Domov Članki SOBIVANJE DOMAČINOV NA KOČEVSKEM Z MEDVEDI, Intervju z Brankom Troho iz Štalcerjev...

SOBIVANJE DOMAČINOV NA KOČEVSKEM Z MEDVEDI, Intervju z Brankom Troho iz Štalcerjev pri Kočevju

Medveda se v javnosti nenehno prikazuje na način, ki v ljudeh vzbuja napačne predstave o njem. Nevednost in neznanje sejeta med ljudi strah pred medvedom. Prikazuje se neresnične podatke, da bi se lahko izvajal poboj zaščitene vrste, uvrščene na rdeči seznam ogroženih vrst. Je medvedov v Sloveniji res preveč? Ali res ogrožajo ljudi, njihove živali in premoženje? Je sobivanje z njimi res nemogoče? O tem, kakšno bitje je medved v resnici in kakšno je sobivanje z njim, najbolje vedo povedati ljudje, ki živijo na območju, kjer je medvedov največ. Pričevanja domačinov s Kočevske razkrivajo pravo naravo medveda, ki je povsem drugačna od zavajajočih predstav, ki nam jih nenehno vsiljujejo.

 

BRANKO TROHA, ŠTALCERJI

Ste se osebno že kdaj srečali z medvedom?

Da, z medvedom sem se že večkrat srečal, tudi še leta nazaj, ko sem delal kot vzdrževalec električnih naprav na tem območju. Včasih smo ga le videli, včasih smo ga srečali. Medved se je umikal nam, mi smo se umikali njemu. Nekoč smo peljali za medvedom z džipom in videli, kako je hiter. Tekel je 40 km/h. V zadnjem času veliko kolesarim in srečal sem ga, ko sem se vozil s kolesom. Ni me strah, sicer se s kolesom ne bi vozil po gozdnih cestah. Nekoč sem šel proti Jelendolu s hitrostjo približno 35 km/h in ko sem priletel iz enega velikega ovinka, sem opazil, da je na levi strani medved. Takoj sem ocenil, da je malo mlajši, težak približno 100 kg. Ko sem ga opazil, sem vedel, da če bom zaviral, se bom ustavil točno pred njim. Zato nisem zaviral, temveč sem pospešil hitrost in odpeljal mimo njega. Vseeno sem ga gledal, da bi videl, kaj bo naredil, ali bo skočil vame. A medved je le malce odskočil vstran. Peljal sem naprej, v dolino, ter pogledoval v vzvratno ogledalo, da bi videl, če bo šel medved za mano, vendar ni šel. Stal je tam na mestu in le gledal. Če bi tekel za mano, me ne bi ujel. Medved navzdol v dolino zelo težko teče, ker ima krajše prve noge. Najlažje teče po ravnici ali malce postrani, navzgor in v hrib.

Medveda sem srečal še enkrat, na isti cesti. Ponovno sem bil na kolesu. Slišal sem, da je nekaj počilo, nakar sem zagledal medveda na obrovu, nad mano. Imel je približno 300 kg. Bil je zelo lep, spodaj okoli vratu je imel lepo svetlo rjavo dlako, zelo verjetno je bil samec. Ta medved je nato malo tekel vštric z mano. Vozil sem počasi, dokler se ni cesta prevesila dol, proti dolini. Tam sem se malo ustavljal, skoraj ustavil, ker se je tudi on ustavil. Nato pa sem rekel, naj gre on svojo pot, jaz pa svojo.

