Domov Članki Toliko o polhih

Toliko o polhih

Besedilo: Cirila Toplak

Polhi so gozdni glodavci. Po velikosti, urnem gibanju in ljubkosti so podobni vevericam. Imajo siv ali rjav kožuh in košat rep, živo rožnate tačke in dramatično temno obrobljene oči. Oglašajo se z nenavadnimi zvoki, še najbolj podobnimi astmatičnemu kašljanju. Pred njihovimi ostrimi zobki nič ni varno razen kovine. Glavna hrana polhov je žir, zato so pogosti predvsem v bukovih gozdovih. Zimo preživijo v hibernaciji, poleti pa so zelo aktivni, zlasti ponoči. So zelo družabne živalce. V Sloveniji jih najdemo povsod, še zlasti pa na Notranjskem, severnem Primorskem in Dolenjskem. To je nekaj malega na splošno o polhih. Zdaj pa še o »mojih« polhih.

Preden sem se preselila na kmetijo sredi gozda, sem polhe poznala bolj ali manj samo iz šolske biologije. Moj novi dom ni bil prazen, saj so v njem že bivali polhi in sicer nemalo njih. Podili so se po vsej hiši, podstrešje pa so sploh zavzeli. Zgodaj jeseni, ko sem začela čistiti hišo za vselitev, so se polhi odpravili k zimskemu spanju, zato se mi sprva sploh niso zdeli problem. Ko so se spomladi vrnili, pa se je začelo. Ponoči sem se zbujala, ker je tik za tanko leseno steno za mojim vzglavjem nekdo glasno kašljal, seveda polh. Proti jutru sploh ni bilo počitka, ker so divje tekali po strehi nad mojo glavo. Kjer so se zadrževali, so se hitro kopičile drobne črne mrvice, polšji iztrebki.

V poletni vročini so znali precej zaudarjati in je bilo treba nenehno zračiti in s tem seveda vabiti v hišo še razne druge potencialne sostanovalce: ose, mravlje, miši, kače itd. Zjutraj sem prišla v črno kuhinjo in na kamnitem
stropu je ždel na glavo obrnjen polh in me opazoval pri pripravi zajtrka. Če sem zaploskala ali mu zagrozila v metlo, je bliskovito izginil v eno od številnih polšjih skrivališč. Nazadnje se niti ni več bal in je kar vztrajal na steni v svoji udobni vdolbini kot kak mini šef.

Navadila sem se, da iz kuhinje zvečer umaknem na varno vsakršno hrano, saj so me zjutraj sicer pričakala obglodana jabolka, celo avokado jim je teknil. Nek polšji veleum je uspel odviti pokrov na steklenici z bučnim oljem in razliti olje po kuhinjskem pultu. Vsako jutro sem preverjala, ali so vsi predmeti po hiši še na svojem mestu oziroma kaj je premaknjeno, vrženo na tla ali razbito. Čez dan je bil mir, polhi so dremali v starih loncih na podstrešju ali v ptičjih gnezdih na drevesih okrog hiše. Gnezdo so si že pred mojo vselitvijo naredili tudi v starem ‘šporhetu’ v kuhinji, kamor so se verjetno pustolovsko spustili skozi dimnik.

V mraku se je začelo kašljanje: vodja tolpe jih je začel klicati skupaj za še eno nočno zabavo. Oglašali so se iz vseh stavb na kmetiji in se nazadnje zbrali na strehi hiše, kjer bivam. Včasih so sedeli na strešnem napušču v disciplinirani vrsti, po deset ali dvanajst naenkrat. Lovili so se po stenah in žlebovih, na tla pa si je le redkokateri upal. Se pa spomnim, da je enkrat z drevesne veje visoko nad mano nenadoma s treskom pri mojih čevljih pristal polšji padalec, me pomenljivo pogledal in se bliskovito zagnal po grobem ometu hiše na streho. Enkrat pa sem zalotila tri polhe, kako so nepremično obstali na strešnem tramu eden za drugim tako, da sta drugi prvemu in tretji drugemu tiščala nos pod rep. Mogoče posebna vrsta omame?

