Pobuda vladi za spremembo ustave v korist pravicam živali

Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice je dne 28, maja 2005 poslalo vladi RS pobudo spremembo ustave v korist pravicam živali.


POBUDA ZA DOPOLNITEV 
72. ČLENA USTAVE REPUBLIKE SLOVENIJE

V Državnem zboru Republike Slovenije poteka postopek za spremembo Ustave Republike Slovenije. Predlagatelj teh ustavnih sprememb je tudi Vlada Republike Slovenije. Zato pobudnik pošilja Vladi pobudo za spremembo 72. člena Ustave RS in predlaga, da Vlada pobudo sprejme v predlagani obliki in jo kot svoj predlog za spremembo ustave pošlje v Državni zbor.

Pobuda, ki temelji na 45. členu Ustave RS, je obrazložena v nadaljevanju.

Pobudnik predlaga, da se 72. člen Ustave Republike Slovenije dopolni z naslednjim tekstom:
“Vsaka žival ima pravico do življenja ustrezno svoji vrsti. Ta pravica se lahko odvzame ali omeji samo v nujnih primerih iz razlogov javnega interesa ter po postopku in pod pogoji, ki jih določa zakon. Pravice živali izvršuje varuh pravic živali, ki lahko v njihovem imenu vlaga na sodišča ali druge organe tožbe ali druga pravna sredstva, kar lahko naredi tudi vsaka zainteresirana oseba, če varuh pravic v določenem roku ne vloži pravnega sredstava za zaščito pravic živali. Zakon ureja pravice in obveznosti varuha pravic živali.”

Utemeljitev pobude:

1. V Sloveniji je nekaj splošnih pravnih aktov, ki izrecno govorijo o živalih. Tako je mogoče omeniti med drugim Ustavo RS, ki v 4. odst. 72. člena določa, da varstvo živali pred mučenjem ureja zakon, Zakon o varstvu okolja, ki v 5. členu določa, da se pri sprejemanju raznih državnih in občinskih aktov kot merilo upošteva tudi zdravje in počutje živih organizmov, 14. člen Zakona o ohranjanju narave, ki določa, da je rastline in živali prepovedano namerno, brez opravičljivega razloga ubijati, poškodovati, odvzemati iz narave ali vznemirjati. Pomemben je tudi Zakon o zaščiti živali, ki v 1. členu omenja odgovornost ljudi za zaščito živali, to je zaščito njihovega življenja, zdravja in dobrega počutja, navedeni zakon na mnogih mestih tudi določa zaščitne ukrepe za varstvo živali. Obstaja tudi nekaj podzakonskih predpisov, ki naj bi zaščitili živali.

2. Ne glede na navedena pravna določila, pa je položaj živali v Sloveniji skrajno slab. Življenje živali je na mnogih področjih še naprej brezupno. Stotisoče živali je pobitih v gozdovih in na poljih, milijone živali je pobitih v klavnicah, desettisoče živali je mučenih in pobitih v znanstvenih poskusih. Številke pobitih živali se bolj ali manj večajo. Nehumani prevozi živali se nadaljujejo. V samostojni Sloveniji je bilo v gozdovih in na poljih pobitih že okoli 1 milijon živali, število pobitih živali npr. v klavnicah gre v samostojni Sloveniji verjetno že v desetine milijonov. Mučenje živali na takšne ali drugačne načine se nadaljuje (cirkusi, blagoslovi konj, živalske borbe, razstave nekaterih vrst živali, …)

3. Ravnanje človeka z živalmi mora temeljiti na etičnih osnovah. Bistvo etike moderne dobe pa je spoštovanje življenja in to ne samo življenja ljudi, temveč tudi živali. Tudi živali so namreč živa bitja, ki živijo v svojih socialnih strukturah in občutijo, imajo svoje družine in prijatelje. Tudi živali se veselijo raznih dogodkov in seveda življenja. Vse to kaže na to, da naj bi imeli do živali pozitiven odnos, ki vključuje spoštovanje in zaščito njihovega življenja. Takšen odnos moramo imeti do njih zaradi njih samih in ne zaradi nas ljudi. Tudi v odnosu do živali naj bi se ravnali po tako imenovanem zlatem pravilu, ki se glasi, da kar ne želiš, da ti drugi storijo, tega ne stori ti njim. Človek si ne želi umreti nasilne smrti, ne želi si biti mučen, ne želi živeti v ujetništvu, ne želi, da ga pojedo in tudi živali si tega ne želijo. Zato je potrebno, da se obstoječi vzorec obnašanja ljudi do živali spremeni (posledice tega napačnega vzorca obnašanja so na kratko opisane v prejšnji točki) in da v Sloveniji ljudje preidejo s svojim obnašanjem iz etičnega mračnega srednega veka v novo dobo, dobo visoke etike, ki varuje tudi živali in celotno naravo. Ta nova etika, etika življenja do vseh oblik življenja, pa je že inkorporirana v slovenski ustavi, npr. v 5., 63. in 72. členu in zato ta etika postaja že del obveznega pravnega sistem v Sloveniji. Več o tem pa sledi v nadaljevanju.

