Tisočletja je bil bob (Vicia faba L.) v Evropi in Aziji osnovno živilo, ki so ga v jedeh kombinirali z žiti. Kmetje so ga cenili, ker so pridelali več žitnega zrnja, če je bil pred žiti na njivi bob. Po 17. stoletju, ko se je v Evropi udomačil fižol, se je pridelava in uporaba boba sčasoma umaknila ameriškemu prišleku, ki je postal v svetu in pri nas najbolj priljubljena prehranska stročnica. Naši predniki so gojili toplotno manj zahteven bob na višje ležečih in hladnih območjih, kjer se tla segrevajo počasi in je manj časa za rast in razvoj do končne zrelosti semen. Zato so bob imenovali »fižol hribovskih kmetov«. S propadom hribovskih kmetij v drugi polovici 20. stoletja je zamrla tudi pridelava boba.
BOB JE ZAPOSTAVLJEN V PRIDELAVI IN UPORABI
V primerjavi z nekdanjo razširjenostjo boba se je njegova pridelava zelo zmanjšala; v Evropi ga je komaj kaj. Med devetimi pomembnimi stročnicami za suho zrnje je bob v svetu šele na predzadnjem mestu z okoli poldrugim milijonom hektarjev in povprečnim pridelkom okoli 2,5 t/ha. Največ ga pridelajo na Kitajskem in v Etiopiji. Le na posameznih območjih revnih držav Azije in Afrike je ohranjen njegov pomen v prehrani lokalnega prebivalstva.
Suho celo zrnje, včasih pa tudi zdrobljeno ali zmleto v moko, je sestavina različnih tradicionalnih jedi, domačini pa v času dozorevanja uporabljajo tudi mlado stročje in zrnje. V Evropi je glavna pridelovalka Velika Britanija z okoli 150.000 ha in povprečnim pridelkom okoli 4 t/ha. Na nekaterih živinorejskih kmetijah v bogatih državah uporabljajo zdrobljeno zrnje kot sestavino močnih krmil, a kot alternativni krmni vir bob ni konkurenčen soji oziroma nizki ceni uvoženih sojinih tropin iz gensko spremenjene soje.
V južni Evropi in sredozemskih državah Evrope in Afrike, kjer so bolj kot drugod vajeni boba v tradicionalni prehrani, ga povezujejo z ekoturizmom in gastronomsko ponudbo hotelskih restavracij. Slovenski turist, ki si želi všečno jed iz boba pripraviti v domovini, kmalu ugotovi, da je ponudba zrnja in izdelkov iz boba v trgovinah skromna, pa še ta je v glavnem iz daljnih in revnih držav. Le s pobudami strokovnjakov za več stročnic v kolobarju in ozaveščenimi uporabniki se bo osnovala lokalna pridelava boba in z njo več zrnja z domačih njiv.
BIOLOŠKI DUŠIK, KI GA NI TREBA KUPITI
Pri ponavljajočih setvah kmetijskih rastlin se brez novih virov hranil zmanjšuje naravna rodovitnost tal. V ekološki pridelavi lahko hranila, odvzeta s pridelkom, nadomestimo bodisi z živinskimi in rastlinskimi gnojili ali vključevanjem metuljnic v kolobar. Za razliko od drugih kultur se metuljnice kot zbiralke dušika in bogativke tal gnojijo kar same. Bob pridobiva zastonj dušik iz zraka ob koreninah v tleh pri sobivanju z bakterijami Rhizobium leguminosarum bv. viciae. Dokler so bakterije le latentno prisotne v tleh, vezava dušika ne poteka. Zanjo je potrebno posejati bob in mu nuditi razmere v tleh, ki omogočajo proces vezave. Proces poteka tako, da bakterije preko koreninskih laskov vstopajo v stranske korenine vretenastega koreninskega sistema boba, kjer oblikujejo zadebelitve, tako imenovane gomoljčke, vozličke ali NODULE. Optimalne razmere za pojav gomoljčkov in delovanje bakterij so dovolj velika temperatura zraka, in sicer od 15 do 26 °C in tal vsaj 8 °C, pH tal od 6 do 7,5, dovolj fosforja, kalija, molibdena, železa, kobalta in bora v tleh.
