Temeljna pravica za živali?

dr. Christian Sailer

Odnos človeka in živali so preko stoletij oblikovale ekstremne protislovnosti: V arhaični družbi so živali častili kot svete in bogu podobne. V Mojzesovi veri Stare zaveze pa so bile žrtvovane božansstvu. V starem Rimu so imele status stvari – skupaj z ženami, otroki in sužnji. V srednjem veku se je živalim lahko celo zgodilo, da so bile pred sodiščem obtožene in sojene, če so poškodovale človeka. V naših dneh pa so milijarde govedi, svinj in ovc postale predmet industrializirane mesne industrije, ki nudi živalim ravnanje, katero jih deloma spravlja v blaznost. Blaznost goveda udarja nazaj na ljudi kot kuga in daje odnosu med ljudmi in živalmi novo dimenzijo. Ta ni več smrtna samo za živali, temveč tudi življenjsko nevarna za človeka.

Ta odnos vsekakor nikoli ni bil tako intenziven. Nikoli ni človek povzročil živalim toliko trpljenja kot v naših dneh: Npr. v masovnih živalskih hlevih, so na ozkem prostoru nabasane žrtve moderne mesne industrije, da se iz strahu in agresije napadajo medsebojno: svinje si odgriznejo ušesa in repe, kokoši si medsebojno pulijo perje in se kljuvajo do krvi. Nesnice vegerirajo v kletkah, katerih tla so manjša kot list papirja. Da bi obvladali živalsko agresijo, lomijo neredko zobe svinjam in petelinom zadnji členek na nogi. Živalim nalagajo življenjske pogoje, ki jih dobesedno delajo nore in zahtevajo stalen dodatek psihofarmaka in antibiotikov. Tretjina žrtev je vendarle bolna in umre še v hlevu. 

Mislite – na nadaljni primer – na trnovo pot živali do klavnice – preko Evrope, z LKW in z ladjo. Vsi smo že doživeli sliko na televiziji: Skupaj zbasana goveda, ovce, konji, svinje, perutnnina, žejni do smrti, izčrpani, težko poškodovani, umirajoči ali že mrtvi na tovornjakih ali ladjah. Mnogi od njih so na poti dneve in tedne – iz Nemčije tja do Libanona in Egipta. Posel z živimi transporti v tujino pa je donosen, ker je visoko subvencioniran. Živo blago bo še enkrat temeljito izkoriščeno: V tesnih vozilih, v katerih spet pride do boja med sovrstniki zaradi vročine in žeje, mraza in gladu, zaradi strahu v neobičajni okolici, zaradi udarcev s palico in električnega toka. Kdor se ne postavi več na noge, bo vržen na palubo ladje, če je treba z viličarjem ali vitlom. Mnoge živali pridejo na ciljno mesto z zlomi kosti, poškodbami oči in krvavitvami.

Nato pa pride zaključno trpljenje pred zakolom. Perutnina je živa obešena za noge z glavo navzdol na tekočih trakovih in potegnjena skozi električno nabito kopel, da bi živali omamili pred zakolom. Pri govedu in svinjah je omamljanje z električnimi kleščami ali z CO2. Če omamljanje spodleti in se živali spet prebudijo so ubite pri polni zavesti in izkrvavijo. Videti je, da zajame živali nepopisen strah, ko jih gonijo skozi ozke poti k omavljanju in ubijanju. Vedno znova se ustavljajo in vpijejo, toda te, ki prihajajo za njimi, jih potiskajo naprej. Ponovno kričanje pred omamno postajo. Klavci nosijo ušesne ščitnike.

Da navadem zadnji primer: Živali so izpostavljene specialnemu mučenju v znanstvenih laboratorijih. Naredijo jih bolne, da bi testirali medikamente, operirajo, transplatirajo in amputirajo, strup vbrizgajo direktno v trebušno votlino ali v pljuča. Da bi strupe testirali, spada k eskperimentom, da pustijo živali pri polni zavesti zvijati se v boju in dneve dolgo in se bojujejo z visoko vročino ter krvavimi driskami. Po svetu je na leto umorjenih 300 milijonov živali za poskuse: miši, podgane, ptiči, ribe, zajčki, opice, psi, muce in ovce tja do govedi in konjev.

