Domov Članki POTI IN STRANPOTI POSKUSOV NA ŽIVALIH

POTI IN STRANPOTI POSKUSOV NA ŽIVALIH

Besedilo: mag. Miloš Židanik, član Etične komisije za poskuse na živalih

Poskusi na živalih pomenijo različne postopke, vezane na raziskave v biologiji in medicini s ciljem razvoja novih zdravil ter raziskave glede okoljevarstvenih standardov in industrijskih proizvodov v smislu kozmetike, čistil, prahranskih dopolnil in fitofarmacevtskih pripravkov v kmetijstvu.

Že poskusi, označeni kot »blagi«, povzročajo živalim telesni in psihološki stres ter trpljenje. Praviloma se živali po koncu poskusov evtanazira.

Postopki na živalih vsebujejo:

  • izpostavljanje kemikalijam preko hrane, zraka, kože ali z injiciranjem v telo,

  • izpostavljanje zdravilom, kemikalijam ali povzročiteljem bolezni, kar povzroča bolezen, bolečino, stres ali smrt,

  • genetske manipulacije živali,

  • privezovanje zaradi opazovanja ali pregledovanja,

  • odtegnitev hrane in/ali vode,

  • kirurške postopke,

  • povzročanje ran, opeklin za preučevanje zdravljenja,

  • električni šok ali prisilno plavanje za povzročanje stresa za vedenjske raziskave ipd. (1)

Samo v Avstraliji in Novi Zelandiji se letno v raziskovalne in učne namene uporablja več kot 6 milijonov živali (2), v Kanadi 5 milijonov, v Angliji skoraj 3 milijone in v ZDA 100 milijonov (3).

O slovenski Etični komisiji, ki dovoljuje rabo živali v znanstvene namene, je pisala v tej reviji že dr. Toplakova (4). Sam bi rad nadaljeval s kratkim opisom diskurza, ki poteka v krogih etičnih komisij v Evropi (5), ker je moj vtis, da je dogajanje v laboratorijih bistveno bolj skrito očem kot dogajanje v klavnicah. Tudi mučenje živali je v laboratorijih bistveno daljše kot v klavnici, zato, verjamem, bi tudi zgražanje javnosti bilo večje v primeru transparentnosti rabe živali v raziskovalne namene.

Problem znanosti v Sloveniji je večkrat povezan s potrebo po ustvarjanju velikega števila raziskav zaradi potrebe po objavljanju člankov, katerih cilj je akademska kariera posameznikov in ne napredek znanosti kot take. Živali so v tem primeru kolateralna škoda. In to ne samo živali v poskusih. Raziskovalne organizacije namreč skrbijo za razplodnjo živali za namen potencialnih raziskav v bodočnosti, ki še sploh niso zasnovane. Tako Slovenija v evropskem prostoru izstopa po najmanjšem številu živali, ki so uporabljane v raziskovalne namene, a tudi po največjem številu odvečnih, presežnih živali, ki se zato, ker so pač odvečne in predstavljajo ekonomski strošek za raziskovalno ustanovo, enako evtanazirajo kot živali po opravljenih poskusih.

Drug problem, ki ga opažam pri delu Etične komisije, je nebudnost prijaviteljev raziskav glede konflikta interesov – tako je npr. vlogi predlagane raziskave lahko priloženo priporočilno pismo »strokovnjaka za dobrobit živali«, ki je hkrati učitelj in mentor raziskovalcev, kar pomeni, da je v vseh teh različnih vlogah v samem sebi v konfliktu interesov. Nekdo namreč ne more zagovarjati dobrobiti živali hkrati z zagovarjanjem dobrobiti raziskovalcev, ki te živali uporabljajo v raziskovalne namene. Problem se mi zdi že v tem, ker se nikomur tovrstni konflikt interesov ne zdi sporen.

»PROBLEM ZNANOSTI V SLOVENIJI JE VEČKRAT POVEZAN S POTREBO PO
USTVARJANJU VELIKEGA ŠTEVILA RAZISKAV ZARADI POTREBE PO OBJAVLJANJU ČLANKOV, KATERIH CILJ JE AKADEMSKA KARIERA POSAMEZNIKOV IN NE NAPREDEK ZNANOSTI KOT TAKE. ŽIVALI SO V TEM PRIMERU KOLATERALNA ŠKODA.«

Potem pa gre za številke, ki jim zagovorniki poskusov na živalih ne ugovarjajo, ugovarjajo samo interpretaciji številk. Menda v znanosti ni subjektivnosti interpretacije, ta je lahko samo pravilna ali nepravilna. Že to je iluzija, saj so raziskave v osnovi načrtovane tudi na podlagi socialnih predstav o fenomenu, ki ga raziskovalec raziskuje, in zato ne morejo biti objektivne, saj je vsak posameznik del družbe, ki ji pripada, skupaj s predstavami o tem, kako ta svet deluje, vključno z etičnimi in moralnimi stališči. Ob tem pa – kdo je poklican, da presoja pravilnost neke argumentacije – Etična komisija, katere člani so povezani z raziskovalnimi ustanovami? Akademiki, ki morajo objavljati članke, če želijo obdržati učiteljske nazive? Saj veste – »Le čevlje sodi naj Kopitar!« In tudi tu nihče ne vidi konflikta interesov.