Nikoli se ni zgodilo, da bi me medved napadel. Nekoč sva z ženo srečala enega, ko sva se sprehajala po gozdni poti v Štalcerjih. Tu se redno sprehajamo in opažamo sledove medveda. Tudi medved nas večkrat opazuje in nas že pozna. Videl sem tudi že mladička v bližini te poti, oddaljen je bil približno dvajset metrov, a se je umaknil, ko nas je opazil. Mi pa smo šli brez težav normalno naprej. Najpogosteje se medved, ko opazi ljudi, umakne, včasih pa le stoji pri miru in opazuje. A vendar je ob srečanju z medvedom prisotnega malo adrenalina. Včasih, ko se vozim s kolesom, slišim pokanje. Takrat vem, da je v bližini medved. A se umakne. V bližini Gotenice je več medvedov. Nekoč sem tam naletel na medvedko z dvema mladičkoma, ki je šla lepo naprej svojo pot. Z medvedom nimam slabih izkušenj. Imam spoštovanje do njega. Naj omenim še, da sva se letos nekega dne z ženo sprehajala po cesti proti Škrilju, ki je od nas oddaljen približno tri kilometre in pol. Na poti tja nisva opazila nobenih sledi, na katere sem vedno pozoren. Takrat je bil sneg. Ko pa sva se vračala nazaj proti domu, sva na vrhu odseka ceste opazila sledi medvedke in njenih mladičkov. V snegu je bilo dobro videti, kako je medvedka tancala. Mislim, da naju je opazovala z vrha navzdol v dolino. Sledi so bile čisto sveže. Po isti poti sva šla v petnajstih minutah nazaj. Mogoče naju je medvedka opazovala. Po naravi so zelo radovedni.

 

 

Kako pogosta so srečanja z medvedom na vašem območju?

Mislim, da so kar pogosta. A medved ne bo napadel človeka. Človek ni njegov plen. V večji meri je rastlinojed kot pa mrhovinar. Medvedka bi napadla le v primeru, če bi bili ogroženi njeni mladiči.

Ali je danes sobivanje z medvedi res drugačno kot pred šestdesetimi leti in več ter zakaj?

Res je bilo takrat sobivanje z medvedi lažje. Takrat je bilo medvedov manj. Tudi vse je bilo bolj obljudeno.

Nekateri menijo, da se danes namerno ustvarjajo zgodbe, ki se jih potem napihuje in razpošlje v medije. Kaj menite o pisanju medijev o medvedih?

Da se ustvarja takšne zgodbe, se mi ne zdi prav. Menim, da mediji o srečanjih z medvedom ne pišejo dovolj realno. Potrebno je napisati vse. Nekateri sploh ne vedo, kaj je medved. Napačno se mi zdi, da nekdo, ki živi v stolpnici v Ljubljani, ocenjuje naše sobivanje z medvedom. Moj sin je šel na delo v Zagorje. Tam ga vsi sprašujejo, ali je na Kočevskem res toliko medvedov – kot da bi šlo za zajce, ki tečejo po cesti pred nami in za nami. Vprašal jih je, ali mislijo, da je za vsakim vogalom kočevski medved. Normalno je, da tu bivajo medvedi, kot je normalno, da so ribe v Kolpi. Mediji preveč napihujejo določene zgodbe. Zelo mi je žal za medvedka, ki so ga pred leti z avtomati ustrelili v Ljubljani. Podobnega medvedka sem sam obšel, ko sem ga srečal. Ne razumem, kako so lahko to storili. Ali ga niso mogli prej uspavati in ga vrniti v gozd? Neprijetnih izkušenj z medvedom je zelo malo. O srečanjih z medvedom bi morali mediji pisati bolj realno.

Ali ste dovolj dobro poučeni o vedenju v primeru srečanja z medvedom?