Vse to se dogaja v deželah, ki kot temelj svojega pravnega reda uveljavljajo etiko in moralo in se čutijo zavezane človekovim pravicam in človečnosti. V tej situaciji se dvignejo tri vprašanja bistvenega pomena. Prvič: S katerimi svetovnonazorskimi in etičnimi načili se sooča naše današnje ravnanje z živalskim svetom? Drugič: V kolikšni meri ustreza pravno utemeljeno varstvo živali tem etičnim postulatom? In tretjič: Koliko je implementacija pravice varstva živali nujna in njeno zasidranje v ustavi priporočljivo. Lahko si predstavljam, da vsa ta vprašanja in problemi ne veljajo le za ta meni zaupan pravni red, temveč v podobni obliki bolj ali manj za večino drugih evropskih držav, torej tudi za republiko Srbijo.

I. Etično načelo, ki določa odnos ljudi do narave in živali v Evropi, izvira iz antropocentrične svetovne slike judovsko-kristjanskega mišljenja. Potem takem je Bog ustvaril človeka kot krono zemeljskega življenja. Kako goreče vpliva to na ostanek živih bitij, je vidno že v 1. Mojzesovi knjigi, pogl. 9, po kateri naj bi Bog oznanil: »Strah in groza bodi pred vami vse živali vse živali na zemlji, vse ptice pod nebom, vse, kar mrgoli na zemeljskih tleh in vse ribe v morju; v vaše roke so dani. Vse, kar se premika in živi bodi vaša hrana; kot zelišča sem vam dal vse.« V Novi zavezi ta odnos ni temeljito korigiran: Jezus iz Nazareta se je sicer obrnil proti ritualnemu žrtvovanju živali Stare zaveze in zdelo se Mu je prav, da se brigamo tudi ob sobotah za izgubljeno žival; sicer naj bi po poročilih evangelistov, vendar pa nihče od teh ni bil očividec oz. priča, ki izpove tisto, kar je slišala, malo povedal o mirnem ravnanju z živalskim svetom, kar začudi spričo njegovega siceršnjega nauka, kako je med drugim prišel do izraza v Govoru na gori. Zato je Pavel v prvem pismu Korintčanom propagiral toliko bolj stalno neomejeno uživanje mesa: »Jejte vse, kar se prodaja na trgu in ne preverjajte, da ne obtežite vesti.« Od te uradne cerkve, ki se je v naslednjih stoletjih, pa je bila poudarjena še prednost človeka nasproti živalim predvsem s tem, da seamo človek poseduje neumrljivo dušo, ljubezen do živali Frančiška Asiškega je ostala epizoda. Po Tomažu Akvinskemu živali sploh nimajo duše. Te versko-svetovnonazorske predpostavke so zapečatile usodo živali za okoli 2000 let.

S strani filozofije, ki se je stoletja dolgo počutila kod dekla teologije, ni prišla pomoč. Nasprotno: V 17. stoletju je matematik in filozof Descartes še zaostril to svetovno obravnavanje centrirano na ljudi svojim znamenitim »cogito ergo sum«. Duh se je reduciral na človeške možgane in ostanek sveta je mrtva materija; žival ni nič drugega kot avtomat, ki jo Descartes primerja z urnim mehanizmom iz koles in peres. Ta mehanična svetovna slika je zatem slavila svoj triumpf skupaj z nastalim naravoslovjem, izgubila pa je izpred oči življenje, dušo in duha. Duh in življenje nista bila več lastno stoječi veličini, temveč rezultanti kemične povezanosti in fizikalnih procesov.

Na liniji antropocentričnega mišljenja se je stoletje pozneje gibalo tudi naravoslovje Emanuela Kanta. Z idejo čiste pameti je kljub vsemu povezoval svobodo in človeško dostojanstvo. Kategorični imperativ Kanta je dosegel le posredno zaščito živali. Obzirno ravnanje z živalimi se ni terjalo za voljo njih, temveč v interesu človeškega dostojanstva. Gre za človeško dolžnost do sebe. Če bi slabo ravnali z živalmi, bi s tem otopelo sočutje do njegovega trpljenja in bi s tem trpela človeška morala v odnosu do drugih ljudi. Zaščita živali kot zaščita ljudi.

