Domov Članki ZA DEMOKRACIJO PREHRANE

ZA DEMOKRACIJO PREHRANE

Besedilo: dr. Cirila Toplak

Mesna predelovalna industrija je vse bolj monopoliziran sektor globalne kapitalistične ekonomije, ki uporablja živali kot ultraprocesirano surovino v avtomatiziranih in stroškovno do skrajnosti okleščenih proizvodnih procesih. Od tega imajo korist le delničarji mesne industrije, na škodo vseh ostalih deležnikov: prekarnih zaposlenih v industriji, zavajanih potrošnikov, nizkokakovostnih mesnih izdelkov, predvsem pa trpečih živali.

Pod neoliberalnim pritiskom globalizacije se je mesna industrija razvila v kartel peščice mega korporacij, katerega absolutni prioriteti sta učinkovitost in dobičkonosnost standardizirane proizvodnje mesnih izdelkov. Globalni mesni kartel uspešno zadovoljuje vse večje povpraševanje po mesu, zlasti v nastajajočih gospodarskih velesilah, kjer raste kupna moč prebivalstva. V ta namen mora vsako leto umreti približno 150 milijard živali (FAOSTAT). Zadnji zanesljivi agregatni podatki o rezultatih globalne mesne industrije so stari štiri leta in novejših ni lahko najti. Razlog ni v težavnosti zbiranja in statistične obdelave, ampak v učinku, ki bi jih tovrstni ažurni podatki lahko imeli na javnost oziroma na potrošnjo mesa in mesnih izdelkov, če bi jim vplivni mediji posvetili dovolj pozornosti. Mesna industrija se raje ne baha s svojimi rezultati, še manj pa z dogajanjem za visokimi ograjami mega mesnih farm in klavnic.

Trpljenje živali za človeško prehrano je utemeljeno na karnizmu (Joy, 2010). Karnizem je ideologija, ljudem vsiljena s sklopom sofisticiranih oblastnih tehnik, ki otežujejo otopelemu in od preobilice informacij raztresenemu potrošniškemu umu, da bi vzpostavil moralno povezavo med živo živaljo in mesom na krožniku. Velika večina ljudi posledično ignorira suženjstvo in množični pomor čutečih živali, saj jih šteje za stvari in lastnino, ali pa se z njihovim trpljenjem ne zmore niti soočiti. Po drugi strani nekatere živalske vrste samoumevno prištevamo med družinske člane ali jih častimo po božje, odvisno od posamezne kulture. Ta instrumentalizirana hierarhija živali je v jedru karnizma.

Karnistično dojemanje nečloveških živali utrjujejo tisočletja prevladujoče verske in znanstvene dogme o večvrednosti človeške vrste nad drugimi oblikami življenja na Zemlji. V moderni dobi so industrializacija, urbanizacija in sekularizacija povzročile nadaljnjo odtujitev človeka od drugih in privedle do današnje skrajno ravnodušne, a tudi kolikor mogoče prikrite krutosti ravnanja z živalmi, vzrejenimi za prehrano in druge koristi ljudi.

Iz antropocentrizma izhajajoči karnizem je tako samoumevno vdelan v medvrstne odnose in vsakodnevne interakcije, da se ga ne zavedamo. Ko npr. gledamo reklamo za mesnine na žaru, s katerimi se masti stereotipna družina skupaj s svojim zlatim prinašalcem, prejemamo subliminirano karnistično sporočilo (v JV Aziji bi se na žaru lahko pekel pes). Ko si državniki podarjajo žive »nacionalne simbole«, sporočajo, da so te živali dragocenejše od drugih vrst. Ko obiščemo živalski vrt, financiramo in podpiramo ugotovitve »stroke«, da so samo nekatere vrste vredne ohranjanja in razkazovanja. Karnizem vzdržujemo z vsakodnevnimi odločitvami, katere živali bomo jedli, katere nosili in katere ljubili, če parafraziram utemeljiteljico teorije karnizma Melanie Joy.

»IZ ANTROPOCENTRIZMA IZHAJAJOČI KARNIZEM JE TAKO SAMOUMEVNO VDELAN V MEDVRSTNE ODNOSE IN VSAKODNEVNE INTERAKCIJE, DA SE GA NE ZAVEDAMO. KO NPR. GLEDAMO REKLAMO ZA MESNINE NA ŽARU, S KATERIMI SE MASTI STEREOTIPNA DRUŽINA SKUPAJ S SVOJIM ZLATIM PRINAŠALCEM, PREJEMAMO SUBLIMINIRANO KARNISTIČNO SPOROČILO (V JV AZIJI BI SE NA ŽARU LAHKO PEKEL PES).«

