Domov Članki Vpliv neodgovornih praks z živalmi na človekovo bivanjsko praznino (1. del)

Vpliv neodgovornih praks z živalmi na človekovo bivanjsko praznino (1. del)

Besedilo: dr. Jože Kozina

Takšen je naslov doktorske disertacije Jožeta Kozine, iz katere vam bomo omogočili zanimivo branje o njegovem stališču do lovstva v nadaljevanjih. Dr. Jože Kozina je v javnosti poznan kot javni tožilec, ki se je med prvimi poglobil v gospodarski, korporacijski, bančni in davčni kriminal. Nekateri pa ga poznamo tudi kot človeka, ki mu ni vseeno, kako ljudje ravnamo z živalmi. Tako Jože pravi, da bi moral biti tožilski poklic poslanstvo, da bi morali tožilci bolje varovati pravice najšibkejših in ranljivih skupin ljudi in živali. Da, tudi živali.

V Sloveniji se dober odstotek njene človeške populacije ponaša s podeljenim pravno zavarovanim interesom, ki ji v pojavni obliki zakonsko regulirane lovske pravice (ius venationis) omogoča »trajnostno gospodarjenje« z delom njenega živalskega kraljestva, ki ga dandanes pod pojmom divjad pooseblja še vedno osemnajst vrst sesalcev in šest vrst ptic. Prekletstvo teh tako imenovanih lovnih vrst živali se zrcali v okoliščini, da jim – v nasprotju z drugimi prostoživečimi živalskimi vrstami, ki so kot naravne vrednote podvržene ingerenci njim občutno prizanesljivejšega Zakona o ohranjanju narave (198 Zakon o ohranjanju narave, Uradni list RS, št. 56/1999 in druge – ZON, v nadaljnjem besedilu ZON) še vedno ni povrnjena pradavna pravica, da lahko v že milijonih let prepletajočem se svojstvu plena in plenilca udejanjajo svoje poslanstvo, ne da bi jim bilo pri tem treba za svoje bolj ali manj genetsko programirane prehranjevalne navade ter siceršnja ravnanja in odnose z drugimi živimi bitji polagati račune, ki jim jih s piedestala vsevednosti izstavlja človeška vrsta.

Tako še vedno leto za letom pade v Sloveniji pod krinko vzdrževanja naravnega ravnovesja, ohranjanja vrstne, genske in biotske pestrosti ter podobnih floskul – za katerimi pa potuhnjeno ždi samo prikrita sla po njihovem pobijanju – približno sto tisoč živalskih osebkov, ki so deležni »privilegirane smrti« iz lovske puške, pri tem pa je za povrh sicer težko opredeljivo in še težje dokazljivo število divjadi podvrženo kot kolateralna škoda samega lova tudi nepopisnemu trpljenju in umiranju na obroke zaradi obstrelitev ter s tem povezanih poškodb in pohabljenj.

Njihova tovrstna usoda zato trka na vegasta polkna naše vesti. Od nas terja ponovni razmislek o dokončni odpravi pravice do izvajanja komercialnega lova ter vzpostavitvi takšnih odnosov med človekom in omenjenimi živalmi, ki bo zadnjim brez fige v človeškem žepu odvzel težo zloglasnega statusa divjadi ter jim nato priznal in omogočil uresničevati njihove interese in prej omenjeno poslanstvo na način, ki so ga deležne njim primerljive živalske vrste in ki bo človeku le izjemoma – za zagotovitev lastne varnosti – dopuščal uporabo karseda najmanjše mogoče količine neizogibnega nasilja.

V kontekstu razpravljanja o že omenjeni lovski pravici velja na tem mestu omeniti, da se pravni institut pravice v pravu običajno povezuje s pravno zavarovanim interesom posameznika, skupnosti ali celotne družbe oziroma njenih posameznih entitet, usmerjenim v zadovoljitev njihovih najrazličnejših potreb, ki jih pravni red pripozna kot sprejemljive in jim zato kot pravnim subjektom vzpostavi možnost, da te interese in z njimi povezane potrebe po poti vnaprej določenega načina ravnanja (facultas agendi) tudi zadovoljijo (199 Tako Marijan Pavčnik, Teorija prava: prispevek k razumevanju prava, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1997, str. 116). Pravkar omenjena možnost, ki predstavlja osrednjo prvino pravice, je pravnemu subjektu s pravnim redom zagotovljena v obliki abstraktne in splošne pravne norme oziroma abstraktnega upravičenja, ki predstavlja podlago vsakokratni konkretni pravici oziroma konkretnemu upravičenju, ki se pojavi ob stiku pravnega dejstva s pravno normo (200 Prav tam, str. 119).

