Domov Članki PREPOZNAVAM VAŠO JEZO, VEGANI, Iščite resnico. Bodite ljubezen. Imejte pogum.

PREPOZNAVAM VAŠO JEZO, VEGANI, Iščite resnico. Bodite ljubezen. Imejte pogum.

Besedilo: Ren Hurst
Prevedla in priredila: Nika Rušt

Dragi so-vegani, včasih sem prepričevanje drugih, naj spremenijo svoj odnos do živali, jemala za zmago. Bila sem izjemno ponosna na to, koliko ljudi sem prepričala, da so zlezli s hrbtov konj in izvzeli živali s svojega jedilnika.

Razjezilo me je, ko so nekateri zavračali že samo premislek o spremembi, sploh kadar sem morala biti priča bolečini, ki so jo zadajali živalim v svoji oskrbi. Ko pa je jeza, ki je gnala moj aktivizem, postala glavni vir konfliktov z ljudmi, za katere mi je bilo iskreno mar in sem jih spoštovala, sem stopila korak nazaj. Ponovno sem se povezala s težkimi lekcijami, ki sem se jih naučila v svojem času treniranja konj ter zastopanja »nežnejših« in »prijaznejših« metod v naravnem konjeništvu.

V tistem obdobju sem bila »hardcore« zastopnica za boljše ravnanje s konji. Brez izjeme sem se spustila v konflikt z vsakim, ki je hotel zagovarjati svojo uporabo kovinskih pripomočkov na občutljivih delih konjevega telesa. Naj so bile to uzda, podkve ali ostroge, vsakič sem argumentirala in dokazovala škodljivost njihove uporabe, brez upoštevanja ali razumevanja specifičnih potreb posameznika, čigar mnenje sem želela spremeniti. V meni je vrelo, ko sem opazovala odzive konjev na bolečino, ki so jo taka orodja povzročala, zato sem jih želela braniti in zaščititi. To je žal redko delovalo. Sčasoma sem se zatekla k potlačevanju svoje jeze, zato da bi bila bolj učinkovita v takšnih čustveno nabitih interakcijah, a ta se je izlivala v druga področja mojega življenja in se na primer kazala v pomanjkanju skrbi zase. Ves ta čas pa sem še vedno licemersko uživala v jezdenju svojih konj, z zanašanjem na energijske in psihološke manipulacije za ohranjanje kontrole namesto opreme, ki bi jim povzročala fizično bolečino. Takrat sem
napačno verjela, da ljubim svoje konje, medtem ko vsi ostali svoje zlorabljajo.

Po odhodu iz konjeniške industrije sem spoznala, da sem bila del skrb vzbujajočega trenda obrekovanja odgovornih za bolj očitne, krute in odkrite vrste zlorabe konj, medtem ko sem sama posvojila veliko bolj zahrbtno obliko psihološkega vojskovanja proti konjem. Ta bolj »ljubeč« pristop h konjem je v bistvu znatno povečal njihovo zlorabo, četudi je zmanjšal konjevo direktno, fizično bolečino. Ne le, da je omehčanje trenerskih metod ustvarilo mnogo več konjskih sužnjev po svetu, temveč je pomagalo poroditi novo kulturo žensk, ki so začele voditi na področju zlorabe konj. Nikdar prej se nismo učili, kako nadvladati več kot petstokilogramske živali, brez truda ali uporabe fizične moči, kar je privabljalo
ženske v osupljivem številu. Na žalost se sence človeštva pokažejo tako v moški kot ženski obliki, ne glede na spol, in vsi sodelujemo v tem, dokler ne prepoznamo delov sebe, ki obstajajo v obeh vlogah. Podoben zaskrbljujoč trend se razvija v veganskih krogih in gibanjih za pravice živali. Pri mnogih veganih, ki spregovorijo o potrebnih spremembah, je videti, da se osredotočajo bolj na njihovo bolečino in trpljenje kot pa na izkoriščanje, medtem ko je veganstvo na prvem mestu ne-izkoriščevalen odnos do živali. Obstaja razlog za to nezavedno preusmeritev pozornosti.

Vegani postanemo zato, ker ljubimo živali. Jezni postanemo zato, ker škodimo živalim, ki jih ljubimo. In, na druge, ki še škodijo živalim, se jezimo le zato, ker ne moremo odpustiti sebi za svoja pretekla dejanja ali pa, ko se naša ljubezen do živali še vedno izraža tako, da jih rabimo ali uporabljamo na nek način, četudi le posredno. Ni možno biti jezen na nekaj zunaj sebe, kar ni še vedno živo znotraj tebe, čeprav le v celičnem spominu kot posledica nezaceljene travme.