V zadnjih 50-ih letih je bil dosežen pomemben napredek pri teoretskih premislekih in političnih praksah, ki izpodbijajo antropocentrizem in karnizem. Od kritike tradicionalne diskriminacije samo na podlagi pripadnosti vrsti, intelekta ali »duše« (Singer, 1975; Regan, 1983) so znanstveniki prešli na obravnavanje živali kot enakovrednih bitij, ki so sposobna občutiti (ne)udobje in izraziti svoje interese (npr. Francione, 2008, Kymlicka, 2013). Dokazano ni filozofskega ugovora proti razširitvi človekovih pravic na živali (Cavalieri, 2001). Trpljenje rejnih živali je bilo primerjano s holokavstom, potem ko so se prav številni preživeli holokavsta posvetili aktivizmu za dobrobit živali (Patterson, 2002). Številne aktivistične skupine in mednarodne nevladne organizacije se tako in drugače vztrajno borijo proti “nečloveškemu” ravnanju, ki so mu živali nemočno podvržene. Ta boj je deloma utemeljen na biocentrični paradigmi enakopravnosti in enakovrednosti vseh vrst in posameznikov znotraj Zemljinega ekosistema (Taylor, 1986), ki vse bolj kritično prevprašuje antropocentrično razvojno agendo. Dileme človekovega odnosa do drugih živali so nedavno začele vplivati tudi na politične procese: suverene države so sprejele biocentrične ustave; v več zahodnih državah je bil živalim priznan stvarnopravni status čutečih bitij, medtem ko so politične stranke s prednostnim programom za dobrobit živali začele prestopati prage nacionalnih parlamentov. Formalna odprava suženjstva živali bi lahko postala eden najpomembnejših družbenih dosežkov 21. stoletja, tako kot formalna odprava suženjstva ljudi v 19. stoletju in uveljavljanje univerzalnih človekovih pravic v 20. stoletju. Ta težak in dolgotrajen boj se bo bíl tako v sferi zasebnega kot javnega.

Odkar so leta 2013 na Maastrichtski univerzi javnosti predstavili prvi mesni polpet, razvit na osnovi zarodnih celic, so rezultati raziskav o umetnem mesu deležni medijske pozornosti. Na police knjigarn so prišle ustvarjalne kuharske knjige o mesu in vitro (Van Mensvoort et al., 2014), Michelinove zvezdice pa končno prejemajo tudi vrhunske veg(etarij) anske restavracije. Zahodna zagonska podjetja tekmujejo, kdo bo prvi razvil okusen 3D zrezek ali celularni piščančji kroket. Kapitalizem pač prodre tudi v niše, ki ga potencialno spodkopavajo, in jih s tem nevtralizira. Sodeč po trenutnih nerentabilnih proizvodnih stroških umetno meso predstavlja možnost za začetek globalnega zmanjševanja porabe živalskega mesa in s tem lajšanje trpljenja živali le v zelo oddaljeni prihodnosti. Predvsem pa umetno meso ne odpravlja globoko zakoreninjenih mitov o normalnosti, naravnosti in nujnosti uživanja mesa, temveč le posnema živalsko meso. Prav tako zelo malo vemo o okoljskih stroških tovrstne proizvodnje. Čeprav je trg rastlinskih beljakovinskih izdelkov, kot so klobase iz tofuja ali žitni burgerji, v zadnjih letih dobesedno eksplodiral, mesna industrija zgovorno zatrjuje, »da beljakovin rastlinskega izvora ne vidi kot grožnjo prodaji [mesa]« (Fusaro, 2015). Ob tem skozi spreten marketing, med drugim o izumljenih tradicijah samoumevnega uživanja mesa v preteklosti, naredi vse, da potrošniki ohranjajo utrjene predstave o mesu.

»NEUŽIVANJE MESA NIMA ZA POSLEDICO LE BOLJ ZDRAVEGA IN PSIHOLOŠKO BOLJ URAVNOVEŠENEGA POSAMEZNIKA TER ČISTEJŠEGA ZRAKA, VODE IN NARAVE NASPLOH, AMPAK T UDI MANJ KONFLIKTNO IN BOLJ HARMONIČNO DRUŽBO.«

