Domov Aktualne novice Sodobne teme in dileme ekološkega kmetovanja (Radio Maribor)

Sodobne teme in dileme ekološkega kmetovanja (Radio Maribor)

Spregovorili smo o nekaterih sodobnih temah in dilemah ekološkega kmetovanja. Z nami je bil eden večjih ekoloških kmetov iz Mote pri Ljutomeru Milan Rus. Na več kot 30 hektarjih – na zemlji in ljudem prijazen način – prideluje predvsem žitarice in oljarice. V pogovoru izpostavlja predvsem našo osebno odgovornost za to, kar kot hrano, kot živilo vnašamo v naše telo.

Avtor: Tone Petelinšek

Dober dan in vsem lep pozdrav z nacionalnega programa Radia Maribor, ki ste v tem prijaznem dnevu z nami. Naša današnja oddaja se dogaja v Krajevni skupnosti Cven, na obrobju Občine Ljutomer, v Prlekiji, v kraju Moto smo, na sedežu ekološke kmetije Milana Rusa. Besedujemo o izhodiščno moralnih aspektih sodobnega odnosa do zemlje, predvsem o ekološkem kmetovanju. M. je namreč ekološki kmet že kar nekaj let, nekoč pa je bil velik živinorejec, svinjerejec, in zdaj se je tule na tej domačiji v zadnjih dveh desetletjih vse obrnilo na drugače. Gospod Milan Rus, dobrodošli na valovih Radia Maribor.

M. Rus: Lep pozdrav.

Kako ste vi osebno kot ekološki kmet zadovoljni s tole klimo, ki je v naši ljubi domovini, v tem vrtu med Lendavo in Portorožem, z zornega kota enega celostnega odnosa do ekološkega kmetijstva?

M. Rus: Najprej bi morali razčistiti, kaj ekološko kmetovanje je. Ali je to samo neuporaba kemije ali pa je to tudi odnos do stvarstva, do življenja, do posledic kmetovanja. V tem primeru smo tukaj v navzkrižju s pojmovanjem ekološkega kmetijstva. Ekološko delovanje mora biti neškodljivo za okolje, ne sme povzročati posledic, vsaj ne trajnih, kar pa klasično ekološko kmetovanje ni. To je ena tržna prevara, recimo tolažba za vse, ki uporabljajo ekološke pridelke, ki pretežno temeljijo na živinoreji in na izkoriščanju živalstva, posledice živinoreje pa so katastrofalne v naravi, dolgoročno nevzdržne. To, kar danes delamo in še lahko toleriramo, ne pomeni, da je sprejemljivo, da je to ekološko in da je korektno do stvarstva, do življenja.

Vi torej zagovarjate v prvi vrsti moralni osebni vidik našega odnosa do zemlje, do matere Zemlje, do vsega materialnega, kar nas opredeljuje in definira na tej poti skozi življenje. Ali smo še daleč od tega, da bi smeli reči, da smo celostno naredili neki moralni kvalitetni preskok v odnosu do zemlje ali ne?

M. Rus: Vsekakor. Vedno gledamo le na osebne koristi, ne gledamo na druga bitja kot na neko vrednost, da imajo druga bitja tudi pravico do življenja. Vedno gledamo le nase in na svoje bližnje, na tiste, od katerih smo odvisni, od katerih imamo koristi, potem pa se prilagodimo tej doktrini. V obzir pa ne vzamemo neke splošne pravičnosti, da mora biti korekten odnos do vsega živega, kar nas obdaja. Tega več ne poznamo.

Ampak vendarle, odstotek, ki smo ga dosegli na področju kmetijske proizvodnje prehrambnih izdelkov se dviguje iz leta v leto, v načrtu je, mislim, da naj bi bilo 25 odstotkov vseh kmetij na Slovenskem ekoloških, približno takšen odstotek je zaželen tudi v Evropski uniji. Korak v neko pravo smer pa vendarle je.

M. Rus: V načrtu bi moralo biti 100 odstotno ekološko kmetijstvo, če je v tem kakšna vrednost. Če pa v tem ni nobene vrednosti, potem nima smisla, da se s tem ukvarjamo. Zakaj 25 odstotkov, ker toliko elite nam vlada, ker je toliko elite privilegirane in ta mora biti preskrbljena s kakovostno, neškodljivo hrano. Kaj se bo zgodilo z ostalimi, s 75 odstotki prebivalstva, kaj bo to konzumiralo, pa teh 25 odstotkov elitnežev ne skrbi.