Nenazadnje pa v Sloveniji živi pretežna večina ljudi, ki so kristjani. Ta vera vsebuje tudi zapoved “Ne ubijaj”. Glede na to, da ta zapoved nima izjem in torej velja tudi v odnosu do živali, kar pomeni, da se naj ne bi ubijalo niti živali, se povečuje pozitivni etični naboj družbenega obnašanja ljudi v Sloveniji. Etično načelo oz. zapoved “Ne ubijaj” bi moralo biti vodilo vsaj vseh kristjanov v Sloveniji tudi v odnosu do živali. Tudi zapoved “Ne kradi”, ki je prav tako del nauka krščanske vere, ima svoj veliki pomen pri etičnem odnosu do živali in narave. Glede na to, da tudi ta zapoved nima izjem, kot to izhaja iz nje same, velja tudi v odnosu do živali, kar npr. konkretno pomeni, da naj bi se živalim ne kradlo njihovega življenjskega prostora, hrane …

Etika nove dobe, ki v sebi vsebuje spoštovanje, zaščito življenja in celovitost ter enost vseh bitij, naj bi bila smer, v katero bi šla družba, tako v Sloveniji kot širše. Ta etika bo tudi podlaga za delovanje drugih delov družbe npr. znanosti, ki bi tako morala upoštevati tudi visoke etične vrednote nove dobe. Tako bi torej morala znanost delovati tako, da ne bi povzročala škode živim bitjem in da bi spoštovala in ščitila življenje ter ne bi npr. ustvarja pogojev za širjenje sovraštva do npr. živali.

4. Da se ta za živali nezadovoljiva in skrajno slaba situacija spremeni, je potrebno varstvo živali zasidrati v ustavi in živalim priznati njihove lastne pravice, pri čemer bi te pravice zanje uveljavljal varuh pravic živali. Živalim bi bilo potrebno priznati pravico do njihovega (živalskega) dostojanstva, ki jih obvaruje pred zlorabo kot poskusni (znanstveni) objekt. Nadalje je potrebno živalim zagotoviti temeljno pravico za vrsti primernega življenja. Tako bi se npr. postavilo vprašanje, ali je mogoče milijone kokoši zapreti v kletke, v katerih druga drugo kljuvajo do krvi, tako da jim zažigajo kljune in odrežejo prste na nogah, da sploh lahko preživijo. Nadalje je potrebno zagotoviti živalim pravico do življenja, ki je osnovna pravica in sama po sebi pripada vsem živim bitjem, tako tudi živalim. Zaščita živali oz. priznanje pravic živalim je torej zaradi njih samih in ne zaradi človeka, kajti živalim pripadajo pravice v smislu zaščite pred brezobzirnostjo človekove sebičnosti. Ker pa živali po naravi stvari same ne morejo skrbeti za svoje pravice, bi za uresničevanje le-teh skrbel varuh pravic živali, katerega položaj bi uredil zakon. Varuh bi vložil v imenu živali tožbe na sodišče oz. bi vložil druga pravna sredstava na pristojen organ, če bi bile njihove pravice kršene ali bi začel kakšne druge postopke za zaščito pravic živali. Če pa varuh ne bi zaščitil pravic živali, bi to lahko naredila vsaka zainteresirana oseba, ki bi v tem primeru pridobila položaj varuha z vsemi njegovimi procesnimi oz. drugimi pravicami.