Očitno je, da se je ta antropocentričen začetek ni nadaljeval, kajti živali kot sobitja z lastno vrednostjo sploh ni v zorno polje. Bistveno bolj prijazna do žiavli se je izkazal filozofija angleškega empirizma. Eden njihovih prejšnjih zastopnikov, David Hume, sodobnik Kanta, izhaja iz razumljive premise, namreč dda tudi živali lahko občutijo trpljenje, veselje in strah, tako da so interesi živali sami od sebe vredni zaščite. Na Huma se je navezal Jeremy Bentham, njegova filozofija je postala neke vrste načelni program za nastajajočo zaščito živali. Dobesedno piše: »The day may come, when the rest of teh animal creatino may acquire those rights which never could have been withholden from them but by the hand of tyranny. … The question is not, Can they reason? nor, Can they talk? but, Can thaey suffer?«

H klasičnim zastopnikom te patocentrične etike se prištevajo tudi Rousseau in Schopenhauer. Za zadnjega je »brezmejno sočutje z vsemi živimi bitji najmočnejši in sigurnejši porok za moralno primerno obnašanje.« Albert Schweitzer je eden najbolj znanih zastopnikov etike, ki povdarja lastno vrednost živali. Njegov nauk o spoštovanju življenja poudarja manj sočutni vidik, temveč odgovornost ljudi za vse življenje, ki doseže vrhunec v mnogo citiranem stavku: »Jaz sem življenje, ki hoče živeti sredi življenja, ki hoče živeti.«

Omejiti se hočem na te primere izjav mnenjskih stališč mišljenja o etični zaščiti živali. Antropocentrično mišljenje na eni strani in koncept zaščite živali na drugi strani se je izkazalo kot osnovni vidiki etike varstva živali. Oboje se nadaljuje do današnjega dne, predvsem patocentrična komponenta tja do zahteve lastnih pravic živali in enako vrednotenje življenskih interesov živali in ljudi, o čemer bom še govoril. Etično nihalo zahoda se giblje skozi več svetov: Od vse presegajoče božje podobe človeka v bibličnem mišljenju preko postvarjanja narave in živali pri Descartu preko Kantove obvezne etike, ki rezultira iz človeškega dostojanstva tja do prenove enosti telesa in duše, duha in materije v angleškem empirizmu in v nemški različici patocentričnega mišljenja. Prenova življenjske enosti in njenih etičnih konsekvenc za zaščito živali je razen tega potrjena še tudi z neke čisto druge strani – moderne fizike, natančneje kvantne fizike. Ta je že davno presegla podobo materialističnega sveta. Einstein je rekel nekoč: »Atomi, ki se nam zdijo kot materija, so koncentracija energije!« In Max Planck je pojasnil: »Vsa materija nastane in obstaja samo zaradi moči, ki drži skupaj atom kot najmanjši sončni sistem. Ker pa v vesolju nobena moč ne obstaja na sebi, moramo za to obliko energije predpostavljati zavestnega in inteligentnega Duha. Ta je pravzrok materije!«

In nenazadnje: Tudi religiozna veka v marsikaterem pogledu novi duh – npr. v skupnosti z imenom Univerzalno življenje, ki se navezuje na prakristjanstvo in izhaja od tega, da se Bog v našem času ponovno razodeva po preroških ustih in daje nove poglede v povezave življenja, ki se v marsikaterem pogledu ujemajo s tem, da kar poročajo kvantni fiziki. Da Vseduh prepleta vse in da je vsem esenca vesolja: v vsakem atomu, v vsaki molekuli, v vsaki rastlini, v vsaki živali in samoumevno v vsakem človeku. To je eden in isti dih, ki preteka človeka in žival: Božji od.

