Domov Članki SOBIVANJE DOMAČINOV NA KOČEVSKEM Z MEDVEDI, Intervju z Aprilijo Lužar

SOBIVANJE DOMAČINOV NA KOČEVSKEM Z MEDVEDI, Intervju z Aprilijo Lužar

Medveda se v javnosti nenehno prikazuje na način, ki v ljudeh vzbuja napačne predstave o njem. Nevednost in neznanje sejeta med ljudi strah pred medvedom. Prikazuje se neresnične podatke, da bi se lahko izvajal poboj zaščitene vrste, uvrščene na rdeči seznam ogroženih vrst. Je medvedov v Sloveniji res preveč? Ali res ogrožajo ljudi, njihove živali in premoženje? Je sobivanje z njimi res nemogoče? O tem, kakšno bitje je medved v resnici in kakšno je sobivanje z njim, najbolje vedo povedati ljudje, ki živijo na območju, kjer je medvedov največ. Pričevanja domačinov s Kočevske razkrivajo pravo naravo medveda, ki je povsem drugačna od zavajajočih predstav, ki nam jih nenehno vsiljujejo.

V 38. številki revije Osvoboditev smo predstavili tri intervjuje z domačini na Kočevskem, nadaljevanje intervjujev bo tudi v prihodnji številki revije. Najprej vam predstavljamo intervju z Aprilijo Lužar.

 

APRILIJA LUŽAR, AKADEMSKA SLIKARKA, DOLNJA BRIGA

Kočevska je najbolj znana po medvedih, prebivalcih njenih gozdov. Ste se osebno že kdaj srečali z medvedom?

Strokovno sem se veliko ukvarjala s cono svobode za medveda – ne za osvobajanje, ker medved sam je osvobojen. Živali, s katerimi sobivam, so osvobojene in tudi mene osvobajajo. Sama lahko le (ker sem delala na svojem projektu »Taxi Art – Ženski Taksi«) omogočim neko cono ravnovesja tako za medveda kot za človeka – tu, kjer medved hodi naokoli že stoletja.

Na Kočevsko sem prišla leta 2000 iz Domžal. V šoli smo se učili o medvedu, prisoten je bil strah. Kot otrok nisem bila poučena o sobivanju z medvedom, saj nismo nikoli hodili na Kočevsko. To je bilo nekakšno tabu območje glede drugih zgodovinskih stvari. Za bivanje na Kočevskem sem se odločila zaradi divjih živali, čudila sem se nad lepoto tukajšnje narave ter nad medvedi, volkovi in številnimi drugimi divjimi živalmi. Prišla sem živet v Dolnjo Brigo, ki je bila petdeset let zaprto območje. To se še danes vidi in sicer po vsej tej božanski naravi, ki se je ohranila. Kljub temu, da je bilo marsikaj rečenega glede zaprtega območja, sem prišla sem z vsem spoštovanjem in bivam tukaj že skoraj dvajset let. Na začetku so me domačini strašili, kako je tu nevarno, da ni dobro hoditi po gozdu, da so tu medvedje in volkovi. Ko sva šli s prijateljico prvič na bližnji hrib Borič, se je zdelo res malce strašljivo, saj sva bili sami v gozdu, z različnimi vonjavami, prisoten je bil vonj po živalih. Sem si pa želela videti medveda.

Prvo srečanje sem imela z malima medvedkoma pozimi leta 2000 ali 2001 tu na cesti.  Ogledovali smo se, počasi sem peljala za njima, a sta nato odšla. Potem sem se ukvarjala s svojimi aktivističnimi projekti, s Taxi Art – Ženski Taksi, za osvobajanje – cona, prosta nasilja, kar sem takoj povezala z novim bivanjem tukaj, v Dolnji Brigi. Tu so me vsi domačini, vključno z lovci, strašili v zvezi z medvedom. Medved mi je bil neznanka. Ko sem v živo videla medvedje mladičke, pa se mi je zdelo fantastično.