Da, vem, kako se je treba vesti v primeru srečanja z medvedom. Pravijo, da se medveda ne sme gledati v oči, ko ga srečaš. Gledati je treba navzdol ali ga opazovati pod očmi. Medved nas lahko prebere po očeh, tako sem slišal. Če se postavi na zadnje noge, to še ne pomeni, da bo koga napadel. Medvedu se je treba umikati počasi, ni dobro bežati pred njim. Tudi hrbta mu ni dobro pokazati, niti kričati ni najbolj pametno, če opazimo medveda v daljavi – neki ljudje so naredili prav to in medved se jim je pričel približevati, kar jih je seveda prestrašilo. Ni ga priporočljivo izzivati. Če opazimo medveda, je bolje, da se prej umaknemo. Ne moremo namreč vedeti, kaj je za hribom, morda je tam medvedka z mladički. Če opazimo mladičke, moramo vedeti, da je tudi medvedka v bližini. Nevarno je, če naletimo na medvede pri parjenju. Takrat znata biti nevarna tako medved kot medvedka. Nekoč sem prebral nasvet, da se je ob srečanju z medvedom priporočljivo nasloniti na kakšno bukev ali smreko, da ti strah ne spodnese nog. Potem pa se je treba počasi umikati. Pri umikanju ga moramo ves čas opazovati, ne smemo se obrniti proč. Medved se včasih človeku tako približa, da lahko začuti njegovo sapo. Treba je le mirovati. Medved človeka le ovoha, potem pa odide. Ni priporočljivo hoditi s psom v gozd, saj pes privabi medveda v bližino. Ob srečanju z medvedom se je dobro tudi malce znižati. Medved to razume kot znamenje predaje. Če vidi, da smo se predali, se umakne.

Ali ste poučeni o primernem ravnanju, ki preprečuje medvedu približevanje okolici vašega doma?

Da, sem. Medvedi se približujejo naseljem iz več razlogov. Manjši razlog je, da jih je preveč. Morajo si iskati hrano, zato prevračajo zabojnike. Naše območje je redko poseljeno, a ko greste kam drugam, je tam več ljudi in več zaselkov, zato medvedje pridejo malce bližje. Jasno je, da jim diši hrana. Tudi ljudi je več kot prej, medvedu pa dišijo odpadki iz kompostnikov. Privabi jih tudi koruza, ki jo imajo medvedje zelo radi. Največji razlog, da medved prihaja v našo bližino, pa je napačno ravnanje rejcev ovac in drugih živali. Rejci ubijajo ovce, a namesto da bi njihova trupla ustrezno zakopali, jih odvržejo v prvo luknjo v bližini naselij ali celo v gozdu. Ta kadaver grozno smrdi, vse do hiš. Medved to zavoha na dva kilometra. Normalno je, da potem pride tja. Medved je mrhovinar in pride po hrano. Ljudje so neodgovorni in v luknje odvržejo tudi noge od perutnine. Potem pa se čudijo, zakaj pride medved po ovco. Medved odnese le eno ovco, medtem ko jih volk lahko ubije tudi dvajset. Volk je čisti lovec. Medved vzame le toliko, kot potrebuje.

Medved mi je kot žival zelo všeč, zlasti zato, ker je vsejed. Prehranjuje se z različnimi vrstami hrane, zelo rad ima jagode in lešnike. Je zelo zanimiva žival. Rad ga srečam, še posebno ko sem v avtu ali na kolesu malce stran od njega. Vem še za eno resnično zgodbo, ki mi jo je povedal gozdar. Peljal se je s kolesom, ko je na ovinku nenadoma opazil medvedko in mladičke, ki so se igrali. Ni mogel ustaviti kolesa, zato jih je obšel. Ni imel druge izbire. Medvedka je bila presenečena, skupaj z medvedki je odskočila malce vstran.

Omenil bi še, da se je medved vedno rad zadrževal v bližini ljudi, vsaj tak občutek imam. Preventivni ukrep, s katerim bi preprečili obisk medveda ob našem domu, pa je, da ne mečemo odpadkov v svojo okolico. Kar se tiče mrhovišč, ki so bila tu v preteklosti za medveda, naj omenim, da so bila nekatera preblizu naselij, druga pa so bila dovolj oddaljena. Nekoč v preteklosti so postavili lovsko stajo tu, čisto blizu nas, ob poti, kjer se sprehajamo. Če je potrebno postaviti mrhovišča ali krmišča za medveda, naj jih postavijo čim dlje od naselij. Medved ima rad jagode in ker smo blizu gozda, kjer rastejo jagode, pride sem, saj mu dišijo. Potem morda pride še do hiše in, če mu zadišijo še odpadki, obrne še kakšno kanto.