Tako bi bile vse te pravice živali upoštevane v ustavni določbi, ki bi se glasila:
“Vsaka žival ima pravico do življenja ustrezno svoji vrsti. Ta pravica se lahko odvzame ali omeji samo v nujnih primerih iz razlogov javnega interesa ter po postopku in pod pogoji, ki jih določa zakon. Pravice živali izvršuje varuh pravic živali, ki lahko v njihovem imenu vlaga na sodišča ali druge organe tožbe ali druga pravna sredstva, kar lahko naredi tudi vsaka zainteresirana oseba, če varuh pravic v določenem roku ne vloži pravnega sredstava za zaščito pravic živali. Zakon ureja pravice in obveznosti varuha pravic živali.”

5. Zgoraj navedena pravica posamezne živali, torej pravica do življenja ustrezno njeni vrsti, pa ni neka nova pravica v pravnem redu Republike Slovenije, temveč gre v bistvu za pravico, ki je implicitno že vsebovana v nekaterih določbah Ustave Republike Slovenije. Tukaj gre za vsaj za 5., 63. in 72. člen ustave, ki v sebi, v svoji biti, vsebujejo pravico vsake živali do življenja primerno njihovi vrsti.

V 5. členu je med drugim zapisano, da država skrbi za ohranjanje naravnega bogastva. Živali so kot živa bitja del naravnega bogastva in zato mora država poskrbeti za njihovo ohranitev. Z ubijanjem živali se naravno bogastvo ne ohranja, temveč zmanjšuje. Lov, klavništvo in druge oblike ubijanja živali torej ne ohranjajo naravnega bogastva, temveč ga zmanjšujejo, zaradi česar jih država ne sme dovoliti, ker sicer ravna v nasprotju s svojo ustavno dolžnostjo o ohranjanju naravnega bogastva in s tem o ohranjanju živali kot posameznega bitja. Iz določbe, da država skrbi za ohranjanje naravnega bogastva torej smiselno izhaja, da imajo živali pravico do življenja primerno svoji vrsti. In ker je naravno bogastvo vsaka posamezna žival in ne samo živalska vrsta, ima torej pravico do življenja primerno svoji vrsti vsaka posamezna žival in ne samo vrsta. 

V 5. členu je med drugim še zapisano, da država ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije. Če država dovoljuje ubijanje živali, in to ne glede na namen ali obliko (lov, zakol, poskusi…) ali ga celo ukazuje (npr. lov zaradi uravnavanja populacije – Pravilnik o odvzemu velikih zveri iz narave za leto 2004), to ne more voditi do skladnega civilizacijskega in kulturnega razvoja, kajti do takšnega razvoja se lahko pride samo s pozitivnimi in ne negativnimi dejanji, kamor vsekakor spada vsako ubijanje živali neglede na namen ali vzrok in ki povzroča v okolju same negativnosti, kot so npr. trpljenje, smrt, strah, sovraštvo, uničevanje okolja in drugo. Vsak vnos navedenih negativnosti v družbo oz. okolje ovira skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije in vodi do destrukcije družbe, kar je sedaj vedno bolj vidno. Ker je delovanje za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije ustavna dolžnost države, izhajajo iz te dolžnosti države implicitno tudi pravice živali do življenja primerno njihovi vrsti, kajti življenje živali je pozitivna vrednota, ki ima lahko tudi bistven pozitiven prispevek v skladnem civilizacijskem in kulturnem razvoju Slovenije. In ne samo to, pravice živali so del skladnosti v Sloveniji, ki je sestavljana iz ljudi, živali, rastlin in kamenin, skratka, Slovenijo sestavljajo ljudje in narava, pri čemer je seveda človek del narave in ne nad njo. In če se potepta pravice enega dela skladnosti, npr. živali, je jasno, da ne more biti skladnega civilizacijskega in kulturnega razvoja. Ko bo v Sloveniji pravno in dejansko realizirana pravica živali do življenja primerno njihovi vrsti, bo to pomenilo za pozitivni razvoj Slovenije veliko vzpodbudo in impulz ter bo Slovenija zacvetela v svojem celostnem razvoju, razvoju, ki bo živim bitjem prinesel pozitivne sadove. Z ubijanjem ni mogoče prinašati pozitivnih sadov, niti ni mogoče več ohranjati sedanjega stanja, kaj šele imeti skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije. V Sloveniji ubijanje živih bitij tako po ustavi ne more imeti domovinske pravice.

