Domov Članki PLANET SI DELIMO Z DRUGIMI

PLANET SI DELIMO Z DRUGIMI

Besedilo: Jasmina Filipič

“VSAK POSAMEZNIK SESTAVLJA TA SISTEM IN VPLIVA NA TO, KAKŠEN BO V PRIHODNOSTI. SKUPAJ LAHKO ZAHTEVAMO ODGOVORNOST INSITUCIJ, DA UKREPAJO. VEČ NAS BO, PREJ BOMO KAJ DOSEGLI.”

V tem članku pišem o svojem razmišljanju o veganstvu. Moj razmislek presega meje prehranjevanja, saj je zame izbira hrane, ki je živalim in okolju čim manj škodljiva, samo en del odgovornosti, ki jo nosimo do drugih. S svojimi dejanji vplivamo na dogajanje okrog nas. Zato je pomembno, da poskusimo kaj spremeniti, ne samo pri prehranjevanju, ampak tudi s tem, da se po svojih zmožnostih zavzamemo za druge, ljudi ali živali, za naravo.

Ne-vključevanje živil živalskega izvora se mi dandanes zdi normalno. To je moja moralna obveza, enaka kot druge in ne gledam na to kot nekaj posebnega. Malo se mi zdi celo smešno, da bi zaradi tega morala izstopati in biti “veganka”. Zakaj ne bi v posebno kategorijo spadali tisti, ki še vedno jedo živali kljub vsem informacijam, ki so nam na voljo?

Etično prehranjevanje v kapitalističnem svetu ne obstaja, vendar to ne pomeni, da lahko počnem, kar hočem ali da je to, kaj jem, moja »osebna« izbira. Pravzaprav sem najprej nehala jesti meso pred dvanajstimi leti, ker sem ugotovila, da nisem sposobna ubiti živali. Pozneje sem spoznala, da mi tudi krute jajčne in mlečne industrije ni treba podpirati, če lahko normalno funkcioniram brez teh živil. K temu pa je prispevalo tudi dejstvo, da sem o živinoreji vedela (in hkrati dolgo časa nisem želela dobro vedeti) veliko, saj sem po izobrazbi veterinarka. V času študija sem spoznala tako načine reje kot zakonodajo, ki stoji za tem. Vedno več je bilo tudi podatkov o tem, kako uničujoča je pridelava živil živalskega izvora za življenjska okolja rastlin in živali, da je povezana z veliko porabo in onesnaženjem vode ter prispeva k velikemu deležu toplogrednih plinov. Razlogov je bilo več kot dovolj. Seveda so na začetku prišle s tem skrbi, saj nisem hotela izstopati. Pozneje pa mi je tudi glede tega postalo vseeno, ker me je problematika izkoriščanja živali zelo prizadela. Poleg tega sem opazila, da ji okolica ne posveča pozornosti, zato se mi je glede na obsežnost trpljenja rejnih živali zdelo nujno, da se aktivna glede tega. Moralo bi me skrbeti za živali in ne za to, da bi izstopala, sem si mislila.

Pogled na stvari se mi je zelo spremenil. Ogromno tesnobe prinesejo vsa ta spoznanja o tem, kakšna življenja, če jim lahko tako rečemo, živi na milijarde živali za prehrano. Velikokrat to ni posledica neke življenjske potrebe (kot v našem delu sveta), ampak samo tradicija ali želja po ugodju. Raznih srečanj, kjer je hrana, se manj veselim, ker vem, kaj bo na mizi, ljudje pa se bodo pogovarjali o tem, kako sočen je bil ta in ta del mrtve živali. Pogovor se bo ironično nadaljeval v smeri, kako sosedovi slabo skrbijo za svojega psa. Ugotoviš tudi, da se ljudje ne želimo pogovarjati o rejnih živalih in zakolu, ker nam je neprijetno. Kako »neprijetno« je v bistvu svinji, kravi ali kokoši medtem, ko poteka njihov transport v klavnico, ko prašičke na živo kastriramo ali vzamemo teleta materam? Želim si, da bi se bolj vživeli v druge. Vsi lahko nekaj prispevamo. To, da zatirani skupini ali ignorirani tematiki namenimo pozornost, o njej razmišljamo ali govorimo, je korak v pravo smer. Čakanje na velike sistemske premike (seveda se strinjam, da so potrebni) ali na to, da bo nekdo drug nekaj storil, ni dovolj in včasih služi samo kot dober izgovor za pasivnost. Vsak posameznik sestavlja ta sistem in vpliva na to, kakšen bo v prihodnosti. Skupaj lahko zahtevamo odgovornost institucij, da ukrepajo. Več nas bo, prej bomo kaj dosegli.

Velikokrat razmišljam o tem, da je mehanizem, ki poganja izkoriščanje živali, ljudi ter narave, isti. Zato bi se morali boriti skupaj in za vse. V bistvu nas zadeva vse, kar je okrog nas, in tudi tisti del zemlje okrog naše hiše ni čisto zares naš, ampak si ga delimo z vidnimi in manj vidnimi živimi bitji. Ko se bomo zanimali in poskušali razumeti okolico, potem nam ne bo vseeno, kaj se dogaja z njo. Če dnevno zahajamo v bližino reke, spoznavamo njene značilnosti, se navdušujemo nad sledovi srnjadi ali bobra, bomo takrat, ko bo nekdo hotel izvesti uničujoč poseg v to okolje, prej dvignili svoj glas. Mogoče bomo želeli pomagati pri reševanju dvoživk pri vsakoletnih migracijah, če bomo skušali razumeti, da smo mi tisti, ki gradimo ceste na njihovi ustaljeni poti. Če se bomo spraševali o tem, kdo se skriva za kosom mesa na našem krožniku, bomo lahko ugotovili, da tega nočemo več podpirati. Brez opazovanj in posledičnih spoznanj nas nič ne bo gnalo k temu, da kaj spremenimo.

Revija Osvoboditev živali, letnik 20, številka 44, december 2022, str. 63-64.

Zadnji prispevki

Pesticidi imajo posledice za naše zdravje, Glifosat

Besedilo: Valentin Gorjanc, dipl. ing. kmetijstva Glifosat je po definiciji herbicid, pogosto prodajan pod komercialnima imenoma Roundup in Boom efekt, ki ju je...

PTICE POTREBUJEJO NAŠO POMOČ

Besedilo: Anja Brumen Fotografije: Alen PlojZima je za živali, tudi za ptice, zelo težek čas. Iskanje hrane, mraz, zamrznjena napajališča … Nekatere od...

Zdrava tla – zdrav pridelek

Besedilo: Karmen Brumen Ko govorimo o kmetijstvu, se marsikomu pogosto porajajo podobe in asociacije o podeželski idili, v kateri je še ‘prava narava’,...

Novoletno voščilo 2024

Mir, ljubezen in spoštovanje so vrednote, o katerih ljudje največ govorimo v tem prazničnem času.Začnimo...

Ali je pomembno, kakšno rastlinsko hrano jemo?

Besedilo: Jelena Dimitrijević Odločitev za rastlinski način prehranjevanja je vsekakor pohvalna in vsak posameznik, ki naredi ta korak, sodeluje v ustvarjanju bolj sočutnega...