Pred več kot 20-imi leti, ko ste bili živinorejec, ste nekajkrat na leto oddali menda 300 svinjskih pitancev. Kako z zornega kota ekonomije pa živite zdaj, ko ste čisti ekološki kmet brez živinoreje?

M. Rus: Zdaj lahko samo približno ocenjujem oziroma se primerjam z ostalimi, ki so klasično kmetovanje nadaljevali. Če pavšalno pogledam, še vedno bogatijo ti kmetje. To so brutalni živinorejci, tudi brutalni poljedelci, vsi tisti, ki izkoriščajo vsako priložnost, ne glede na posledice. Važno jim je, da delajo kolikor toliko v okviru pravil, ki jih družba dovoljuje, ta pravila tudi sami določajo, sami vplivajo na nje in potem smo v krogotoku, kjer ni rešitve. V vsakem primeru, če se bo to nadaljevalo, se človeštvu ne obeta nič dobrega, narava pa je tako ali tako že degradirana in obsojena na propad. Če ne bomo ta trenutek nekaj korenitega spremenili, nam ni pomoči, a tudi to ni na vidiku. Izgleda, da nas bo streznil samo neki velik kolaps, kataklizma ali kaj takega, ampak takrat bo verjetno prepozno. Vse temelji na ekonomiki, na izračunih, kaj se bolj izplača, nič pa ne tem, kakšne posledice ima kakšna dejavnost.

Če pogledamo sodobno podobo klasičnega industrijskega kmetovanja, je ta zelo podobno po celi Zemljini obli, ali ne. Ta bazira na dvojem: na uporabi kemije, pesticidov ter vseh ostalih cidov in na uporabi mineralnih gnojil.

M. Rus: Saj tudi mineralna gnojila so strup, so tujek za zemljo, nek stimulans, da bi zemlja dala več kot zmore. Posledično pa to, kar kmetje mečejo po zemlji, v končnem produktu zaužije potrošnik. Ali je potrošnik oziroma oseba, ki to konzumira, še odporen dovolj, da lahko to prebavi oziroma da nima posledic, je pa drugo vprašanje. Vsak bi se moral to vprašati in se temu primerno obnašati in na trgu poiskati tisto, kar mu bolj ustreza. Ampak to znanje je praviloma zatrto. Ali je tisto, kar je užitno tudi neškodljivo, to znanje ni obelodanjeno, to je stvar posameznikov, da sami raziščejo. Ti so praviloma tudi bolj zdravi, bolj odporni in so manj občutljivi na bolezni ali na pretrese. Življenje ljudi, ki živijo spodobno ekološko, ki pazijo na prehrano, je daljše.

Z zornega kota tega, kar ste sedajle rekli, in z zornega kota politike bi morala kmetijski minister in minister za zdravje voditi skupno agendo življenja, z roko v roki, ali ne? Saj na koncu koncev radi rečemo: Zdravje se začne na krožniku.

M. Rus: V vsakem primeru. Kmetijska politika bi morala slediti znanstvenim smernicam. To, kar so politiki priznali kot znanstveno dejstvo, pa je prevara, je plod političnih interesov in kmetijstvo pač temu sledi. Kdaj bo ljudstvo reklo: »Dovolj nam je,« to se moramo zmeniti ljudje sami. Problem je v ljudeh, ker v demokraciji to moč imajo. A to nam nekako ne gre od rok, tega si ne želimo, ker potem bi se morali marsikateri razvadi odpovedati. Pač pa vztrajamo na tem in upamo, da bodo posledice na koncu reševali zdravniki, kar pa jim, kot vidimo, slabo uspeva.

Na vaših dobrih 30 hektarjih zemlje, ki jo obdelujete, rastejo predvsem žitarice in pa rastline, ki dajejo olje, ali ne?

M. Rus: Drži. Trenutno so oljarice malo bolj iskane, pa ne vem, zakaj. Žitarice bi morale biti ena od osnovnih prehran. Poleg glavnih, ki naj bi bila zelenjava in sadje, so žita zgodovinska osnova naše prehrane, ampak moja žita niso namenjena zlorabi, kot se tudi v ekološkem kmetijstvu dogaja.