Polhe je izjemno težko nenasilno prepričati, da se odselijo. Vsega hudega vajeni sosedje so mi svetovali veliko načinov, na primer zelo glasno predvajanje glasbe. Metallica polhov sploh ni motila, samo radio so prevrnili. Sekanje dreves okrog hiše seveda ni prišlo v poštev. Nekdo mi je posodil ultrazvočni odganjalec, za katerega se tudi niso zmenili. V kašči sem našla kdo ve kako staro veliko leseno past s poklopom, ki je polha ujela brez poškodbe, če si je upal noter po jabolčni krhelj. Žal so se od zadnje rabe pasti naučili, da izbezajo krhelj, ne da bi sprožili poklop. Nekoliko je pomagalo, da sem dala zadelati s cementom vse vidne zunanje polšje vhode na stiku med zidovi in ostrešjem. A ni posebej dolgo trajalo, da so se pregrizli skozi tramove in bili spet notri.

Mojim polhom še posebej tekne strešna izolacija in na obhodu okrog hiše občasno najdem precejšen kos, ki so ga zagnali izpod strehe. Ker sem dala na novo izolirati streho pred štirimi leti, me tovrstne najdbe ne razveselijo. Navsezadnje se je izkazalo, da je še najučinkovitejša zaščita proti polhom mačka. Lov na polha je precejšen izziv za mačko, ker je polh zelo redko na tleh in je tako uren. Niso kar tako v Posočju včasih rekli za nekoga, ki je imel srečo: »Si pa le ujel polha.« Predstavljam si, da mora mačka čakati v temi ure in ure, da preseneti polha. Ker sem zjutraj dobila za darilo že nekaj polšjih trupelc pod kuhinjsko mizo, se čakanje očitno izplača. Samo enkrat se je zgodilo, da je mačku uspelo ujeti živega in nepoškodovanega polha. Ljubka živalca se mi je zasmilila in sem jo raje spustila skozi okno kot prepustila kruti smrti v mačjih krempljih. Maček je zatem izgubil voljo do lova na polhe in je nosil samo še miši, s katerimi je imel precej manj dela.

Sčasoma sem sama odkrila, kako se ulovi polha brez škode zanj (in verjetno brez posebne koristi zame): če je polh okamenel na steni na dosegljivi razdalji, sem nanj postavila dovolj veliko plastično posodo za shranjevanje živil, da je bil v posodi tudi rep. Nato sem zelo previdno pod polha potiskala pokrov posode. Ob morebitnem posnemanju svetujem rokavice, ker lahko polh v obrambi tudi ugrizne. Ko je bil polh ujet v posodi, sem ga odnesla iz hiše in spustila. Najbrž ni šel daleč …

Ljudje so na Slovenskem od nekdaj lovili polhe. Za revne kmete so bili pogosto edini vir živalskih beljakovin. Lov je bil privilegij gospode, rejne živali pa so bile predragocene za mesno prehrano. Iz vira o prehrani na Tolminskem v času tolminskega punta izvemo, da je v zgodnjem 18. stoletju lahko imela posamezna kmetija tudi po tisoč nasoljenih polhov za hrano. Iz polhov so delali tudi domnevno zdravilno polšjo mast in kape polhovke.

Na Dolenjskem se je ohranil lov na polhe ali »polharija« vse do danes. Gre za značilen primer tradicije, osnovane na nekdanji prehranski nuji, ki je danes povsem preživeta in je samo še nepotrebna krutost in odraz odnosa človeka do nemočne divjadi. Lovci, ki bi za to morali imeti posebne dovolilnice, polhom nastavljajo pasti v času lovopusta na polhe v oktobru in novembru. Na polharijah pa jih iz gnezd preženejo tudi z dimom in nato pobijejo s šibami. Polharija se konča s polšjim golažem in verjetno že začne s popivanjem. V trgovinah je mesojedcem na voljo dovolj raznih vrst mesa, zato je množično pobijanje divjih polhov danes povsem odveč in zgolj sadistična zabava.