Domnevno ekološko pridelano meso prav tako ni rešitev, saj še zmeraj podrazumeva pomor živali. Če meso ni samo označeno »ekološko« kot tržna vaba, je cena malo manj krute vzreje tako nekonkurenčna, da predstavlja le nekaj odstotkov mesnega trga v industrializiranih državah, kjer si ga potrošniki dejansko lahko privoščijo. Konvencionalno pridelano meso ostaja cenejše tudi zaradi znatnih državnih subvencij velikim mesnopredelovalnim podjetjem. »Zunanji« okoljski stroški intenzivne pridelave mesa in javnozdravstveni stroški zaradi škodljive mesne prehrane niso vključeni v končno ceno. Razliko pokrijemo davkoplačevalci tako, da prispevamo k okoljskim in zdravstvenim politikam javnih proračunov; seveda tudi subvencije mesni industriji dotekajo iz naših davkov. Le znatno povečanje povpraševanja po ekološko pridelanem mesu bi ga lahko naredilo za dostopnejšega, saj bi se trg hrane odzval s povečano in s tem pocenjeno ponudbo. V sedanjih svetovnih razmerah so tovrstna pričakovanja nerealna. Kakovost in raznolikost človeške prehrane je vedno določal družbeni sloj. Dokler bo večina ljudi vztrajala pri skoraj vsakodnevni mesni prehrani (Piazza et al., 2015), bo poceni meso našlo pot na krožnike mesojedcev. Ob naraščajoči proizvodnji krme, da bi zadovoljili povpraševanje po mesu, bodo ljudje predvidoma jedli le še več mesa, saj bo druge hrane na voljo manj in bo dražja.

»DOMNEVNO EKOLOŠKO PRIDELANO MESO PRAV TAKO NI REŠITEV, SAJ ŠE ZMERAJ PODRAZUMEVA POMOR ŽIVALI. ČE MESO NI SAMO OZNAČENO »EKOLOŠKO« KOT TRŽNA VABA, JE CENA MALO MANJ KRUTE VZREJE TAKO NEKONKURENČNA, DA PREDSTAVLJA LE NEKAJ ODSTOTKOV MESNEGA TRGA V INDUSTRIALIZIRANIH DRŽAVAH, KJER SI GA POTROŠNIKI DEJANSKO LAHKO PRIVOŠČIJO.«

A znanstvenih dokazov, da ljudje morajo jesti meso, ni. Znanstveno je dokazano, da brezmesna prehrana bistveno izboljša naše zdravje (npr. Marsh et al., 2012). Še več, empatičen odnos do živali, ki navdihuje brezmesno prehranjevanje, je pozitivno povezan z empatijo do ljudi (Praylo in Arikawa, 2008). To pomeni, da neuživanje mesa nima za posledico le bolj zdravega in psihološko bolj uravnovešenega posameznika ter čistejšega zraka, vode in narave nasploh, ampak tudi manj konfliktno in bolj harmonično družbo.

V preteklosti so se ljudje proti socialnim krivicam borili z osebnim zgledom, začenši s spremembami pri sebi. Lastniki sužnjev so najprej osvobodili svoje sužnje. Zadosten kolektivni pritisk na oblasti, da bi prepovedale nedopustne družbene prakse, je te prakse sčasoma naredil za nesprejemljive, če jih že ni bilo moč povsem izkoreniniti. Zaradi v vse pore družbe zažrtega karnizma se posameznik sooča tudi z nezavednimi omejitvami osebne svobode glede tega, kaj (lahko) je. Svobodo prehrane si je mogoče povrniti samo z zavestno izbiro razpoložljive hrane na podlagi objektivnih informacij. Ideološki pritisk karnizma je resda sofisticiran in se mu je težko upreti, vendar to ni izgovor, da se mu podredimo, če in ko se ga zavemo. Šele ko bomo popolnoma neodvisno odločali o svoji prehrani, bomo vedeli, kako sočutni, solidarni in nenasilni posamezniki smo v resnici. Ali je naša sposobnost empatije dovolj velika, če seže onkraj starosti, spola, narodnosti in družbenega sloja soljudi, ne pa tudi onkraj kulturno pogojenega razločevanja med živimi vrstami? Je okus mesa res tako nepogrešljiv, da odtehta vse zgoraj navedene učinke na nas same, naravo in družbo?

Ne glede na končno stališče posameznika le polno zavedanje o izvoru in načinu pridelave hrane omogoča, da se posameznik res samostojno odloča, kakšno prehrano si lahko materialno in moralno privošči. Dokler si povsem jasno ne predočimo, kakšno trpljenje živali je potrebno za mesno prehrano, ne vemo, kaj jemo. Mesna industrija svojih postopkov ne more povsem prikriti; na nas je, da se nehamo slepiti.

Res so mesno prehrano za večino nas in namesto nas že v zgodnjem otroštvu izbrali naši starši ali skrbniki, zelo podobno kot so številnim med nami vsilili verske iniciacije, npr. krst. A privzgojene mesne prehrane se je mogoče odvaditi, potem ko jo avtonomno dojamemo kot še eno obliko sistemiziranega nadzora, ki vzdržuje in širi nasilje v družbi.