Kaj to pomeni?

M. Rus: To pomeni, da ne služijo živinoreji, ampak prehrani ljudi. Pa nisem sovražnik živali, gre le za to, da je živinoreja panoga, kjer se živali izkorišča. Zato moj produkt ne more biti uporabljen tam, kolikor toliko pazim na to. Pretežno ekološki kmetje služijo ravno s tem, da so povezani z živinorejo, če niso sami živinorejci, kajti tam je tudi trg in tam se plačuje. To, kar imam jaz, te osnovne proizvode, so tisto, kar človek dejansko rabi za življenje. Res pa je, da če ni tako okusno, nismo toliko zasvojeni kot z nekimi živalskimi produkti.

Tule gledam spisek artiklov, ki jih ljudje lahko kupijo na vaši kmetiji. Vidimo pa, da imate svoj mlin, s starimi kamni, tiste klasične žrmlje, potem sami stiskate olje, imate ajdovo in proseno kašo, ajdovo, konopljino in pirino moko, pa proseno polnozrnato moko, rženo, pšenično, koruzno, zdrob, potem od olj pa ogrščico, sončnično olje, laneno, ričkovo, totrovo, konopljino, bučno, solatno olje. Pestra je paleta vsega tega. Ali večino tega prodate doma, na domačiji ali po trgovinah, po vrtcih oziroma po javnih zavodih?

M. Rus: To kar pridelam, zraste iz zemlje. Večina ekoloških kmetov, če ne večina, pa marsikateri, uporablja gnojila konvencionalnega izvora, to je gnoj, gnojevka, kar je v ekološkem kmetijstvu presenetljivo dovoljeno ali pa tudi iz ekološke reje. V mojem primeru pa je to, kar pač zemlja, ki ni gnojena z ničemer grdim, da. Te proizvode pretežno prodam drugim pridelovalcem, mlinarjem, recimo, ali pa oljarjem. Na kmetiji se malo trži, pretežno tržimo preko pošte, drugače pa nismo na neki frekvenčni točki, da bi lahko kupci sami prihajali. Mogoče približno 15 odstotkov tega, kar pridelamo, poskušamo prodati pod svojo znamko.

Nekje je v načrtih, da naj bi imeli javni zavodi, kot so vrtci, šole, bolnišnice, en lep odstotek ekološko pridelane hrane tako rekoč kot zapovedano normo vedenja.

M. Rus: To je tudi ena od političnih kategorij. Javne ustanove niso dolžne spoštovati teh pravil, kolikor vem, tudi niso dolžne iskati teh proizvodov. Verjetno se nanašajo, če že to uporabljajo, na živalske izdelke, ki pa dejansko niso zdravi, tudi če so ekološki … Z menoj ne sodeluje noben zavod, nobena ustanova, tako da skušam vse, kar pridelam, prodati na trgu izven državnih inštitucij.

No, pa ljudje v teh javnih inštitucijah vedo, da obstaja neki večji ekološki kmet Milan Rus, ki posebej zagovarja moralen odnos do zemlje, da je to pri vas vse čisto in ne le moralno, ampak tudi dejansko in zares. Ali imate zaradi tega kaj manj pridelka?

M. Rus: Seveda. Če je močno gnojeno, potem zanesljivo več zraste. Zato se tudi uporablja gnoj, gnojevka, se pravi, tudi konvencionalno je dovoljeno, smo rekli. Ampak dobro, če smo pri javnih ustanovah, nisem neka neznanka. Mogoče sem zato, ker moraliziram v tej svoji pridelavi, ponekod celo nezaželen. Obiskujejo me bolj ali manj moralno osveščeni ljudje. V glavnem, za naše malčke bi bilo dobro, koristno bi bilo za njihovo zdravje. A morda mamicam to ni mar, ker so morda prepričane, da je naša konvencionalna, klasična prehrana čisto v redu, da je vse pod nadzorom … Ne moremo staviti na pravilo, da so moji ekološki pridelki več vredni, če tega nekdo noče priznati oziroma noče tega ozavestiti.

Stari ste nekaj čez 50 let. Že več kot 20 let ne uživate mesne hrane, ste vegetarijanec in vegan. Ko vas takole gledam, ste moški v polni kondiciji, zdravi ste videti.