V 63. členu je med drugim določeno, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni. Iz navedene določbe izhaja, da se ta nanaša na kakršnokoli spodbujenje k nasilju in vojni in ne samo do ljudi, kar pomeni, da velja tudi v odnosu do živali in velja za vse subjekte, torej tudi za državo. To, da država dovoljuje ubijanje živih bitij ali ga celo ukazuje, pa pomeni spodbujanje k nasilju, saj se pobijanje živali dogaja večinoma nasilno, živali namreč niso usmrčene neboleče in brez sile, temveč so pobite z okrutno silo oz. nasiljem. Obisk lovskega pogroma, živinorejske farme, klavnice ali poskusnega laboratorija to dokazuje. Dejstvo, da se je potrebno do živali obnašati nenasilno, kot to zahteva ustava, v sebi vsebuje pravico živali do življenja primerno svoji vrsti, kajti nasilno obnašanje je lahko tudi ubijanje ali kaj drugega, ki krši pravico do vrsti ustreznega življenja. 

72. člen med drugim določa, da varstvo živali pred mučenjem ureja zakon. Iz navedene ustavne določbe je razvidno, da ustava ne dovoljuje mučenja živali in to ne glede ali gre za domače, prostoživeče ali druge živali. Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika pomeni mučenje povzročati duševno ali telesno neugodje, trpljenje. Pri vsakem namernem poboju ali smrti živali pride do mučenja, saj žival neizmerno trpi, ko umira. Tudi če je samo poškodovana, če poboj ni uspel ali v drugih primerih neizmerno trpi. Torej je ubijanje živali mučenje. Zato tudi iz tega izhaja, da imajo živali pravico do življenja. Ker pa je mučenje lahko tudi to, da živali ne morejo živeti življenja, kot ga jim je namenila narava, temveč morajo živeti v pogojih, ki jim jih je namenil človek izven naravnih pogojev, torej živijo nenaravno življenje, življenje, ki ni ustrezno njihovi vrsti (živali v ujetništvu, živali na farmah, živali v živalskih vrtovih in cirkusih, živali v poskusnih laboratorijih …), pa imajo živali tudi pravico do življenja primerno svoji vrsti. Npr. prostoživeče živali morajo živeti v prosti naravi in ne v ujetništvu in podobno. 

Po drugi strani pa se kot mučenje smatra tudi vsaka nepotrebna smrt živali. To načelo, ki sicer izhaja iz načela pravne države iz 2. člena ustave, je sprejel tudi veljavni Zakon o zaščiti živali, ko v 4. členu med drugim določa, da je mučenje živali tudi nepotrebna usmrtitev živali. Ne glede na razlog usmrtitve ali uboja živali, je njihov uboj nepotreben tudi, če se ta poboj pri lovu npr. opravičuje z ohranjanjem naravnega ravnovesja, kajti novejše raziskave ekologov so pokazale, da živali razpolagajo z notranjim mehanizmom uravnavanja populacijske rasti, kar pomeni, da lahko narava sama poskrbi, da se uravnovesi število živali v okolju z zmožnostjo tega okolja in ni potrebno, da se človek vmešava v naravne procese. In ne samo to, vmešavanje človeka v te procese je škodljivo, kar je npr. razvidno v primeru lova, saj se število živali zaradi lova celo poveča, kajti pri živalih, ki se zaradi lova čutijo ogrožene, se poveča rodnost in to zaradi nagona po ohranitvi vrste. Če pa je preveč živali za nek habitat, pa se zmanjša rodnost in se število živali po naravnem zakonu uskladi z zmožnostjo habitata. V skoraj vseh deželah na svetu je lov v naravnih rezervatih prepovedan, kljub temu pa tam ne pride do naravnega neravnovesja. Tudi za prehrano so vse usmrtitve živali popolnoma nepotrebne, kajti znano je, da uživanje mesa povzroča mnoge civilizacijske bolezni in da so vegetarijanci bolj zdravi in da živijo dlje. Prav tako je ubijanje ali mučenje živali v okviru znanstvenih poskusov popolnoma nepotrebno, saj je znano, da mnogi rezultati, pridobljeni v okviru poskusov na živalih, niso prenosljivi na človeka. Razen tega pa je mogoče namesto na živalih z računalniškimi simulacijami preverjati učinke mnogih snovi in tako pridobljene rezultate uporabiti npr. v farmaciji in drugje. Iz tega torej tudi izhaja, da ta ustavna določba živalim implicitno priznava pravico do življenja ustrezno njihovi vrsti.