Medved je zavarovana, zaščitena vrsta, v Sloveniji uvrščena na rdeči seznam ogroženih vrst. Slovenija ima dolžnost varovanja medveda po več mednarodnih pogodbah. Ali vam je znano, da je po naši zakonodaji predviden odstrel problematičnih medvedov, ki bi ogrožali ljudi in njihovo premoženje?

Da, vse to mi je znano. Medved potrebuje velik teritorij. Več kot je medvedov, bolj se njihov teritorij širi. Zdaj so občasno opaženi že na Gorenjskem in Štajerskem. Tam pa ni Kočevska. Sicer so tam tudi gozdovi, a drugačni kot tu. Tam je vse veliko bolj obdelano in gostota prebivalstva je večja, več je hrane, ki privablja medveda, nima pa veliko možnosti, kam bi lahko šel. Pri nas medvedje ne pridejo pogosto do hiš, tu se lahko skrijejo v gozdu, imajo kam iti. Verjamem stroki, ki je glede na preučevanje medvedjih iztrebkov podala mnenje, da je v Sloveniji približno tisoč medvedov. Za Slovenijo se mi zdi toliko medvedov kar veliko. Spominjam se, da jih je bilo v preteklosti na naših tleh približno tristo. Medvedje so se pri nas najbolj namnožili od časov balkanskih vojn naprej. Iz Bosne je čez Kolpo k nam pobegnilo kar nekaj medvedov, ki so ostali tu. Bolj prav bi se mi zdelo, da bi medvede preselili v druge države, kot pa, da bi jih odstrelili. Vendar jih v drugih državah ne želijo. Kmetje v Italiji, Španiji in Franciji se ne strinjajo s tem, da bi jih sprejeli v svoje okolje. Sam sem proti ubijanju medvedov in vseh živali. Sem absolutno za to, da v Sloveniji bivata tako medved kot volk. Oba sta koristni živali.

Včasih je bilo v tukajšnjih gozdovih veliko jelenjadi in srnjadi, ki sta pojedli veliko zelenja in drevja. Zdaj pa so prišli volkovi in naredili malo reda, svoje je naredil tudi kapital, ker so postrelili preveč jelenjadi in srnjadi. Včasih je prav v tem času tu vse donelo, ko je bil jelenov ruk. Danes pa je slišati le kaka dva jelenčka, eden rukne tu in eden tam – in to je vse. Lovci celo sami priznavajo, da so pobili preveč jelenjadi in srnjadi. Pa tudi volk se je razpasel … Spominjam se časov, ko so na Kočevsko naselili risa. Takrat so lovci govorili, da nad 600 do 700 metrov nadmorske višine na Kočevskem ne bo več srnjadi zaradi naselitve risa, ker naj bi ris vse uplenil. In srnjadi res ni več. Še danes bi težko tu našli kakšno srno. Potem so nekateri lovci rekli, da bodo odstrelili risa, da ne bi ubil vseh srn. Spet so povzročili nekaj takšnega, na kar niso računali. V naravi mora biti vedno protiutež. Prisotni morata biti pravo število plenilcev in pravo število žrtev. Takrat so ugotovili, da je število risov preveliko, zato so jih nekaj ustrelili, nekaj pa jih je izumrlo, ker so se parili med sabo. Zdaj pa kar naenkrat ni več risa. Srnjad se zdaj večinoma nahaja na Štajerskem in v okolici Ljubljane. Na Kočevskem le redko vidimo srne. Nedolgo tega sem po res dolgem času videl srnjaka, ko sem se s kolesom peljal proti Kolpi.