Kar o sebi vidimo zrcaljeno v drugih, ni vedno očitno ali jasno, a tam je vedno neko sporočilo za nas, o nas.

Z usmerjanjem svoje pozornosti na vedenje drugih se izogibamo vpogledu vase. Takšno agresivno vedenje v aktivizmu se ne obrestuje s tistimi, ki se ali nočejo spremeniti ali pa vedo dovolj, da izpostavijo dvoličnost takega impulzivnega vedenja. Če verjamete ali ne, obstaja mnogo globoko razvitih posameznikov, ki delajo na sebi in ustvarjajo boljši svet, a niso predani veganstvu. Menim, da je prestop v veganstvo ključen za življenje v integriteti ljubezni in spoznala sem že precej ne-veganov, ob katerih mi je veliko prijetneje in ki delajo veliko več za naš planet kot tisti vegani, ki slednje obsojajo, ker še niso sprejeli te odločitve.

Vsaj delno je zaradi mojih frustracij in posledičnega neumornega prepričevanja drugih k prehodu v veganstvo od mene odšlo nekaj najboljših, najbolj čustveno zrelih ljudi, ki sem jih kdajkoli poznala. To sem pogosto počela nezavedno in na videz neagresivno, a ti rahločutni ljudje niti niso rabili ostrega soočanja, da bi zaznali motivacijo za mojimi skritimi nameni. Ko se jih spominjam zdaj, z bolj celostnim razumevanjem svojega izkoriščevalnega vedenja, bi rekla, da so bili verjetno še bolj vegani kot jaz, čeprav so jedli meso. Kako je to možno? No, nikdar se niso strinjali z idejo imetja hišnih ljubljenčkov, to je prvo. Prav tako se jim jahanje konj ni zdelo v redu in so povsem nasprotovali industrijskemu kmetijstvu, v vseh pogledih.

Zavestni ljudje, ki nimajo ali nočejo imeti živali, načeloma ne izkoriščajo živali na dnevni bazi, čeprav morda to podpirajo s svojimi nakupi. Primerjaj to z veganom, ki sploh ne podpira živinoreje, a doma dnevno čustveno izkorišča eno ali več živali v svoji oskrbi. Da sploh ne omenjam epidemije poveličanih »petting zoo-jev«, ki se pretvarjajo, da so veganska zavetišča za živali. Vredno je razmisliti o tem – sploh, če vam vzbuja neprijetne občutke.

Ljudje, kot so moji bivši prijatelji, so skrajno inteligentni, kritični misleci in so prepoznani za premike in pretrese v svetu, na področjih, ki nimajo zveze z živalmi. Bolj jih zanima, kako se vedeš, ne, kaj govoriš, in če je tvoje vedenje vprašljivo, te ne bodo prav dolgo poslušali, saj so osredotočeni na druge, enako pomembne teme. To so ljudje, ki jih veganski aktivizem najbolj potrebuje, saj so prave vodje med nami in zelo vplivni sami po sebi. In prav na njih je najtežje vplivati, ker moraš imeti vsaj toliko razčiščeno kot oni, če želiš, da ti bodo prisluhnili o sprejemanju težkih in neprijetnih odločitev v njihovih že tako krasnih življenjih. Opazovala sem se, kako mi ni uspevalo vplivati na njih prav zaradi moje obstojne jeze, ki me je delala nestrpno. Če želimo narediti konec stereotipu »jeznega vegana«, se moramo ne le pogovarjati o tem, temveč se tudi prenehati jeziti na druge, ko imamo očitno še precej dela s sabo.

Po šestih letih delovanja v smeri odkrivanja najbolj subtilnih plasti izkoriščanja med ljudmi in živalmi sem se naučila, kako se do njih vesti brez kakršne koli zlorabe moči. Ustvarila sem delo Sanctuary13, ki podpira te ideje. Razčleni trinajst praktičnih principov, za katere verjamem, da morajo biti v stalni uporabi v naših odnosih z drugimi, če se želimo izogniti izkoriščanju. Takšna praksa obnašanja do živali je ponudila veliko več prostora v mojem življenju za procesiranje in celjenje osebnih travm preteklosti, ki so me prvotno sploh pripeljale k živalim. Izkoriščanje živali je zapravljanje časa. Predstavljajte si, koliko več lahko naredimo s svojim življenjem in za živali same, ko ne segamo več po njih zato, da bi se zamotili pred svojo nerazrešeno bolečino.