II. Kaj iz vsega tega sledi za naše ravnanje z živalmi in za pravno utemeljeno varstvo živali?

Če opazujemo etičen maksimum rigoroznih zastopnikov patocentričnega koncepta zaščite, bi morali v bistvu na mestu postati vegetarianci in odpreti vrata hlevov, da bi vse živaoi poslali na pašo in jih pustili častno umreti. To naj bi rastoče število ljudi sprejelo prostovoljno: To lahko postane veljavna pravica le, če to hoče večina. Nasprotno, če izhajamo iz etičnega minimuma bibličnega oz. cerkvenega odnosa od varstva živali, bi morali od masovnih hlevov do laboratorijev za živalske poskuse, malo spremeniti. Toda to bi celo s skromnim varstvom živali ne bilo več združljivo. Zdajšnja sprejemljiva pot bi smela biti na sredini. Presek med človekovemu dostojanstvu primerno obzirnim ravnanjem z živalmi in z dostojanstvom do živali izpolnjenim upoštevanjem njihovega dušno-telesnega bivanja, bi lahko omogočili politično sposobno soglasje nadalnjega ravzoja varstva živali, ki ne razvija naprej samo tradicionalno vedenjske vzorce, temveč vključuje tudi občutno reduciranje porabe živali. Nikakor ni ugotovljeno, da je uživanje mesa in k temu še v danes prakticiranem obsegu, za človeka dolgoročno življenjsko nujno ali celo spada k bistvu homo sapiensa, ki je bil na začetku svojega razvoja morda vendarle vegetarijanec.

Kako se torej pravno varstvo živali vede od etičnih osnovnih načel v sečišču antropocentrike in patocentrike? Prve zasnutke pravic urejanja zaščite živali najdemo že v starem babilonskem codeksu Hamurabi okoli leta 2000 pred Kristusom, v tem pač najstarejšem zakoniku človeštva, ki med drugim vsebuje predpis kazni za preobremenitev delovne moči živali. Tudi v rimskem pravu, ki je živali vključevalo v stvarno pravo, je preko lastninskega varstva indirektno vplivalo v korist živali. Kot svetel trenutek v pravnem varstvu živali je treba v “mračnem srednjem veku” označiti Kolnsko mestno pravico iz leta 1417, v kateri je bilo z zaporno kaznijo zagrožen “lov na slavčke in kunce.”

Do sistematične zakonodaje o varstvu živali je prišlo šele v 19. stoletju in sicer najprej v Angliji z “act to prevent the cruel and improper treatment of cattle” z dne 22.7.1822. V njej je bilo med drugim s kaznijo zagroženo trpinčenje poljedelskih koristnih živali. Po zaslugi privatnih iniciativ za varstvo živali je kamlu prišlo do določitve kazni za mučenje živali v mnogih evropskih deželah, ne nazadnje tudi v Nemčiji. Omembe vredno je, da so se najprej usta pri tem ali mučenje povzroči javno slabo voljo in prizadene občutek pietete tretjih, med tem ko so šele pozneje imeli za kaznivo poškodovanje živali kot takšne.

Pravica o varstvu živali je bila v Nemčiji kodificirana obširno šele v drugi polovici prejšnjega stoletja. V Nemčiji ima danes veljavni zakon o varstvu živali v marsikaterem pogledu značaj modela in sicer tako v pozitivnem kot negativnem. V  1 se obetavno glasi: “Namen tega zakona je, da se iz odgovornosti ljudi do živali kot sobitja varuje njihovo življenje in dobro počutje. Nihče ne sme povzročiti bolečine, trpljenje in poškodbe brez “razumnega razloga”. Tega priznanja za etično, patocentrično varstvo živali sploh ne moremo dovolj visoko oceniti. Toda težave se začnejo pri njegovem prenosu: Kaj je “razumen razlog”, med živalmi pa so lahko povzročen “bolečine”. Vprašanje je delno odgovorjeno s specialno zakonskim urejanjem npr. za področje živalskih poskusov. Opraviti se smejo, če je to iz medicinskih vzrokov “neobhodno potrebno” za prepoznavanje nevarnosti okolja ali za temeljne raziskave. Toda kaj je “neobhodno potrebno”. Izvedba raziskovalnega programa ali preprečiti akutno nevarnost? Dokler ne eksistirajo specialno urejanje za ravnanje z živalmi, je vprašanje, ali so jim bolečine, trpljenje ali škode povzročene iz razumnega razloga ali ne, je treba odgovoriti na vprašanje na poti pretehtanja med interesom koristnika živali in integriteto živali. Na primer pri usmrtitvi tako imenovanih enodnevnih piščancev, moških potomcev nesnic, ki za perutninarsko gospodarstvo niso uporabni. Zato so izločeni in zastrupljeni ali razsekani. Za “pamet”, ki je orientirana za maksimiranje profita, je vsekakor smiselno, da usmrti piščance, ki niso pripravni za pridobivanje jajc niti za pitanje. Po drugi strani predstavlja uničenje piščancev nadvse težak poseg v življenje živali, ki se dogaja v stotisočih odnosno milijonih primerov. Ali ta poseg zaradi prednosti ugodne masovne produkcije jajc za zajtrk odtehta? Ali ni treba producentom jajc ugovarjati: Če vpaprej vzamete v zakup, da je 50% izleženih piščancev vedno odstranjenih kot odpad jajčne produkcije, potem vaš podjetniški koncept ni več združljiv z zakonitim varstvom lastne vrednosti živali kot sobitja.