»RES SO MESNO PREHRANO ZA VEČINO NAS IN NAMESTO NAS ŽE V ZGODNJEM OTROŠTVU IZBRALI NAŠI STARŠI ALI SKRBNIKI, ZELO PODOBNO KOT SO ŠTEVILNIM MED NAMI VSILILI VERSKE INICIACIJE, NPR. KRST. A PRIVZGOJENE MESNE PREHRANE SE JE MOGOČE ODVADITI, POTEM KO JO AVTONOMNO DOJAMEMO KOT ŠE ENO OBLIKO SISTEMIZIRANEGA NADZORA, KI VZDRŽUJE IN ŠIRI NASILJE V DRUŽBI.«

Kot odrasli smo sami odgovorni za svoje zdravje in nase ter na svoje okolje vplivamo tudi z zavestno izbiro prehrane. S tovrstnimi odločitvami oziroma svojimi denarnicami še kako tudi volimo. Informirana in avtonomna izbira prehrane je dejansko politično vprašanje, ki navaja k sodobnim praksam aktivnega državljanstva. Državljan/ka se danes lahko zavzema za lastno in skupnostno blagostanje s protestiranjem na ulicah, delovanjem v civilnih pobudah in alternativnih institucijah, predvsem pa z ohranjanjem premišljenega niza lastnih vrednot ne glede na vcepljene »čredne nagone«. Državljan/ka lahko prispeva k spremembi družbenega statusa quo tudi s tem, česar NE počne: zavrača sodelovanje na “demokratičnih” volitvah brez resnične zastopanosti, kakor tudi pretirano potrošništvo, pohlep in tekmovanje, intelektualno lenobo, izmišljeno medetnično sovraštvo, indoktrinarno šolanje in sploh nasilje v vseh pojavnih oblikah, vključno z odnosom večine ljudi do živali, rejenih za človeško prehrano. Ne glede na vsebino osebnih prepričanj in posledičnih odločitev posameznika bodo slednje imele političen vpliv, sicer neznaten, a kumulativen, in bodo skozi družbene razmere navsezadnje učinkovale na kakovost posameznikovega obstoja. Neopredelitev do katerekoli družbene krivice pomaga ohranjati njeno domnevno naravnost, normalnost in/ali nujnost, šele svet brez krivic pa bo za vse dober svet.

Pokorni potrošniki globalne mesne industrije se dejansko upirajo spremembi svojih neozaveščenih in privzetih prepričanj, torej samim sebi. Ne uvidijo, da upor karnizmu ni na mestu le za osvoboditev trpečih živali, ampak tudi za svobodo njihovih lastnih prehranskih izbir. Gre še kako tudi za ljudi, za zdravje, svobodo, srečo in preživetje vsakega izmed nas in vseh skupaj. Gre za demokracijo prehrane.

Dr. Cirila Toplak je profesorica politologije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani.

Viri:

  1. Povzeto po: Toplak, C., The Global Meat Autocracy: An Issue of Social Injustice. V: Food Democracy. Critical Lessons in Food, Communication, Design and Art, ur. Oliver Vodeb. Bristol, UK: Intellect Books, 2017.

Zadnji prispevki

Golobi in ravnanje v parkirni hiši na Zaloški – prijava inšpekciji

Društvo za osvoboditev živali je prijavilo navedeno ravnanje na inšpekcijo Ljubljana in prijavilo v postopku stransko udeležbo kot društvo, ki deluje v...

Sodobne teme in dileme ekološkega kmetovanja (Radio Maribor)

Spregovorili smo o nekaterih sodobnih temah in dilemah ekološkega kmetovanja. Z nami je bil eden večjih ekoloških kmetov iz Mote pri Ljutomeru...

HIMERE KOT »DAROVALKE« ORGANOV ZA LJUDI?

Besedilo: Petra Komel Naši predniki, ki so bili še povezani z naravo, so živeli v sozvočju z njenimi cikli. Zavedali so se naravnih...

ZA DEMOKRACIJO PREHRANE

Besedilo: dr. Cirila Toplak Mesna predelovalna industrija je vse bolj monopoliziran sektor globalne kapitalistične ekonomije, ki uporablja živali kot ultraprocesirano surovino v avtomatiziranih...

MOŽNOST IZBIRE VEGANSKEGA OBROKA V JAVNIH USTANOVAH (Peticija)

3. najbolj priljubljena letošnja peticija je veganska! Kar 5000 podpisov! Podpišite peticijo   Peticija Slovenskega veganskega...

Znanost je odgovorna za strašansko mučenje in trpljenje živali

Besedilo: Slavko Vonča  V zadnjem času se zelo veliko govori in piše, da naj zaupamo "znanosti" in "znanstvenikom". Namreč, znanstveniki že desetletja obljubljajo,...