V vsakem trenutku, znotraj kakršnega koli odnosa, se odločamo le med dvema opcijama – ljubiti ali izkoristiti. Energiji za njima se čutita zelo drugače, čeprav lahko na površju izgledata enako. Z izkušnjami, refleksijo in vajo je možno samozavestno presoditi, kdaj je prisotno izkoriščanje. Te subtilnejše vrste izkoriščanja, ki hranijo široko uporabo živali za raznolike, globoko osebne potrebe, so zelo pogoste med vegani, predvsem tistimi, ki imajo veliko jeze in jo usmerjajo v druge preko svojega aktivizma. Vegani, ki so sprejeli svojo preteklost in prenehali s kakršnim koli izkoriščanjem, se ne jezijo več. Postanejo sočutni in razumevajoči do vseh, ki še niso tam, saj se zavedajo potencialnega nauka v vsakem čustvenem sprožilcu, ki ga začutijo v odzivu na druge.

To ni lahko delo. Neprijetno je, vse dokler se ne prebijemo skozi vse plasti, in še potem, ko se začnemo zavedati vsega, o čemer govorim tukaj. Potreben je čas za spremembo navad in premagovanje dolgoletnega pogojevanja in prepričanj. Žal se
nekateri vodilni aktivisti še vedno udejstvujejo v takšnem izkoriščanju, v vsaki fotografiji in videu, ki jih uporabljajo za promocijo veganstva. To običajno razkrije drža živali v predstavljeni situaciji in kako je ta spregledana, čeprav je očitno, da sporoča nekaj pomembnega. Oseba, ki ustvarja tako vsebino, ima svojo agendo, ki ji je pomembnejša od sporočila živali. Rekla bi, da je najpogostejši primer delanje »selfijev«, medtem ko človek objema ali drži žival, ki jasno ne želi biti del tega. Ni v redu, da kar sežemo po živalih v naši oskrbi in se jih dotikamo, kadar se želimo počutiti povezane z njimi. To postopoma popolnoma uniči njihov občutek sebe na enak način, kot bi našega, če bi bili stalno odvisni od nekoga, da skrbi za nas, njemu pa bi se zdelo, da se nas lahko dotika, kadar koli želi.

Kot vsi vemo, se ne da biti nekako veganski ali deloma vegan. Ali podpiraš izkoriščanje živali ali pa ne. Ne postanemo vegani kar čez noč, sploh ne. Kar se mene tiče, postaneš vegan v trenutku, ko se odločiš končati vse oblike izkoriščanja živali v svojem življenju, ne glede na to, kako dolgo to potem traja. Vegani še vedno povzročamo nenamerno škodo in/ali smrti živali kot rezultat našega obstoja in življenja na Zemlji ali pa celo kot posledico naših nezavednih vzorcev. Vendar ne moreš biti vegan, če namerno in aktivno uporabljaš živali. Prosim, ne bodite veganski aktivist, ki se bori za konec zlorabe živali in nato odide domov, kjer seže po mački ali psu, da se potolaži. To morda res počnemo nezavedno, a namerno in aktivno izkoriščanje živali za osebno pridobitev ne bo prineslo uspeha; pa naj bo to čustvena, psihološka, fizična, finančna ali, še posebno, pridobitev, namenjena promociji veganstva. Neizogibna škoda, ki jo povzročamo kot ljudje, ni problem. Izkoriščanje, naj bo prikrito ali odkrito, pa je. To je trenutna in nenazadnje neuspešna paradigma, katere se moramo osvoboditi. Izkoriščanje je vedno izbira.

Jeza je zdravo čustvo, a je primarno osebno sporočilo telesa – osebnosti. Ni namenjena za uporabo v obliki orožja proti drugim na enako nasilen način, ki ga nikakor ne odobravamo v odnosu do živali. Kot aktivisti smo tisti, ki aktivno iščemo spremembe, kar pomeni, da je NAŠA odgovornost, da smo ta sprememba – ne tistih, ki tega ne želijo. Razumem, vsi trpimo in se žrtvujemo, da bi spregovorili za živali, ki po naše ne morejo spregovoriti zase. Ampak prav to je problem. Živali imajo svoje glasove, še kako, in na ljubiteljih živali je, da jih začnemo poslušati na način, ki lahko ustvari pristno sistemsko spremembo, kakršna je potrebna za prenehanje izkoriščanja živali. Sama se še vedno razjezim, a se zdaj lahko ujamem pri tem in se obrnem vase, da preobrazim to jezo v nekaj drugega, na primer strast.