M. Rus: Ja, to je zame normalno oziroma drugače ne more biti. Sam sem že toliko preštudiral vrednost prehrane in vrednost okolja, da vem, da vse, kar ni vegansko, in vse, kar ni iz zdravega okolja, ni bolj zdravo. Še vedno imamo lahko posledice od nekih sevanj, pa v zraku so strupi, tega ne moremo izničiti. Tudi posledice iz prejšnjega obdobja življenja, začetnega, ko smo tudi marsikatere strupe dali skozi, so, ampak to so stvari, ki jih lahko statistično primerjamo na nekem večjem vzorcu, ne pa na posameznikih, kot sem jaz lahko predstavnik tega okolja.

Ko gledate svojo prehojeno pot, ko gledate, kako se počutite sami, ko gledate, kakšen zdrav odnos do sveta in življenja ste uspeli vzpostaviti, kaj bi morali narediti, da bi etični odnos do zemlje razširili, se pravi, da se zemlja ne bi zastrupljala, da se zemlja ne bi preveč nekontrolirano izkoriščala, kaj narediti, da bi filozofija zdravega odnosa do življenja bila tisto, da bi bila večinska norma slovenskega kmeta?

M. Rus: Sam se svoje naredil. Ne živim na veliki nogi, se ne nažiram, ne gradim nečesa, česar ne potrebujem, ne kupujem, česar ne potrebujem. Se pravi, iti moramo nazaj v enostavno življenje in se posvetiti življenju samemu. To, kar je danes neka evforija luksuza, prestiža in divjanja, to ne vodi nikamor. Vsak posameznik mora priti do spoznanja, da je bilo vsega tega dovolj, se ustaviti, umiriti in potem se bodo spremenile okoliščine in temu bo sledila politika. Temu primerno se bodo prilagodila pravila in to je rešitev. Izgovarjamo se, češ, Amerika je kriva, Kitajska je kriva, vsi drugi so krivi, samo mi ne, ker pač nimamo vpliva, to ne drži. Zavzeti se moramo za drugačne oblike bivanja, potem je  mogoče še rešitev za naslednje rodove.

To pomeni odgovorneje živeti svoje lastno življenje in biti odgovoren tudi do sočloveka, narave in vsega živega okoli nas.

M. Rus: Tako. Potrebujemo nekaj napora, da se skušnjavam, ki nam jih ponuja sodoben svet, odrečemo, da se zavemo samega sebe in začnemo živeti spodobno, naravno in preprosto. To je enostavna rešitev. Ko to enkrat začneš doživljati, potem si rešen in si na to celo ponosen, se ob tem dobro počutiš.

Zelo popularno je sedaj govoriti o tako imenovani samooskrbi. Ali je samooskrba z moralnega tega odnosa do zemlje tisto nekaj, kar lahko zelo pomaga slovenskemu človeku? Mi smo pravzaprav redko naseljena država in to je velika prednost.

M. Rus: Ne smemo več zlorabljati naših pridelkov. Ne smemo se iti živinoreje, kajti dve tretjini pridelkov gre tako za krmo, namesto da bi šlo za hrano. Končno so vse, koruza in ječmen, pa tudi soja čisto užitne rastline. V Evropi pridelana soja ni gensko spremenjena, kot se straši, ampak strašijo manipulanti. Seveda pa mora vse biti primerno pridelano, se pravi okolju neškodljivo, saj le tako ne škoduje potrošniku, kar pa ne velja za današnjo klasično, konvencionalno pridelavo. Ni se nam treba bati, da bomo lačni. Slovenija je plodna dežela. Tam, kjer so vinogradi, kjer raste vinska trta, bi lahko raslo jagodičevje ali pa sadje, lahko bi vrtnarili na vsakem hribu, na vsaki njivi. Če bi se posvetili zgolj ekološki veganski prehrani, ki daje bistveno manjše pridelke od konvencionalne, bi še vedno lahko v eni majhni Sloveniji nahranili 10 milijonov ljudi in nobene lakote ne bi bilo. Samo odločiti se moramo, kaj bomo počeli: ali bomo počeli neumnosti kot sedaj ali pa se bomo streznili in bomo začeli živeti korektno in pošteno do vsega okolja, do sebe in do svoje duše ter za svoje potomce, ki tudi bodo tudi potrebovali plodno zemljo za svoje preživetje.