Imela sem srečo, da so leta 2003 ali 2004 sem prišli francoski aktivisti za ohranitev populacije medveda z namenom, da bi enega medveda iz Slovenije po sporazumu z vlado odpeljali v Pireneje. Sodelovala sem pri teh pogovorih. Ti francoski aktivisti so zelo pomembni za ohranjanje medveda v Pirenejih, saj je tam že izginil. Leta 2004 sta tam živela le še eden ali dva. V Pirenejih so si kmetovalci in ovčerejci izborili, da je medved pri njih izumrl. Nato sem tu, v Dolnji Brigi in okolici skupaj s francoskimi aktivisti raziskovala sledi medveda. Medved je imel svojo pot tik ob moji hiši. Velikokrat sem ga opazila tudi tu, na livadi. Nekega dne, ko je prišel francoski par na ogled mojih slik, smo bili vsi močno presenečeni, ko se je nenadoma pojavil medved tu, na bližnji planoti. Začelo je rahlo deževati. Pričeli smo teči za medvedom, da bi ga videli. Bil je avgust, trava je bila visoka, nepokošena. Večina ljudi se boji medveda, mi pa smo ga želeli videti. Medved se je povzpel na zadnje noge. Pogledal je iz trave. Bili smo dokaj blizu njega. Jaz sem izgubila strah pred medvedi, Francoza pa sta bila povsem nepripravljena. Prišla sta, da bi ga videla, in bila sta vzhičena. Pravzaprav je bila medvedka. Opazili smo njene mladičke, ki so skakali preko trav. Bili smo navdušeni in nismo se bali. A vendar bi morali biti dovolj pametni, da ne bi iritirali medvedke z mladiči. Medvedka je odšla z jase naprej v gozd. Midva s Francozom sva ji sledila, a je bila pametnejša od naju. Skrila se je pred nama.

Tu so bili vsi domačini panični zaradi medveda. Preganjali so ga s petardami (čeprav to ni dovoljeno), dokler niso uničili njegovega prehoda, ki je potekal mimo moje hiše. Medved še pride v to dolino, a po tej poti tu mimo ne hodi več. V tem času je bilo tu približno petnajst velikih medvedov, največji pa je bil na Boriču. Neki lovec se je hvalil, da ga je ubil. A vse to je tu velika tajna. Tajna je, kdaj je odstrel medveda. Tudi leta 2005 so rekli, da je preveč medvedov. Takrat se je nekega dne pripravljalo na deževje, bliskalo je in grmelo. Neki lovec, ki sem ga poznala, bi moral šteti medvede. Ni želel iti, ker je v takšnem vremenu zelo nevarno opazovati medvede, zlasti na štantu. Zaradi neviht in deževja ni nihče prišel štet medvedov, a štetje bi moralo obvezno trajati sedem dni. Štetje medvedov leta 2005 ni bilo realno, bilo je neke vrste ugibanje.

Od leta 2005 smo s francoskimi aktivisti raziskovali, s čim se v različnih letnih časih medved prehranjuje. Srečni smo bili že, če smo opazili njegove iztrebke ali sledi. Nekega opoldneva smo se odpravili na hrib Krempo v oblačilih kričečih barv, dva prijatelja sta se odela v vonjave smrdeče kolonjske vode. To je dober nasvet za vse, ki se bojijo medveda. V gozdu naj tudi glasno govorijo. Na Krempo smo se odpravili po poti, kjer je potekal prehod in ki je vodila izpod lovskega štanta. Tu sem imela potem vedno težave, ker so mi lovci grozili, da me bodo ustrelili. Še vedno mi grozijo. V gozd so postavili kamero in mi prepovedali hoditi na Krempo, na katero vodi markirana pot. Nikjer ni nobenega znaka za prepoved. Na moje vprašanje lovcem, kaj takšnega sem počela, so odgovorili, da sem se sprehajala. Nisem se želela prepirati, a vseeno so mi grozili. Tistega dne smo na Krempi videli medveda, ki se je čohal po deblu in nas gledal. Ob pogledu nanj smo bili vsi srečni kot otroci. Bil je mlajši medo. Od njega sem bila oddaljena približno petdeset metrov. To je bil »divji«, gozdni medved. Do živali sem imela vedno spoštovanje, prav tako sem spoštovala njihov teritorij. Nisem jih želela izzivati. Vedno mi je bilo najlepše doživetje videti medveda na lastne oči. Presrečen si lahko, da vidiš bitje, ki je tako veliko in hkrati tak otroček, ki se čoha. To je bitje, ki ti ničesar noče. Sicer sem imela s sabo fotoaparat in sem medveda poskusila fotografirati, a so se mi roke zelo tresle. Posnetke medveda sem naredila večkrat (ukvarjam se tudi s fotografijo) in ob tem so se vame vedno prikradli blazno vznemirjenje, sreča, strah, spoštovanje. Doživetje, ko si tako blizu medvedu, je fantastično. Medveda se nismo bali, nismo bežali ali se skrivali pred njim. Samo ogledovali smo se.