Strast, prežeta z ljubeznijo, postane sočutje do sebe in vseh drugih. Edino, kar je res potrebno oživljati na tem planetu, je pristna, celostna, vseobsežna ljubezen. Če ni naša ljubezen do celote (tudi tistih, ki jih obsojamo) tisto, kar navdihuje naša dejanja, samo poglabljamo in poustvarjamo ločevanje, ki nam onemogoča mir. Dejanja, ki izvirajo iz strahu in jeze, ne vodijo do vrednih ali izpolnjujočih sprememb.

Temelji zlorabe živali so zakoreninjeni v udomačitvi in ogromno udomačevanja vodi soodvisnost tistih ljudi, ki resno trdijo, da ljubijo živali. Čustveno zreli odrasli nimajo in ne iščejo udomačenih živali za naklonjenost ali družbo. Soodvisnost in čustveno izkoriščanje med skrbnikom in oskrbovancem je skrajna oblika zlorabe, tudi kadar izgleda kot pristna nega in globoka naklonjenost.

Pomislite na kakšen primer soodvisnega starša, ki je s svojim vedenjem dušil otroke, v poskusu, da bi zadovoljil svoje čustvene potrebe preko njih. Zdaj pa pomislite na to, kako nestabilen bi postal posameznik, če bi ta dinamika zaznamovala njegovo celotno življenje. Za razliko od človeških otrok živali ne odrastejo in ne začnejo samostojnega življenja, v katerem si lahko poiščejo psihoterapevta ali karkoli potrebujejo za celjenje teh ran. One so od nas odvisne svoje celotno življenje. Taka zloraba moči in čustveno breme, ki se ga položi na stalne oskrbovance, je največkrat razlog za smrt živali preko kakšne bolezni.

Je katera od živali v vaši oskrbi tesnobna? Ima težave z agresijo? Obsesivno kompulzijo? Ima morda raka? Ali kakršno koli nepojasnljivo zdravstveno stanje ali vedenjski problem? Najverjetneje je razlog prav čustveno izkoriščanje. Takšne vrste neravnovesij redko obstajajo v divjini, saj so zdrave, odrasle živali čustveno zrele in se ne razmnožujejo iz sebične želje po osebni izpolnjenosti. Torej je bitjem v njihovi oskrbi dovoljeno dozoreti in se primerno razviti kot neposredna posledica brezpogojne ljubezni in podpore, ki jo prejmejo od skrbnikov. Ko bi le človeštvo obdržalo dovolj divjosti v sebi, da bi delovalo enako. Do zdaj je bila ena izmed mojih najbolj bolečih lekcij, kar se tiče živali, opazovati, kako različna sta si bila Denali, neudomačena haski psička v moji oskrbi, in Spur, moj ljubljeni corgi, ki sem ga čustveno izkoriščala od prvega dne. Sicer mi ga je uspelo razbremeniti precej pogojevanja v njegovih zadnjih letih, a ne preden ga je prevzel rak. Da bi zanikala svojo vlogo v njegovem propadu, bi bilo neodgovorno in bi omadeževalo njegovo neverjetno bitje. Da sem to sprejela, pa je zlomilo moje srce.

Tukaj sem se dotaknila precej tem, ki jih redko raziskujemo v svojih odnosih do živali. Razumem, kako težko je lahko že samo razmišljati o takih idejah – tudi sama sem bila tam. Prepričana sem, da članek, kot je ta, vzbudi polno novih vprašanj, in marljivo delam na tem, da objavim knjigo, ki bo vsebovala vodila in še mnogo več informacij o teh tematikah. Na drugi strani vsega tega je nekaj izjemno mogočnega in veliko bolj izpolnjujočega kot katera koli potreba po reševanju živali, ki jo ženeta sebičnost ali strah. Te dni sem najbolj ponosna, ko ljudi navdihnem za veganstvo, točno zato, ker sem sposobna opustiti obsojanje in jih ljubiti takšne, kakršni so. To je neposredno zrcalo moje ljubeče skrbi zase, saj se ljudje, ki prejmejo tovrstno podporo, nikoli več ne obrnejo nazaj. Tudi sami postanejo zagovorniki veganstva in pogosto celo vplivni voditelji znotraj tega gibanja, saj so bili ljubljeni skozi vse globinske in težke spremembe, namesto da bi bili s sramotenjem porinjeni v površinske. Lahko je ljubiti ljudi, ki ne rabijo spremeniti veliko, da bi prišli do enakih zaključkov kot mi. Vsekakor pa ni lahko to narediti pri nekom, kot je na primer
uspešen, profesionalen trener konj, ki že ima glas v tej izkoriščevalni industriji in s tem dobro služi.