Samo v Sloveniji in na Hrvaškem še nekateri vztrajajo pri tovrstnih »tradicijah«. Marsikje v Evropi je polh že ogrožena in zaščitena vrsta. O polhih na tri leta potekajo specializirane mednarodne konference biologov, agronomov in ekologov, kjer med drugim razpravljajo o načinih sobivanja s polhom. Po teoriji W. Kymlicke o kategorijah živalskih državljanov bi bili polhi nekje vmes med domačimi in divjimi živalmi: neudomačeni, a prilagojeni na človeško bližino.

Zase lahko rečem, da sem našla način sobivanja v upoštevanju naslednjega: da je gozd dom polhov in sem torej gostja na njihovem ozemlju; da so bili polhi na moji kmetiji pred menoj in pa, da so bolj zanimivi za opazovanje kakor nadloga.

Predlani smo zaradi obilice bukovega žira imeli »mišje leto«. Miši so se tako namnožile, da so dobesedno oblegale kmetijo. Ogolile so vrt kot kobilice. Kljub povsod nastavljenim mišelovkam jih ni bilo mogoče zadržati zunaj. Nazadnje so se že lovile po hiši, plezale po električnih kablih in zgrizle nalepke na kozarcih za ozimnico na mikro delce. Maček je onemogel od lova ležal na klopi in jih samo še gledal. Polhov v tistem poletju sploh ni bilo na spregled pa bi bili že skoraj dobrodošli v primerjavi z mišjo invazijo. Še dobro, da so miši jeseni čez noč izginile, tako kot so se pojavile.
Polhi pa – kmalu na svidenje!

Viri:
Čurč, Domen (2023): Polhi – male radovedne živalce. https://www.bodieko.si/polh

Hiti, Janja (2013): Prehrana na Tolminskem v času kmečkih uporov. V: Kofol, Karla (ur.): Tolminska v času punta: zbornik ob 300-letnici tolminskega punta 1713–2013. Tolmin: Tolminski muzej.

IDC – International Dormouse Conference. https://discovermammals.org/international-dormouseconference-2022/

Kymlicka, Will in Sue Donaldson (2013): Zoopolis. A Political Theory of Animal Rights. Oxford: Oxford University Press.

Medvešček, Pavel (2015): Iz nevidne strani neba. Ljubljana: ZRC SAZU.

Revija Osvoboditev živali, letnik 21, številka 45, junij 2023, str. 40-41.

Zadnji prispevki

Pesticidi imajo posledice za naše zdravje, Glifosat

Besedilo: Valentin Gorjanc, dipl. ing. kmetijstva Glifosat je po definiciji herbicid, pogosto prodajan pod komercialnima imenoma Roundup in Boom efekt, ki ju je...

PTICE POTREBUJEJO NAŠO POMOČ

Besedilo: Anja Brumen Fotografije: Alen PlojZima je za živali, tudi za ptice, zelo težek čas. Iskanje hrane, mraz, zamrznjena napajališča … Nekatere od...

Zdrava tla – zdrav pridelek

Besedilo: Karmen Brumen Ko govorimo o kmetijstvu, se marsikomu pogosto porajajo podobe in asociacije o podeželski idili, v kateri je še ‘prava narava’,...

Novoletno voščilo 2024

Mir, ljubezen in spoštovanje so vrednote, o katerih ljudje največ govorimo v tem prazničnem času.Začnimo...

Ali je pomembno, kakšno rastlinsko hrano jemo?

Besedilo: Jelena Dimitrijević Odločitev za rastlinski način prehranjevanja je vsekakor pohvalna in vsak posameznik, ki naredi ta korak, sodeluje v ustvarjanju bolj sočutnega...