Pogovarjali smo se z gospodom Robertom Rojkom, direktorjem Inštituta za kontrolo in certificiranje v kmetijstvu Maribor. Glede na trenutno funkcijo in izobrazbo je vsekakor prava oseba, ki nam lahko poda koristne informacije.
Za začetek se nam malo predstavite, opišite vaše delo ter poslanstvo in vlogo inštituta.
V začetku najprej hvala za povabilo na intervju. Moja poslovna pot je zanimiva in raznolika, od študentskega dela, ko sem v prostem času delal pri tesarskem podjetju, pa vse do danes, ko vodim Inštitut. Po končanem študiju živilske tehnologije sem 17 let delal v Pomurskih mlekarnah, od pripravnika do vodje sektorja proizvodnje. Novi izzivi na poslovni poti so me pripeljali na Inštitut KON-CERT Maribor, kjer sem štiri leta delal kot vodja ekološke predelave. Trenutno že teče peto leto mojega vodenja Inštituta.
Inštitut KON-CERT Maribor je vodilni in največji certifikacijski organ v Sloveniji na področju ekološke pridelave in predelave kmetijskih pridelkov, živil ter ostalih shem certificiranja. Začetki delovanja na področju kontrole in certificiranja segajo v leto 1998. Danes se lahko pohvalimo, da smo v zaključni fazi kompletne digitalizacije na vseh stopnjah od kontrole do izdaje certifikata. Inštitut ima celovito ponudbo, bogate dolgoletne izkušnje in ekipo delavnih sodelavcev - strokovnjakov, zaupa pa mu veliko število strank. Inštitut se ponaša s sloganom: DOKAZUJEMO ODLIČNOST.
Pridelava in predelava hrane je vsekakor ena pomembnejših dejavnosti za človeštvo. Hrana je energija, kar so vedeli že tisočletja nazaj. Na primer, egiptovski faraoni niso dovolili, da bi hrano za njih pridelovali sužnji, ker so vedeli, da se bodo bolečine in trpljenje sužnjev občutili in poznali na energiji te hrane. Se strinjate, da nam zato ne bi smelo biti vseeno, kako je pridelana in predelana naša vsakdanja hrana?
Danes nas ob cestah spremljajo napisi »Ni kmeta, ni hrane«. Vsekakor se s to trditvijo v popolnosti strinjam. Če še malo bolj posplošim zadevo, pridemo do osnovnega načela: BREZ HRANE NI ŽIVLJENJA. V prihodnosti bo to osnovno načelo življenja čedalje pomembnejše. Gonja za materialnimi dobrinami je tako prevzela svet, da se premalo zavedamo, kako pomembna je za obstoj človeštva narava in s tem povezana proizvodnja hrane.
Morda še nekaj desetletij nazaj to vprašanje ni bilo tako aktualno kot danes. Toda s pojavom tako imenovanega razvoja in znanosti, ki, kot vse kaže, ne temeljita na morali in etiki, ampak na izkoriščanju zemlje, živali in narave, so se stvari v kmetijstvu naenkrat strašansko spremenile. Mnogi kmetovalci so sledili tej novi kmetijski politiki, da se s pomočjo davkoplačevalskih subvencij iz leta v leto iz zemlje potegne čim več in čim bolj poceni, ne glede na posledice. Vprašanje je: ali je to res bila edina in prava smer? Ali vi že vidite posledice?
Moje razmišljanje o tej zadevi sem že nakazal v prejšnjem odgovoru. Le nadaljeval bom z naravo, kmetijstvom, ki je nastajalo skozi zgodovino, ampak vedno bolj je v naravo posegala človeška roka. V zadnjih desetletjih še toliko bolj, vse je ena sama težnja po kapitalu, po izkoriščanju narave, ne zavedajoč se posledic za kasnejše rodove. V kmetijstvu so se in se še vedno maksimalno uporabljajo umetna gnojila, škropiva ... Vse gre le v smeri večjega pridelka, večjega zaslužka. To ZASTRUPLJANJE NARAVE nam že narava sama s polno mero vrača v obliki raznoraznih vremenskih nevšečnosti, onesnaženosti voda in še bi lahko našteval. Upam, da bomo še pravočasno rešili našo zemljo, naš svet.
