmom v prsti, kot so deževniki, hrošči in skakači. Ti pomagajo pri razgradnji organskih snovi v humus. Iz lastnih izkušenj lahko tudi potrdim, da ni nujno kompostirati na kupu, da pridemo do rastlinskega komposta, temveč lahko rastlinske ostanke uporabljamo za zastiranje in tako podpiramo nastajanje rodovitne zemlje.
Na dno visoke grede položimo plast listja, nato sledijo plast sena, plast oglja, plast zelene trave, nato pa kuhinjski odpadki, predvsem lupine kuhanega krompirja, solatni ostanki, natrgan časopisni papir. Nato spet ponovimo zaporedje. Po enem mesecu se pojavijo deževniki, ki se izredno hitro množijo, in ob stalnem vlaženju takega komposta pridelamo v nekaj mesecih ogromno deževnikov, ki jih lahko prestavimo na grede ali pustimo, da iz komposta naredijo humus. Bistveno je, da se visoka greda ne sme izsušiti in ostaja ves čas vlažna. Na deževnike zelo dobro deluje tudi dodajanje zemlje (dodamo zgolj nekaj pesti surove zemlje) v visoko gredo, kjer jih gojimo.
UPORABA RASTLINSKIH OSTANKOV OMOGOČA ZADRŽEVANJE VODE V TLEH.
Vitalnost zmanjšujeta tudi odtujenost od narave in podvrženost številnim informacijam. Digitalna doba preplavlja vsakogar s številnimi, zlasti slabimi informacijami, ki so pogosto prilagojene cilju poročanja. Zato je pot, na kateri sledimo zdravi hrani, pridelani brez nasilja (rastlinska pridelava), ter skrbi za osebni razvoj tista, ki nam ohranja vitalnost. V nasprotnem primeru zapademo v zmanjšano vitalnost, posledično se nam oslabi imunski sistem, poveča se tveganje za bolezni, pojavijo se brezvoljnost in pogosti stresi, vse to pa vodi v izgorelost s številnimi fizičnimi posledicami, kot so bolečine, glavobol in, kar je najhuje, pomanjkanje energije in volje do življenja. Izgubo vitalnosti preprečimo z lastno aktivnostjo in predvsem s poglabljanjem vase, da znamo razmišljati s svojo glavo in da ne sledimo slepo različnim modam, ki se pojavljajo predvsem zaradi kapitalskega ozadja.
MLADI SI ŽELIJO STIKA Z NARAVO.
In zaključimo, kjer smo začeli. Zakaj je torej pomembno, da si vitalnost zagotavljamo tako z rastlinsko pridelano hrano brez kemije, kakor tudi s stikom z naravo in lastno kreativnostjo? Ker človek potrebuje osebni razvoj, ki mora biti podprt z njegovo participacijo, aktivnim sodelovanjem. Prav to omogoča lastna samooskrba, da se vsak aktivno vključi v načrtovanje in kreiranje svoje prihodnosti. Pri tem pa je pomembno, da se usmerimo v miroljubni način življenja, ki nam edini zagotavlja notranji mir in povrne vitalnost.
Besedilo in fotografije: ddr. Ana Vovk Korže
Revija Osvoboditev živali, letnik 17, številka 40, str. 24-25.