Podobno velja za predelovalne premije za teleta, ljudsko imenovano Herodova premija: Da bi nadkapacitete telet reducirali na trgu govejega mesa, v marsikaterih evropskih držvah plačujejo subvencije za uničevanje telet, kar daje nemškim rejcem govedi pobudo, da največ 20 dni stara teleta transportirajo v tujino za ubijanje. Da bi stabilizirali trg govejega mesa in zagotovili dohodek producentom živali lahko gre tu za ravnanje, pri katerem živali niso usmrčene “brez razumnega razloga,” torej bi tu obstajalo izjemno dejansko stanje. Toda pri upoštevanju prav tako v zakonu ugotovljene “človeške odgovornosti za živali kot sobitja” se lahko kvaliteta tehtanja konča samo v korist zaščite živali ter v breme industrijske produkcije mesa, ki je orientirana izključno na dobiček. “Saj to pomeni absolutno konec etično razumljene ideje o varstvu živali, če se najprej producirajo teleta, za katere že do začetka komaj obstaja možnost za uspeh in se ta nato transportira pogosto več kot 1000 km, da jih usmrtijo in predelajo za pasjo in mačjo hrano.” (Johannes Casper)

Važni del zakona o varstvu narave je določilo za vrsti primerno rejo živali.  2 nemškega zakona predpisuje: “Kdor ima žival, jo oskrbuje ali mora oskrbovati, mora žival njeni vrsti in potrebam ustrezno primerno hraniti, negovati in vedenju primerno namestiti ter živali ne sme omejiti za vrsti primerno možnost gibanja, kar bi jim povzročalo bolečino ali trpljenje in poškodbe, ki se jim da izogniti.”

Za toliko zakonitega varstva lahko prizadetim živalim samo gratuliramo. Na žalosst pa so se s tem njihove usode le malo spremenile; življenje živali je še naprej tako brezupno, kot sem to enostavno opisal. Zakaj? Zakonodajalec dela po sili razmer z relativno splošnimi in nedoločenimi pravnimi pojmi. Njihovo konkretiziranje prepušča v glavnem odredbodajalcem. Ta naj določa, kaj bo živalim v masovnih bivališčih določeno glede gibanja in potreb druženja, s čim bodo hranjene, kako se jih transportira in kako se vse to nadzoruje. Kolikor so bile takšne uredbe sploh izdane, se omejujejo na minimalni standard, ki visokim ciljem zakona niti približno ne zadosti: Mislimo na uredbo o reji nesnic, ki nesnicam ne priznava več kot 450 kvadratnih cm talne površine lai na uredbo reje svinj, ki svinjam do povprečno 110 kg teže dopušča življenjski prostor največ 1 kvadratni meter. Upravni organi za vatstvo živali so pri nadzoru predpisov delno zavestno velikopotezni, delno preobremenjeni. Celo obstoječi minimalni standardi pogosto niso upoštevani. Živali pa svojih pravic ne morejo iztožiti. Vsekakor pa se proti pravnim odločbam, ki potekajo v izvrševanju pravice varstva živali, obrnejo na sodišče množični rejci živali, trgovci z živino in laboratoriji za poskuse na živalih, ki potekajo v izvrševanju pravice varstva živali. Pri tem imajo često močnejšo pozicijo, saj so njihove dejavnosti varovane s temeljno pravico (svoboda izučitve za poklic, svoboda od znanosti in raziskovanja), med tem ko organi varstva živali izvršujejo samo enostavno pravico. Najboljši poznavalec situacije pravnega varstva živali v Nemčiji in Evropi zato ugotavlja: “Dosedanja prizadevanja za efektivno varstvo živali nasproti modernemu fenomenu masovne reje živali na ravni EU, pa tudi v nacionalnem pravu, so komaj kaj spremenile na praktikah, ki so v nasprotju z varstvom živali. Tako je v prihodnje treba zahtevati v tem smislu – če že ne temeljno ukinitev problematične reje živali iz vidikov varstva živali – pa vsaj močneje izčrpati pravne potenciale za živalski zaščiti primerno usmeritev metod reje živali.”