V 72. členu je tudi določeno, da ima vsakdo v skladu z zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja in da država skrbi za zdravo življenjsko okolje. V ta namen zakon določa pogoje in načine za opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti. Vsakdo ima pravico do najvišje možne stopnje zdravja. Nihče ne sme ogrožati zdravja drugih. To izhaja iz 1. in 2. odstavka 2. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Po slovarju slov. knjižnega jezika je pojem okolja definiran kot stvarni in duhovni svet z določenimi značilnostmi, ki obdaja človeka, pojem zdravja pa kot stanje telesnega in duševnega dobrega počutja, brez motenj v delovanju. Iz navedenega je jasno razvidno, da mora država skrbeti tudi za dobro duševno počutje ljudi v Sloveniji. To pa tudi pomeni, da država ne sme dovoljevati dejanj, ki krnijo dobro duševno počutje ljudi. Torej, država mora skrbeti, da v okolju ni ubijanja ali preganjanja živih bitij in drugih negativnih dejanj, ki krnijo dobro duševno počutje ljudi. Kajti nesporno je, da se mnogi ljudje slabo duševno počutijo, če vidijo oz. slišijo za poboje živali v klavnicah ali v poskusnih laboratorijih, če vidijo ali slišijo za grozote, ki jih npr. počenjajo lovci v gozdovih in na poljih. Torej tudi iz ustavne dolžnosti države, da skrbi za dobro duševno počutje ljudi v Sloveniji, izhaja pravica živali do življenja primerno svoji vrsti, kajti z ubijanjem živali se krni, kot že navedeno, pravica ljudi do dobrega duševnega počutja. Nenazadnje pa mora država zagotavljati tudi nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti po 35. členu ustave. In ubijanje živali s svojimi grozotami je posredno poseganje v duševnost ljudi. Nihče nima pravice drugega ogrožati, kar je eno izmed bistvenih načel pravne države in to se nanaša tudi na državo in ta dolžnost države je istočasno tudi pravica živali do življenja.

Leonardo da Vinci, eden izmed velikih duhov človeštva, je pred stoletji rekel, da bo prišel čas, ko bo zločin nad živaljo kaznovan enako kot zločin nad človekom. 127. člen Kazenskega zakonika RS določa, da kdor komu vzame življenje, se kaznuje z zaporom najmanj petih let. Iz navedene zakonske določbe je jasno razvidno, da ta varuje vsa živa bitja in ne samo človeka, kajti v zakonskem dejanskem stanju pojem človeka ni izrecno naveden, temveč je govora o tistih, ki imajo življenje, to pa so tudi živali. Iz tega torej sledi, da kazenski zakonik v citiranem členu varuje tudi živali. Mimogrede: ali se bodo zgoraj navedene preroške besede kmalu uresničile?