Največ gomoljčkov se oblikuje v času cvetenja, takrat pa se veže največ dušika. Količina dušika, ki jo veže čisti posevek boba v rastni dobi, je od 30 do 90 kilogramov/ha. Odvisna je od dolžine rastne dobe posamezne sorte in spravila glede na namen uporabe pridelka, bodisi za zelinje (zastirka, podor), krmo (seno, silaža, suho zrnje) in prehrano ljudi (mlado stročje in zrnje ter suho zrnje). Dušik, pridobljen iz zraka ob koreninah, bo v času rasti deloma porabil bob za izgradnjo svojih beljakovin, preostanek dušika v gomoljčkih, ki se razgradijo v tleh po spravilu pridelka, pa je gnojilo za naslednjo poljščino v kolobarju.
POTREBEN JE KOLOBARNI NAČRT
Pri pridelavi glavnih posevkov žit je mesto boba v KOLOBARJU naslednje leto spomladi, to je po ajdi, prosu, beli gorjušici, oljni redkvi, faceliji, soji ali sončnicah, ki so kot dosevki sledili žitom. Zaradi manjše zapleveljenosti je boljše vrstenje boba za okopavinami (krompirjem, bučami in čebulo). Tam, kjer so dovolj tople rastne razmere in posevek uspešno prezimi, je mogoča setev boba že jeseni.
Izkušnje so pokazale, da je bob podobno kot druge stročnice občutljiv na zaporedno setev, zaradi česar se lahko v večjem obsegu pojavijo bolezni in škodljivci. Glede na izkušnje se sme vrniti na isto zemljišče šele vsako četrto ali šesto leto. Odlična predposevna vrednost boba za druge poljščine pa ni le gnojenje z dušikom, ampak tudi godnost tal, ki jo imajo vretenaste korenine z drobljenjem večjih talnih skupkov v manjše, kar ima ugoden vpliv na vodnozračni režim v tleh. Prenos bolezni in škodljivcev pri pretežni pridelavi žit lahko otežijo tudi združeni posevki žit s stročnicami, bodisi s setvijo mešanice semena, na primer pšenice in boba, ali pa izmenjavanje vrst stročnic s pasovi žit. Naši predniki so sejali bob za zeleno krmo skupaj z grašico, ovsom ali ječmenom, za zrnje pa z grahom ali grašico, ki jima je bil opora. Tudi pri združenih posevkih se priporoča vrstenje na daljši čas, v takem kolobarju pa se je dobro izogniti tudi drugim stročnicam, še posebej v čistem posevku. Mešani posevek boba in pšenice ter menjavanje pasov pšenice in boba sem pred desetletji videla na poskusnem polju Univerze v Cambridgeu v Veliki Britaniji. Razložili so nam, da je mešani posevek pšenice in boba bolj zdrav kot v čisti setvi.
Pri spravilu od cvetenja do voščene zrelosti zrnja je pridelek za seno ali silažo, pri spravilu v času polne zrelosti pa za suho zrnje. Za strojno spravilo zrnja s kombajnom za žita je treba izbrati sorti boba in ječmena s sočasnim dozorevanjem. Zrnje boba in ječmena po spravilu posušijo, ga zdrobijo ali zmeljejo v moko za krmila. Če mešanico pridelanega suhega zrnja po spravilu sortirajo in očistijo s pomočjo naprav s siti z različno velikimi režami, se loči zrnje boba od ječmena, pridelka pa lahko uporabimo za prehrano ljudi.