»NEKDO NAMREČ NE MORE ZAGOVARJATI DOBROBITI ŽIVALI HKRATI Z ZAGOVARJANJEM DOBROBITI RAZISKOVALCEV, KI TE ŽIVALI UPORABLJAJO V RAZISKOVALNE NAMENE. PROBLEM SE MI ZDI ŽE V TEM, KER SE NIKOMUR TOVRSTNI KONFLIKT INTERESOV NE ZDI SPOREN.«

Kaj potem sporočajo številke, ki jim zaupajo tudi zagovorniki poskusov na živalih? Živali nimajo številnih bolezni, ki obremenjujejo človeštvo – kot so različni tipi srčnožilnih bolezni, številne oblike raka, HIV, Parkinsonova bolezen in shizofrenija. Namesto tega se v laboratorijih simptomi neke bolezni umetno povzročajo, da se potem ugotavlja delovanje zdravil. Seveda brez povezave teh simptomov s kompleksnostjo pogojev v človeku, kot so genetika, socialno-ekonomski dejavniki in osebnostne lastnosti posameznikov. Tako neko zdravilo z obetajočimi učinki v živalih redko učinkuje pri ljudeh. Kar 92 % zdravil, ki so prešla preklinične preskuse na živalih (to pomeni, da so bila zdravila v raziskavah na živalih učinkovita), ni učinkovitih pri ljudeh. Na področju urologije kar v 96 %, pri zdravilih za srce in raka v 95 % in na področju nevrologije v 94 % (6). 89 % prekliničnih raziskav za razvoj zdravil, od katerih večina sloni na rabi živali, ni možno ponoviti (7). Možnost ponovitve neke raziskave je eden osnovnih temeljev raziskovanja.

Ameriški Nacionalni institut za zdravje priznava, da kar 95 % zdravilnih učinkovin, ki so se v raziskavah z živalmi pokazale za učinkovite in varne, ne deluje na ljudeh ali pa so preveč nevarne. Hkrati so na voljo drugačne metode raziskovanja brez potrebe raziskav na živalih, kot so računalniške simulacije, uporaba kultur človeških celic, epidemiološke in druge raziskave (7).

Živalski modeli so v 90 do 95 % neučinkoviti pri napovedi neke človeške bolezni in tako neuporabni za raziskave bolezni pri ljudeh (2).

Zagovorniki raziskav na živalih menijo, da je tistih končnih 5 % sestavin zdravil, ki pomagajo človeku v njegovih boleznih, učinkovitih in pomembnih, in da je nekaj največjih človeških dosežkov sledilo številnim neuspelim poskusom v preteklosti (5). V antropocentrični družbi je taka argumentacija sprejeta. Še najbolj je slišati ugovore ekonomistov – da gre preveč denarja za raziskave na živalih, ki niso učinkovite, in je to razlog za potrebo preusmeritve znanosti na računalniške in podobne raziskovalne modele (3). V znanosti ljudem za živali preprosto ni kaj dosti mar. In tako imamo Etične komisije, ki v svojem bistvu niso zagovornice pravic živali, temveč bolj svetovalke raziskovalcem, kako načrtovati poskuse na živalih, da bo njihovo raziskovalno delo v končni fazi objavljeno.

Sicer pa menim, da se je možno tudi znotraj Etične komisije za poskuse na živalih že pogovarjati o pravicah živali, ne da bi avtomatično sprožili odpor in nestrinjanje. Tudi znotraj te komisije se že pojavlja budnost glede nerazumnega pojava presežnih ali odvečnih živali in večkrat se predlagatelje raziskav opozori na njihove pomanjkljivosti, tako da življenja živali ne bi šla v prazno. Vendar je še vse na nivoju zmanjševanja škode in utilitarizma. Upam, da bo še za časa naših življenj prišlo do spremembe in popolne prepovedi poskusov na živalih. To pa je že stvar aktivacije civilne družbe in ustvarjanja zunanjega pritiska za spremembo.


Viri:
1. Humane Society International (2012). About Animal Testing.

2. Davey M. (2021). Australian supplier of lab animals to close, sparking fresh debate about use of mice and rats in research. The Guardian.

3. Peta. Facts and Statistics About Animal Testing.

4. Toplak C. (2020), Znanstveni poskusi na živalih v Sloveniji. Osvoboditev živali 17 (40), 10-13.

5. European Animal Research Association. Feature: Animal research saves lives. So why do opponents say it is ineffective?

6. Cruelty Free International. Arguments against animal testing.

7. Kretzer M. (2018). Experiments on Animals Fail 90 % of the Time. Why Are They Still Done? Peta.

Revija Osvoboditev živali, letnik 20, številka 43, junij 2022, str. 24-26.

Zadnji prispevki

PRAVNA ZAŠČITA ZVERI – TRN V PETI OBLASTI? Koliko medvedov bo po tihem ustreljenih letos?

Besedilo: Metka Pekle Medvedi in volkovi so v Evropi ogrožena in strogo zaščitena živalska vrsta, zato so pri nas varovani z evropsko in...

JEŽI V NEVARNOSTI, Novi sovražniki ježev

Prevedla: Blanka Prezelj Robotske kosilnice, motorne kosilnice in podobno, zaradi vse večje izgube njihovih prvotnih habitatov število ježkov že leta upada. Dr. Antje Oldenburg:...

BOGOMILI – PRVI PRIJATELJI ŽIVALI IN VEGANI NA BALKANU

Besedilo: Sebastian Hoblaj Ali so bili Bogomili v srednjem veku prijatelji živali in celo prvi vegani na Balkanu? Veliko nakazuje na to, da...

POTI IN STRANPOTI POSKUSOV NA ŽIVALIH

Besedilo: mag. Miloš Židanik, član Etične komisije za poskuse na živalih Poskusi na živalih pomenijo različne postopke, vezane na raziskave v biologiji in...

BAZIČNO RAVNOVESJE – KLJUČ DO OPTIMALNEGA ZDRAVJA

Besedilo: Jelena Dimitrijević Program za razkisanje telesa je v bistvu odgovor na sodoben način življenja in vse pasti, ki se za tem skrivajo....