Naj bo jasno – danes ne bi brali mojega članka, če ne bi bila vzljubljena v veganstvo. Obstaja utemeljen razlog, zakaj več ljudi ne prestopi iz izkoriščanja v ljubezen, še posebno takrat, ko imajo ogromno za izgubiti. Nekoga, ki obvladuje živali desetkrat težje od njega, ne boste nikoli z jezo prepričali v veganstvo. Da bi vplivali na zasvojenca z občutkom moči, ki jo dobiva iz take nadvlade, potrebujete pristno moč, ki izvira le iz ljubezni. In prav to so ljudje, ki najbolj potrebujejo vašo pomoč. Prav oni imajo najmočnejše glasove, ko se enkrat spremenijo, saj še predobro poznajo drugo stran. Vsakič, ko v kom vidite zlobneža, ker nasprotuje veganstvu, imate priložnost ustvariti še enega ključnega igralca v našem gibanju; a ti ljudje vas bodo slišali le, če jih spoštujete takšne, kot so.

Za aktiviste je največja prednost popolno utelešenje naših vrednot, ne pa kakršna koli informacija, predstavljena tistim, na katere želimo vplivati. Zato so ljudje, kot so Mahatma Ghandi, Mati Tereza, Martin Luther King Jr. in še posebej Jezus, tako pomnjeni. Ni zahtevno navdihniti druge za spremembo, če jim je prijetno biti ob nas. To je bila zame osebno največja ovira na moji poti. Porušila sem dovolj mostov in zgradila dovolj novih, da vem, kako dosledna je resnica tega, da energija za našimi dejanji vpliva na njihov izid. Spotikala in plazila sem se skozi te plasti ter delala ogromno napak na svoji poti. Ne gre za doseganje popolnosti – gre za prevzemanje odgovornosti in integriteto sporočila, ki ga podajamo v svet. Začnimo zares poslušati drug drugega in prenehajmo z izgovori, da lahko stopimo skupaj v prid živalim. Verjemite meni, osebi, ki je 20 let mojstrsko manipulirala z energijo, da je dosegla želen cilj. Ko ne moreš kontrolirati drugih, lahko dobro vplivaš na njih le tako, da si sprememba, ki jo želiš videti.

ZA VEČ INFORMACIJ O OPUŠČANJU UDOMAČENOSTI V ŽIVLJENJU:
Poglejte mojo stran: www.rendermewild.com
Postanite podpornik našega zavetišča in ustvarjanja novih vsebin na Patreonu – profil RenderMeWild.
Poiščite mojo naslednjo knjigo: Animal Kin: Restoring Connection to Wild Wisdom, ki bo moje najobsežnejše delo na temo odnosov z živalmi in tega, kako presedlati iz izkoriščanja v ljubezen.
Dokler jo še zaključujem, pa si lahko ogledate mojo prvo knjigo: Riding on the Power of Others: A Horsewoman’s Path to Unconditional Love.

Iščite resnico. Bodite ljubezen. Imejte pogum.

Revija Osvoboditev živali, letnik 19, številka 42, december 2021, str. 45.

Zadnji prispevki

PRAVNA ZAŠČITA ZVERI – TRN V PETI OBLASTI? Koliko medvedov bo po tihem ustreljenih letos?

Besedilo: Metka Pekle Medvedi in volkovi so v Evropi ogrožena in strogo zaščitena živalska vrsta, zato so pri nas varovani z evropsko in...

JEŽI V NEVARNOSTI, Novi sovražniki ježev

Prevedla: Blanka Prezelj Robotske kosilnice, motorne kosilnice in podobno, zaradi vse večje izgube njihovih prvotnih habitatov število ježkov že leta upada. Dr. Antje Oldenburg:...

BOGOMILI – PRVI PRIJATELJI ŽIVALI IN VEGANI NA BALKANU

Besedilo: Sebastian Hoblaj Ali so bili Bogomili v srednjem veku prijatelji živali in celo prvi vegani na Balkanu? Veliko nakazuje na to, da...

POTI IN STRANPOTI POSKUSOV NA ŽIVALIH

Besedilo: mag. Miloš Židanik, član Etične komisije za poskuse na živalih Poskusi na živalih pomenijo različne postopke, vezane na raziskave v biologiji in...

BAZIČNO RAVNOVESJE – KLJUČ DO OPTIMALNEGA ZDRAVJA

Besedilo: Jelena Dimitrijević Program za razkisanje telesa je v bistvu odgovor na sodoben način življenja in vse pasti, ki se za tem skrivajo....