Ob srečanjih z medvedom sem se vedno vedla kot otrok, on pa je bil vedno pametnejši in zrelejši od mene ter od nas vseh. Medvedje začutijo energijo. Tudi jeleni in košute. Vse te živali preprosto vedo, kdo sem. Imajo poseben čut, ki smo ga ljudje izgubili. Vedo, kdo je nevaren in kdo ni. Tudi košute prihajajo sem, čeprav niso udomačene. Pozimi je tu zmrznjen sneg, visok dva metra, zato živali nimajo od česa živeti. Vse, kar imam tukaj, so jabolka. Ta so košute pojedle z jablan. Pred dvema letoma, ko je bila zelo huda zmrzal, so mi košute pojedle vse ciprese. Prišlo je približno 30 do 40 košut in jelenov. Lovci trdijo, da imajo jeleni in košute na voljo dovolj hrane, vendar je nimajo. Tu je zima huda. Medved  hibernira, a za druge živali je težko.

Od začetka aprila naprej lovci medvede in vse druge živali, ki jih imajo za odstrel, redno hranijo s koruzo, tudi z jabolki. Zato medved prihaja tja, kjer so koruza in jabolka. Na to območje, v Dolnjo in Gornjo Brigo, prihajajo razni znanstveniki in aktivisti, tudi k meni. Naši kraji niso popularni v turističnem smislu. Ljudje hodijo v Loški potok, kjer imajo udomačene medvede. Zato imajo vsi enake medvede na fotografijah. Na našem območju pa ni udomačenih medvedov.

Medved ni v tej dolini, na našem območju, nikoli napadel pašnih živali. Starejši možakar iz naše vasi mi je zaupal, da tu že od leta 1945 medved ni napadel nobene domače živali niti nobenega človeka. Lovci so rekli, da od leta 2004 motim medvede. Da se me medvedje bojijo. Označili so me za zlo, ker hodim na Krempo in se tam sprehajam. Pravijo, da ni miru za živali. To se mi zdi nenavadno. Tu je tudi vsepovsod polno raznih žic, električnih pastirjev, kar je zelo moteče. Ne vem, kako lahko živali vse to preskakujejo. Vse je ograjeno, ne smem hoditi tu, ne smem hoditi tam …

Najprej so mi govorili, da me bo napadel medved, potem pa so rekli, da jaz plašim medveda in druge živali. A vendar živali prihajajo k meni, tudi medved je prihajal. Živali se pri meni počutijo varne. Jaz resnično sobivam z medvedom in drugimi živalmi. Tudi če medveda kdaj ne vidim, vem, da je prisoten, saj ga prepoznam po specifičnem vonju in zvoku.

Medved ima zelo rad slive, včasih jih je jedel z mojega drevesa. Ko je obiral slive pri sosedih, so ti naredili popolno paniko in klicali lovce, da ga je treba ubiti. A medved ni nikomur nič hotel, le nekaj sliv je obral z drevesa. Sosedje mu teh niso privoščili, zato so ponoči zunaj na drevesu pustili prižgano svetilko, zjutraj pa so sami obrali vsa svoja drevesa.