III. Tako pridemo do tretjih, na začetku postavljenih vprašanj: Koliko je za implementacijo varstva živali potrebno njeno zasidranje v ustavi? Eden nakazanih deficitov je v trikotniku med uradi varstva živali, varovanimi živalmi in uporabniki živali. Dovolite mi, da to situacijo osvetlim s pomočjo dveh primerov, ki v Nemčiji vzbujata pozornost:
Pred približno 10 leti je prišlo v Severnem morju do množičnega pogina tjuljenjev. Oblasti so dale več dovoljenj za odlaganje odpadnih snovi v morje oz. za sežiganje odpadnih snovi na visokem morju. Zato je vrsta zvez za varstvo narave in okolja klicala upravno sodišče v Hamburgu, da bi ustavili akcijo. Svojo prošnjo so dali “v imenu morskih psov Severnega morja.” Morski psi in njihovi zaščitniki niso imeli šanse: Sodišče je ugotovilo, da so predlagatelji živali in se kot takšne ne morejo udeležiti sodnega postopka. V njihovem pravu so lahko poškodovani samo ljudje. Pri tem pa tudi zakon o varstvu ni ničesar spremenil, da bi predvidel varstvo živali kot sobitja. To varstvo da je le moralna dolžnost ljudi, ni pa formirana kot sama pravica teh bitij. Nosilec pravic je lahko samo človek, ker da je le njemu lastno posebno osebno dostojanstvo, kot je sodišče komentiralo v polnem soglasju z običajno antropocentriko. Tjulnje so smeli zastrupljati naprej.

Drugi vzorčni primer se nanaša na opice, ki jih je v berlinskem poskusnem laboratoriju čakal mučen eksperiment. Po veljavnem varstvenem zakonu za živali smejo biti poskusi na živalih dovoljeni samo, če se eksperiment, ki sledi namenu ne more doseči z drugimi metodami in postopki in je najnovejše stanje znanstvenih spoznanj upoštevano. Prav tako je treba skrbno pretehtati ali in v kolikšnem obsegu bodo povzročene bolečine, trpljenje in poškodbe. Da bi podpiral pristojne urade, je zakonodajalec ustanovil strokovno komisijo. Zaradi ozadja te pravne situacije je pristojni senator dežele Berlin mislil, da je zakon na njegovi strani, ko je prepovedal eksperiment, ki je predvideval, da opicam od rojstva zašijejo eno oko, preko vezne kože implantirajo boleč svitek bakrene žice, v glavo vstavijo vijake in živali za več ur fiksirajo na takoimenovani primatni stol. Ob zaključku te poskusne faze, ki služi takoimenovani temeljni raziskavi, morajo živali usmrtiti. Univerzitetni učitelj se je pritožil zoper prepoved od njega načrtovanega mučenja živali. In dobil je proces. Zakaj? Pristojno upravno sodišče je v soglasju z nemškim zveznim ustavnim sodiščem ugotovilo, da temeljena pravica oblasti omejuje pravico preizkušanja. Dovoljenje da mora biti izdano, “če je znanstvenik, ki eksperimentira, za potrditev etične sprejemljivosti … predložil znanstveno osnovane odločilne okoliščine”. Uradni preizkus, tako sta razsodila oba sodišča, torej lahko obstaja samo bolj v tem, da se preizkusi planzibilnost obrazložitve univerzitetnega učitelja. Uradu in živalim tudi ni pomagalo izvedeniško mnenje, ki ga je predložil urad za zaščito živali, za utemeljitev prepovedi živalskega poskusa.