Izhajajoč iz pravkar zapisanega je mogoče pojem lovske pravice in iz nje izvedenega upravičenja do lova divjadi, njeno vsebino, njene nosilce in z njo povezane funkcije smiselno izpeljati neposredno iz določil 1. člena Zakona o divjadi in lovstvu (v nadaljnjem besedilu ZDLov-1) v povezavi z določili I. odst. 3. člena in iz pojasnjevalne določbe XIII. odst. 5. člena istega zakona (201 Zakon o divjadi in lovstvu, Uradni list RS, št. 16/2004 in ostale – ZDLov-1, velja od 20. 5. 2004, ko je nadomestil do takrat veljavni Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč – ZVGLD, ki je začel veljati 5. 11. 1976). Tako bi lahko skladno z omenjenimi določbami opredelili lovsko pravico kot pravico upravljanja z divjadjo, ki med drugim obsega tudi samo lovstvo kot tisto dejavnost trajnostnega gospodarjenja z divjadjo, ki jo izvajajo tiste pravne osebe (lovske družine), na katere je država prenesla lovsko pravico in iz katere je izvedena tudi sama pravica do lova kot tistega upravičenja, ki njenemu nosilcu dovoljuje med drugim tudi iskanje, opazovanje, zasledovanje, vabljenje in čakanje divjadi s ciljem njene uplenitve. (202 Skladno z določilom II. odst. 3. člena ZDLov-1 obsega pojem dejavnosti trajnostnega gospodarjenja z divjadjo poleg lova divjadi tudi njeno ohranjanje, sprejemanje ukrepov v njenem življenjskem okolju ter posege v njeno populacijo zaradi gospodarskih, veterinarsko-sanitarnih, zdravstvenih in drugih utemeljenih razlogov, medtem ko določilo XII. odst. 5. člena ZDLov-1 razume pod pojmom lova poleg že omenjenih dejavnosti, ki so usmerjene v uplenitev divjadi, tudi odlov žive divjadi ter pobiranje nje same in tudi njenih delov.

Kot je bilo že navedeno, je treba za razumevanje njene vsebine, narave in z njo povezanih funkcij poznati tudi njeno interesno podstat, ki v obravnavanem kontekstu pravnih norm in iz njih izhajajočih pravic predstavlja tako njihovo predpostavko kot tudi njihovo vsebino. (203 Več o interesni podstati prava glejte Albin Igličar, Sociologija prava, Pravna fakulteta v Ljubljani in Cankarjeva založba, Ljubljana, 2004, str. 197–213).

Čeprav predstavlja – kot je bilo izpostavljeno v prejšnjem odstavku – upravičenje do lova samo eno izmed veliko upravičenj, ki izhajajo iz večplastne pravne konstrukcije lovske pravice, pa je treba na tem mestu opozoriti, da prav to upravičenje predstavlja tisto njeno ključno podstat, brez katere bi lovska pravica izgubila ne samo svoje simbolno obeležje, ampak tudi svoj siceršnji smisel in poslanstvo, zaradi česar tudi ne preseneča dejstvo, da se v običajnem pogovornem jeziku pojavljata lovska pravica in pravica do lova celo kot sopomenki. Čeprav naj bi bila skladno z določilom II. odst. 1. člena ZDLov-1 lovska pravica v službi zagotavljanja ekološke, socialne in gospodarske funkcije divjadi in njenega življenjskega prostora, pa je bolj ali manj na dlani spoznanje, da takšnemu zakonskemu leporečju niso verjeli (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju) že od nekdaj niti sami lovci, še manj pa do njih vedno bolj kritična javnost.

Se nadaljuje …

Revija Osvoboditev živali, letnik 21, št. 45, junij 2023, str. 7-9.

Zadnji prispevki

Pesticidi imajo posledice za naše zdravje, Glifosat

Besedilo: Valentin Gorjanc, dipl. ing. kmetijstva Glifosat je po definiciji herbicid, pogosto prodajan pod komercialnima imenoma Roundup in Boom efekt, ki ju je...

PTICE POTREBUJEJO NAŠO POMOČ

Besedilo: Anja Brumen Fotografije: Alen PlojZima je za živali, tudi za ptice, zelo težek čas. Iskanje hrane, mraz, zamrznjena napajališča … Nekatere od...

Zdrava tla – zdrav pridelek

Besedilo: Karmen Brumen Ko govorimo o kmetijstvu, se marsikomu pogosto porajajo podobe in asociacije o podeželski idili, v kateri je še ‘prava narava’,...

Novoletno voščilo 2024

Mir, ljubezen in spoštovanje so vrednote, o katerih ljudje največ govorimo v tem prazničnem času.Začnimo...

Ali je pomembno, kakšno rastlinsko hrano jemo?

Besedilo: Jelena Dimitrijević Odločitev za rastlinski način prehranjevanja je vsekakor pohvalna in vsak posameznik, ki naredi ta korak, sodeluje v ustvarjanju bolj sočutnega...