V zadnjih desetletjih smo predvsem zaradi tega navideznega razvoja znanosti tudi v kmetijstvu in s tem povezano napačno prehransko politiko priča velikemu uničevanju in zastrupljanju narave in voda, krčenju tropskih gozdov ter hitremu porastu izumiranja živalskih in rastlinskih vrst. Zelo redko ali skoraj nikoli vas ne slišimo v medijih, da bi dali kakšno pojasnilo o tem. Vprašanje je, zakaj se v šolah tega ne uči in zakaj se v javnosti o tem tako malo govori? Že dolgo imam občutek, da imate inštituti ekološke kontrole pri tem nekako zvezane roke. Že dolgo govorim, da bi bilo veliko boljše, če bi bilo delo vaše kontrolne službe tudi izobraževanje in morebitna pomoč vsaj začetnikom in tistim v preusmeritvi. Da pa ne bi imeli še več dela kot do sedaj, bi lahko na račun izobraževanja zmanjšali birokracijo, ki je je povsod veliko preveč?
Ljudje, ki se primerjajo le po pridobljenem kapitalu, po milijardah evrov, se žal ne sprašujejo, koliko slabega naredijo za človeštvo s svojim pridobivanjem lastnega premoženja. Njim je v interesu le lastna podoba mogočnosti v obliki premoženja. Žal je v svetu preveč takih, ki jim ni mar prihodnost njihovih potomcev. Vsekakor se mi na našem Inštitutu veliko pogovarjamo o teh zadevah, na Ministrstvo za kmetijstvo tudi podajamo predloge. Počasi se premika V SMERI EKOLOŠKE PRIDELAVE, ampak še vedno prepočasi. V zadnjem strateškem načrtu za obdobje 2023 do 2027 je bil zapisan cilj povečanja ekoloških površin iz 11 % na 18 %. Glede na trenutno situacijo bo to težko dosegljivo brez nekih dodatnih ukrepov in spodbud. Pričakovanja Evrope so celo 25 %, upam, da bo EU vztrajala v teh zahtevah in bomo stvari v kmetijstvu obrnili v smeri ekološke pridelave.
Nekateri se že dolgo zavedamo in opozarjamo, da ima ekološko poljedelstvo veliko prednosti pred zgoraj omenjenim konvencionalnim kmetijstvom. Ne povzroča toliko škode v naravi, kvaliteta zelenjave in sadja pa je tudi boljša. O ekološkem mesu pa mi sploh ne razpravljamo, ker ne podpiramo nobene živinoreje, tudi ekološke ne. Ne podpiramo niti umetnega mesa iz izvornih celic.
Sem človek s podeželja, odraščal sem na kmetiji babice in dedka in mi je še iz otroštva ostala tista pristnost majhne kmetije, doma pridelane zelenjave, sadja, poljščin. Skozi leta se je vse večji poudarek dajal večjemu donosu na hektar in s tem se je začelo zastrupljanje površin z umetnimi gnojili, škropivi, dodatki ... Kot sem že omenil, narava nam bo vse te nespametne poteze vrnila z obrestmi. Zato je še toliko bolj pomembno, da se gre v zmanjševanje uporabe pesticidov in umetnih gnojil, v smeri ekološke pridelave.
Kako bi vi kot kontrolor in strokovnjak za ekološko kmetijstvo oziroma vaš Inštitut našim bralkam in bralcem zagotovili in jih prepričali, da je dobro in koristno obdelovati zemljo ekološko ter nakupovati ekološko hrano, čistila, kozmetiko ...?
Pri tej zadevi bom izhajal iz slogana našega Inštituta »DOKAZUJEMO ODLIČNOST«. Vsak, ki se odloči za ekološko kmetijstvo, bo s svojim delom dodal svojim pridelkom neko dodano vrednost. S to dodano vrednostjo pridelku in posledično naravi bo s svojim delom dokazal odličnost, ki bo nagrajena s končnim rezultatom – to je CERTIFIKAT. S krogotokom pridelave, proizvodnje, prodaje in končne potrošnje ekoloških živil bomo pripomogli k odličnosti našega življenja in naše okolice, narave.
Že večkrat sem javno opozoril, da bi ekološke kmetije lahko bile izvzete iz lovskih površin. Svinec, ki ga trosijo lovci po poljih in travnikih, je namreč zelo strupen. Kaj pravite na to?