Med francoskimi znanstveniki in aktivisti, ki so me obiskovali, je bil tudi profesor fizike Jean Lauzet, najpomembnejši raziskovalec medveda v Evropi. Napisal je strokovno knjigo o medvedih, ki še ni prevedena v slovenščino. Je tudi avtor knjige o doživetjih z medvedom, ki so jih imeli skupaj z družino, pisal je zlasti skozi oči svojega otroka. To knjigo bom ilustrirala. Pred leti smo želeli ustanoviti francosko-slovensko ambasado za medveda. Francoski znanstveniki in aktivisti so se obrnili name, ker so jih lovci maltretirali in jim grozili, prav tako kot meni.

Lovci so vedno oboroženi. Nekoč mi je neki lovec obrazložil, da nekateri od njih niso oboroženi zaradi medvedov, temveč zaradi drugih lovcev. Tako zelo se borijo za svoj teritorij. Tu je več lovskih družin. Vsak lovec ima svoj teritorij, na katerega drugi lovci nimajo vstopa. Tudi jaz nisem dobrodošla. Niti moji prijatelji, ki bi me obiskali in bi želeli iti v gozd. Ljudje iz Kočevja redko pridejo v naš kraj, ker je bil toliko časa del zaprtega območja, zanje je še vedno tabu. Niti gob si ne upajo priti nabirat sem. V našem kraju ni nihče pravi domačin, vsi smo prišleki. Sama tu popolnoma sobivam z živalmi in naravo, bolj kot marsikdo drug. Tu se vsi ukvarjajo z nekim pridobitništvom. Možno je, da obstaja tudi krivolov. Ko ponoči slišiš strele, ne veš, kdo strelja. Najdenih je bilo celo že nekaj ustreljenih lovcev. Šlo naj bi za nesreče pri lovu. Septembra, ko se prične jelenji ruk, me močno pretresa, ko ponoči slišim strele. Počutim se kot v vojni coni in si ne upam hoditi zunaj.

Francoske aktiviste, ki me obiskujejo, zanima izkušnja z medvedom, videti medveda v živo, spoznati ga. So naturalisti, pridejo tudi z otroki. Veliko jim pomeni narava, učijo se o gozdu, o sobivanju z naravnim svetom. Vedo, da so pri meni na varnem, da ne bodo ustrahovani. Sama gradim odnos s temi naturalisti že vsaj petnajst let, kar je drugače od načina, ki ga uporablja Kočevje z nekimi zloženkami. Tu nimam turizma, temveč kulturo. Niti ne želim slišati za turistične informacije. Sem umetnica, artistka, kulturnica. Nisem turistična vodnica. Ljudje iz našega kraja se medveda bojijo, ne hodijo v gozd, vseeno pa ga pustijo pri miru. Odpravijo se edino po gobe in drva.

Nekoč, ko je malce deževalo, sva se s prijateljem znašla v bližini, kjer so imeli lovci odstrel v času sezone lova, vendar tega nisva vedela. Zagledala sva lovski štant. Na njem je stal lovec. Nisva se upala premakniti, da naju ne bi ustrelil. Nato sva opazila še medveda za sabo. Okoli naju je bilo po tleh polno obglodanih kosti živine. Skrila sva se, nakar je začelo nekaj tancati izza naju. Bil je medved. Nisva vedela, kaj naj narediva. Bala sva se lovca, da naju ne bi videl in ustrelil, za nama pa je bil medved. Nato sva slišala, da je medved odšel, pustil naju je pri miru. Počutila sem se kot v Gestapu, kot da sem zaprta. Lovec je stal zgoraj in zaradi njega se nisva upala premakniti. Bolj se počutim ogroženo zaradi lovcev kot zaradi medvedov.

Potrebno je ohranjati gozd, dom medveda in drugih živali. Ljudje smo zavzeli preveč prostora. Vedno se spomnim na vse, kar so mi povedali Francozi o živinorejcih. Pri njih je to še vedno velik politični problem. Živinorejci v Franciji nasprotujejo naselitvi medveda in iztrebljajo gozdove. Medved ne more preživeti, če ni določenih struktur gozda. Zato je ohranjanje gozdov zelo pomembno. V naših krajih je struktura gozda za medveda zelo ugodna. Medved je žužkojed, 90-odstotno pa rastlinojed, to je znanstveno dokazano. Tu ne ogroža nobene živali, ker zaužije le mrhovino. Če ljudje koljejo živali in jih zakopavajo v zemljo, medved pride po mrhovino, ne dogaja pa se, da bi koga napadel.