Tole še povejte ob koncu, gospod Milan Rus, kako pa ste vi kot ekološki kmet preživeli ta kovidni čas?

M. Rus: Sam se sploh ne zavedam, da kakšen covid obstaja. To se verjetno dogaja nekje v bolj degradiranih območjih, v nezdravnih območjih. Kdor živi zdravo, se ga praviloma bolezni ne dotaknejo, če pa se ga že, jih lažje preboli, brez pomoči zdravstva ali karkoli. Dejansko je zdravstvo zgolj posledica nezdravega življenja. Naša zdravstvena politika bi bila lahko bistveno drugačna. Lahko bi ozaveščala ljudi, ne pa, da jih zavaja in bogati na račun bolezni ljudi.

Prav pogosto pa vi verjetno splošnega zdravnika ne obiskujete, ali ne?

M. Rus: Res je. Zadnjič je bilo še v obdobju mojega pokvarjenega življenja, pred 25-imi leti, ko sem imel neke alergije. Potem pa zdravnika nisem nikoli več srečal. Ni bilo potrebe.

Gospod Milan Rus, iskrena hvala, ker ste sodelovali v tej oddaji, v kateri smo skušali v ospredje postaviti odgovoren, moralen, etični odnos do zemlje in do prehrane, ki jo uporabljamo. Kaj bi ob koncu rekli slovenski javnosti, kako naj živimo, kakšen odnos naj imamo do te zemlje, da bomo zdravi in zadovoljni in da bodo zdravi in zadovoljni tudi naši soljudje?

M. Rus: Živite tako, kot mi vedno pravimo, da mi živimo, namreč – pošteno. Ampak to je zlorabljena beseda. Če boste živeli pošteno do vsega, ne samo do sebe in do svojih bližnjih, potem ni problem, da ne bi živeli tako, kot se spodobi.

Hvala za pogovor, gospod Milan Rus, in našim poslušalcem za pozornost. Bova vsem zaželela en blagoslovljen dan v nadaljevanju.

M. Rus: Blagoslov, če se vas to kaj dotakne.

Vir:

Aktualno na Radiu Maribor, Sodobne teme in dileme ekološkega kmetovanja

Avtor: Tone Petelinšek

Trajanje: 22 min                      Datum predvajanja: 21. julija 2022

Zadnji prispevki

VPLIV PREHRANJEVANJA NA KLIMATSKE SPREMEMBE

Besedilo: Jelena Dimitrijević Vsak od nas vpliva na okolje in klimatske spremembe, čeprav se tega ne zaveda v polnosti. Hrana predstavlja 10–30 %...

Vrhunska, svetovno priznana slovenska modna oblikovalka, ki ustvarja živalim prijazno in trajnostno modo: MATEA BENEDETTI

Besedilo: Petra KomelFotografija: Tomi Lombar, Mateja Jordovič Potočnik Je lastnica blagovne znamke Benedetti Life, o kateri več priznanih medijev piše kot o vodilni...

GLOBALNE KATASTROFE, SPREMEMBA KLIME, VOJNE IN LAKOTA – Božja kazen ali posledica naših dejanj?

Besedilo: Moris Hoblaj, dipl. teolog in sociolog Z gotovostjo lahko rečemo, da so mnogi ljudje zaskrbljeni za stanje v svetu. Živimo v svobodi,...

Vedno več ljudi ima izkušnje, da živali dobro vplivajo na njihovo počutje. Kaj vi menite o tem?

Besedilo: Demitrij Osterman, dr. vet. med. NATALIJA MAUKO, BRASLOVČE SPRAŠUJE: Vedno več ljudi ima izkušnje, da živali dobro vplivajo na njihovo počutje. Nekateri...

IZŠLA JE 44. ŠTEVILKA REVIJE OSVOBODITEV ŽIVALI

Z veseljem sporočamo, da je izšla 44. številka revije Osvoboditev živali. Revija je že na voljo na Celovški cesti 87 v Ljubljani,...

NIKOLI NI BILO DOVOLJENO UBIJATI IN JESTI ŽIVALI!

Besedilo: Stanko Valpatič Brošuro Dejstva proti lovu je Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice izdalo leta 2017 in je prevod posebne izdaje...