6. Zelo pomembne določbe glede varstva živali vsebuje tudi Zakon o ohranjanju narave, predvsem njegove temeljne določbe. Tako zakon določa tudi ukrepe ohranjanja biotske raznovrstnosti z namenom prispevati k ohranjanju narave in kot biotsko raznovrstnost pojmuje raznovrstnost živih organizmov, tako znotraj vrst in med različnimi vrstami. Nadalje določa, da so živali (in tudi rastline) pod posebnim varstvom države (12. člen). Iz navedenih določb je jasno razvidno, da so živali kot posamezni osebki pod posebnim varstom države in ne samo živalske vrste. Nadalje je v 14. členu zapisano, da je živali (in rastline) prepovedano namerno, brez opravičljivega razloga ubijati, poškodovati, odvezemati iz narave ali vznemirjati, razlog za ubijanje, poškodovanje, odvzem ali vznemirjanje pa je opravičljiv, tako zakon, če ima dejanje koristno posledico in je družbeno sprejemljiv. Nobeno ubijanje ne more imeti koristne posledice za družbo. Lahko ima mogoče kratkorkočno koristno posledico za posameznika ali skupino ljudi, pa še ta je samo navidezna, dolgoročne pa v nobenem primeru niti za posameznika ne more imeti, kaj šele za družbo. Posledice ubijanja so po zakonu setve in žetve jasne – kar seješ, to žanješ (v nekaterih državah še vedno obstaja npr. smrtna kazen, ki jo dobi storilec, če ubije drugega). Ubijanje in mučenje živali zaradi produkcije mesa ne more imeti koristnih posledic, saj npr. uživanje mesa kot posledica ubijanja lahko vodi ljudi v smrt, ker meso npr. lahko povzroči raka. Uživanje mesa pa ima še druge negativne posledice, kot so neizmerno trpljenje živali, veliko revščino in zaradi lakote milijone mrtvih v mnogih deželah, vedno večjo ekološko škodo oz. uničenje narave. Vse navedeno je bolj podrobno opisano v nadaljevanju. Razlog za ubijanje živali, npr. produkcija mesa, torej ne more imeti koristnih posledic, zaradi česar ni opravičljiv, razen tega pa je vprašanje, ali je sploh še družbeno sprejemljiv. Oba pogoja pa morata biti, tako zakon, izpolnjena kumulativno. Podobno velja za lov. Vedno več ljudi je proti lovu, zato se postavi vprašanje ali je družbeno še sprejemljiv. Razlog za lov, npr. ohranjanje naravnega ravnovesja, je že zdavnaj ovržen, kajti študije ekologov dokazujejo, da ima narava v sebi mehanizme, s katerimi sama uravnava število živali v določenem habitatu in ni potrebno, da to z lovom dela človek. Narava torej sama poskrbi za naravno ravnovesje in je poseganje človeka oz. države v to ravnovesje zelo škodljivo, kajti država ne more vedeti, kakšno je naravno ravnovesje na nekem prostoru: ali mora biti na nekem prostoru npr. 100 fazanov ali mogoče 120 fazanov, da bo naravno ravnovesje glede števila fazanov, nadalje ali mora biti na tem prostoru še npr. 1000 ali 1500 ptic ali mogoče celo nič, nato še npr. 10 ali 20 lisic…., nadalje še npr. 15 ali 20 smrek, 2 potoka in tako dalje. Sicer pa se postavi vprašanje: kdo je uravnaval naravno ravnovesje, ko na Zemlji še ni bilo človeka. Tudi drugi razlogi za lov, kot so npr. lovske trofeje ali prehrana so neopravičljivi, saj lahko človek uživa bistveno boljšo in varnejšo hrano, kot je divjačina. Ti razlogi so za zrelo in etično družbo, kakršna naj bi bila Slovenija, nesmiselni.

7. Iz mnogih aktov države, npr. iz strategije upravljanja z rjavim medvedom, kot tudi mednarodnih dokumentov, smiselno ali izrecno izhaja, da ima pravico do življenja živalska vrsta in ne žival kot posamezno bitje. Npr. strategija upravljanja z rjavim medvedom izrecno stoji na stališču, da medvedu kot vrsti iz ekoloških in etičnih razlogov pripada pravica do življenja. Takšno stališče je napačno in skregano z zdravim razumom, saj vrsta sama po sebi ne more imeti pravice do življenja, kajti vrsta je samo abstrakten pojem in ne živo bitje. Življenje pripada živim bitjem in ne abstraktnim pojmom, ki so samo dogovor ljudi in opisujejo določeno stanje. Naravno bogastvo, za katerega ohranjanje mora skrbeti država, je lahko samo posamezna žival in ne samo vrsta. Ustava tudi določa, da varstvo živali pred mučenjem ureja zakon, kar pomeni, da mučenje živali ni dovoljeno. Mučiti pa je po naravi stvari mogoče samo posamezno žival in ne vrste. To tudi smiselno pomeni, da pravica do nemučenja in posledično do življenja pripada posamezni živali in ne vrsti kot taki. Sicer pa se z varovanjem vsake posamezne živali varuje tudi vrsta kot taka. Vrsta se torej varuje preko varovanja posamezne živali. Navedbe v točki 4 tega predloga tudi potrjujejo, da se pravica do življenja nanaša na posamezno žival in ne na vrsto kot tako oz. samo na vrsto.