Kako pogosta so srečanja z medvedom v teh krajih, na vašem območju?

So kar pogosta, čeprav ga je težko videti, ker se boji vsakega hrupa, vetra, glasu.

Foto: Matjaž Faris

Nekoč, pred šestdesetimi ali sedemdesetimi leti, naj bi bilo sobivanje z medvedi enostavno in brez težav. Ali je danes res drugače in zakaj?

Danes je drugače, ker si ljudje lastijo ves prostor, vso zemljo, gozd, vse, do koder jim sega pogled. Ograjujejo si ozemlje in so škrti. Ljudje si prilaščajo prostor, ki pripada gozdnim živalim. Krčijo gozdove, da imajo za par ovac in par konjev zelo velike ograde. Nekateri imajo zelo velike kmetije. Tu blizu imajo kmetje približno petdeset krav, teličkov, imeli so tudi konje. V vseh teh štiridesetih letih, odkar imajo oni tu vse te živali, jih nista ne medved ne volk niti enkrat napadla. Tudi oni sami, ki so sicer moji sosedje, niso niti enkrat samkrat rekli, da bi bili ogroženi od medveda. Njihovi pašniki se razprostirajo tu vse naokrog na zelo veliki površini, ob robu gozda. Zavzemajo skoraj celotno Dolnjo Brigo. Gospodarica je omenila, da je letos prišel medved na obisk do njihove hiše, a je, ne da bi povzročil kakšne težave, odšel nazaj v gozd.

Tu je sicer veliko medvedov, a še nobeden od njih ni nikogar napadel, ne živali ne človeka. Obral je le jabolka in slive. Ljudje pa zaradi škrtosti ne želijo, da medved pride do hiše. Lovci in država imajo moč, nastane panika, mediji pa jo razširijo. Zakaj naj bi zdaj medved zaradi desetih sliv izgubil življenje?

V Loški dolini imajo nizke lesene hiške, kjer lovci krmijo medvede. Medved ni neumen, on ve, da mu ljudje dajejo hrano. Navadili so ga, da prihaja k hišam po hrano. Tam je nekaj medvedjih družin, ki stalno dobivajo hrano, že približno deset let. Medvede krmijo le zaradi velikega dobička. Tam imajo organiziran foto lov. Takšen medved, ki so ga navadili na hrano ob hiškah, je bil tam v Loški dolini neutemeljeno ubit. Zaradi malomarnosti ter pridobitništva lovcev in gostincev je moral umreti, verjetno bo moral še kateri. V zadnjih letih so se povezali še z gostinstvom in skupaj ustvarjajo dobičke. Grejo se nek turizem, potem pa pobijejo medvede. Mediji pa so seveda na strani ubogih, zgroženih ljudi.

V Gotenici so postavili dvojno električno ograjo, ki je medved in druge živali ne morejo preskočiti. Mislim, da takšne ograje niso dovoljene. Žival preskoči eno ograjo, nakar se ujame v prostor, ki mu sledi druga ograja, visoka dva metra. Te žival ne more preskočiti, zato se ujame med ograje, kar lovcem omogoča takojšnji odstrel. V Gotenici je bilo včasih veliko košut in jelenov, a jih danes ni več. Bil je tudi trop volkov, ki so ga v celoti pobili.

Kaj menite o pisanju medijev o medvedih?

Mediji so največje divje zveri, ki ustvarjajo žrtve in pokole.

Kaj menite o zloženkah in informacijah glede ravnanja v primeru srečanja z medvedom, ki jih je mogoče najti na internetu?