Kljub temu, da je po naši zakonodaji predviden odstrel problematičnih medvedov, je Državni zbor 20. junija 2019 na predlog Vlade sprejel interventni zakon, po katerem bodo lovci usmrtili kar dvesto medvedov in enajst volkov – ne glede na to, ali so ti problematični ali ne. Kaj menite o tem?

Kar se tega tiče, poslušam stroko. Slišal sem gozdarja, ki je povedal, da če nekdo ustreli volka, ki je alfa samec, je to zelo slabo. Na ta način razbije trop in ustvari »bando«. Pri volkovih in drugih zvereh je potrebna res velika pazljivost, katerega se usmrti. Tu mora biti stroka bolj previdna. Kar se tiče volka, je zelo težko reči, kaj storiti. Volk nikoli ne lovi sam, vedno v tropu. A usmrtiti celoten trop je nesmiselno. Sam ne vem, ali bi bilo primerno usmrtiti volkove. Naj o tem odloči stroka. Nikoli tudi ne vemo, kateri oziroma koliko volkov povzroča škodo. Dvesto medvedov pa se mi zdi zelo velika številka. Ne strinjam se s tem, da bi jih toliko usmrtili. Sicer vseeno menim, da je medvedov pri nas malo preveč – vendar naj jih ne usmrtijo, naj jih raje preselijo v druge države. To bi bila najboljša rešitev. Usmrtiti dvesto medvedov v enem letu je pretirano. Za medveda se ve, kateri je agresiven. Mi imamo tu v bližini, kjer se sprehajamo, enega starega medveda. Izmerili smo sledi njegovih šap in po tem razbrali, koliko je težek – res je velika zverina. A on tukaj hodi že leta. Ustreliti takšnega medveda bi bil popoln nesmisel. Če pa bi imeli tu v bližini medveda, ki bi bil agresiven, ki bi renčal na nas ter nas lovil – takšnega medveda pa bi bilo treba odstreliti. Sem tudi proti temu, da se usmrti medvedko z mladiči. Hudo mi je tudi za gozd, ki propada. Gozd je dom številnih živali. Ljudje s stroji v gozdovih brezvestno sekajo in uničujejo drevesa. Ne vem, kam to pelje.

Po podatkih Ministrstva za okolje in prostor večje število medvedov ne vpliva na večanje škod. Kaj menite o tem?

Kolikor je meni znano, večino škode povzročijo volkovi. Medvedje ne povzročajo kakšne večje škode. Sem ter tja so odnesli kakšno ovco, vendar drugače niso škodljivi. Kar se tiče medvedov, je edina težava v tem, da jih je preveč in posledično se širijo na območja, kjer še nikoli niso bivali, npr. na Gorenjsko. Nedolgo nazaj so tam tudi enega ustrelili. To se mi ne zdi prav. Najlepše bi bilo, če bi število medvedov narava regulirala sama. Če ima medvedka ob sebi mladičke v času, ko je godna za paritev, te mladičke medved sam ubije. Tako je v naravi. Zato medvedka po dveh letih svoje mladičke odžene proč, nato se pari. Ko pa se spari in nosi nove mladičke, pridejo mladiči spet nazaj k njej in jih spet varuje. Nato jih ponovno odžene proč. Menim, da ima človekov poseg v naravo največ opraviti s številom medvedov. Če človek ne bi posegal v naravo, bi se ta sama regulirala. Tukaj, na Kočevskem, opažam, da se ovce pasejo dobesedno v gozdovih. Razne ograje se mi ne zdijo dovolj dobra zaščita pred volkovi. Potrebovali bi pastirje, ki bi pasli ovce. Tako je bilo v starih časih, v nekaterih južnih deželah pa je tako še danes. Ovce pasejo pastirji in nekaj pastirskih psov, šarplanincev ali kraških ovčarjev. Te ovce so varne pred volkom. Tudi ovčereja se je preveč razpasla, saj je tu naokrog navsezadnje le narava. Ovce vedno nekomu dišijo. Sploh v naših krajih, ki so obdani z gozdovi, v katerih je polno zveri. Drugače pa menim, da na našem območju medvedov ne bo zmanjkalo, bolj verjetno je, da bo tu zmanjkalo ljudi.