Vidimo torej: Varstvo živali ne trpi samo na manjkajoči enakosti orožij med živalmi in koristniki živali pri možnosti tožbe, temveč visi preko celotne pravice varstva živali stalno Damoklejev meč protiustavnosti, kar vodi k temu, da so posamezne določbe varstva živali tolmačene tako dolgo v skladu z ustavo, da ne rečem: postale prikrojene, dokler skoraj popolnoma ne izgubijo svoje varovalne funkcije.

Če hočemo to nezadovoljivo situacijo spremeniti, moramo varstvo živali zasidrati v ustavi in živalim razen tega priznati lastne pravice. Mnogi menijo, da človeško dostojanstvo v ustavi vsake pravne države dandanes kot najvišja vrednota že vsebuje most do varstva živali, saj vendar vsebuje spoštovanje nasproti sobitjem. Kot smo videli, lahko sodna oblast malo počne s tem. Zato bi bila pomembna najprej temeljna odločitev vrednot ustave, tako da bo varstvo živali in spoštovanje njihovega dostojanstva sprejeto v državne cilje. Podobno že obstaja v sklepu evropskega parlamenta in v 24. členu švicarske zvezne ustave. Takšen državni cilj sicer še vedno potrebuje tudi zakonodajno konkretizacijo; toda sprejetje zakona o varstvu živali v ustavo bi mu dalo večjo vrednost pri konfliktu z drugimi vrednotami ustave kot na primer s svobodo raziskovanja in gospodarsko uporabo živali.

Če hočemo živalim dejansko pomagati, jim ne smemo samo nameniti državni cilj, temveč dati temeljni pravici podobne pravice, ki jih zanje lahko zastavi zaupnik in lahko te konkurirajo s temeljnimi pravicami znanstvenikov, proizvajalcev mesa in transporterji živali. Kako bi lahko izgledale te temeljne pravice za živali?

Če hočemo živali jemati resno, jim moramo vsekakor priznati pravico za upoštevanje njihovega živalskega dostojanstva, ki jih obvaruje pred zlorabo kot poskusni objekt. Konflikt med poskusnimi laboratoriji, maltretiranimi opicami, psi in mačkami na eni strani in interesi medicine, farmacevtske industrije in “temeljnimi raziskovalci” se nahaja nato v višini oči in sili k temu, da končno resno pretehtamo ali je trpljenje živali v primernem razmerju do iz tega rezultirani koristi za ljudi. Pri tem pretehtavanju bo igralo vlogo tudi to ali ustreza “dostojanstvu človeka”, da za vprašljive poskuse, katerih izsledki pogosto sploh niso prenosljivi na človeka, oroopa druga živa bitja njihovega dostojanstva.

Nadalje je treba živalim zagotoviti temeljno pravico do vrsti primernega življenja. Takrat bo končno ustavno vprašanje ali je še naprej mogoče zapreti milijone kokoši v kletke, v katerih druga drugo kljuvajo do krvi, tako da jim zažigajo kljune in odrežejo prste na nogah, da sploh lahko preživijo. Tudi tukaj je pri tehtanju konflikta vprašljivo “dostojanstvo človeka”, s katerim je takšno ravnanje z živalmi nezdružljivo. Prav tako kot kastriranje mladih pujskov (brez omamljanja), da bi jedcem mesa prihranili duh po merjascu; ali vzreja svinj v temnih hlevih, da bi jih spravili v apatijo in s tem pospešili pitanje.

Producenti jajc in mesa bodo napadali takšne zahteve temeljnih pravic, potem ko je zgrešeni poljedelski politiki v zadnjih desetletjih uspelo pregnati kmečka mala in srednja podjetja in jih nadomestiti z agrarnimi tovarnami. Ali se hočemo enkrat za vselej upogniti diktatu industrializirane produkcije mesa ali hočemo iz te slepe ulice ne samo zavoljo našega zdravja, temveč priti spet iz tega tudi iz spoštovanja do življenja živali? Ne čez noč in s sprijaznjenjem gospodarkega zloma z delovnimi mesti breje panoge, temveč s postopnim prehodom v miroljubno ravnanje z našimi sobitji.