V  zloženke, knjige in publikacije je bilo vloženih veliko finančnih sredstev, a vendar ne pridejo do domačinov, da bi dobili te res potrebne informacije. Na Hrvaškem, v Delnicah, imajo krasne zloženke, ki so bile posredovane ljudem. Tu pa je zelo slabo poskrbljeno za posredovanje zloženk. Kako naj starejši ljudje iščejo informacije na internetu? Ljudje prejemajo informacije v obliki izmišljenih predstav lovcev, mitološke pripovedi o krvoločnih zvereh. Mediji in lovci takšne informacije širijo, ker jim to odgovarja. Odgovarja tudi slovenski politiki in ekonomiji Zavoda za gozdove in lovskih družin – to je slovenski gozdni patriarhat. Širijo neznanje, izmišljeno statistiko o medvedu, podkrepljeno s »strokovnostjo«. Kar je knjig slovenskega tiska, so izdane z evropskim denarjem. Dostopne so tudi v angleškem jeziku za profesionalce v Evropi.

Ali ste poučeni o primernem ravnanju, ki preprečuje medvedu približevanje okolici vašega doma?

Spoštujem bivalno okolje, gozd, ki je dom medveda, in tako medveda ne ogrožam, ker so tod, okoli moje hiše, njegove večne stoletne poti. Medved in vse divje živali me varujejo tako ponoči kot podnevi. V Ljubljani me je bilo strah nasilja in vlomov ljudi. Tu je ponoči velik direndaj zvokov, od divjih prašičev, lisic do volkov, septembra lahko slišiš ruk jelenov, lepi nočni zvoki. Najprej sem na Hrvaškem zasledila zloženke glede pravilnega odlaganja odpadkov, saj tako dokazujejo, da je medved mrhovinar. Medved je žužkojed, rastlinojed in sladokusec (rad obira maline, jagode, slive, tudi blizu doma), ne mara pa živega mesa. Nikjer v zloženkah ne piše, da poberite vsa jabolka in porežite vsa drevesa. Hecno je, kot sem že omenila, da je medved obiral slive in jabolka pri sosedih – a ni bil problem medved, temveč škrtost ljudi. Ker se je medved prišel posladkat, je nastala panika, češ, da bi ga bilo treba ubiti. Enako je bilo v Loškem potoku.

Medved je zavarovana, zaščitena vrsta, v Sloveniji uvrščena na rdeči seznam ogroženih vrst. Slovenija bi morala varovati medveda po več mednarodnih pogodbah. Ali vam je znano, da je po naši zakonodaji predviden odstrel problematičnih medvedov, ki bi ogrožali ljudi in njihovo premoženje?

Da. To je pokol, ubijanje. Problem je že, če medved pojé par sliv z drevesa in mora zato umreti, ker ogroža hišo. Lovci pa komaj čakajo, da se javijo problematični ljudje, ki so škrti ali nabirajo gobe zraven medvedovega brloga. To so ljudje, ki vdirajo v dom živali. Temu se reče pobijanje in trgovanje z mesom po slovensko. To je pristni slovenski zakon za pokol. Znano mi je, da je pred leti kandidat za župana, sicer lovec, ljudi obdaroval z medvedjo mastjo in žganjem, da bi ga izvolili. O tem sem obvestila mednarodno skupnost. Odstrel – to je pobijanje in trgovanje z zaščiteno vrsto, iz katere naredijo mesne specialitete, torej medvedje meso in mast, ki so se pojavile v gostilnah v Kočevju in po vsej Sloveniji. Je to dovoljeno? Pokol, nato pa preprodaja izdelkov iz zaščitene vrste. Perverzija slovenske zakonodaje. Še večja morbidnost pa je odstrel medvedjih mladičkov. Najprej zaradi neznanja odstrelijo mamo medvedko, nato pa še mladičke. Odstrel? Koga? Medvedov, ki jih pobijajo kar vsepovprek. Po evropski zakonodaji je zaščitena vsa vrsta, po slovenski zakonodaji pa pobijajo medvede za prepovedano trgovanje s trofejami, medvedjim mesom in mastjo zaščitene vrste, ki na tržišču prodaje dosega maksimalno ceno. Po lovskem zakonu se pokoli delijo na pokol samcev in pokol samic, mladičev se ne ubija. To pa je pokol medvedov ne glede na samico, samca ali mladiča. Medvedji mladiček je po statistiki pokolov medvedov v Sloveniji omenjen kot stvar, ne kot mladič.