Kaj menite o lovskem krmljenju medvedov?

Ne zdi se mi smiselno, da medvedi dobijo 30 % hrane s krmljenjem. Sam medvedov tudi ne bi krmil s koruzo. Medved si zna poiskati hrano sam. Zna najti tudi panje in podobno. Strinjal bi se edino s tem, da bi medvedu vrnili mrhovišča, ki bi bila dovolj oddaljena od naselij. Kočevska je velika. Medved bo ta mrhovišča že zavohal.

Kaj pomeni medved vam in kaj pomeni za Kočevsko?

Zame osebno je medved najlepša žival v Sloveniji. Vedno mi ga je lepo videti. Včasih, zlasti še v času otroštva, smo se vedno hvalili, če smo videli medveda. Za Kočevsko pa je medved zaščitni znak. Potrebno ga je čuvati, ni pa se ga treba tako bati. Sicer se ga vsi po malem bojimo, predvsem zaradi napihnjenih zgodb v medijih, malo tudi zaradi nesreč, ki so se tu zgodile, a tu gre za objektivne stvari. Moramo vedeti, da je medved napadel v sili, ker se je čutil ogroženega – nikoli ni napadel zato, ker bi želel pojesti človeka. V bistvu prej človek ogroža medveda kot pa obratno.

Ali nam zaupate še kakšno zanimivost o medvedih pri vas?

Še vedno kupujemo plišaste medvedke. Medveda je treba spoštovati, ga gledati od daleč, z distance, se mu umakniti. V gozdu se ga ne sme vznemirjati, kot to počnejo ljudje, ki ponoči hodijo po gozdu, ali pa gobarji. Gozd je medvedov dom.

Pripravila: Petra Komel

Revija Osvoboditev živali, št. 38, str. 16-20.

 

Zadnji prispevki

Peter Maričić: “TUDI PROSTOŽIVEČE ŽIVALI JE POTREBNO OSKRBETI.”

Svoje življenje je pomoči živalim posvetil tudi 39-letni veterinar Peter Maričić iz Kopra, ki se na Veterinarski ambulanti Koper ukvarja z nekonvencionalnimi...

Biolog mag. Matjaž Jež: »NEKEGA DNE SE BO URAVNOTEŽENJE VSEKAKOR ZGODILO.«

Mag. Matjaž Jež, biolog, nekoč direktor mariborske enote Zavoda RS za varstvo narave, zdaj že upokojen, naravovarstvenik in ustanovitelj Društva narava Pohorja,...

LJUDJE, KI DAJEJO GLAS ŽIVALIM: Kristina Franza

Veličina naroda se kaže v tem, kako ravna z živalmi. (Mahatma Gandhi) V individualistično naravnani industrijski družbi je težko najti sočutje...

SOBIVANJE DOMAČINOV NA KOČEVSKEM Z MEDVEDI: Jasmina Turkovič, Kočevje

Medveda se v javnosti nenehno prikazuje na način, ki v ljudeh vzbuja napačne predstave o njem. Nevednost in neznanje sejeta med ljudi...

Ali potrošniška družba lahko postane odgovorna do živali, lastnega zdravja in okolja?

Spremembe v družbi so nujne, a jih zavira veliko dejavnikov O aktualnih družbenih vprašanjih v zvezi z izkoriščanjem živali smo se pogovarjali z...

Generalni direktor Impossible Foods udaril po »najbolj uničujoči tehnologiji na svetu do sedaj«

Generalni direktor podjetja Impossible Foods (Nemogoča hrana) Pat Brown je prinesel vročo novost na CES 2020 v Las Vegasu, največji ameriški sejem...