NEKAJ NAPOTKOV ZA PRIDELAVO BOBA
V primerjavi z drugimi stročnicami, še posebej grahom, bob lažje prenaša ilovnata srednje težka do težka in bolj vlažna tla. Ker ni občutljiv na mraz, ga lahko sejemo že konec februarja in še cel marec. V južnih območjih Evrope prevladujeta jesenska ali zimska setev. Toplejše zime z malo ali brez snežne odeje in ne prenizkimi temperaturami pa se širijo tudi k nam. Nove sorte in hibridi boba so požlahtnjeni v smeri večje tolerance na mraz, sušo in vročino ter različne povzročitelje bolezni in škodljivce. Znanstveniki pri proučevanju korenin različnih sort boba ugotavljajo velike razlike v sposobnosti črpanja vode in hranil. Pozna, aprilska ali majska setev boba je vzrok za večji pojav bolezni in škodljivcev, vročina v času cvetenja pa povzroči sušenje in odpadanje cvetov ter posledično manjši pridelek zrnja.
Običajna obdelava tal za bob je klasična z oranjem in brananjem. Rezultati poskusov in nekatere prakse potrjujejo dober odziv na ohranitveno obdelavo s podrahljavanjem, direktna setev pa je v glavnem neustrezna zaradi preraščanja mladih posevkov boba s pleveli. Bob odvzame iz tal v času rasti in razvoja do 60 kg dušika, 100 do 150 kg fosforja ter 100 do 120 kg kalija. Dokazano je, da je biološka fiksacija dušika bolj učinkovita, če poteka v tleh, kjer dušika primanjkuje. Na podlagi analize tal in hitrih nitratnih testov navadno zadošča osnovno gnojenje z organskim gnojilom (dobro preperelim hlevskim gnojem ali gnojevko ali rastlinskim kompostom in lucerninimi peleti), včasih že v prejšnjem posevku. Preveč dušika v tleh je lahko vzrok, da na koreninah skoraj ni gomoljčkov.
Zrnje drobnega boba ali bobka lahko posejemo z žitno sejalnico za strnjeno setev na razdaljo 5 do 10 cm v vrsti in od 15 do 30 cm med vrstami. Gostota 50 do 80 kalivih semen/m2 je odvisna od bujnosti sorte, torej njene olistanosti in števila stranskih poganjkov. Srednje debelo zrnje posejemo na težjih tleh na globino od 3 do 4 cm, na lažjih pa 5 do 6 cm globoko. Zaradi golobov in vran, ki pobirajo iz tal kaleča semena, se ponekod odločijo za setev na globino 8 do 10 cm, kar lahko prispeva tudi k dobri ukoreninjenosti in preživetju rastlin ob morebitni suši. Toda, globlja setev na neustreznih tleh je lahko vzrok za neenakomeren vznik in preredek posevek. Vrtni bob z večjim in bolj ploščatim semenom sejemo na gredice ročno po navodilih na semenski vrečki, na njivah pa s sejalnico za presledno setev. Če je le dovolj časa, pred setvijo izkoristimo možnost zmanjševanja zapleveljenosti s česanjem vzniklih semenskih plevelov v fazi belih nitk (»slepa setev«).
Pri česanju mladega posevka je treba bolj kot pri česanju žit paziti, da ne pride do puljenja mladih rastlinic in posledično premajhne gostote. Okopavanje boba je mogoče samo pri mladih posevkih do sklenitve vrst, kjer je medvrstni razmik vsaj 40 cm. Čeprav je pri večji gostoti setve zapleveljenost manjša, je gost posevek boba v toplem in vlažnem vremenu bolj občutljiv na prenos glivičnih obolenj, kot sta čokoladna pegavost (Botrytis fabae Sard.) in bobova rja (Uromyces fabae (Pers.) Schroet.) ter lom in poleganje rastlin. Od škodljivcev se pojavlja črna bobova uš (Aphis fabae), ki pa s sesanjem listov in stebel bolj ogroža posevke zamujenih setev. Izločki sladkega soka v metuljastih cvetovih so vzrok, da je bob privlačen za uši, zato ga na jugu Evrope sadijo med vrstami krompirja, med vrstami ali na robovih trajnih nasadov, v sadovnjakih in vinogradih. Pri pridelavi zgodnjega krompirja se je bob izkazal kot varovalni posevek pred zmrzaljo, vetrom in ušmi.