To velja tudi za fundamentalno pravico živali pri življenju. Dokler je naša družba pretežno še fiksirana na uživanje mesa, je to temeljno pravico živali mogoče uresničiti samo postopoma in zato utrditi samo s pridržkom blžnjega zakonitega urejanja. Temeljna pravica bi najprej prepovedala nadpovprečno produkcijo živali za zakol, ki tako nato vodi spet v akcijo uničenja. Za postopen prenos zaščite življenaj v korist živali pa bi morali na novo programirati še naše jedilne navade. Če našim otrokom, ki imajo neredko naraven odklon do mesne hrane, na bo več prigovarjali “morate jesti meso, da bo nekaj iz vas”, se poraba mesa pri generaciji, ki spet zraste reducira sama od sebe. Če gastronomijo zadolžimo, da na njihovih jedilnih listih ponudijo polovico vegetarianskih jedi, se tako spremeni počasi naša jedilna kultura.

Za to programiranje bi poleg jamstva temeljnih pravic ostala pomembna tudi državna ciljna določila. Če hočemo nakazane etične zahteve upoštevati v polnem obsegu, ti ne bi smeli obseg ali samo cilja, da ščiti in varuje živali, temveč tudi nadaljevan cilj, da teh ne koljemo več. Na ravni prava, ki praviloma obsega samo etičen minimum, danes tega visokega ideala ni mogoče uveljaviti. Njegovi zagovorniki v tej smeri nakazanega državnega cilja vendarle naj ne bi opustili, morali pa bi se sprijazniti z manj konsekventno vsebino, ki upošteva še obstoječe uživanje mesa, brez da bi opustili ustavnopravno tendenco za njeno reduciranje.

V tem poleg določb državnega cilja potrebnega jamstva temeljnih pravic v korist živali, bi laho ve to bilo upoštevano v naslednji formulaciji: “Vsaka žival ima pravico do življenja primernega njeni vrsti. Posegi so dopustni samo iz nujnih razlogov javnega interesa v okviru zakona”. Privrženci porabe mesa bodo zahtevali ta zakonski pridržek v korist ubijanja živali. Toda kako dolgo še? Po najnovejših spoznanjih o tej epidemiji BSE sme postati “javni interes” mesne hrane manjši: Znanost ne more več izključiti, BSE povzročitelj, ki v novi obliki Creutzfeldt-Jakobove bolezni vodi v vedno več smrtnih primerov pri ljudeh, med tem ni samo v govedih, temveč tudi v perutnini, ovcah, jagnjetih in svinjah. Za čuvanje temeljnih pravic živali bi bilo treba zvezam za varstvo živali priznati tožbo interesnega združenja (katera je že v korist narave in pokrajih) ali postaviti uradnega pooblaščenca s sodniško neodvisnostjo. To bi bili pravni okvirni pogoji, s katerimi bi lahko pripomogli k postopnemu praktičnemu prenosu, na začetku obravnavanih etičnih postulatov varstva živaoi. Nekaterim se morda zdi danes še utopično. Toda izgleda, da je čas za takšen evolucijskih korak zrel. Evpropska goveja kuga je mentekel na steni. Vse predolgo smo na podlagi biblično – cerkvenega podcenjevanja živali spodrivali drugače zveneče glasove zahodne zgodovine: na primer Pitagora, utemljitelja filozofije, ki je svoje sodobnike svaril, “da naj se ne poškoduje nežna rastlina ali nedolžna žival.” Ali grškega učenjaka Plutarha, ki je smiselno rekel: “Vsak obed prepotraten, za katerega mora umreti drugo bitje.” Posebno jasno se je izjasnil zahodni univerzalni genij Leonardo da Vinci: “Prišel bo čas, ko bomo uživanje živali prav tako obsojali, kot danes obsojamo kanibalizem.” To so osebne izpovedi, ki jih hočemo delit ali tudi ne. Dovolite tudi meni, da tudi jaz v tem smislu zaključim z osebno izpovedjo. Vzem sem jo iz že omenjenega razodetvenega spisa prerokinje Gabriele, v katerem je posredovala naslednje sporočilo Božjega Duha: To je Moja Beseda