8. Zapis pravice živali do življenja ustrezno njihovi vrsti v ustavi pa ni v korist samo živali, temveč tudi ljudi, kajti ljudje brez živali ne morejo živeti. Poboj živali zmanjšuje možnost preživetja ljudi na tem planetu, saj vsak poboj živali okrni naravo oz. uniči del narave, ta pa je tista, ki ljudem daje vse, kar potrebujejo za življenje. Ne glede na navedeno, pa je ubijanje živali in uživanje njihovega mesa škodljivo za ljudi in s tem za celotno družbo. Znano namreč je, in to dokazuje vedno več znanstvenih študij, tako medicinskih kot tudi drugih, da je uživanje mesa (tudi rib) rizični faktor za številna obolenja. Meso tako povzroča sladkorno bolezen, prekomerno težo, škoduje kostem, pospešuje vnetja in bolečine, pospešuje srčni infarkt in arteriosklerozo, povzroča depresije, je tudi rizični faktor za raka…Za uživalce mesa obstaja po raziskavi kalifornijske Univerze Loma Linda tudi dvakrat višje tveganje, da zbolijo za demenco, torej očitno uživanje mesa škoduje tudi inteligenci. Dne 1.10.2003 je bila v PNAS – online objavljena študija znanstvenikov Univerze Kalifornija, ki pravi, da je za človeški organizem mesna hrana tujek in se je brani. Vedno več znanstvenih študij dokazuje, da je vegetarijanska prehrana varnejša za ljudi in da so vegetarijanci bolj zdravi in dlje živijo. Uživanje mesa povzroča tudi globalno trpljenje, kajti intenzivna proizvodnja hrane za živinorejo (oz. samega mesa) uničuje npr. tropski pragozd, povzroča efekt tople grede, z gnojšnico in gnojem pa se uničuje prst in podtalnica. Uživanje mesa je sopovzročitelj svetovne lakote, kajti npr. 40% svetovne žetve žita pristane v masovnih živinorejskih hlevih industrijskih držav in 60% krmil za masovno živinorejo (žito, soja, …) se v Evropi uvaža iz držav v razvoju, kar vse pomeni, da namesto, da bi šla hrana za lačne ljudi v svetu, gre v hleve masovne živinoreje za produkcijo mesa, to pa vodi v lakoto in smrt milijone ljudi. Znano je, da vsako leto umre zaradi lakote 50 milijonov ljudi. Za proizvodnjo 1 kg govejega mesa je potrebno 9 kg zrnja, 50% pitne vode se porabi v masovni živinoreji (za proizvodnjo kilograma mesa se porabi povprečno 100 krat več vode kot za en kilogram žita ali zelenjave). Za 200 gramski zrezek se pokrmi do 2 kg žita, 2 kg žita pa bi nasitila približno osem otrok. 40.000 otrok dnevno umre zaradi lakote. Vse to kaže na to, kaj vse stoji za masovno živinorejo in za kaj vse so soodgovorni uživalci mesa. Negativne posledice kajenja so kaplja v morje v primerjavi z negativni posledicami uživanja mesa.

Tisti, ki uživajo meso, torej večkratno škodujejo sebi in družbi. Prvič, ker jedo hrano, zaradi katere lahko zbolijo in celo umrejo (zamislite si očeta, ki na veliko uživa meso, zato zboli za rakom in umre ter za seboj pusti nepreskrbljenega otroka, ki se mu lahko zaradi takšnega ravnanja očeta popolnoma spremeni življenje in to na slabše), drugič, ker s svojo boleznijo, ki je povzročena zaradi uživanja mesa, povzročajo družbi velike stroške, ki jih za zdravljenje njihove samopovzročene bolezni mora plačevati zdravstveno zavarovanje (v večini primerov je zdravljenje bistveno dražje kot pa je velik njihov prispevek v blagajno zdravstvenega zavarovanja, kar pomeni, da morajo zanje plačevati tudi drugi davkoplačevalci, npr. tudi vegetarijanci, ki z uživanjem mesa nimajo nič skupnega), tretjič, ker morajo zanje, torej za njihovo hrano, ki je sicer s stališča fiziologije prehrane odvečno živilo, neizmerno trpeti nedolžne živali (ogled kakšne klavnice bi mogoče marsikoga streznil), četrtič, ker zaradi njihovega uživanja mesa umirajo ljudje v nerazvitih deželah in petič, ker zaradi njihovega uživanja mesa prihaja do vedno večjega uničevanja okolja. Uživanje mesa je torej tudi ogrožanje družbe in s tem tudi Slovenije. Slabi finančni položaj družbe oz. države in splošno počutje ljudi, ogroža javno zdravje, uničuje okolje, povzroča neizmerno trpljenje živali in smrt desetine milijonov ljudi v nerazvitih deželah … Nihče nima pravice ogrožati drugih ali jim škodovati, je eno izmed osnovih etičnih načel, ki je v Sloveniji celo del ustavnega načela pravne države iz 2. člena ustave in realizirano v mnogih zakonskih določbah. Kdor jè meso, bo zbolel, dokazuje znanost in istočasno daje naročilo za ubijanje živali in uničevanje okolja.