V ekološki pridelavi, kjer ni ovir za razmnoževanje različnih naravnih sovražnikov uši, pa so plenilke uši tudi polonice, trepetavke in najezdniki. V Italiji omejujejo napad uši na bobu ter na drugih posevkih in v trajnih nasadih tudi s pasovi šetraja.
SPRAVILO BOBA ZA SUHO ZRNJE
Temnenje spodnjih strokov na rastlini boba je znak zorenja in bližanja spravila za zrnje. Na čas spravila boba za suho zrnje vplivajo dolžina rastne dobe posamezne sorte, območje pridelave in vremenske razmere. Začetek spravila zgodnjih sort je pri nas v drugi polovici julija, poznejših sort pa v avgustu. Težave, ki se lahko pojavijo pri spravilu, so neenakomerno zrelo zrnje, lomljenje stebel zaradi prevelike mase prezrelih strokov, odpiranje ali prezanje strokov nekaterih sort. Vlažno vreme in deževje sta lahko vzrok za kalitev zrn v stroku, pri čemer so nekatere sorte bolj nagnjene h kalitvi kot druge.
Za žetev se uporablja žitni kombajn, ki je predhodno prilagojen posevku boba, velikosti in vlažnosti zrnja, tako da se zmanjša število obratov bobna kombajna na 450 do 600 v minuti, zamenja mrežo, poveča razmik med košaro in bobnom ter nastavi zračni tok (ventilacijo) na največjo moč, pri čemer se zmanjša hitrost žetve za polovico v primerjavi z žetvijo strnih žit.
Na kmetijah, kjer pokosijo rastline ali porežejo še ne popolnoma zrele rastline, jih najprej posušijo, potem pa zrnje zluščijo kot pri fižolu, tako da suho stročje povozijo s traktorjem. Da se zrnje ne lomi in drobi, je treba stročje pred luščenjem navlažiti in potem zrnje posušiti na okoli 14 % vlažnosti. Pridelek čistega zrnja boba je od 1 do 5 t/ha. Suho zrnje je treba presejati na sitih z režami različnih velikosti, odstraniti dele stebel, strokov in pokvarjena zrna ter shraniti v suhem in hladnem prostoru.
Da preprečimo razvoj bobarja (Bruchus rufimanus Boh.), je treba vrečke ali vreče z zrnjem zložiti za nekaj dni v zamrzovalnik. Najbolje je nadaljevati s shranjevanjem zrnja v hladilniku oziroma v suhem in hladnem prostoru. Brez previdnostnih ukrepov se lahko zgodi, da se ličinke bobarja, ki ostanejo v zrnu, zabubijo in na sobni temperaturi razvijejo v hroščke, ki izjedajo v zrnih 2 do 3 mm velike luknjice. Bob spada med dolgoživa semena. Seme za setev, shranjeno v hladnem in suhem prostoru, ohrani kalivost šest let.
SORTE BOBA
V sortimentu boba je pomembno izbrati sorte, ki bodo dale na določeni njivi velik in kakovosten pridelek. Na Kmetijskem inštitutu Slovenije sta se po velikosti pridelka v zadnjih letih izkazali tuja sorta "Merkur" in domača sorta "Zoran". V ponudbi krmnega boba prevladuje seme udomačene avstrijske sorte "Kornberški drobnozrnati". Med sortami jedilnega boba so v Evropi v pridelavi sorte "Aguadulce", "Bachus", "White Windsor", "Stereo". Vse kaže, da se bo z večjim povpraševanjem vrtičkarjev in poljedelcev sčasoma razmnožilo več semena domačih jedilnih sort, kot so "Videk", "Matko" in druge. Tudi na kmetiji Vege & Dobro na Ostrožnem pri Ponikvi pridelujejo domačo populacijo boba, ki ga tudi predelujejo v namaz po svoji recepturi že več kot dvajset let.
Besedilo: doc. dr. Darja Kocjan Ačko,
Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo
Revija Osvoboditev živali, letnik 22, št. 47, str. 40-42.