Ne glede na to, ali so medvedi problematični ali ne, je Državni zbor 20. junija 2019 na predlog Vlade sprejel interventni zakon, po katerem bodo lovci usmrtili dvesto medvedov in enajst volkov. Kaj menite o tem?

To je pokol, ki je v nasprotju z etiko, evropsko in slovensko zakonodajo. Ta zakon krši ustavno pravico človeka, da se svobodno izraža, saj je bilo zbranih več kot 13.000 podpisov državljanov Republike Slovenije proti interventnemu zakonu. Ta zakon izničuje osnovne človekove pravice! Posledično pa tudi podlago za evropske in slovenske zakone za zaščito medveda. Torej, interventni zakon krši pravico ljudi do svobodnega izražanja in odločanja, da zakonodaja Slovenije in sodišče ravnata v skladu z zakoni, ker se ne upošteva evropske direktive in slovenskih zakonov o zaščiti medveda. Naj tisti, ki sprejemajo zakone, ne potvarjajo izrazov, kot npr. »odvzem medveda iz narave«. Naj napišejo, kaj to v resnici je, s pravimi izrazi. Tudi »odstrel« ni pravi izraz. Odstrel je, ko se nekoga nenamerno poškoduje, a pri tem ne umre. Naj napišejo resnico, da gre dejansko za nameren pokol, uboj.

Po podatkih Ministrstva za okolje in prostor večje število medvedov ne vpliva na večanje škod. Ali je za vas sploh pomembno število medvedov, če se število škod in konfliktov niža?

Medvedov ni preveč, interventni zakon pa je absurden in morbiden.

Kaj veste povedati o lovskem krmljenju medvedov? Ali se vam zdi smiselno, da medvedi do 30 % hrane dobijo na tak način?

V katerem času lovci krmijo medvede? Kdaj in kdo jih krmi? Lovci imajo prehrano za medvede financirano s strani Zavoda za gozdove. Trdijo, da je to prehrana za medvede. Vendar to ni res. Lovci tu, kjer živim, mečejo koruzo, vendar nikoli za medveda, ker zanj ni bil dovoljen odstrel. Koruzo mečejo drugim živalim. Kako lovci prikazujejo 30 % hrane za medveda? Medvedji iztrebki ne vsebujejo koruze, kar lahko potrdiva Jean Lauzet in jaz. Vidim pa v medvedjih iztrebkih jabolka spomladi, poleti in jeseni, koreninice in jagodičevje. Koliko mesecev je teh 30 % hrane in koliko kilogramov koruze je to? Medved tu pri nas nikoli ni bil krmljen, kar so omenili tudi nekateri lovci. Tu je državno lovišče in so tudi lovišča lovskih družin. Hodim tu naokrog (čeprav nisem dobrodošla) in vidim, kaj se dogaja, prav tako vidim medvedje iztrebke. Živali, predvsem srnjad in jelenjad, se krmi le v času lovskega turizma, lovskega pobijanja. Medveda ni bilo dovoljeno krmiti, niti ni bil tu zaželen. Lovci niso imeli nikoli koristi od medveda. Če je kdo ubil medveda, je bil to zelo verjetno črni lov, saj tu ni nobenega nadzora nad tem. Koliko denarja gre torej za to hrano in kdo jo dobi? Zelo verjetno jo dobijo medvedje iz Loškega potoka in živali v času sezone lovskega turizma. V Loškem potoku, kjer ponujajo foto lov, krmijo medveda še z mesnimi odpadki (čeprav to ni dovoljeno) in s starimi jabolki. Zato medvedje prihajajo tja po hrano ob točno določeni uri, kakor so jih navadili ljudje. Lovci so tam oboroženi s puškami, strogo varujejo in spremljajo svoje goste do hišk in nato še nazaj. Predlagam, da se prične izvajati redni nadzor nad tem, ali gozdni medvedje res dobijo 30 % hrane od lovcev. Absurdno je, da bodo odstrelili medvede, potem bodo pa še dobili denar za njihovo krmljenje. V sezoni lovskega turizma lovci mečejo koruzo po travnikih za košute in jelene, nato pa jih streljajo kar iz avtomobilov. Ko pogledam skozi okno svoje hiše, vidim te ubijalske lovske štante, usmerjene proti moji hiši, na vsakih dvesto metrov. Vsaj pet jih je. Tu, v bližini moje hiše, vozijo ustreljene živali kar na tovornjakih. Košute in jeleni so brez spodnjih členkov, imajo torej odrezane spodnje dele nog in visijo s tovornjakov. Noge, ki jim jih odrežejo, ležijo po vsem gozdu. Vprašanje je tudi, kdo nadzira vse to klanje, ubijanje in seciranje živali v gozdu. Zagotovo mora obstajati kak predpis, ki prepoveduje mučenje gozdnih živali. Npr., lovci koljejo medveda in mu puščajo kri. Od kod jim ta pravica? Ali obstaja tak zakon? Je dovoljeno, da vzamejo trofejo, klavniške odpadke pa odvržejo v gozd? Kdo jim to dovoli? Ali je legalno, da se v gozdu kolje medveda in druge živali, se jih odnaša v lovske domove in tam peče? Če za kmeta ni legalno, da ubije žival tako, da bi ji povzročil muke, zakaj naj bi bilo to dovoljeno lovcem? Zakaj nimamo zakona, ki bi lovcem to preprečeval? Morbidno je, da lovci krmijo živali le takrat, ko jih ubijajo – v letnih časih, ko imajo živali na razpolago dovolj hrane v naravi. Vso zimo pa so lačne, saj jih takrat ne krmi nihče. Pozimi opažam, da košute in jeleni hodijo po snegu s poškodovanimi nogami, lačni so in veliko jih zaradi lakote umre.