9. Tako se zastavlja vprašanje, ali je uživanje mesa in s tem povezana mesna industrija sploh v javnem interesu? Zastavlja se tudi vprašanje ali je vse to v skladu z javno koristjo. Nobena gospodarska dejavnost se ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo, je določeno v 74. členu ustave, ki govori podjetništvu. Kot javno korist ni mogoče šteti nekaj, kar škoduje ljudem, kar škoduje naravi in uničuje okolje (v Rusiji vsako leto zaradi onesnažnosti okolja umre 300.000 ljudi – Delo, 7.6.2003), kar povzroča bolezni in lakoto ter smrti zaradi lakote v nerazvitih deželah, kar je skrajno nasilno, pobija nedolžne živali, skratka je grozljiv tujek v družbi, kajti tisto, kar naj bi bilo v javno korist, mora biti v korist vseh oz. vsaj večine, ne pa samo nekaterih ozkih krogov, ki s tem neizmerno bogatijo, ostali pa imajo vedno manj, nekateri sredstev ali zdravja, drugi so celo ob življenje, nekateri pa neizmerno trpijo. Ne more biti v javno korist nekaj, kar prinaša neugodne, negativne posledice, saj se večajo družbeni stroški za zdravstvo in invalidsko zavarovanje in za druge stvari, ki so z uživanjem mesa v neposredni ali posredni vzročni zvezi. Tako je z uživanjem mesa povezano tudi nasilje v družbi, saj je splošno znano dejstvo, da so vegetarijanci bolj miroljubni ljudje kot uživalci mesa. To pa pomembno vpliva na odnose v družbi, kajti družba uživalcev mesa je bistveno bolj nasilna in s tem povzroča bistveno več konfliktov in družbenih stroškov (policija, sodstvo) kot pa družba vegetarijancev ali pa vegancev. Jasno je torej, da produkcija mesa kot gospodarska dejavnost, in vse z njo povezane dejavnosti, ni v skladu s slovensko ustavo, saj gre za dejavnost, ki je družbeno škodljiva in zaradi tega ni v javno korist.
Ob tem pa je potrebno še enkrat omeniti 72. člen ustave, kjer je določeno, da država skrbi za zdravo življenjsko okolje in da v ta namen zakon določa pogoje in načine za opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti. Ker produkcija mesa oz. uživanje mesa pomeni uničevanje ljudi, živali in okolja, skratka celotne narave, torej gre za uničevanje tudi življenjskega okolja, je to tudi v nasprotju z ustavno normo “zdravo življenjsko okolje”, za katerega mora skrbeti država, saj se zdravo življenjsko okolje z zgoraj opisanimi dejanji mesne produkcije in njen pripadajočih dejavnosti spreminja v nezdravo.

Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice


Vir:
– Ustava RS
– Zakon o zaščiti živali
– Zakon ohranjanju narave
– Zakon o varstvu okolja
– Dr. med. Hans-Günther Kugler: Isst Du Fleisch, dann wirst Du krank
Verlag DAS WORT GmbH, Max-Braun-Str. 2, 97828 Marktheidenfeld, Nemčija
– dr. Christian Sailer: Ein Grundrecht für Tiere?
(predavanje na Univerzi v Beogradu, 19.1.2001, predavanje je mogoče prebrati na spletni strani http://www.sailer-hetzel.com)
– Brošura Ne jejte mesa! Zakaj?, Univerzalno življenje, 2003
– Brošura Pomor živali je smrt ljudi, Univerzalno življenje (3. izdaja), 2003
– Študija Raziskave z vegetarijanci – Združitev raziskav Univerze Gießen, Centra za raziskovanje raka v Heidelbergu in Zveznega urada za zdravje v Berlinu, Vegetarier-Bund Deutschlands e.V., Blumenstr. 3, 30159 Hannover
spletne strani: 
http://www.fleisch-macht-krank.de/
http://www.vegetarierbund.de/
http://goveg.com/
http://www.brennglas.com/
http://www.abschaffung-der-jagd.de/index.php
http://www.vegetarismus.ch/