Domov Članki Vse, ki sem jih imela rada, so pristale na krožniku

Vse, ki sem jih imela rada, so pristale na krožniku

Besedilo: Simona Šivec

Že kot otrok sem čutila posebno povezanost z živalmi. Zelo rada sem bila v njihovi družbi, jih božala in se z njimi pogovarjala. Odraščala sem na kmetiji, kjer smo imeli krave, pujse, kokoši, zajce, purane in dve rački. Bila sem kot vsak mali otrok, ki ga živali navdušujejo in jim ne bi storil nič žalega. V tem članku bi rada poudarila, da lahko že kot otrok prepoznaš živali kot čuteča bitja. Odrasli oz. starši pa so tisti, ki nam prisluhnejo, nas razumejo, podpirajo ali pa nas želijo prepričati v nasprotno. Sama menim, da je zelo pomembno, da starši prisluhnejo otroku, spoštujejo njegovo vez z živaljo in mu je ne skušajo prekiniti na silo z njihovim drugačnim prepričanjem. Za otroka ima lahko to v kasnejšem obdobju odraščanja večje posledice, ki se lahko pokažejo na različne destruktivne načine. Že tako živimo v družbi, ki ima težave s sprejemanjem drugačnih, zato je podpora primarne družine zelo dragocena.

Če se vrnem nazaj v otroštvo, imam v spominu samo žalostne dogodke v povezavi z živalmi, saj so vse, ki sem jih imela rada, pristale na krožniku.

Odrasli so me želeli prepričati, da so živali namenjene za prehrano in prej ko bom sprejela to dejstvo, lažje mi bo. A me niso prepričali, saj sta bili moje čutenje in ljubezen do živali premočni, da bi ju lahko prekinili.

Še zdaj si lahko prikličem v spomin, kako smo vlekli kravo ali bika iz hleva. Žival je hodila počasi in v strahu, saj je čutila, da se bo zgodilo nekaj groznega. Dedek ji je vedno prevezal oči s krpo, da ni videla, kako jo bo s sekiro močno udaril po glavi. Žival se je po močnem udarcu zgrudila na tla in obležala negibna. Nato je hitro vzel nož in jo zarezal po vratu. Takoj ko je začela teči kri, smo morali napeti vrvi, ki so bile privezane za vse štiri noge, da žival ni vstala. Tako močno je začela brcati in spuščati grozne glasove, kot da bi želela pobegniti od groznih bolečin.

Tudi jaz sem na začetku pomagala, ko še nisem vedela, kaj točno sledi. Pomagala sem tudi pri zakolu kokoši, ki so jim najprej odsekali glavo, nato pa jih vrgli v vedro in ga pokrili, saj je žival še nekaj minut močno mahala s krili in kri je špricala vsepovsod. Ta grozni vonj, ko so jih polili s kropom – vrelo vodo, da je šlo perje lažje od kože, je bil neznosen. Velikokrat mi je postalo slabo.

Najhuje mi je bilo pri zakolu pujsov, saj so zelo prisrčni, sploh njihovi rilčki. Ta čudovita in pametna bitja so morala iti čez grozne muke, preden so izdihnila.

Če je bilo za kosilo meso, sem vedno vprašala, ali je to naša krava, pujs, zajček,
kokoš … Meso se mi je zelo upiralo in v mukah sem morala jesti svoje prijateljice.

Zelo kmalu, v času odraščanja, sem se odločila, da ne želim več biti ena izmed tistih, ki posredno povzročajo trpljenje čutečim bitjem, in sem zato dokončno prenehala jesti mrtve živali.

Si se kdaj vprašal/-a tudi ti, ali posredno povzročaš trpljenje živalim?

Ko smo počasi opuščali kmetovanje, so od zadnjih živali poleg kokoši ostale krave. Krave imajo tako posebno, spokojno energijo. Če si vzameš čas in jih samo opazuješ ter poslušaš njihovo prežvekovanje, te lahko zelo pomirja. Velikokrat sem jokala, ker mi je bilo tako hudo za vsako od njih.

Zdaj vem, da ni nobene potrebe, da človek živalim na silo vzame življenje, saj obstaja dovolj druge kakovostne in hranilne hrane, ki zadovolji vse človekove potrebe za zdrav razvoj in rast. V današnjih časih imamo dostop do zdrave brezmesne hrane in do vrste informacij o zdravem prehranjevanju.

Danes so skoraj pri vsakem obroku prisotni meso ali izdelki, ki vsebujejo živalske sestavine. Naši predniki so jedli meso le ob posebnih priložnostih, o tem mi je veliko pripovedovala 98-letna soseda. Tudi o tem, kako hudo ji je bilo in je na skrivaj jokala, ko so morali ubiti kravo ali vola, ki sta jim dolga leta služila na polju pri oranju njiv. Zanjo so bile te živali kot del družine.

Mislim, da bi veliko ljudi prenehalo jesti meso, če bi morali sami ubiti žival, tako pa so zelo distancirani od kupljenega mesa iz trgovine. Žal ne pomislijo, preden kupijo meso, kaj vse je morala ta žival pretrpeti, kakšno je bilo njeno življenje, koliko adrenalina od strahu je spustila v svoje telo, preden je umrla v bolečinah in mukah.

Današnji svet vodijo mediji, ki nam z različnimi reklamami prikrito vsiljujejo prav vse. Šokira me dejstvo, da živalske sestavine “rinejo” povsod, celo v sladkarije! Si se kdaj vprašal/-a, zakaj je to potrebno, ko pa obstaja vrsta surovin rastlinskega izvora?

Nekje imajo ljudje psa za hišnega ljubljenčka, drugje za hrano. Ponekod je krava sveta žival, drugod pa rejna žival za meso. Nekdo ima prašiča za hišnega ljubljenčka, drugi za meso.

Različni smo in imamo različne poglede, čutenja, vendar lahko vidimo eno skupno stvar: vse živali čutijo, čutijo strah, želijo si ljubezni in želijo si živeti.

Vsaj enkrat v življenju si vzemi čas in stopi k živali, ki jo čaka klanje, in ji poglej v oči. Nato stopi do živali, ki ji je podarjeno življenje do njene naravne smrti, in ji poglej v srce. Začuti.

Človek, prosim, zbudi se!

Hvala.

Revija Osvoboditev živali, letnik 21, št. 45, junij 2023, str. 72.

 

Zadnji prispevki

Pesticidi imajo posledice za naše zdravje, Glifosat

Besedilo: Valentin Gorjanc, dipl. ing. kmetijstva Glifosat je po definiciji herbicid, pogosto prodajan pod komercialnima imenoma Roundup in Boom efekt, ki ju je...

PTICE POTREBUJEJO NAŠO POMOČ

Besedilo: Anja Brumen Fotografije: Alen PlojZima je za živali, tudi za ptice, zelo težek čas. Iskanje hrane, mraz, zamrznjena napajališča … Nekatere od...

Zdrava tla – zdrav pridelek

Besedilo: Karmen Brumen Ko govorimo o kmetijstvu, se marsikomu pogosto porajajo podobe in asociacije o podeželski idili, v kateri je še ‘prava narava’,...

Novoletno voščilo 2024

Mir, ljubezen in spoštovanje so vrednote, o katerih ljudje največ govorimo v tem prazničnem času.Začnimo...

Ali je pomembno, kakšno rastlinsko hrano jemo?

Besedilo: Jelena Dimitrijević Odločitev za rastlinski način prehranjevanja je vsekakor pohvalna in vsak posameznik, ki naredi ta korak, sodeluje v ustvarjanju bolj sočutnega...