Kaj pomeni medved vam in kaj pomeni za Kočevsko?

Z medvedom izjemno lepo sobivam. Čutim veselje, lepoto in spoštovanje, ko ga vidim. Medved ni kakšno mitološko, temveč živeče bitje, veliko, igrivo, radovedno. Je tudi ena najbolj plašnih živali, ki tukaj sobivajo z mano in mojimi mačkami. Kočevje se v zadnjih letih kiti z medvedom, vse je medvedje, med, gostilna, hostel, medvedje specialitete, medvedja kič proizvodnja. V Kočevju je zgolj simbol mesta.

Ali nam zaupate še kakšno zanimivost o medvedih pri vas?

Medved je kot muca. Ne mara pa mačjih ali pasjih konzerv.

Pripravila: Petra Komel

Revija Osvoboditev živali, št. 38, str. 10-16.

 

 

Zadnji prispevki

Uničevanje narave in množično živinorejo je omogočila »znanost«!

Tako imenovani razvoj človeštva in znanost, ki je v službi kapitala, ne upoštevata božjih zakonitosti in priporočil o miroljubnem odnosu do...

BILI SMO OPOZORJENI: »Pomor živali je smrt ljudi«

Pred dvema desetletjema je po Evropi na grmadah gorelo na deset tisoče govedi, kar je vznemirilo svet. Mnogi so celo govorili o...

Zgibanka Tla, na katerih živimo in miroljubno kmetijstvo

V maju 2019 je Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice izdalo poučno zloženko z naslovom Tla, na katerih živimo in miroljubno...

Po prepovedi pesticidov cveti narava, kmetijstvo in turizem (Lupa portal)

Kot poroča portal Lupa, je indijska država Sikkim prepovedala vse pesticide. Po prepovedi pesticidov se je narava ponovno razbohotila, poljščine uspevajo vse...

PRAVICA DO MOŽNOSTI VEGANSKEGA OBROKA V VZGOJNO IZOBRAŽEVALNIH USTANOVAH

VEGANSTVO je Svet Evrope, vodilna organizacija za spoštovanje človekovih pravic v Evropi, potrdil kot pomembno, resno in koherentno prepričanje. Po Ustavi Republike...

Sara Zupan: “PRIHAJA KNJIGA VEGANSKIH PRIČEVANJ.”

Sem književnica in pisateljica, veganka, navdušenka nad zdravo prehrano in mama. Lani novembra je izšel moj prvi roman Zapiski nore sladostrastnice, izid...