Pri tem vprašanju se mi postavlja še dodatno vprašanje. Kaj, če se res izvzamejo iz lovskih površin? To so večja ekološka področja v Sloveniji, vprašanje je, kaj se bo zgodilo z živalskim svetom na teh področjih, če ne bo odstrela, morda bo porast določenih živalskih vrst (npr. divji prašiči), ki bodo serijsko uničevali pridelke na poljih. Izziv je vsekakor v smeri uporabe nabojev brez prisotnosti svinca. O tej tematiki je pred dvema letoma že potekala razprava o postopnem zmanjševanju na področju EU, vsekakor je to zastavljen dolgoročni cilj, morda nas pa preseneti razvoj strelnega orožja v pozitivni smeri.
Milijarde in milijarde se v zadnjem času investira v razvoj za tako imenovane »VERTIKALNE FARME«, kar pomeni, da se zelenjava in druge rastline umetno prideluje v velikih tovarnah na substratih. Celoten postopek je digitaliziran, z umetno svetlobo in toploto, ter voden z umetno inteligenco. Vprašanje je tudi, kdaj in v kolikšni meri želijo nadomestiti moko iz žit z moko iz žuželk? Mi trdimo, da zdrava hrana lahko pride le iz zdravih tal s pomočjo naravnih elementov ognja, zemlje, zraka in vode. Kakšno je vaše mnenje o tem in kako bi reagirali, kaj bi naredili v primeru, da bi tudi te »vertikalne farme« lahko pridobile ekološki certifikat?
Tukaj lahko izrazim svoje stališče, da taka hrana ni naravna in vse, kar ni naravno, se nam lahko vrača v drugih nezaželenih oblikah, kot so raznorazne alergije, še hujše so bolezni in epidemije. Vse te zadeve ne pridejo čez noč, ampak se akumulirajo skozi leta in se potem odražajo v različnih efektih vpliva na življenje ljudi. Ves ta razvoj v smeri »vertikalnih farm« stremi k povečevanju in cenejši obliki pridelave, o tem, koliko manj kakovostna je zadeva, pa se lahko prepriča vsak potrošnik sam.
Za mnoge od nas je še posebej pomembno, da je ekološki certifikat po trenutni zakonodaji garancija pred GSO. Toda, kot kaže, so pritiski genskega inženiringa vedno močnejši in se teži k prepovedi starih, gensko nespremenjenih sort. Navedeno potrjuje glasovanje na Odboru za kmetijstvo Evropske unije 11. decembra 2023, ko je velika večina podprla nov genski inženiring brez označevanja za potrošnika od semena do proizvoda. To bi lahko že pomenilo, da bi bil genski inženiring v prihodnosti tisto »normalno«, tudi v ekološkem kmetijstvu, in ga potrošniki ne bi več mogli razlikovati. To bi bilo pogubno in za mnoge, upam si trditi, da za večino, tudi konec veljavnosti in legitimnosti ekološkega certifikata. Tako bi bila ogrožena tudi vaša delovna mesta. Kaj vi osebno menite o tem? Kaj lahko naredite, da do tega ne pride, v primeru, da bi šlo v to smer? Kaj lahko naredi vaš kontrolni inštitut, da GSO ne pridejo v ekološko kmetijstvo? Obstaja kakšna možnost, da se kontrolni inštituti v tem primeru povežejo in poskusijo preprečiti GSO v ekološkem kmetijstvu?
Področje GSO je tema, zaradi katere nisem opravil edinega izpita na fakulteti v prvem poskusu. Že takrat mi zadeva ni bila všečna in to nasprotovanje je še kar ostalo. Nekako se ne morem sprijazniti z dejstvom, da bi bilo to možno – genski inženiring v ekološki pridelavi. Naše inštitucije so v primerjavi s certifikacijskimi organi po svetu majhne, zato tudi nimamo moči odločanja v teh zadevah. Naše stališče je proti uporabi GSO v ekološkem kmetijstvu in to bomo tudi zagovarjali v morebitnih diskusijah na Ministrstvu za kmetijstvo.
Besedilo: Stanko Valpatič
Fotografija: Robert Rojko, osebni arhiv
Revija Osvoboditev živali, letnik 22, št. 47, str. 30-32.